ACTA je mednarodni sporazum, katerega namen je boj proti ponarejanju oziroma trgovini s ponaredki. Sporazum je bil dogovorjen v tajnosti, zato dolgo ni bilo povsem jasno, kakšne ukrepe predvideva.

Kot razlaga Delov novinar Lenart J. Kučič, sta Ameriška organizacija za zaščito elektronskih pravic (Electronic Frontier Foundation) in francoska FFII iz pridobljenih dokumentov vendarle razbrala, da bo sporazum nadzoroval tudi nematerialno blago oziroma spletno piratstvo.

“To pomeni, da verjetno prinaša hranjenje podatkov, prenos določenih pooblastil na operaterje ter ‘zakonodajo nekaj udarcev’, na podlagi katere bi lahko operaterji sami – ob prijavi imetnika avtorskih pravic – problematičnega uporabnika izključili ali zaprli njegovo spletno stran.”

Prve države so sporni sporazum že podpisale. Podpira ga tudi Evropska komisija, ne pa tudi Evropski parlament. Skupina evro poslancev je opozorila na netransparentnost postopka ter dejstvo, da je ACTA v navzkrižju s temeljnimi internetnimi svoboščinami. ACTA predvideva tako imenovano načelo treh prekrškov. Del ameriške filmske in glasbene industrije se je že dogovoril s ponudniki interneta o kaznovanju tistih, ki kršijo avtorsko pravo.

“Gre za to, da lastnik pravice – na primer založba – obvesti operaterja, da nek uporabnik krši njihovo avtorsko lastnino ali izmenjuje datoteke, ali gosti na svoji strani vsebino, ki ni njegova, na to mora operater reagirati, in sicer najprej s pisnim opozorilom. Če uporabnik tega ne izvrši, ga lahko tudi izključi.”

Glede na strogost ukrepa lahko ponudnik kršitelja uvrsti tudi na črni seznam, ki bi onemogočil celo menjavo operaterja. V Franciji in Južni Koreji tak zakon že velja, o uvedbi enakih ukrepov pa razmišlja tudi vse več evropskih držav.

Spornih je kar nekaj ukrepov. Operaterjem daje policijska pooblastila – lahko vas izklopijo – produkcijskim hišam oziroma lastnikom avtorskih pravic pa pravico o presoji vašega početja – in to mimo sodišč.

“Tretji problem je, da takšna oblika protipiratskega boja ni mogoča, če operater ne ve, kaj se po omrežju dejansko prenaša. Problematično je tudi, da ni več odločbe sodišča in da krivde niti ni treba dokazovati in da to prinaša tehnologije za sprotno spremljanje internetnega prometa. To pomeni izgradnjo podatkovnih zbirk, za katere ne vemo, kdo vse in kaj bo z njim počel“.

O tem, ali se delež ilegalnega prenašanja na internetu ob poplavi novih storitev in poslovnih modelov znatno manjša, ni veliko neodvisnih raziskav.

“Glasbene in filmske založbe dokazano pretiravajo s količino prenesenega materiala in izgubami, ki jih imajo zaradi tega. Na drugi strani pa je kar nekaj poslovnih modelov, ki dobro uspevajo: od iTunesa do ponudnikov plačljive televizije. To pomeni, da so kupci za to pripravljeni plačevati.”

Ethan Zuckerman opozarja, da je ena največjih nevarnosti interneta prihodnosti kratenje svobode govora oziroma cenzura. Težko si predstavljamo, da bi Združene države Amerike ali pa Evropska unija dejansko uvedli zakonska določila, ki ogrožajo svobodo interneta.

S pritiski filmske in glasbene industrije pa se dogaja prav to. Besede cenzura sicer ne uporablja nihče, saj je pojem politično in zgodovinsko obremenjen. Gre le za  boj proti nezaželenim vsebinam.

“Nobena zahodna demokracija ne bo neposredno sprejemala cenzure. Tega ne počne niti kitajska Komunistična partija. Tudi oni nimajo cenzure. A vsak ponudnik internetnih storitev dobi jasen seznam, kaj vse morajo njegovi filtri za spam odstraniti. Ne govorimo več o cenzuri, ampak o odpravljanju spama, kar je pa tehnični problem. Nekaj, za kar skrbi infrastruktura.“