Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Nenad Jelesijević kot publicist in teoretik raziskuje kritično umetnost, estetizacijo upora in potenciale dezindentifikacije. Njegov prispevek z naslovom Sodobne scenske prakse onkraj statusa razlike, ki ga je predstavil v okviru mednarodne znanstvene konference Scenske umetnosti, migracije, politika: Slovensko gledališče kot sooblikovalec medkulturnih izmenjav, v okviru 50. Borštnikovega srečanja, obravnava tri primere, v katerih so se oziroma se združujejo umetnostne prakse s področja nekdanje Jugoslavije: beograjska manifestacija Kontra Dibidon, aprila 1995, transjugoslovanska gledališka pobuda KPGT (kazalište, pozorište, gledališče, teatar) in festival Ex Ponto, bistvo njegovega razmišljanja pa je teza o spornosti samega pojma medkulturna izmenjava, saj, kot pravi Jelesijević, ta že vsebuje razločevanje, etnične oznake, razliko. Več v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju!
790 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Dr. Nenad Jelesijević kot publicist in teoretik raziskuje kritično umetnost, estetizacijo upora in potenciale dezindentifikacije. Njegov prispevek z naslovom Sodobne scenske prakse onkraj statusa razlike, ki ga je predstavil v okviru mednarodne znanstvene konference Scenske umetnosti, migracije, politika: Slovensko gledališče kot sooblikovalec medkulturnih izmenjav, v okviru 50. Borštnikovega srečanja, obravnava tri primere, v katerih so se oziroma se združujejo umetnostne prakse s področja nekdanje Jugoslavije: beograjska manifestacija Kontra Dibidon, aprila 1995, transjugoslovanska gledališka pobuda KPGT (kazalište, pozorište, gledališče, teatar) in festival Ex Ponto, bistvo njegovega razmišljanja pa je teza o spornosti samega pojma medkulturna izmenjava, saj, kot pravi Jelesijević, ta že vsebuje razločevanje, etnične oznake, razliko. Več v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju!
Najprej so bile Razglednice gledališki tekst, pozneje je nastala radijska priredba. Snov črpa iz popotniških izkušenj različnih žensk. Riše, slika in vrezuje različne podobe fotoaparata, ki beleži več kot le pojavno stvarnost. Besedilo je že samo po sebi pot – v različne kraje, prostore, razmerja, srečevanja, skozi različne vizure in k različnim ljudem. Kritiko sedanje nevrotične družbe, ujete v vsakdanjo mehansko rutino, vzpostavi prav s fotografiranjem njenega nasprotja v živopisnosti barv, glasov, pokrajin, ki spreminjajo in razširjajo pogled ter bogatijo zaznavo sveta in ljudi v njem. Tako se v nedramski obliki, nekakšni krpanki, vzpostavljajo nasprotja dojemanj in ravnanj, soočenje ženskega pogleda s patriarhalno zaznamovano zgodovino pa na koncu le oblikuje toliko bolj zavezujoče žensko stališče, kolikor bolj razgalja in s tem ruši patriarhalni, hierarhično oblikovani družbeni vzorec. V pogovoru, ki ga je pripravila dramaturginja Vilma Štritof, so sodelovali Simona Hamer, avtorica, Primož Ekart, režiser, Barbara Cerar, igralka, Darja Hlavka Godina, glasbena oblikovalka in Matjaž Miklič, tonski mojster. Vabimo vas k poslušanju! na fotografji: Simona Hamer, foto: Petra Veber, izsek
Jasmina Založnik, dramaturginja in teatrologinja, je za najnovejšo številko revije Maska, s tematskim blokom Epizode bolezni, napisala besedilo z naslovom Igre moči v ozadju konceptualizacije nevarnosti okužbe. V njem riše vzporednice med pojmom okužbe z boleznijo in potencialnim učinkom gibanja kot okužbe in med drugimi poskuša odgovoriti na vprašanje Kako nalezljive so družbene in umetniške prakse ter kakšni so razlogi za njihov uspeh in/ali propad? Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank, izsek
V svetu najbolj prepoznavna je kostumsko bogata pekinška opera, polna barvnih pomenov. Temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih ter drugih bitkah.
V knjigi Zakaj gledališče avtor Jakob Hayner razmišlja o družbeni funkciji umetnosti danes, zmotah, neprevprašanih dogmah v gledališču, njegovem presežku v simbolnem, lastni estetski poziciji, ki se izmika nareku siceršnje koristnosti … Gledališče, pravi, igra svet, kriza gledališča pa je kriza tega sveta in njegove družbene ureditve. O dotični knjigi v Odru razmišljata slovenski režiser Janez Pipan, ki je napisal obsežno spremno besedo, in dramaturginja Mojca Kranjc, ki je Haynerjevo delo prevedla.
Sodobni ples je kot umetniška zvrst v Sloveniji dobro razvit. Izobraževanje na tem področju je možno že od malih nog naprej. V sklopu Umetniške gimnazije Ljubljana je na voljo štiriletni program Sodobni ples. Sicer pa se s spodbujanjem plesne ustvarjalnosti otrok in mladih ukvarjata tudi Plesni studio Intakt in Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Gostji tokratne oddaje Oder sta vodja Plesnega studia Intakt, Nataša Tovirac ter Nina Meško, producentka za ples pri JSKD.
Režiser in postgravitacijski umetnik Dragan Živadinov pripoveduje o izhodiščih in nastajanju predstave Zeniteum. Ta bo čez nekaj dni zaznamovala slovesno odprtje Evropske prestolnice kulture Novi Sad 2022, z osrednjim prizoriščem pred zgradbo Banovina, v scenskem dogodku pa bo sodelovalo 60 izvajalcev - zenitistov: igralcev, pevcev in plesalcev. Oddajo smo prepletli z glasbo Dragane Jovanović, srbske skladateljice, ki je tudi avtorica glasbe za predstavo Zeniteum. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: zgradba Banovina, arhitekta Dragiše Brašovana, zgrajena 1939, je osrednje prizorišče in pomenska referenca v predstavi Zeniteum.
Med pomembnimi obletnicami minulega leta je bila tudi 100-letnica rojstva Balbine Battelino Baranovič; gledališke raziskovalke, režiserke, umetniške vodje in ustanoviteljice nekaterih slovenskih gledališč sredi minulega stoletja. Balbini Battelino Baranovič v spomin smo pripravili tokratno oddajo Oder, v kateri smo uporabili odlomke iz avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja: iz posnetka uprizoritve Proces ter pogovorov Primoža Jesenka z režiserko na njenem domu v Lovranu; iz arhiva Radia Slovenija: odlomke iz oddaj Literarni večer: Ameriško gledališče danes, avtorice Balbine Battelino Baranovič, in praznične oddaje ob njeni devetdesetletnici, ki jo je pripravila Neva Zajc. V oddajo so vključeni tudi odlomki iz besedil v gledaliških listih Eksperimentalnega gledališča in iz intervjuja, ki je nastal za zbornik ob 50-letnici Slovenskega mladinskega gledališča. Za sodelovanje se zahvaljujemo tudi Tatjani Coloni, ki je delila spomine na Dramski krožek Mladinskega gledališča, sredi 50-ih let preteklega stoletja. Vabimo vas k poslušanju!
Prazničnemu času ustreza zanimiv in radoživ pogovor z Lejo Jurišić, koreografinjo in plesalko, in Mikom Lazarjem, skladateljem, ki sta maja 2019 premierno predstavila duet z naslovom De facto (pojdi s seboj). Takrat smo se z umetnikoma srečali in poklepetali. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Milko Lazar in Leja Jurišić, foto: Petra Veber
Gledališče Ane Monro te dni praznuje 40. obletnico ustvarjanja. Začetniki uličnega gledališča pri nas poročajo, da so bili konservativni Ljubljančani vse od njihovih začetkov silno občutljivi nanje. Svoje projekte so morali zato prijavljati policiji, ki jih je redno prepovedovala, a so jih kljub temu redno izvajali. O bogati zgodovini in o tem, kaj je vsak izmed njih ponesel v prihodnost, smo se pogovarjali s člani Gledališča Ane Monro: Mojco Dimec, Andrejem Rozmanom – Rozo ter Gorom Osojnikom, pridružila pa se je tudi Ema Kugler, filmska in vizualna umetnica, njihova sodobnica, sopotnica in prijateljica. Vabimo vas k poslušanju! foto: Ana Monro, vir: facebook.com
Preteklo soboto so minila 103 leta od smrti Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti ne bo odveč še enkrat poslušati pogovor z Janezom Pipanom, ki ga je v sklopu simpozija Stoletje Hlapcev v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta vodila Ana Perne. Pipanovi Hlapci so na odru ljubljanske Drame zaživeli konec septembra 2017. V vlogi Jermana je nastopil Marko Mandić, župnika pa je odigral Jernej Šugman. Spominu na gledališkega genija in velikana Jerneja Šugmana, ob četrti obletnici prezgodnje smrti, posvečamo današnjo oddajo. na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v Hlapcih, SNG Drama Ljubljana, sezona 2017/18, foto: Peter Uhan
"Menim, da moramo biti, če smo dejavni, za svoja dejanja odgovorni; če naredimo burjo, tudi če le v kozarcu vode, moramo to vodo nadomestiti – in to vodo sem potem nadoknadil s svojo krvjo." Tako Siniša Labrović, hrvaški umetnik performansa, ki nadaljuje bogato tradicijo, ki so jo na Hrvaškem utrdili Tomislav Gotovac, Slaven Tolj, Vlasta Delimar in drugi. Labrović živi v Berlinu, njegovo delo pa je močno mednarodno usmerjeno. Na 21. festivalu Mladi levi je ustvaril performans v trajanju Omara. V omari, veliki šest kvadratnih metrov, v Miklošičevem parku v Ljubljani, je preživel devet dni in noči, njegovo bivanje pa je bilo neposredno prenašano na YouTube kanal festivala. Ob tej priložnosti smo se s Sinišo Labrovićem skozi ozko režo na omari pogovarjali o njegovem delu. Vabimo vas k poslušanju!
Alja Tkačev je bila samosvoja umetnica, v kateri so se spajali številni talenti. Bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo pa je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega. V letih od 1962 do 1991 je snovala dnevniške zapiske, ki jih lahko prebiramo v knjižnem izboru z naslovom Igralka s svinčnikom, čeprav celoten opus zajema 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih. Alja Tkačev ga je sama poimenovala Tabu.
Nedavna razkritja spolnih in psihičnih zlorab v gledališču in izobraževanju, ki so postala del vstopila tudi v prostor javne refleksije, so pomemben korak h kolektivnemu ozaveščanju o tej akutni problematiki. Obstoječe prakse umetniških in izobraževalnih procesov pogosto izhajajo iz močnih hierarhičnih struktur in nadvlade patriarhalnih vzorcev. Vanje se zlahka in pogosto tudi "nevidno" naselijo zlorabe pozicije moči ter spolno in psihično nadlegovanje podrejenih v imenu umetnosti in napredovanja. Temu je bila v okviru 51. Tedna slovenske drame posvečena okrogla miza, z naslovom Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja. O razmislekih, ukrepih in akcijah, ki jih izvajata Združenje dramskih umetnikov SLovenije in Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev ter o skupini Rezistenca, ki deluje v okviru Univerze v Ljubljani, v pogovorih z gostjami okrogle mize. Vabimo vas k poslušanju! Okrogla miza: Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja Foto: Maša Pirc
V pogovoru Jožica Avbelj spregovori o svoji naravi igralke, zahtevah in umetniških standardih, ki jim že vse svoje igralsko življenje sledi ter o umetnosti in umetniških delih, ki jih spremlja kot gledalka in jo navdihujejo. Zelo dobro jo poznamo, tako iz Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlila leta 1975, kot iz različnih zunajinstitucionalnih projektov in skupin. Med drugim je sodelovala pri Pupiliji Ferkeverk, gledališču Pekarna, gledališču Glej, sodelovala je z različnimi režiserji v 90-ih letih in pozneje, dandanes pa velikokrat kot igralka sodeluje v projektih svojih študentk in študentov. Poznamo jo tudi iz filmskega sveta, s televizijskih ekranov in radijskih sprejemnikov. Pogovor z igralko Jožico Avbelj smo prekinili z odlomki iz dveh radijskih iger. Prva je Blues, Ernsta Bruuna Olsena, v režiji Hinka Košaka, Jožica Avbelj v vlogi Gerde. Drugi odlomek pa je iz radijske igre za otroke, V ozvezdju postelje, ki jo je napisal Boris A. Novak, režiral Aleš Jan, pripovedovalec je Borih Juh, Satelit Osvajalec pa Niko Goršič. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave: Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd, MGL, sezona 2021/2022, foto: Peter Giodani
"Vračam se tja, kjer se je moja gledališka pot začela. /.../ In moja želja je, da popeljem to gledališče v vrh slovenskega gledališča," je med drugim povedala Mirjam Drnovšček, ki je pred kratkim prevzela vodenje Slovenskega narodnega gledališča, po tem, ko je bila desetletje na čelu Prešernovega gledališča v Kranju. K pogovoru jo je povabila Ingrid Kašca Bucik. Vabimo vas k poslušanju! foto: BoBo
"Velikokrat si želim le sedeti v indijanskem šotoru in čakati na boljše življenje." To ni stavek iz oddaje, v kateri bomo govorili tudi o teži trenutka, ki ga v sebi nosijo odraščajoči ljudje, pač pa je nastal kot spontan izraz med laboratorijskim projektom Mesta žensk in Lutkovnim gledališčem Ljubljana, med vajami za predstavo Vse je v redu, ki so jo sooblikovali mladi gledališki ustvarjalci. Gostji v oddaji bosta predstavnici umetniško pedagoške ekipe Nataša Živković in Sara Šabec, podobe iz gledališko - šolskega življenja v karanteni in posebnost doživetji, ki jih tudi v obdobju nihilističnih občutkov mladi ustvarjalci ne bodo pozabili, pa bodo predstavile dijakinje Sinja Smokvina, Tara Klemenčič Belšak in Špela Čekada.
Center za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, s kratico CTF, je leta 1945 (takrat še kot Odsek za dokumentacijo) ustanovil prof. Filip Kumbatovič - Kalan, ki je vzpostavil tudi smernice Centra, gledališki arhiv pa je bil ustanovljen še v partizanih, v Črnomlju. Poleg prof. Kumbatoviča sta na razvoj Centra vplivala in pustila poseben pečat tudi prof. dr. Marko Marin in prof. dr. Barbara Sušec Michieli. Ena od temeljnih nalog Centra je posredovanje informacij in varovanje arhivskega in dokumentarnega gradiva s področja gledališča, radia, filma in televizije, pa tudi opravljanje strokovnega, razvojnega in raziskovalnega dela. Študentom in drugim zainteresiranim javnostim so v okviru Centra na voljo specializirana knjižnica, arhivsko in dokumentarno gradivo s področja gledališča in filma in videoteka. Avtor Klemen Markovčič. Sogovornika pa strokovna sodelavca Centra Simona Ješelnik in Miha Grum.
Prešernovo gledališče Kranj ima dobre štiri mesece novega direktorja, to je Jure Novak, vsestranski gledališki ustvarjalec, režiser, avtor, prevajalec, performer, pa tudi kolumnist, organizator, mentor ... V začetku gledališke sezone 2021/22 je bila na odru kranjskega gledališča že pripravljena prva premiera Mama Floriana Zellerja v režiji Ivice Buljana. O premieri, predvsem pa o sedanjosti in prihodnosti gledališča se je z Juretom Novakom pogovarjala Tadeja Krečič.
Kolektiv Beton LTD., v svojem 11-tem letu delovanja ni pripravil predstave, temveč 29-urni dogodek z naslovom Hoppla, wir leben, izgubljena gesta lastnega odstopa. Performans v trajanju, imenovan Predstavnina, so izvedli 25. in 26. septembra v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Po besedah enega izmed sogovornikov in stalnih sodelavcev kolektiva, je tudi pogovor, ki ga bomo poslušali v današnji oddaji del te predstavnine. Predstavnina je namreč izpeljanka iz besede mišljenina, kar bi v prevodu iz izvirnika pomenilo "tisto, kar se misli". Beton Ltd. je lani praznoval deseto obletnico delovanja, zaradi pričujočih razmer, pa smo se utegnili srečati in se o opusu, ki so ga soustvarili Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar s sodelavci, pogovoriti na pragu njihove 11. obletnice. Predstavnina Hoppla, wir leben, izgubljena gesta lastnega odstopa se je s slovesno otvoritvijo začela v soboto ob 17.uri in je trajala do nedelje do 22ih. Enkrat pozno ponoči na stiku sobotne noči z nedeljskim jutrom smo sedeli pred Staro mestno elektrarno in se pogovarjali. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave BETON Ltd.: Mahlzeit, foto: Nada Žgank, izsek
Tokratni Oder namenjamo predstavi Mama, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj. Gre za večplastno in pretresljivo dramsko besedilo, ki govori o bolečini in osamljenosti mame, ki se spopada s sindromom praznega gnezda. Dramo je napisal francoski dramatik, pisatelj in režiser Florian Zeller, po mnenju britanskega časopisa The Guardian »najbolj fascinanten dramatik našega časa.« Mama je prvi del Zellerjeve družinske trilogije Mama, Oče in Sin. Gre za tematsko nepovezana dela, ki obravnavajo klasične družinske teme na neklasičen način. V slovenskih kinodvoranah lahko prav zdaj gledamo njegov film Oče z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi. Dramo o dementnem očetu smo lahko gledali tudi leta 2018 v SLG Celje, prav tako pa je na odru Miniteatra lani zaživela drama Sin, ki bo kmalu dobila tudi svojo filmsko različico. O prvi gledališki izvedbi Mame na slovenskih odrih smo se pogovarjali s prevajalko Suzano Koncut, režiserjem Ivico Buljanom ter glavno igralko Darjo Reichman.
Neveljaven email naslov