Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
790 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Ibsen International je mednarodna organizacija, ki pospešuje predvsem medkulturne izmenjave na področju scenskih umetnosti med Norveško in Kitajsko, pa tudi drugimi deli sveta. S projekti umetniške in izobraževalne narave na akademski ravni že vrsto let gradi mostove in se povezuje z organizacijami, univerzami, gledališkimi in institucijami s področja drugih umetniški zvrsti po vsem svetu, tako da je mobilnost njihovih projektov izjemno velika, hkrati pa z imenom Henrika Ibsna, kot enega najpomembnejših evropskih dramatikov druge polovice 19. Stoletja, širijo duh svetovljanstva in produkcije umetnosti na najvišji ravni. Pri enem izmed projektov Ibsen International, New play, New stage, je sodelovala tudi naša sodelavka, dramturginja Vilma Štritof. V oddaji bo predstavila svojo izkušnjo sodelovanja pri projektu, velik poudarek pa je tudi na njenem beleženju vtisov o sodobni kitajski kulturi in odrski umetnosti. Na delovnih potovanjih se je pogovarjala s sodelujočimi v projektu, katerih pričevanja pokažejo širši horizont ustvarjanja kulturnih mostov. Vabimo vas k poslušanju!
Gašper Tič ni bil le igralec, bil je vsestranski in plodovit ustvarjalec. S svojim ustvarjanjem – igranem, pisanjem, režijo – je pustil neizbrisen pečat tako v gledališču, kot na filmu, televiziji in na radiu. Tisto, česar ni uspel povedati v svojih dveh dramskih besedilih, je kot pronicljiv, tenkočuten in kritičen spremljevalec družbe in predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije znal povedati jasno in naglas. Izgubili smo vrhunskega umetnika in duhovitega, čutečega človeka. O Gašperju Tiču v oddaji pripovedujejo režiser, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Dušan Mlakar, dramaturginja Ira Ratej in radijski režiser mag. Igor Likar. V oddaji smo uporabili posnetke iz našega radijskega in televizijskega arhiva – posnetke iz radijskih iger in literarnih oddaj ter oddaj o kulturi. Soustvarjalci oddaje so tonski mojster Nejc Zupančič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina in avtor oddaje, režiser Alen Jelen. foto: Mimi Antolovič
Danes bomo – tako kot te dni v naravi – združevali letne čase, in sicer s spominom na preteklo in z napovedjo prihodnjega. Povezovalni člen je Matija Solce, iniciator in duša gledališča Teatro Matita, ki prireja Kavč festival in Plavajoči grad. Slednjega v sodelovanju z Društvom ljubiteljev gradu Snežnik. Kavč festival se je odvil v začetku februarja, na več prizoriščih, dnevnih sobah po Ljubljani in spomin nanj bomo obeležili z utrinkom iz lutkovne predstave Pulcinella, v izvedbi italijanskih lutkarice Eve Sotriffer in glasbenika Samirja Amata. Poletni festival je Plavajoči grad, ta se bo za tri dni, v začetku avgusta, zasidral na gradu Snežnik in v njegovi okolici. Več o tem pa v pogovoru z Matijo Solcetom. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave Pulcinella, foto: Sunčan Stone
Na današnjem dramaturškem križišču smo se srečali s Petro Pogorevc, dramaturginjo in urednico zbirke Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Petra Pogorevc je diplomirala je iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1993 je začela delovati v slovenskem kulturnem prostoru kot novinarka, kritičarka, publicistka in prevajalka, v ospredju njenega zanimanja pa sta bila vseskozi drama in gledališče. Petnajst let je pisala gledališke kritike za časopis Dnevnik ter objavljala članke s področja gledališča v domačih in tujih strokovnih revijah. Za kritiško-esejistična besedila v rubriki Gledališki dnevnik, ki jih je za revijo Sodobnost pisala od leta 2004 do leta 2007, ji je Društvo slovenskih pisateljev leta 2005 podelilo Stritarjevo nagrado. Kot novinarka je delovala tudi na Televiziji Slovenija, kjer je pripravljala prispevke za oddajo Studio City. Leta 2000 je začela sodelovati z zavodom Maska Ljubljana, sprva kot članica uredništva in pomočnica odgovornega urednika revije Maska, od leta 2004 do leta 2006 pa kot vodja založništva. Leta 2001 je samostojno številko revije Maska na temo Nova evropska dramatika, leta 2006 je skupaj z Bojano Kunst uredila zbornik teoretskih razprav Sodobne scenske umetnosti (zbirka Transformacije). Kot selektorica, članica žirij in vodja mednarodnih programov se je udeleževala festivalov Teden slovenske drame in Borštnikovo srečanje. Od leta 2007 je Petra Pogorevc zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem kot dramaturginja in urednica hišne zbirke Knjižnica MGL. Kot praktična dramaturginja je sodelovala z mnogimi vidnimi domačimi in tujimi režiserji. V teatrološki zbirki Knjižnica MGL je v zadnjih desetih letih uredila preko dvajset knjig s področja teorije, zgodovine in prakse gledališča, plesa in drugih oblik scenskih umetnosti, med katerimi so izvirna in prevodna dela. Avtorsko soustvarila je zbornika besedil Drama, tekst, pisava (s Tomažem Toporišičem) in Maks, vezni igralec mesta (z Ingo Remeta). Za vodenje Knjižnice MGL ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo Bršljanov venec za umetniške dosežke v letu 2016. Dramaturška križišča se bogatijo, vabimo vas k poslušanju! foto: Peter Giodani
Dramatik, dramaturg in režiser Nebojša Pop Tasić je eden najbolj plodovitih ustvarjalcev v sodobnem slovenskem gledališču. V Slovenijo se je preselil iz Srbije, leta 1992. Z izkušnjami glasbenih in performativnih izražanj se je najprej ustavil v Mariboru, kjer ga je spoznalo občinstvo Drame SNG Maribor, občinstvo Lutkovnega gledališča Maribor, svoje delovanje je krepil tudi kot mentor gledališkim skupinam. Tasićevo delo odlikujeta vedenje in izjemna poglobljenost, naj si gre za scenarije, ki bodo navdihnili predstave za otroke ali za starejše občinstvo. Poznavanje notranjih svetov, iskrivih ter najtemnejših čustvenih leg in odnosov, izgovarjanje omenjenega tako na odru kot v filmski uprizoritvi so sorodne vrline dramaturške umetnosti Nebojše Pop Tasića, ki je v pogovoru za oddajo Oder v družbi s Simono Kopinšek med drugim spregovoril tudi o BESEDI, odnosu Slovenk in Slovencev do maternega jezika, o prihodu v Slovenijo, o ganljivem spominu na očeta, ki je bil izgnan na zloglasni Goli otok, o dolgoletnem sodelovanju z režiserjem Jernejem Lorencijem in še čem. Vabimo vas k poslušanju pogovra, obogatenega s songi, nekaterimi samostojnimi, drugimi iz predstav!
Dramatik, dramaturg in režiser Nebojša Pop Tasić je eden najbolj plodovitih ustvarjalcev v sodobnem slovenskem gledališču. V Slovenijo se je preselil iz Srbije, leta 1992. Z izkušnjami glasbenih in performativnih izražanj se je najprej ustavil v Mariboru, kjer ga je spoznalo občinstvo Drame SNG Maribor, občinstvo Lutkovnega gledališča Maribor, svoje delovanje je krepil tudi kot mentor gledališkim skupinam. Tasićevo delo odlikujeta vedenje in izjemna poglobljenost, naj si gre za scenarije, ki bodo navdihnili predstave za otroke ali za starejše občinstvo. Poznavanje notranjih svetov, iskrivih ter najtemnejših čustvenih leg in odnosov, izgovarjanje omenjenega tako na odru kot v filmski uprizoritvi so sorodne vrline dramaturške umetnosti Nebojše Pop Tasića, ki je v pogovoru za oddajo Oder v družbi s Simono Kopinšek med drugim spregovoril tudi o BESEDI, odnosu Slovenk in Slovencev do maternega jezika, o prihodu v Slovenijo, o ganljivem spominu na očeta, ki je bil izgnan na zloglasni Goli otok, o dolgoletnem sodelovanju z režiserjem Jernejem Lorencijem in še čem. Vabimo vas k poslušanju!
V slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor smo si ogledali predstavo Ljudožerci, ki jo je po besedilu Gregorja Strniše režiral Ivica Buljan. Kot pri mnogih Buljanovih predstavah zadnjega – skoraj – desetletja, je tudi tokrat pri oblikovanju prostora gledališke fikcije sodeloval duo son:DA*, natančneje: video podpisuje Toni Soprano, lučno oblikovanje: sonda4. To sta le dve od več različnih izpeljank iz besede son:DA*, pod katere imenom že skoraj dve desetletji delujeta vizualna umetnika Metka Golec in Miha Horvat. V gledališče sta vstopila po večletnem delu na področju raziskovanja in srečevanja različnih digitalnih tehnologij in vizualnih umetnosti. »Svet digitalnih tehnologij, elektronskih zvokov in podob se zdi naravno okolje son:DE*. Njuno delo kaže – ne na fascinacijo z neskončnimi možnostmi novih tehnologij, temveč prej kritično in ironično distanco do tovrstnih fascinacij. Nenehno multipliciranje novih tehnologij in njihovih učinkov se spreminja v hrup, prav tako kot dejanski prostor poplavljajo električne žice, kabli in kupi strojne opreme, ki je hip pred tem pomenila inovacijski preboj. Dela son:DE* so pogosto namenoma preprosta in zamejena, v njih pa so večkrat uporabljene osnove tehnične možnosti, kar poudarja njihov občutek »undergrounda««. Tako je pred leti zapisal Igor Zabel v reviji flash art; verjamem, da se bomo duu son:DA* še posvetili z drugih vidikov, v današnji oddaji pa poslušajmo o njunem delu v gledališču. Kot smo že povedali intenzivno sodelujeta z režiserjem Ivico Buljanom, prav tako sta sodelovala pri zadnjih štirih predstavah kolektiva Beton LTD., na področju sodobnega plesa s Snježano Premuš ter z drugimi sodobnimi scenskimi umetniki na institucionalni in zunajinstitucionalni sceni. Vabimo vas k poslušanju pogovora s članom dua, Mihom Horvatom! *Umetniški tandem son:DA je deloval med letoma 2000 in 20015; po tem avtorja Metka Golec in Miha Horvat sodelujeta z različnimi imeni: Toni Soprano, son:da4, son:da13,… iz predstav: Macbeth po Shakespearju (r: I. Buljan), Julija (r: S. Neškovič Peršin), Sapramiška (r: R. Waltl), foto: sonda3, Toni Soprano
V prejšnji oddaji smo poslušali prvi del besedila Zev, ki zamaje institucijo, nemi lik v utopiji performansa. V njem dr. Nenad Jelesijević razmišlja o manifestacijah nemosti v aktualni kapitalistični mizansceni, ki prek mehanizmov upravljanja, nadzora, administriranja, klasifikacije in selekcije vzdržuje in spodbuja status razlike, in jih beremo kot posledico depolitizacije življenja, v performansu pa lahko pomenijo upor zoper obstoječe. Nemi lik avtorja besedila ne zanima kot morebitna odrska reprezentacija izključenih, temveč kot dejavnik, ki lahko vpliva na odpiranje prostora, v katerem se utišani glasovi slišijo. Scenske rabe nemega lika so povezane z vrsto pomembnih vprašanj: Kako odpreti zamejen odrski prostor? Kako vzpostaviti pogoje za slišnost utišanih glasov, ne da bi se pri tem ujeli v past reprezentacije? Kako si priboriti prostor-čas govorjenja? Kako delovati onkraj institucionalne paradigme? Kako se soočati z nemostjo občinstva? Nemi lik lahko povzroči razpoko v spektakelskem kanonu govorjenja za vsako ceno, ravno od tod njegov performativni potencial, ki politizira scensko situacijo in deluje tudi onkraj samega performansa. Nastavki za premišljevanje nemega lika v kontekstu kritike institucije so zaznavni v predstavah Generalka za generacijo Vie Negative, o čemer je bilo govora prejšnji teden, danes pa vas vabimo, da prisluhnete Jelesijevićevi obravnavi performansa drugič Simone Semenič. Simona Semenič: drugič, foto: Nada Žgank
Manifestacije nemosti v aktualni kapitalistični mizansceni, ki prek mehanizmov upravljanja, nadzora, administriranja, klasifikacije in selekcije vzdržuje in spodbuja status razlike, beremo kot posledico depolitizacije življenja, v performansu pa lahko pomenijo upor zoper obstoječe. Nemi lik nas ne zanima kot morebitna odrska reprezentacija izključenih, temveč kot dejavnik, ki lahko vpliva na odpiranje prostora, v katerem se utišani glasovi slišijo. Scenske rabe nemega lika so povezane z vrsto pomembnih vprašanj: Kako odpreti zamejen odrski prostor? Kako vzpostaviti pogoje za slišnost utišanih glasov, ne da bi se pri tem ujeli v past reprezentacije? Kako si priboriti prostor-čas govorjenja? Kako delovati onkraj institucionalne paradigme? Kako se soočati z nemostjo občinstva? Nemi lik lahko povzroči razpoko v spektakelskem kanonu govorjenja za vsako ceno, ravno od tod njegov performativni potencial, ki politizira scensko situacijo in deluje tudi onkraj samega performansa. Nastavke za premišljevanje nemega lika v kontekstu kritike institucije smo zaznali v predstavah Generalka za generacijo Vie Negative in drugič Simone Semenič. Tako svoje razmišljanje povzema dr. Nenad Jelesijević. Njegovo besedilo z naslovom Zev, ki zamaje institucijo, nemi lik v utopiji performansa, ki je objavljeno v zadnji številki revije za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater, bo v oddaji Oder na sporedu v dveh delih. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave Generalka za generacijo, foto: marcandrea
V oddaji Oder boste slišali prispevek pisatelja Mirka Javornika o potovanju mladih slovenskih gledališčnikov leta 1967 po Združenih državah Amerike. Javornik je po vojni kot priznani slovenski pisatelj zapustil domovino, živel nekaj časa v Trstu in nato odšel v ZDA, kjer je delal na zunanjem ministrstvu. Prispevek Obisk slovenskih igralcev v Združenih državah Amerike je bil objavljen v mesečniku Glasu SKA leta 1967. Oddajo je pripravil Andrej Rot, vabimo vas k poslušanju!
Vsako leto 21. marca svet obeležuje svetovni dan lutk. Tokratna oddaja Oder je nastala z mislijo na to vsakoletno obeležje te samosvoje in posebne uprizoritvene umetnosti in v osišče postavlja pogovor z lutkarjem in pedagogom Edijem Majaronom, nadvse pomembnim soustvarjalcem in tvorcem sodobne slovenske lutkovne umetnosti. Čeravno po izobrazbi akademski glasbenik, pa je dobršen del svoje poklicne poti posvetil prav lutkovni umetnosti in jo brez dvoma pomembno sooblikoval. Tudi z akademskim delom rednega profesorja za lutkarstvo na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Torej, vera v lutko, kot pravi naš sogovornik, tudi v tokratnem Odru. Avtor oddaje je Klemen Markovčič.
Škofjeloški pasijon je bil leta 2016 vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Postni čas je pravšnji, da izvemo kaj več o Škofjeloškem pasijonu. Zato smo v našem arhivu poiskali zanimivo pripoved prof. dr. Marka Marina o prvem ohranjenem slovenskem gledališkem besedilu, ki ga je Lovrenc Marušič, kapucin Oče Romuald uporabljal pri svojih pasijonskih procesijah v Škofji Loki. Pokojni prof. dr. Marko Marin je bil režiser, umetnosti zgodovinar in predstojnik katedre za gledališko zgodovino na AGRFT. Vrsto let je proučeval in si dolga leta prizadeval za uprizoritev pasijona. Razumel ga je kot izredno kompleksen dogodek, ki ga je težko uprizoriti, tudi zaradi razlik med srednjeveškim in sodobnim načinom mišljenja in razumevanja sveta. Profesorjevo predavanje o Škofjeloškem pasijonu smo posneli leta 1990. iz rokopisa o. Romualda
Na programu 47. Tedna slovenske drame so tudi predstavitve dramskih besedil, nominiranih za nagrado Slavka Gruma, ki bo podeljena ob zaključku festivala. V Slovenskem gledališkem inštitutu se v dveh dneh z bralnimi uprizoritvami in pogovori o njih predstavljajo besedila Roka Sande, Vinka Möderndorferja, Simone Semenič, Roka Vilčnika Rokgre in Simone Hamer. O novih slovenskih dramskih tekstih, posebej tistih, ki so bili izbrani za kot najboljši, se Tadeja Krečič pogovarja z Matejo Pezdirc Bartol, predsednico žirije za Grumovo nagrado in nagrado mladega dramatika.
Neja Kos poklicno in ljubiteljsko deluje na področju plesa že štiri desetletja. V tem času je, s sodelavkami in sodelavci, zasnovala in utrdila mrežo pedagogov po vsej Sloveniji ter različne manifestacije sodobnoplesne umetnosti, ki še danes živijo z več-desetletno tradicijo. Poleg organizacijskega dela je ves čas skrbela tudi za sočasni dotok informacij in sicer z periodičnim tiskanim ter avdiovizualnim gradivom, na področju prakse pa s vabili mednarodno uveljavljenih plesnih ustvarjalcev in pedagogov v Slovenijo. Na pravkar sklenjeni Gibanici, 8. bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti, je Neja Kos prejela Nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo. V oddaji Oder se bomo z Nejo Kos pogovarjali o prizadevni poti, njenih sadovih, predvsem pa o predanosti sodobnoplesni umetnosti. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
V današnji oddaji bomo govorili o gledališču Glej v zadnjem desetletju minulega in prvem desetletju tega stoletja, in to skozi spomin na njegovo direktorico in producentko – po mnenju njenih tesnih sodelavcev – pa še mnogo več, Lidijo Jurjevec, ki se je pred dobrim mesecem poslovila. K pogovoru o skupnih poteh, ki so oblikovale gledališče Glej s tem pa se je spreminjala tudi slovenska gledališka pokrajina omenjenega časa, smo povabili Nevenko Koprivšek, ki je bila v tem času umetniška vodja, Marka Miladinoviča, člana skupine Grapefruit, ki je sredi 90ih zaživela v Gleju in naglo in uspešno prodrla na domačo gledališko sceno in Simono Semenič, dramaturginjo in pisateljico, ki je s projektom PreGlej utrla pot mladim dramskim avtoricam in avtorjem. Pogovora se ni mogel udeležiti Sebastijan Horvat, katerega kratko pripoved o času, ko je ustvarjal v Gleju, bomo slišali na posnetku. Vabimo vas k poslušanju!
Magdalena Reiter je koreografinja in plesalka, rojena na Poljskem, od leta 2002 pa živi in dela v Ljubljani. Diplomirala je na Državni baletni šoli v Gdansku in na P.A.R.T.S. (Performing Arts Research and Training Studios) v Bruslju. Ustvarila je mnoga avtorska dela, je plesna pedagoginja, plesala je že v mnogih plesnih predstavah, pri plesnih, gledaliških in filmskih predstavah pa je sodelovala tudi kot koreografinja. Sodeluje s številnimi umetniki in skupinami, med drugimi z Janezom Burgerjem, Matejo Koležnik, flamsko skupino De Tijd, Skaagen, Flamsko Opero, Matjažem Bergerjem, Jašo Kocelijem. Njene predstave so bile uprizorjene v Sloveniji, in gostovale tudi v Nemčiji, Franciji, Belgiji, Angliji, Bosni in Hercegovini, Albaniji, na Poljskem, Nizozemskem, Finskem, Češkem in na Hrvaškem. Deluje tudi kot pedagoginja in mentorica doma in v tujini, je pobudnica in umetniški vodja Vibre - mednarodnih poletnih plesnih delavnic v Ljubljani. Madgalena Reiter je prejela nagrado strokovne žirije za najboljšo predstavo na festivalu Gibanica, nagrado za najboljšo predstavo na festivalu Teaterfest v Sarajevu, oboje 2005, ter kolektivno nagrado kritikov in teatrologov Slovenije za koreografijo v predstavi Rose Bernd v režiji Mateje Koležnik na Borštnikovem srečanju 2016. V četrtek se bo v Plesnem teatru Ljubljana predstavila z novim solom, z naslovom Bližnji plani. Da bi se že pred tem srečali z nekaterimi prvinami njenega plesnega ustvarjanja, smo pripravili tale pogovor. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Kaše
Irena Tomažin je izjemna performerka, njeno področje zanimanja in raziskovanja je predvsem glas, njegove izrazne in bivanjske razsežnosti. Ko jo gledamo na odru se nam zdi, da njeno telo poganja prav glas. Njen nastop na prireditvi Zvočiti, ki je potekala v okviru praznovanja rojstnega dne umetnosti, 17.januarja v Kinu Šiška, nas je spodbudil k objavi besedila, v katerem se ukvarja z različnimi ravnmi, preko katerih nas glas lahko nagovori. Bolj ali manj izhaja iz izkušenj lastnega dela z glasom in gibom, dela, ki ga je spoznala skozi delavnice in procese gledaliških predstav z različnimi umetniki ter preko študija filozofije, kjer je diplomirala iz teme glasu. Skozi besedilo se prelivajo zvočni posnetki iz zgoraj omenjenega nastopa Irene Tomažin. Vabimo vas k poslušanju! foto: Peter Gannushkin
13. februarja je minilo 100. let od rojstva režiserja, igralca in gledališkega pedagoga Jožeta Babiča. V oddaji Oder bo prof. Jože Faganel, dolgoletni lektor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, obudil spomine na Jožeta Babiča. Bolj kot o njunem plodnem več letnem sodelovanju pri številnih uprizoritvah, bo beseda tekla o Jožetu Babiču kot kolegu in prijatelju. Pogovr je pripravil in vodil Alen Jelen. foto: arhiv SNG Nova Gorica
Različne odre, torej prizorišča sodobnih scenskih-in-več umetnosti bomo v tokratni oddaji iskali. Za to iskanje smo izbrali poseben ključ, ki nosi naslov "sub-kulturni kavč festival". Umetniški in organizacijski vodja Mitja Solce, lutkovni in glasbeni umetnik ter predavatelj na praši akademiji DAMU, bo predstavil festival in nastopajoče, ki bodo festival v ljubljanskih stanovanjih, s približno šestdesetimi različnimi scenskimi, glasbenimi in glasbeno-scenskimi dogodki, oblikovali med 4. in 8. februarjem. Vabimo vas, da se nam pridružite! fotografija iz predstave Oetzi, lutkovne umetnice, ki sodeluje na Kavč Festivalu, Eve Sotriffer
Alain Platel je flamski koreograf zrele generacije, ki je s svojo skupino les ballets c de la b poznan po vsem svetu. Njegovo poetiko opisujejo svobodne, a natančno premišljene in vrhunsko izvedene oblike giba ter pretočnost med odrskimi zvrstmi besednega, plesnega, gibalnega, večkrat tudi vizualnega gledališča, vselej z močnim in sugestivnim zvokovnim ali glasbenim elementom. Vse to se povezuje s temami človekove eksistence in antropološkim pogledom na širši in trenutni časovni okvir, ki ga zajema v posamičnem delu. S svojim najnovejšim delom: ne spati, organizirani kaos, je pretekli konec tedna s skupino gostoval na Dunaju, predstava je nastala v okviru Ruhr trienala 2016. V oddaji Oder bomo spregovorili o predstavi, ki smo si jo ogledali ter ponovili pogovor z Alainom Platelom, ki je nastal poleti 2014, prav tako med gostovanjem na Dunaju. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave ne spati (organzirani kaos), foto: Chris Van der Burght
Neveljaven email naslov