Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot navaja Pravilnik iz leta 1973, se Borštnikov prstan podeljuje vsako leto izmenično »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prva prejemnica je bila Elvira Kralj, prvi prejemnik Vladimir Skrbinšek. S tem znamenitim slovenskim igralcem začenjamo oddajo 50 let Borštnikovega prstana: Prejemniki.
To je druga od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana. V njej lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemniki. Tudi tokrat pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, širijo pogled na gledališki in festivalski utrip preteklih desetletij.
Prejemniki Borštnikovega prstana v odlomkih iz predstav oziroma radijskih oddaj (po vrstnem redu):
Vladimir Skrbinšek (Borštnikov prstan 1971) kot Papež Pij XII v: Rolf Hochhuth, Namestnik božji, režija Jože Gale, Mestno gledališče ljubljansko, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Zlatkom Šugmanom, prejemnikom leta 1986, kot Patrom Riccardom Fontano.)
Slavko Jan (Borštnikov prstan 1974) kot Orest v: Hugo von Hoffmansthal, Elektra, radijska igra, priredba in režija Maša Slavec, Radio Ljubljana, 17. 2. 1954. (Odlomek uvede Ivan Jerman, prejemnik leta 1980 kot Orestov vzgojitelj.)
Boris Kralj (Borštnikov prstan 1990) kot Grof Kent v: William Shakespeare, Kralj Lear, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Danilom Benedičičem, prejemnikom leta 1989, kot Vitezom.)
Polde Bibič (Borštnikov prstan 1984) kot Polonij in Danilo Benedičič (Borštnikov prstan 1989) kot Hamlet v: William Shakespeare, Hamlet, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1968/69.
Jurij Souček (Borštnikov prstan 1994) kot Komisar Jeremija in Lojze Rozman (Borštnikov prstan 1988) kot Simon v: Primož Kozak: Afera, režija France Jamnik, Drama SNG v Ljubljani, 1961/62.
Arnold Tovornik (Borštnikov prstan 1972) kot Komisar Jeremija v: Primož Kozak: Afera, režija Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Dare Valič (Borštnikov prstan 2016) kot Aleksander v: Vitomil Zupan, Aleksander praznih rok, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1970/71.
Ivan Jerman (Borštnikov prstan 1980) kot Zdravnik v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Maks Furijan (Borštnikov prstan 1978) kot Učitelj v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Bert Sotlar (Borštnikov prstan 1982) kot Ponza v: Luigi Pirandello, Kaj je resnica, režija Andrej Hieng, Drama SNG v Ljubljani, 1966/67.
Igor Samobor (Borštnikov prstan 2012) kot Peer Gynt in Ivo Ban (Borštnikov prstan 1996) kot Dovrejski starina v: Henrik Ibsen, Peer Gynt, režija Slobodan Unkovski, Drama SNG v Ljubljani, 1991/92.
Rado Nakrst (Borštnikov prstan 1976) kot Policaj v: Anton Leskovec, Dva bregova, režija Jože Babič, SSG v Trstu, 1975/76.
Janez Hočevar (Borštnikov prstan 2010) kot Jerman in Zlatko Šugman (Borštnikov prstan 1986) kot Župnik v: Ivan Cankar, Hlapci, režija Dušan Jovanović, Mestno gledališče ljubljansko, 1980/81.
Janez Bermež (Borštnikov prstan 1998) kot Julijan Ščuka v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, režija Mile Korun, SLG Celje, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Aleksandrom Krošlom, prejemnikom leta 2000, kot Aleksejem pl. Gornikom.)
Aleksander Krošl (Borštnikov prstan 2000) kot Florijan Falac in Bine Matoh (Borštnikov prstan 2004) kot Peter Pajot v: Gregor Strniša, Ljudožerci, režija Mile Korun, PDG Nova Gorica, 1987/88.
Radko Polič (Borštnikov prstan 2002) kot Dr. Poročevalec v: Dominik Smole, Zlata čeveljčka, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1982/83.
Peter Ternovšek (Borštnikov prstan 2006) kot Peter v: Tone Partljič, Ščuke pa ni, režija Jože Babič, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Boris Cavazza (Borštnikov prstan 1992) kot Skapin in Aleksander Valič (Borštnikov prstan 2008) kot Geront v: Jean-Baptiste Poquelin Moliere: Skapinove zvijače, Literarni večer: Boris Cavazza, redaktor France Vurnik, Radio Ljubljana, 15. 5. 1986.
Janez Škof (Borštnikov prstan 2018) kot Amor v: Emil Filipčič, Psiha, režija Vito Taufer, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94.
Vlado Novak (Borštnikov prstan 2014) kot Baron Naletel in Peter Boštjančič (Borštnikov prstan 2020, najnovejši prejemnik) kot Matiček v: Anton Tomaž Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, režija Vito Taufer, SLG Celje, 1993/94.
V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka.
Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Juvan. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020.
Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja, v partnerstvu s Festivalom Borštnikovo srečanje.
774 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Kot navaja Pravilnik iz leta 1973, se Borštnikov prstan podeljuje vsako leto izmenično »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prva prejemnica je bila Elvira Kralj, prvi prejemnik Vladimir Skrbinšek. S tem znamenitim slovenskim igralcem začenjamo oddajo 50 let Borštnikovega prstana: Prejemniki.
To je druga od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana. V njej lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemniki. Tudi tokrat pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, širijo pogled na gledališki in festivalski utrip preteklih desetletij.
Prejemniki Borštnikovega prstana v odlomkih iz predstav oziroma radijskih oddaj (po vrstnem redu):
Vladimir Skrbinšek (Borštnikov prstan 1971) kot Papež Pij XII v: Rolf Hochhuth, Namestnik božji, režija Jože Gale, Mestno gledališče ljubljansko, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Zlatkom Šugmanom, prejemnikom leta 1986, kot Patrom Riccardom Fontano.)
Slavko Jan (Borštnikov prstan 1974) kot Orest v: Hugo von Hoffmansthal, Elektra, radijska igra, priredba in režija Maša Slavec, Radio Ljubljana, 17. 2. 1954. (Odlomek uvede Ivan Jerman, prejemnik leta 1980 kot Orestov vzgojitelj.)
Boris Kralj (Borštnikov prstan 1990) kot Grof Kent v: William Shakespeare, Kralj Lear, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Danilom Benedičičem, prejemnikom leta 1989, kot Vitezom.)
Polde Bibič (Borštnikov prstan 1984) kot Polonij in Danilo Benedičič (Borštnikov prstan 1989) kot Hamlet v: William Shakespeare, Hamlet, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1968/69.
Jurij Souček (Borštnikov prstan 1994) kot Komisar Jeremija in Lojze Rozman (Borštnikov prstan 1988) kot Simon v: Primož Kozak: Afera, režija France Jamnik, Drama SNG v Ljubljani, 1961/62.
Arnold Tovornik (Borštnikov prstan 1972) kot Komisar Jeremija v: Primož Kozak: Afera, režija Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Dare Valič (Borštnikov prstan 2016) kot Aleksander v: Vitomil Zupan, Aleksander praznih rok, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1970/71.
Ivan Jerman (Borštnikov prstan 1980) kot Zdravnik v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Maks Furijan (Borštnikov prstan 1978) kot Učitelj v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Bert Sotlar (Borštnikov prstan 1982) kot Ponza v: Luigi Pirandello, Kaj je resnica, režija Andrej Hieng, Drama SNG v Ljubljani, 1966/67.
Igor Samobor (Borštnikov prstan 2012) kot Peer Gynt in Ivo Ban (Borštnikov prstan 1996) kot Dovrejski starina v: Henrik Ibsen, Peer Gynt, režija Slobodan Unkovski, Drama SNG v Ljubljani, 1991/92.
Rado Nakrst (Borštnikov prstan 1976) kot Policaj v: Anton Leskovec, Dva bregova, režija Jože Babič, SSG v Trstu, 1975/76.
Janez Hočevar (Borštnikov prstan 2010) kot Jerman in Zlatko Šugman (Borštnikov prstan 1986) kot Župnik v: Ivan Cankar, Hlapci, režija Dušan Jovanović, Mestno gledališče ljubljansko, 1980/81.
Janez Bermež (Borštnikov prstan 1998) kot Julijan Ščuka v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, režija Mile Korun, SLG Celje, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Aleksandrom Krošlom, prejemnikom leta 2000, kot Aleksejem pl. Gornikom.)
Aleksander Krošl (Borštnikov prstan 2000) kot Florijan Falac in Bine Matoh (Borštnikov prstan 2004) kot Peter Pajot v: Gregor Strniša, Ljudožerci, režija Mile Korun, PDG Nova Gorica, 1987/88.
Radko Polič (Borštnikov prstan 2002) kot Dr. Poročevalec v: Dominik Smole, Zlata čeveljčka, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1982/83.
Peter Ternovšek (Borštnikov prstan 2006) kot Peter v: Tone Partljič, Ščuke pa ni, režija Jože Babič, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Boris Cavazza (Borštnikov prstan 1992) kot Skapin in Aleksander Valič (Borštnikov prstan 2008) kot Geront v: Jean-Baptiste Poquelin Moliere: Skapinove zvijače, Literarni večer: Boris Cavazza, redaktor France Vurnik, Radio Ljubljana, 15. 5. 1986.
Janez Škof (Borštnikov prstan 2018) kot Amor v: Emil Filipčič, Psiha, režija Vito Taufer, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94.
Vlado Novak (Borštnikov prstan 2014) kot Baron Naletel in Peter Boštjančič (Borštnikov prstan 2020, najnovejši prejemnik) kot Matiček v: Anton Tomaž Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, režija Vito Taufer, SLG Celje, 1993/94.
V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka.
Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Juvan. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020.
Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja, v partnerstvu s Festivalom Borštnikovo srečanje.
»Lutkovno umetnost doživljam kot komorno glasbo, ki je ustvarjena enako genialno kot velika simfonija, zahteva pa veliko natančnejšo interpretacijo, da nas prepriča,« je v knjigi Vera v lutko zapisal lutkovni režiser in glasbenik Edi Majaron. Njegove lutkovne predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo ali celosten vtis na tekmovalnih festivalih, je prejemnik nagrade Prešernovega sklada Republike Slovenije za dosežke na področju lutkovne umetnosti in najvišje nagrade Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju; a tisto, kar še posebej odlikuje ustvarjalni opus Edija Majarona, je njegova ne le visoka strokovnost, temveč tudi neizmerna iskrenost in predvsem vera v lutko in vera v umetnost. Ob prihajajoči 80. obletnici njegovega rojstva smo v oddaji Oder z njim spregovorili o glasbi in režiji v lutkovni predstavi. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: violončelist in režiser Edi Majaron in Agata Freyer, lutkovna oblikovalka in pedagoginja
Pod umetniškim vodstvom Matije Solceta je tudi letos potekal Plavajoči grad. Če je v preteklih letih naseljeno skulpturo na dan obiskalo več tisoč ljudi, je bilo letos dovoljenih zgolj 400 obiskovalcev. Vendar organizatorjem in umetnikom, ki soustvarjajo to celostno umetnino, ni zmanjkalo ne navdiha ne poguma. Prelep naravni ambient v okolici gradu so za dva dni naselile umetniške instalacije, med in na katerih so nastopili glasbeniki, lutkarji in performerji z vsega sveta. Tematski okvir Zofijin svet se nanaša na zgodbo gospe Zofije, ki je živela v bližini. Za oddajo Oder, oddajo o sočasnem gledališču, smo pripravili pogovore z nekaj sodelujočimi umetnicami in umetniki. Po vrsti si sledijo: Barbara Stupica, Nika Rupnik, Helena Tahir in Andreja Benedejčič, Ana Žerjal, Marko Čeh, Matija Solce, Polona Pečan in Barbara Miše. Vabljeni k poslušanju! foto: Petra Tanko
Kaj hoče gledalec videti v gledališču? Je to kar hoče videti gledalec, zavezujoče za igralca? Je zavezujoče za režiserja? Se mora proces podrediti diktatu pričakovanj občinstva, vodstva gledališke hiše ali pa je potrebno zasledovati druge cilje, cilje, ki niso nujno estetska dovršenost predstave, bravurozna igra, dramaturško pričakovana črta. Kaj je napaka v gledališču? Tisto, kar ne zadovolji pričakovanja? Ali tisto kar se izvije pričakovanjem? Prof. Mile Korun, gost tokratne oddaje Oder, v knjigi Končno poročilo o nekončanem Kralju Learu v ljubljanski drami ne podaja odgovorov na ta vprašanja, ne zapisuje definicij, in – čeprav v naslovu zapiše Končno poročilo, je v to končnost že vpisano njeno nadaljevanje – kajti Korunova premišljevanja se ne končajo s piko. Niso trditve, so pronicljivo zastavljena vprašanja. Samemu sebi. In tudi gledališki strokovni in širši javnosti. »Knjiga se ukvarja z analizo nekega procesa in ne morem reči, da sem pri tem prišel do neke absolutne, končne resnice«, v pogovoru pove prof. Mile Korun. V prologu knjige pa zapiše: »Morda gre vseskozi za režijo ene same predstave. In še te nekončane. Po režiserjevi krivdi. Ali volji. Ali zaslugi.« Pri čemer se nam nehote zastavlja vprašanje: Ali ni morda ravno ta nekončana režija tisto, kar premalokrat označimo za uspešno; ali ni tovrstna »neuspešnost« predstave morda tista kvaliteta, ki danes v gledališču in življenju pogosto umanjka, ko zapovedan proces dela in pričakovana pravilnost produkta povozi kompleksnost misli in vprašanj. S profesorjem Miletom Korunom se je pogovarjala Saška Rakef
Vabimo vas k poslušanju gledališke glasbe Mitja Vrhovnika Smrekarja. Vrhovnik Smrekar je za gledališče začel skladati v zgodnjih 90-ih letih minulega stoletja, njegove začetke pa zaznamuje sodelovanje z režiserjem Matjažem Pograjcem in s skupino Betontanc. Pozneje se je glasbi za gledališče popolnoma posvetil in dandanes sodeluje z najvidnejšimi imeni slovenske in mednarodne gledališke srenje, med njimi z Matejo Koležnik, Ivico Buljanom in Janezom Pipanom. Ti so v uvodu oddaje na kratko povedali nekaj misli o sodelovanju z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, ki je leta 2017 prejel nagrado Prešernovega sklada za področje scenskih umetnosti. Takrat je bila oddaja, ki jo bomo zdaj slišali, posneta. Prevod je bral Jure Franko, zvočno jo je oblikoval Miha Klemenčič, avtorica oddaje je Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: osebni arhiv
Kdo so kulturni delavci? Nekateri pravijo, da so paraziti. Drugi menijo, da so vir slovenskega obstoja, moči in samozavesti - da so varuhi in izraz identitete naše skupnosti. Kulturni delavci v večini opravljajo umetniško, nematerialno oziroma kognitivno delo. V kontekstu poznega kapitalizma, ki ga zaznamuje sprememba načinov produkcije in delovnih razmerij, lahko model kulturnega delavca beremo kot idealni model neoliberalnih delovnih pogojev, ki ga zaznamujeta fleksibilnost produkcijskih razmerij in prekernost delovnih pogojev. Več v pogovoru s samostojnimi kulturnimi delavkami Niko Arhar, Pio Brezavšček, Katjo Čičigoj in Jasmino Založnik. Oddaja je radijska priredba performativnega avtoreferencialnega predavanja Koreografija kalkulacij, posneta je bila poleti 2012.
V oddaji bomo prisluhnili Nevenki Koprivšek, direktorici zavoda Bunker, Tiborju Miheliču Syedu, direktorju Slovenskega mladinskega gledališča in Juretu Novaku, režiserju in performerju in članu umetniškega sveta Gledališča Glej. S sogovorniki smo z različnih vidikov spregovorili o gledališču v času pred-, po- in ob-koronskih ukrepov, čas izzivov in ovir pa razgalja tudi mnoge druge nedoročenosti v kulturnem modelu, ki mora biti gledališču, umetnikom in umetnicam ter drugim umetniškim in neumetniškim sodelavcem v podporo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Helena Grahek
Odgrniti zastirko konformizma, videti in poslušati prikrite zgodbe in odrinjene, spregledane ljudi, žrtve, ki jih meljejo izkoriščevalski, represivni politični sistemi, raziskati, zbirati dokumentarno gradivo, pogledati v obraz resničnim dejstvom in jih postaviti pred gledalca. Žiga Divjak je eden izmed najbolj prodornih režiserjev mlade generacije, ki mu ni težko pogledati v ozadje videza in najti prave vzvode za dejanska, največkrat prikrita in zamolčana stanja na terenih borb za življenje in preživetje.
»O enotni poetiki v Gleju ne moremo govoriti. Ta je odraz teama ustvarjalcev, ki je zbran okoli določenega projekta. Glej je s svojo specifično naravo le žarišče, vozlišče ali stičišče smeri, ki se določajo znotraj projekta, in če so dovolj močne in provokativne – določajo tudi Glej. Iz identifikacije Gleja z določenimi predstavami pa se lahko sčasoma oblikuje spet avtonomna in zavezujoča poetika. Glej kot pojem je mrtev. Glej so ljudje v njem in njihova Podoba je vsakič hkrati že Podoba Gleja samega.« Tako je leta 1986 razmišljala članica Glejevega upravnega odbora Marinka Poštrak. In prav zato, ker so gledališče ljudje, ki ga ustvarjajo, glasbeno obarvana rojstnodnevna čestitka ob 50-letnici Gleja ne zajema le izbora avtorskih skladb, temveč vključuje tudi spomine njenih ustvarjalcev. V studio sta jih povabili urednica oddaje Oder Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja ter se skupaj ozrli na bogato zgodovino najstarejšega neinstitucionalnega gledališča v slovenskem prostoru, ki bo Abrahama dočakalo točno v četrtek, 25. 6. 2020. fotografija iz predstave Iz principa, foto: Nada Žgank
»S tankočutnostjo na pot ozaveščanja o bolezni in njenem zdravljenju« je članek o uprizoritveni umetnosti in delu lutkovnega ustvarjalca, glasbenika in bolnišničnega vzgojitelja Andreja Adameka naslovil psiholog David Gosar. V članku zapiše, da je zelo pomembno, kako otrok in njegovi svojci razumejo bolezen, da je od tega odvisno tudi to, kako uspešno bo njeno premagovanje ali vsaj prilagajanje nanjo. V oddaji Oder bomo govorili o tem, kako lahko v tem procesu pomaga umetnost. Delo z lutko v bolnišničnem okolju nam bo predstavil Andrej Adamek. Zaustavili se bomo ob lutkovnih predstavah Kaja mora v bolnišnico in Brina ima epilepsijo. Spregovorili o pomenu simbolne igre in pripovedovanja zgodb, pa tudi o vidiku soudeležbe otrok v predstavi ter tistih drugih vprašanjih, ki jih razpira ustvarjanje za to specifično, ranljivo ciljno skupino. Na fotografiji: Lutkovni ustvarjalec in bolnišnični vzgojitelj Andrej Adamek z lutko Brino, ki jo je izdelala lutkarica Mateja Šušteršič
V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Poglavitni namen je dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) »predmiselnega kaosa«, v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba »turškega loka« kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski »živec«, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Maj Pavček
Sodobno gledališče, kot ga doživlja in vidi Mala Kline, delujoča v polju uprizoritvenih umetnosti kot plesalka in koreografinja, tudi kot filozofinja in primerjalna komparativistka, je v samem bistvu, kot pravi »način, kako biti skupaj«. Potemtakem je njegova vrednost širša od načina učinkovanja na realnost ali več kot le način spreminjanja družbenega. Meni, da je gledališče kot stroj, ki misli in apelira na gledalca, da bi ta lahko nekaj na novo premislil in izkusil ter to ozavestil. V njenem prvem obsežnejšem teoretskem knjižnem delu Gledališča potencialnosti: med etiko in politiko vizionarsko odpira prostore gledališča prihodnosti.
Slovenske organizacije s področja umetnosti in kulture so na evropskih razpisih izredno uspešne. Tudi na področju uprizoritvene umetnosti so evropska sredstva pomemben vir sredstev za delovanje in razvoj, povezana in pogojena pa so z mednarodnim sodelovanjem, z vpetostjo v širši evropski prostor. Gledališča in meje se odpirajo, organizacije, umetniki in odločevalci pa so postavljeni pred zares velik izziv: kako misliti, ohranjati in razvijati mednarodno sodelovanje v prihodnje. Naši gostji sta producentka Alma Selimović iz zavoda Bunker in Mateja Lazar iz Motovile, Centra za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, ki je od leta 2014 z dejavnostmi svojega Centra Ustvarjalna Evropa v Sloveniji aktivno vpeta v izvajanje ukrepov EU na področju kulture. Z njima se bom pogovarjala Saška Rakef. Na fotografiji: Velika pričakovanja (Beton Ltd.) Avtorica fotografije: Nada Žgank
Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, je besedilo, ki ponuja vpogled v družbene mehanizme, ki trejo posameznika in ga obtežijo s krivdo. Delo je hkrati retrospektivno in slogovno zelo dinamično izpeljano, ponuja več možnih bralnih tokov. V okviru 50. Tedna slovenske drame je bilo spoznano za najboljše besedilo mladega dramatika/dramatičarke.
Gledališče je prostor srečanja med uprizoritvijo in gledalcem. Ta misel v teatrologiji ni nova. Novum pa je zagotovo teatrološki pogled, ki ni usmerjen izključno na oder in v uprizoritev, temveč za izhodišče analize gledaliških fenomenov vzame predstavo kot dogodek med gledalcem in igralcem. Ta radikalen obrat v razumevanju recepcije v gledališču, v monumentalni znanstveni študiji Fenomenologija gledališča, razvija eden vodilnih nemških teatrologov Jens Roselt. V Odru smo predstavili Roseltovo teorijo predstave; na njegovo študijo gledališke komunikacije pa smo pogledali tudi skozi prizmo radikalnih sprememb gledaliških paradigm in spreminjajoče se vloge gledalca v gledališču 20.stoletja. Naš gost je bil avtor spremne besede h knjigi Fenomenologija gledališča, režiser in izredni profesor teorije gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, prof. Janez Pipan.Oddaja je bila posneta januarja 2015. foto: Arhiv MGL/oblikovanje naslovnice Eva Mlinar
V svojem referatu se režiser in upokojeni profesor lutkarstva Edi Majaron ukvarjaj z vprašanjem govora lutke in razmišlja o usklajenosti vizualne, gibalne in zvokovne ravni, ki naredi lutko tudi razvidno, prepoznavno. Lutkovno gledališče ima svoje zakonitosti, ki niso pomanjšana kopija dramskega gledališča. Del čarobne moči lutke ali ene od zakonitosti, je tudi govor. Drugačen od odrskega dramskega govora. Ustrezen pač videzu in gibu lutke.Vabljeni k poslušanju oddaje Oder. Oddajo je pripravil Alen Jelen. Na fotografiji: violončelist in režiser Edi Majaron in Agata Freyer, lutkovna oblikovalka in pedagoginja (foto:osebni arhiv)
»Vsak prostor spremenimo v gledališče« je njihov slogan. In čeprav veliko nastopajo v dvoranah, je Gledališče Ane Monro posebej znano kot ulično gledališče. V 80. letih prejšnjega stoletja sta ga začela igralec Andrej Rozman Roza in kipar Marko Kovačič. Danes je to ustvarjalna ustanova, ki med drugim ponuja izobraževanja, sodeluje v številnih mednarodnih projektih in organizira festivale. Le kdo ne pozna Ane Desetnice, festivala uličnega gledališča, ki vsako poletje polni ulice slovenskih mest? Tudi v času izolacije v Gledališču Ane Monro ne počivajo – pripravili so projekt Ana pod oknom. In kdo ve, morda predstavo uprizorijo prav pod vašim. Ob tej priložnosti je vodjo gledališča Gorazda Osojnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Na fotografiji: Gledališče Ane Monro
Včeraj bi se moral zaključiti 50. Teden slovenske drame, vendar ga je doletela podobna usoda, kot mnoge druge prireditve, ki so jih onemogočile posebne razmere. Nagrade Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo, kot ostale nagrade, tudi še niso podelili, poznamo pa ime nagrajenke. Tjaša Mislej je bila izbrana z absurdno socialno dramo Naše skladišče. Nominirana so bila še dramska besedila Ize Strehar, Simone Semenič, Katarine Morano, Žige Divjaka in Simone Hamer.
Združenje dramskih umetnikov Slovenije je vsako leto tradicionalno ob začetku Tedna slovenske drame izročilo stanovska odličja. Letos, ko je festival zaradi izrednih razmer prestavljen, so nagrajence razglasili na svetovni dan gledališča. V oddaji Oder smo vam predstavili letošnje lavreate. Z njimi se je v oddaji, ki je potekala v živo, pogovarjal Alen Jelen.
Alenka Kraigher se je leta 2009 preselila v New York in leto zatem že nastopila ob zvezdniku Willemu Defoeju v predstavi Idiot Savant v The Public Theatru. Predstavo je režiral Richard Foreman s katerim je Alenka Kraigher pozneje sodelovala še v predstavi Old-Fashioned Prostitutes. Že takoj na začetku svoje igralske kariere je prejela odlične kritike. Alenka Kraigher je v Ljubljani diplomirala filmsko režijo na AGRFT. Z igralko se je pred časom pogovarjal Alen Jelen.Foto: osebni arhiv
Gledališča so v grških helenističnih mestih predstavljala kulturne vrednote, zato še danes v antični mestni zapuščini raziskovalci večkrat poiščejo ostanke tisočletne gledališke arhitekture. S podobnim ciljem se je pred leti v srednjegrško pokrajino Beocija odpravil tudi profesor dr. Božidar Slapšak s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v kraju Tespije, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in v prostor umestill lokacijo nekdanjega gledališča. Več o svojih odkritjih in arhitekturi antičnega gledališča je povedal v pogovoru z Magdo Tušar.
Neveljaven email naslov