Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot navaja Pravilnik iz leta 1973, se Borštnikov prstan podeljuje vsako leto izmenično »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prva prejemnica je bila Elvira Kralj, prvi prejemnik Vladimir Skrbinšek. S tem znamenitim slovenskim igralcem začenjamo oddajo 50 let Borštnikovega prstana: Prejemniki.
To je druga od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana. V njej lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemniki. Tudi tokrat pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, širijo pogled na gledališki in festivalski utrip preteklih desetletij.
Prejemniki Borštnikovega prstana v odlomkih iz predstav oziroma radijskih oddaj (po vrstnem redu):
Vladimir Skrbinšek (Borštnikov prstan 1971) kot Papež Pij XII v: Rolf Hochhuth, Namestnik božji, režija Jože Gale, Mestno gledališče ljubljansko, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Zlatkom Šugmanom, prejemnikom leta 1986, kot Patrom Riccardom Fontano.)
Slavko Jan (Borštnikov prstan 1974) kot Orest v: Hugo von Hoffmansthal, Elektra, radijska igra, priredba in režija Maša Slavec, Radio Ljubljana, 17. 2. 1954. (Odlomek uvede Ivan Jerman, prejemnik leta 1980 kot Orestov vzgojitelj.)
Boris Kralj (Borštnikov prstan 1990) kot Grof Kent v: William Shakespeare, Kralj Lear, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Danilom Benedičičem, prejemnikom leta 1989, kot Vitezom.)
Polde Bibič (Borštnikov prstan 1984) kot Polonij in Danilo Benedičič (Borštnikov prstan 1989) kot Hamlet v: William Shakespeare, Hamlet, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1968/69.
Jurij Souček (Borštnikov prstan 1994) kot Komisar Jeremija in Lojze Rozman (Borštnikov prstan 1988) kot Simon v: Primož Kozak: Afera, režija France Jamnik, Drama SNG v Ljubljani, 1961/62.
Arnold Tovornik (Borštnikov prstan 1972) kot Komisar Jeremija v: Primož Kozak: Afera, režija Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Dare Valič (Borštnikov prstan 2016) kot Aleksander v: Vitomil Zupan, Aleksander praznih rok, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1970/71.
Ivan Jerman (Borštnikov prstan 1980) kot Zdravnik v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Maks Furijan (Borštnikov prstan 1978) kot Učitelj v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Bert Sotlar (Borštnikov prstan 1982) kot Ponza v: Luigi Pirandello, Kaj je resnica, režija Andrej Hieng, Drama SNG v Ljubljani, 1966/67.
Igor Samobor (Borštnikov prstan 2012) kot Peer Gynt in Ivo Ban (Borštnikov prstan 1996) kot Dovrejski starina v: Henrik Ibsen, Peer Gynt, režija Slobodan Unkovski, Drama SNG v Ljubljani, 1991/92.
Rado Nakrst (Borštnikov prstan 1976) kot Policaj v: Anton Leskovec, Dva bregova, režija Jože Babič, SSG v Trstu, 1975/76.
Janez Hočevar (Borštnikov prstan 2010) kot Jerman in Zlatko Šugman (Borštnikov prstan 1986) kot Župnik v: Ivan Cankar, Hlapci, režija Dušan Jovanović, Mestno gledališče ljubljansko, 1980/81.
Janez Bermež (Borštnikov prstan 1998) kot Julijan Ščuka v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, režija Mile Korun, SLG Celje, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Aleksandrom Krošlom, prejemnikom leta 2000, kot Aleksejem pl. Gornikom.)
Aleksander Krošl (Borštnikov prstan 2000) kot Florijan Falac in Bine Matoh (Borštnikov prstan 2004) kot Peter Pajot v: Gregor Strniša, Ljudožerci, režija Mile Korun, PDG Nova Gorica, 1987/88.
Radko Polič (Borštnikov prstan 2002) kot Dr. Poročevalec v: Dominik Smole, Zlata čeveljčka, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1982/83.
Peter Ternovšek (Borštnikov prstan 2006) kot Peter v: Tone Partljič, Ščuke pa ni, režija Jože Babič, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Boris Cavazza (Borštnikov prstan 1992) kot Skapin in Aleksander Valič (Borštnikov prstan 2008) kot Geront v: Jean-Baptiste Poquelin Moliere: Skapinove zvijače, Literarni večer: Boris Cavazza, redaktor France Vurnik, Radio Ljubljana, 15. 5. 1986.
Janez Škof (Borštnikov prstan 2018) kot Amor v: Emil Filipčič, Psiha, režija Vito Taufer, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94.
Vlado Novak (Borštnikov prstan 2014) kot Baron Naletel in Peter Boštjančič (Borštnikov prstan 2020, najnovejši prejemnik) kot Matiček v: Anton Tomaž Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, režija Vito Taufer, SLG Celje, 1993/94.
V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka.
Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Juvan. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020.
Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja, v partnerstvu s Festivalom Borštnikovo srečanje.
784 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Kot navaja Pravilnik iz leta 1973, se Borštnikov prstan podeljuje vsako leto izmenično »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prva prejemnica je bila Elvira Kralj, prvi prejemnik Vladimir Skrbinšek. S tem znamenitim slovenskim igralcem začenjamo oddajo 50 let Borštnikovega prstana: Prejemniki.
To je druga od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana. V njej lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemniki. Tudi tokrat pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, širijo pogled na gledališki in festivalski utrip preteklih desetletij.
Prejemniki Borštnikovega prstana v odlomkih iz predstav oziroma radijskih oddaj (po vrstnem redu):
Vladimir Skrbinšek (Borštnikov prstan 1971) kot Papež Pij XII v: Rolf Hochhuth, Namestnik božji, režija Jože Gale, Mestno gledališče ljubljansko, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Zlatkom Šugmanom, prejemnikom leta 1986, kot Patrom Riccardom Fontano.)
Slavko Jan (Borštnikov prstan 1974) kot Orest v: Hugo von Hoffmansthal, Elektra, radijska igra, priredba in režija Maša Slavec, Radio Ljubljana, 17. 2. 1954. (Odlomek uvede Ivan Jerman, prejemnik leta 1980 kot Orestov vzgojitelj.)
Boris Kralj (Borštnikov prstan 1990) kot Grof Kent v: William Shakespeare, Kralj Lear, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Danilom Benedičičem, prejemnikom leta 1989, kot Vitezom.)
Polde Bibič (Borštnikov prstan 1984) kot Polonij in Danilo Benedičič (Borštnikov prstan 1989) kot Hamlet v: William Shakespeare, Hamlet, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1968/69.
Jurij Souček (Borštnikov prstan 1994) kot Komisar Jeremija in Lojze Rozman (Borštnikov prstan 1988) kot Simon v: Primož Kozak: Afera, režija France Jamnik, Drama SNG v Ljubljani, 1961/62.
Arnold Tovornik (Borštnikov prstan 1972) kot Komisar Jeremija v: Primož Kozak: Afera, režija Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Dare Valič (Borštnikov prstan 2016) kot Aleksander v: Vitomil Zupan, Aleksander praznih rok, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1970/71.
Ivan Jerman (Borštnikov prstan 1980) kot Zdravnik v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Maks Furijan (Borštnikov prstan 1978) kot Učitelj v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Bert Sotlar (Borštnikov prstan 1982) kot Ponza v: Luigi Pirandello, Kaj je resnica, režija Andrej Hieng, Drama SNG v Ljubljani, 1966/67.
Igor Samobor (Borštnikov prstan 2012) kot Peer Gynt in Ivo Ban (Borštnikov prstan 1996) kot Dovrejski starina v: Henrik Ibsen, Peer Gynt, režija Slobodan Unkovski, Drama SNG v Ljubljani, 1991/92.
Rado Nakrst (Borštnikov prstan 1976) kot Policaj v: Anton Leskovec, Dva bregova, režija Jože Babič, SSG v Trstu, 1975/76.
Janez Hočevar (Borštnikov prstan 2010) kot Jerman in Zlatko Šugman (Borštnikov prstan 1986) kot Župnik v: Ivan Cankar, Hlapci, režija Dušan Jovanović, Mestno gledališče ljubljansko, 1980/81.
Janez Bermež (Borštnikov prstan 1998) kot Julijan Ščuka v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, režija Mile Korun, SLG Celje, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Aleksandrom Krošlom, prejemnikom leta 2000, kot Aleksejem pl. Gornikom.)
Aleksander Krošl (Borštnikov prstan 2000) kot Florijan Falac in Bine Matoh (Borštnikov prstan 2004) kot Peter Pajot v: Gregor Strniša, Ljudožerci, režija Mile Korun, PDG Nova Gorica, 1987/88.
Radko Polič (Borštnikov prstan 2002) kot Dr. Poročevalec v: Dominik Smole, Zlata čeveljčka, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1982/83.
Peter Ternovšek (Borštnikov prstan 2006) kot Peter v: Tone Partljič, Ščuke pa ni, režija Jože Babič, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Boris Cavazza (Borštnikov prstan 1992) kot Skapin in Aleksander Valič (Borštnikov prstan 2008) kot Geront v: Jean-Baptiste Poquelin Moliere: Skapinove zvijače, Literarni večer: Boris Cavazza, redaktor France Vurnik, Radio Ljubljana, 15. 5. 1986.
Janez Škof (Borštnikov prstan 2018) kot Amor v: Emil Filipčič, Psiha, režija Vito Taufer, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94.
Vlado Novak (Borštnikov prstan 2014) kot Baron Naletel in Peter Boštjančič (Borštnikov prstan 2020, najnovejši prejemnik) kot Matiček v: Anton Tomaž Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, režija Vito Taufer, SLG Celje, 1993/94.
V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka.
Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Juvan. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020.
Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja, v partnerstvu s Festivalom Borštnikovo srečanje.
V oddaji Oder bomo tokrat govorili o mednarodni organizaciji Ibsen International, ki pospešuje predvsem medkulturne izmenjave na področju scenskih umetnosti med Norveško in Kitajsko, pa tudi drugimi deli sveta. S projekti umetniške in izobraževalne narave na akademski ravni že vrsto let gradi mostove in se povezuje z organizacijami, univerzami, gledališči in institucijami s področja drugih umetniški zvrsti po vsem svetu, tako da je mobilnost njihovih projektov izjemno velika, hkrati pa z imenom Henrika Ibsena, kot enega najpomembnejših evropskih dramatikov druge polovice 19. stoletja, širijo duh svetovljanstva in umetniške produkcije na najvišji ravni. Pri enem izmed projektov Ibsen International, New play, New stage, je sodelovala tudi naša sodelavka, dramaturginja Vilma Štritof. V oddaji bo predstavila svojo izkušnjo sodelovanja pri projektu, velik poudarek pa je tudi na njenem beleženju vtisov o sodobni kitajski kulturi in odrski umetnosti. Na delovnih potovanjih se je pogovarjala s sodelujočimi v projektu, katerih pričevanja pokažejo širši horizont ustvarjanja kulturnih mostov. Za marec in začetek aprila je Vilma Štritof pripravila radijske igre s pogovori z naslovom Obrazi migracij, na katere se navezuje današnja oddaja. Besedila petih tujih avtorjev, ki doživljajo premiere svojih del na našem radiu, namreč prihajajo prav iz te mednarodne delavnice na Kitajskem. Redaktorica Petra Tanko Avtorica Vilma Štritof Posneto julija 2017 na fotografiji: Udeleženci delavnice dramskih besedil na Kitajskem, foto: Osebni arhiv
Mestno gledališče Ptuj obeležuje 25. letnico delovanja, začetki gledališke dejavnosti na Ptuju pa segajo še veliko globje v zgodovino, v zgodnje 18. stoletje, ko se omenjajo prve gledališke igre v tem prostoru. Zgodovinski arhiv na Ptuju je v sodelovanju z Mestnim gledališčem Ptuj pripravil razstavo, s katero želi prikazati pestro gledališko dogajanje na Ptuju s pomočjo dokumentov, ki jih hrani v svojih depojih. O teh zgodovinskih trenutkih bosta v oddaji Oder spregovorila avtorica razstave Nataša Majerič Kekec in direktor Mestnega gledališča Ptuj Peter Srpčič. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. na fotografiji: Wilchelm Reich, Govor malemu človeku, režija Samo M. Strelec. Gledališče Ptuj, 1995/96, foto: Zebec, Stanislav / Zgodovinski arhiv na Ptuju. Na fotografiji Vlado Novak, vir: SiGledal.si
Rasizem z zaznamovanostjo drugega in različnega še zdaleč ni izkoreninjen, družbena klima negotovosti in strahu ga, nasprotno, velikokrat podžge. Črna koža bele maske Frantza Fanona je eno izmed najpomembnejših, temeljnih postkolonialnih del, skozi katerega avtor premisli številne vidike rasnega razlikovanja in etiketiranja drugosti. V oddaji Oder bomo govorili o predstavi v Anton Podbevšek teatru, njen naslov je prav tako Črna koža bele maske, ki navaja nekatera stališča iz knjige, dolgoživost predsodkov in stereotipov pa je izpovedana skozi osebne zgodbe. V oddaji Oder bosta o različnih kontekstih razlikovanj skupin ljudi in posameznikov bosta pripovedovali soustvarjalki predstavi Maša Kagao Knez in Ivana Djlilas
"Hrepenim po času, ko se bom v objem gledališča lahko spet skrila brez maske, ko bom lahko sedela tako blizu odru, da bo obstajala nevarnost, da kateri od igralcev pljune name ali se mi zareži v obraz ali skoči z odra in se postavi iz oči v oči z naključno gledalko ali gledalcem iz prvih vrst." Odlomek iz zapisa Lare Paukovič ter podobni zapisi sestavljajo rubriko Pismo mojemu igralcu, na portalu SiGledal. V oddaji Oder bomo gostili pobudnico akcije Pismo mojemu igralcu, Tamaro Matevc, ki je ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu ustanoviteljica in vodja slovenskega gledališkega portala SiGledal ter slišali nekaj Pisem mojemu igralcu, mojemu gledališču, mojemu lučkarju in podobno. Vabimo vas k poslušanju! likovna podoba: SiGledal
Zakaj bežiš in kam? Kaj je razlog odhoda in kaj je motiv novega iskanja? Prav zdaj, ko je svet zastal, ko je korona številne teme potisnila v ozadje, je pravi čas, da govorimo tudi o migracijah. V premiernem ciklu Obrazi migracij, ki se na programu Ars začne 1. marca, šest radijskih iger tujih in ene domače avtorice dopolnijo pogovori s strokovnjaki in aktivisti. To nakazuje, da je tokrat v ospredju žgoča problematika, na katero velja opozoriti večplastno in širše – v kombinaciji umetniškega, bolj sublimnega in hkrati v pogovorih bolj analitičnega opisovanja družbenih pojavov. Dramaturginja Vilma Štritof je idejo za projekt dobila kot članica dramaturške ekipe, ki je v okviru norveške agencije za kulturno izmenjavo na področju uprizoritvenih umetnosti pred leti trikrat gostovala na Kitajskem (Peking, Šanghaj, Guangzhou) v daljšem procesu delavnic dramskega pisanja s temo različnih tipov migracij.
Posvečamo se spletnim pojavnostim gledališča, uprizoritvam, ki se kot živ odrski dogodek odvijejo ne le pred praznim avditorijem, temveč predvsem v spletnem prenosu. V času zaprtja gledaliških dvoran zaradi pandemije covid-19 gledališča na spletu in družbenih omrežjih delijo arhivske posnetke predstav in tako (tudi z drugimi vsebinami) iščejo načine komunikacije ter ohranjanja stika z občinstvi. Nekatera pa na splet selijo tudi živo odigrane ponovitve predstav in premierne uprizoritve. Kako gledališče kljub omejenemu javnemu življenju ohranja svojo živost? Sploh lahko živi v neposrednih spletnih prenosih? Bodo spletni formati prinesli za gledališče trajne posledice? Tudi o tem z direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča Tiborjem Miheličem Syedom, članom KUD Moment, igralcem Urošem Kaurinom, kritičarko Niko Arhar in predstavnikom spletne platforme Tretji oder Ladom Bizovičarjem.
V oddaji gostimo plesnega zgodovinarja, kritika in publicista Roka Vevarja. Vevar že desetletja spremlja in beleži sodobne scenske prakse, še posebej polje sodobnega plesa, njegove zgodovine in številnih odvodov. Je ustanovitelj posrečeno naslovljenega Začasnega slovenskega plesnega arhiva in član mednarodne plesne mreže Nomad Dance Academy. V svoji prejšnji knjigi je popisal in kontekstualiziral slovensko sodobnoplesno publicistko prve polovice 20. stoletja, njegova zadnja knjiga Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960-1978 pa je izšla v sozaložništvu Zavoda Maska, Javnega sklada za kulturne dejavnosti in mreže Nomad Dance Academy. V knjigi, o kateri teče pogovor v oddaji, se Vevar posveča Kseniji Hribar oziroma širšemu kontekstu šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ki jih je plesalka in koreografinja preživela v Londonu, takratni kulturni metropoli, spregovorimo pa tudi o vplivu njenih izkušenj na profesionalizacijo slovenske sodobnoplesne scene.
V tokratni oddaji Oder bomo poskušali ugotoviti kakšno je razmerje med filozofijo in umetnostjo, v središču katere je gledališče, ta »čudni javni kraj«, umetnost dogodka in dejanja, institucija bistvena za državo in njena antiteza. Nedavno je namreč v knjižnici MGL izšla razprava Alaina Badiou-ja Rapsodija za gledališče, ki ji je dodan tudi krajši spis Gledališče in filozofija …
V oddaji se pogovarjamo s cirkuško skupino Mismo Nismo, ki je v Tovarni Rog vzpostavila edinstven prostor – nezamenljivo središče cirkuškega dogajanja. Nasilna izpraznitev Roga je skupini odvzela prostor in sredstva delovanja, ob kritiki kulturne politike, ki preveva njihovo ustvarjanje, pa se bolj kot na brutalni cirkus moči osredotočamo predvsem na njihov navdihujoči novi cirkus in njegove potenciale. S člani skupine Mismo Nismo – Evo Zibler, Otonom Korošcem in Tjažem Juvanom – ter njihovo sodelavko, gledališko režiserko Nino Ramšak, govorimo o predstavah »Noise cirkus« in »Žonglerski koncert«, s katerima je kolektiv začrtal razvoj unikatne scenske govorice, podprte s premislekom cirkuških orodij ter drzno in humorno družbeno kritiko. Foto: Jahvo Joža (Cirkobalkana Zagreb 2020)
V oddaji se posvečamo enemu manj vidnih gledaliških poklicev, čeprav so njegovi učinki med odrsko najmočnejšimi (in pomenljivimi). »Žlahtni zborni jezik«, kot bi rekel prvi utrjevalec jezikovne podobe slovenskih odrov Oton Župančič. Pogovarjamo se z enim najbolj priznanih gledaliških lektorjev Srečkom Fišerjem, ki ima s skoraj štirimi desetletji lektorskega dela bogate izkušnje s spremembami razumevanja funkcije in posebnosti odrskega govora. Dotaknemo pa se tudi njegovega izjemnega prevodnega opusa. Oddajo je pripravil Rok Bozovičar.
Na začetku leta se je poslovil véliki praktik ter mislec gledališča in družbe Dušan Jovanović. Gledališki režiser in dramatik, a tudi ustanovitelj in umetniški vodja gledališč, ki je obenem vrsto let poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se kot avtor podpisal pod številne eseje, kolumne, televizijske scenarije in še marsikaj. V Odru se bomo spomnili nekaterih njegovih najvidnejših režijskih in dramskih dosežkov, nagrajenih z Grumovimi nagradami in nagradami Borštnikovega srečanja. Oddaja je bila posneta pred letom dni v počastitev njegovega 80. rojstnega dne. Pripravili sta jo teatrologinja Ana Perne in dramaturginja Petra Tanko. Foto: Miloš Ojdanić (MMC)
»Pravljice ne živijo le v neštetih različicah različnih pripovedovalcev, ampak celo v mnogih različicah istega pripovedovalca.« Spremeni se poudarek, spremeni se pomen. Pretočna in živa se ne pusti ujeti v »v dokončne in enopomenske sodbe«. Pravljica, ki je kaj vredna. O pripovedovanju nekoč in danes, o občutku za zgodbo, njeno obliko in njeno sporočilnost pa več v oddaji Oder. Naša gostja bo pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan. Foto: Urška Boljkovac, LGL (iz lutkovne predstave Štiri črne mravljice po pravljici Anje Štefan)
Kako si delimo prostor in čas? Nekoč je bil človek pokopan tam, kjer je umrl. Je v pesmi Ograjen prostor zapisal Vojo Šindolić. »Sredi travnika, ob vznožju pečine, ob reki, v gozdu – tako si je delil prostor in čas z rastlinami in živalmi, svojimi tovariši na zemlji.« Kako si delimo prostor in čas? »Na eni strani imamo eno vrsto, to je človek, na drugi strani pa 7,77 milijona vrst, ki so živali. To je radikalna nesimetrija. Kajti te živali so si med seboj veliko bolj različne kot so nekatere te živali različne od človeka,« pove filozof Tomaž Grušovnik. O tem, kako si delimo prostor in čas, zvok, besede, tišino – bomo v tokratni oddaji Oder razmišljali na primeru radiofonske dokumentarne igre Glas šakala Pie Brezavšček, Tine Kozin, Barbare Krajnc Avdić, Saške Rakef, Petre Veber in Bojane Šaljić Podešva. Igra, zvočno jo je oblikoval Matjaž Miklič, brala sta Aleksander Golja in Ivan Lotrič, interpretacija poezije Vesna Jevnikar, Blaž Šef in Nataša Živković, bo kot performativna kompozicija za posameznico, prostor in zvok, premierno uprizorjena 31. decembra. Ura in lokacija izvedbe bo individualno usklajena s poslušalko/poslušalcem, v Odru pa lahko poslušate izbrane odlomke iz dela, ki jih bo pospremil pogovor z dramaturginjo Pio Brezavšček in skladateljico Bojano Šaljić Podešva. FOTO: Glas šakala (Petra Veber)
Po slovenskih gledališčih poskušajo slediti začrtanim programom, se povsem prilagoditi na razmere in poiskati alternative, ki jih bodo povezovale z gledališko publiko tudi v koronskem, posebnem in prednovoletnem času.
Čez tri dni bo minilo petdeset let odkar je umrl Stane Sever, veliki slovenski dramski igralec. Ob tej okrogli obletnici se ga spominjamo z zapisom režiserja Aleša Jana z naslovom Stane Sever v radijskem mediju. Program tedanjega radia Ljubljana, zdaj radia Slovenija, je obogatil z izjemnimi interpretacijami poezije, proznih del in dramskih vlog, kar desetletja po njegovi smrti hrani naš arhiv.
V spomin na dr. Zoro Konjajev, veliko strokovnjakinjo na področju pediatrije in vse življenje dejavno slovensko intelektualko, bomo v oddaji Oder poslušali pričevanja in spomine na Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju. Delovalo je med januarjem 1944 in sredino leta 1945, v Črnomlju. Doktorico Zoro Konjajev, ki je takrat delala kot bolničarka v civilni bolnišnici v Kanižarici ter igralko Ivanko Mežan, ki je aktivna še danes, in je svoje znanje pridobivala na odru Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju, smo pred mikrofon povabili leta 2014, po tem, ko je na Festivalu Borštnikovo srečanje potekal simpozij o partizanskem gledališču. Njuna pripoved je spomin na živo izkušnjo ustvarjalne vneme v najtežjih duhovnih in materialnih pogojih, ki pomeni temelj slovenskega gledališča in širše povojne kulturne krajine. Pogovor začenja dr. Zora Konjajev, ki opisuje začetne pogoje za ustanovitev gledališča in drugih državotvornih in institucij v Črnomlju in njegovi okolici konec leta 1943 in pozneje. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: udeleženci gledališkega tečaja v Črnomlju (1944). Foto: Vinko Bavec. Vir.: Arhiv CTF UL AGRFT
“Sodelujte v predstavi, ki se bo zdaj zdaj začela. In ko se boste vrnili domov, s svojimi bližnjimi igrajte v svojih lastnih igrah. Iščite tisto, kar zmeraj prezrete: tisto, kar je očitno. Kajti gledališče ni samo družabni dogodek, je način življenja. Vsak izmed nas je igralec, akter. Ni dovolj, da samo živimo v svetu, moramo ga dejavno spreminjati”, je leta 2009 zapisal Augusto Boal, brazilski režiser in dramatik. V petdesetih letih prejšnjega stoletja med diktaturo brazilske vojske začne Augusto Boal razvijati gledališke tehnike, s pomočjo katerih bi znotraj represivne družbene ureditve odprl prostor javnemu govoru in kritičnemu mišljenju. Opirajoč se na kultno knjigo edukatorja Paula Freiere 'Pedagogika zatiranih', razvije tehnike, ki temeljijo na kolektivnem ustvarjanju in aktivni participaciji občinstva – tehnike, danes poznane pod imenom Gledališče zatiranih. Le-te gledajočega spremenijo v delujočega; paradigmo odgovorov zamenjajo s paradigmo vprašanj; sprožijo kritično analizo družbe. V želji iniciirati spremembe. Ob izidu slovenskega prevoda knjige InExActArt: Autopoietsko gledališče Augusta Boala, priročnik za delo z metodo gledališča zatiranih avtorice dr. Birgit Fritz, lahko v Odru prisluhnete pogovoru z avtorico. Pogovor smo posneli leta 2010, ko je v Sloveniji zasejala prvo seme gledališča zatiranih. Z dr. Birgit Fritz se je pogovarjala Saška Rakef.
18. novembra 2020 mineva 90 let od rojstva Gregorja Strniše, slovenskega pesnika, dramatika, esejista in pisca besedil za popevke. Njegovo dramsko delo se skupaj z deli Daneta Zajca uvršča v vrhunec slovenske poetične drame, posebnost Strniševe poetike pa je metafizična razsežnost, ki pesniku ponuja izhod iz večnega boja človeških dualizmov, na prvem mestu dobrega in zla. Drama Ljudožerci, ki se dogaja v letu konca druge svetovne vojne v Trnovem v Ljubljani, je v tem pogledu najbolj radikalna, tudi podnaslovljena je: Mrtvaški ples. V oddaji Oder danes ponavljamo oddajo Od premiere do premiere, Ljudožerci, ki so jo v Igranem programu - takrat – Radia Ljubljana posneli leta 1988, po premieri Ljudožercev v Primorskem dramskem gledališču, danes Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Predstavo je režiral Mile Korun, ki je, skupaj z novogoriškimi igralci, pripravil tudi radijsko izvedbo. Mimogrede, Mile Korun je Ljudožerce režiral trikrat, poleg omenjene še uprizoritvi leta 1977 v Mestnem gledališču ljubljanskem ter v ljubljanski Drami, leta 2002. Urednik oddaj Od premiere do premiere je bil dramaturg Borut Trekman, ki je tudi avtor spremne besede. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv RTVSLO
Kako iz besedila izluščiti dramaturški ključ, ki določi izbiro lutkovne tehnologije? Kako sporočilo predstave prikazati z oblikami, barvami, uporabljenimi materiali? V tokratni oddaji Oder bomo spregovorili o celostnem oblikovanju lutkovne predstave. Naša sogovornica bo vizualna umetnica, scenografka, kostumografka in slikarka Agata Freyer, ki je oblikovala lutke za več kot 40 lutkovnih predstav, od marionet na žici do lutk tradicionalnega japonskega gledališča bunraku. Po poti Od skice do lutke – istoimenska razstava je bila leta 2015 na ogled v Bežigrajski galeriji – se je z Agato Freyer sprehodila Saška Rakef. Na fotografiji: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer
Kako poiskati srednjo mero ali pravo mero, ko nas kaos nevednosti, pomešan z epidemičnim strahom, preobilje informacij, nepoznavanje in nezaupanje v relevantna znanstvena dognanja ali odločitve različnih oblasti, napeljujejo v razlage po načelih teorije zarot? S temi vprašanji so se v ozadju, za spuščeno gledališko zaveso ukvarjali že pred meseci na debatah mednarodnega gledliškega festivala Mladi levi, saj je polje umetnosti morda najbolj varen in svoboden prostor za pogovore in razmisleke o pravih merah in radikalnostih, tako v gledališču kot dejanskosti. Nekaj iskric tokrat v oddaji Oder, ki bo posvečena trem obravnavanim temam, o katerih so pred meseci svojo razmišljanja delili dr. Renata Salecl, Jure Novak, Miloš Kosec, Muanis Sinanović, Katarina Stegnar in Tjaša Pureber.
Neveljaven email naslov