Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Smo v vojni? V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma enkrat že lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Se ga bo spet?
V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma enkrat že lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Se ga bo spet?
Vsak pomemben dogodek v zgodovini povzroči, da morajo politični voditelji sprejeti odločitve. In ni dvoma, da je bil prejšnji petek - petek 13. novembra - prelomen. Teroristični napad v Parizu je močno stresel Francijo in Evropo, takoj sprožil protiteroristične odzive, ter hkrati že prve analize in primerjave z 11. septembrom. Ta je sprožil plaz dogodkov, katerih (žal ne končna) postaja so tudi dogodki prejšnji petek. V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Tokratni evropski odziv ni bil čisto nič bolj evropski, Francija je (logično) takoj razglasila izredne razmere, jih vmes podaljšala in – logično – še okrepila napade v Siriji. V imenu boja proti terorizmu in njegovi sopomenki Islamski držav je začela vojno. A vojne proti terorizmu se ne dobi z bombami. A duh je že davno ušel iz steklenice.
"V stanju strahu in občutku ogroženosti je seveda težko razmišljati trezno, bi bilo pa to daleč najbolj modro."
- Dr. Svetlana Slapšak
Med celotedenskim ukvarjanjem z dogodki v Parizu je s prvih na druge in tretje strani padlo begunsko vprašanje. Beguncev ni nič manj, vmes smo sklenili, da jih bomo odslej bolj ločevali na begunce in ekonomske migrante, ter slednje zavračali. Tako kot bo to delala celotna Evropa. Kar bo seveda težko, ker se bo seveda treba zmenit, kdo bo koga komu vračal in prek katere meje. Padla je ideja o mini Schengnu.
"Edini smo v Evropi, kjer policija stavka, in to je sramota"
- Miro Cerar
Naš vedno mlačni premier pa je končno udaril po mizi. In zaropotalo je, ker ni zadel mize, ampak krožnik na njej. Krožnik je seveda stavka policistov.
927 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Smo v vojni? V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma enkrat že lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Se ga bo spet?
V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma enkrat že lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Se ga bo spet?
Vsak pomemben dogodek v zgodovini povzroči, da morajo politični voditelji sprejeti odločitve. In ni dvoma, da je bil prejšnji petek - petek 13. novembra - prelomen. Teroristični napad v Parizu je močno stresel Francijo in Evropo, takoj sprožil protiteroristične odzive, ter hkrati že prve analize in primerjave z 11. septembrom. Ta je sprožil plaz dogodkov, katerih (žal ne končna) postaja so tudi dogodki prejšnji petek. V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Tokratni evropski odziv ni bil čisto nič bolj evropski, Francija je (logično) takoj razglasila izredne razmere, jih vmes podaljšala in – logično – še okrepila napade v Siriji. V imenu boja proti terorizmu in njegovi sopomenki Islamski držav je začela vojno. A vojne proti terorizmu se ne dobi z bombami. A duh je že davno ušel iz steklenice.
"V stanju strahu in občutku ogroženosti je seveda težko razmišljati trezno, bi bilo pa to daleč najbolj modro."
- Dr. Svetlana Slapšak
Med celotedenskim ukvarjanjem z dogodki v Parizu je s prvih na druge in tretje strani padlo begunsko vprašanje. Beguncev ni nič manj, vmes smo sklenili, da jih bomo odslej bolj ločevali na begunce in ekonomske migrante, ter slednje zavračali. Tako kot bo to delala celotna Evropa. Kar bo seveda težko, ker se bo seveda treba zmenit, kdo bo koga komu vračal in prek katere meje. Padla je ideja o mini Schengnu.
"Edini smo v Evropi, kjer policija stavka, in to je sramota"
- Miro Cerar
Naš vedno mlačni premier pa je končno udaril po mizi. In zaropotalo je, ker ni zadel mize, ampak krožnik na njej. Krožnik je seveda stavka policistov.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Sprava in morala sta si blizu in daleč hkrati. Se vključujeta, a hkrati prepogosto tudi izključujeta. Vedno znova spoznavamo, da sprava žal ni zgolj človeško in pietetno vprašanje. V Srebrenici najbolj pretresljivo pričajo, da zemlja ne prenese skrivnosti. Drugačnih mnenj pa ne prenesejo na Kitajskem, v Turčiji, Rusiji … No, nekateri slovenski župani celo oporekajo inženirskim definicijam pločnika, država pa ne zna definirati in ovohati niti smradu. Ker je zahteven medij. Aktivno-pasivne sodnijsko-tožilske zgodbe dueta Janković-Kangler se ob vseh spravno-moralnih dilemah zdijo kot melodija morja in sonca. Ja, dolga bo še pot do sprave. Tukaj doma. Tedenski komentar Luke Hvalca.
Kot smo pričakovali, so se začela pošiljanja not v obe smeri slovensko – hrvaške meje.
Kaj pa če že 26 let živimo v zmotnem prepričanju in nas Hrvati ne nategujejo. Kaj če mi nategujemo njih? Tudi argument glede rešenih mej z ostalimi nekdanjimi republikami se da razložit, namreč tudi mi nimamo rešenega mejnega spora z nikomer. Je pa res, da imamo mi za mejaše samo Hrvate, oni pa praktično vse.
Kaj se bo zgodilo po 29. juniju? V tokratni Petkovi centrifugi analizira Andrej Šavko.
Lažnih alarmov bo vse več. Vse pogosteje pa se zdi, da prave alarme preslišimo ali pa zanje ne poskrbimo pravočasno. Čeprav uradni vzrok požara v londonski stanovanjski stolpnici še ni znan, je precej jasno, da je zatajil protipožarni sistem nadzora. Že približno deset let pa zvonijo (ali bi morali zvoniti) vsi alarmi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Ko gre pri nas zares za otroke, gre za otročje repenčenje velikih egov.
Pripovedovalec: Vam povem zgodbo o prodaji NLB? Poslušalci: Jaaaaaaa! Pripovedovalec: Ampak tista o Kemisu je tako napeta, da smrdi do neba. Poslušalci: Potem pa o Kemisu. Pripovedovalec: Toda tu je še dooolga pravljica o Mercatorju …
No, zdaj vsaj poznamo razmerje med ceno okolja in številom delovnih mest: 3 tisoč delovnih mest za 100 hektarjev zemlje. Da ne bo kdo mislil, da so nekatere stvari neprecenljive, za pravo ceno se vse proda, tudi sveto slovensko zemljo, pa če ekologi skačejo do ozonske luknje in še čez. Magninih 400 šihtov je pač premalo. Danes vse politične stranke nadvse skrbijo za varovanje okolja, a na naslednjih volitvah bi se veljalo spomniti, katere med njimi so glasno podpirale Donalda Trumpa, človeka, ki je varovanju okolja pokazal sredinec.
Tragični dogodki v Manchestru so zasenčili številna druga dogajanja ta teden. Kako je mogoče, da se je samomorilski napadalec razstrelil med množico najstnikov, ki je odhajala s koncerta? Tudi ameriški predsednik Donald Trump je na svoji prvi zunanjepolitični turneji veliko govoril o boju proti terorizmu. Želi tudi urediti odnose med Palestinci in Izraelci, kar pa bo, kljub njegovemu verjetno naivnemu optimizmu, zelo težko. V Sloveniji pa še vedno odmeva huda okoljska nesreča zaradi požara v vrhniškem Kemisu.
Edina stalnica so spremembe in spremembe se še nikoli v človeški zgodovini niso dogajale hitreje. V državi, v kateri doslej ni preživela niti ena zelena stranka, so v ospredje z vso silo udarila elementarna vprašanja – kakšno vodo bomo pili, kakšno hrano bomo jedli, kakšen zrak bomo dihali.
Absurd je po definiciji nekaj kar je v nasprotju z logiko, po Camusu pa dejstvo, da je absurd vse, kar je brez smisla ali končnega cilja. In tako nekako lahko gledamo tudi na trenutek, ki ga živimo. Za nami je teden poln sporočil o svobodi, zmagi in enotni Evropi, ki da jo svet potrebuje. A vse skupaj je, le če ošvrknemo naš vsakdan, absurd. Veliko tega smo videli tudi v iztekajočem se tednu.
V tednu, ko je Ljubljano obiskal Chuck Norris, smo na Valu 202 pridobili ekskluzivne postfaktične informacije, da se bo kmalu začelo snemanje petega dela legendarne filmske franšize Pobesneli Max. Naši zaupni postfaktični viri poročajo, da je tokratna zgodba postavljena v Slovenijo in da bo glavno vlogo prevzel prav Chuck Norris. Igral bo prekarca, ki se ob razpadu Evrope na registriranem mopedu skuša prebiti na morje in se zaplete v neizprosen boj z obmejnimi policisti. V boj se bodo vpletle tudi mopedistične bande pobesnelega kapitala. V centrifugi pa tudi o tem, kdo je zmagovalec prvomajskega pljuvanja po sindikatih. Avtor: Gorazd Rečnik
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Obetavne gospodarske napovedi in gospodarska rast, s katero se radi pohvalijo naši politiki, se še niso materializirale v več sredstvih za znanost ali morda celo kulturo. Počasi se približujemo obdobju, ki mu rečemo predvolilni čas, pred koalicijskimi partnerji pa je sila težavno obdobje peljati voz skupaj naprej. V svetu pa si na krilih radikalnih idej večji in manjši diktatorji, ki vzbujajo skomine tudi drugim, prizadevajo za malo manj demokracije, kajti potem je vse skupaj precej lažje.
To, da bo ograje, pardon – tehnične ovire, dopolnila še evropska uredba o sistematičnem nadzoru zunanjih meja Evropske unije, je bilo pričakovano. Predvidljivo pa je bilo tudi, da bomo skušali biti “ta najbolj pridni” v razredu, vsaj prvih nekaj dni. Potem pa odločni: sistematični nadzor bo, razen ko bo res gneča, ga bo malo manj. Ampak še vedno toliko, da bomo, kot nam pravi premier, zgledni varuhi evropske trdnjave. Sicer pa smo čakanja v vrstah že vajeni. Ker smo bili vsi že pri zdravniku. Demokracija je tako ali drugače le še ekonomija. Kako v tej ekonomiji kotirajo javne dobrine?
Pa bodimo navkljub razpadu evropskega sistema na meji s Hrvaško optimistični in zmerno narodno zavedni. Če parafraziramo neki večkrat uporabljen in zlorabljen politični nagovor: morda ne bomo nikoli največji in najmočnejši, morda ne bo Mercator nikoli več naš, morda ne bomo nikoli imeli najcenejšega drugega tira, morda naš zdravstveni sistem nikoli ne bo optimalen, morda naši spomeniki nikoli ne bodo najbolj impozantni, morda ne bomo imeli nikoli spodobnega predsednika, ampak … Vseeno smo lahko svetilnik, lahko smo najboljši. Zakaj že (ne)?
Vse manj je tistih, ki bi znali v ekonomskih izolacionizmih ugledati desničarske nacionalizme, ki vznikajo vsepovsod. In ti so prava grožnja, saj kujejo politični dobiček na tistih, ki se ne morejo braniti, na tistih, ki so resnične žrtve, ne glede na to, ali prihajajo iz Sirije ali podsaharske Afrike. Nacionalizmi postavljajo tehnične ovire, kot se zdaj reče ograjam, nacionalizmi begunce zapirajo v kontejnerske centre, kot to zdaj počnejo na Madžarskem, nacionalizmi mahajo z zastavami in zariplih obrazov kričijo na ženske in otroke, ki imajo za odtenek drugačno polt kot večinsko prebivalstvo. Nacionalizmi na reklamnih panojih zasmehujejo druge rase. In, ne nazadnje: nacionalizmi se skrivajo tudi za fotografijami idiličnih gričkov in dolinic, posutih s cvetočimi češnjami.
Kaj je še moralno in etično? Pri politični tržnici in odločanju poslancev o kandidatih za ustavne sodnike, fiskalni svet in nadzornikih SDH-ja, je najmanj neokusno barantanje o repi in kislem zelju, a med “pravimi” prijatelji se da dogovoriti vse!
Politično kupčkanje z glasovi, trgovanje s podporo in obljubljanje uslug, pregovarjanje o pogojih za prevzem gospodarske družbe, sprenevedanje in zgodovinska amnezija pri vprašanju sprejemanja beguncev … Vse to je v teh dneh slovenska realnost. Naš pralni stroj bo tokrat za pranje umazanega perila moral vključit najdaljši program.
Milijon težav, dva metra čakalnih vrst, osem tisoč evrov, gram modrosti in Instagram predsednik.
Neveljaven email naslov