Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Smo v vojni? V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma enkrat že lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Se ga bo spet?
V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma enkrat že lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Se ga bo spet?
Vsak pomemben dogodek v zgodovini povzroči, da morajo politični voditelji sprejeti odločitve. In ni dvoma, da je bil prejšnji petek - petek 13. novembra - prelomen. Teroristični napad v Parizu je močno stresel Francijo in Evropo, takoj sprožil protiteroristične odzive, ter hkrati že prve analize in primerjave z 11. septembrom. Ta je sprožil plaz dogodkov, katerih (žal ne končna) postaja so tudi dogodki prejšnji petek. V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Tokratni evropski odziv ni bil čisto nič bolj evropski, Francija je (logično) takoj razglasila izredne razmere, jih vmes podaljšala in – logično – še okrepila napade v Siriji. V imenu boja proti terorizmu in njegovi sopomenki Islamski držav je začela vojno. A vojne proti terorizmu se ne dobi z bombami. A duh je že davno ušel iz steklenice.
"V stanju strahu in občutku ogroženosti je seveda težko razmišljati trezno, bi bilo pa to daleč najbolj modro."
- Dr. Svetlana Slapšak
Med celotedenskim ukvarjanjem z dogodki v Parizu je s prvih na druge in tretje strani padlo begunsko vprašanje. Beguncev ni nič manj, vmes smo sklenili, da jih bomo odslej bolj ločevali na begunce in ekonomske migrante, ter slednje zavračali. Tako kot bo to delala celotna Evropa. Kar bo seveda težko, ker se bo seveda treba zmenit, kdo bo koga komu vračal in prek katere meje. Padla je ideja o mini Schengnu.
"Edini smo v Evropi, kjer policija stavka, in to je sramota"
- Miro Cerar
Naš vedno mlačni premier pa je končno udaril po mizi. In zaropotalo je, ker ni zadel mize, ampak krožnik na njej. Krožnik je seveda stavka policistov.
927 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Smo v vojni? V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma enkrat že lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Se ga bo spet?
V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma enkrat že lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Se ga bo spet?
Vsak pomemben dogodek v zgodovini povzroči, da morajo politični voditelji sprejeti odločitve. In ni dvoma, da je bil prejšnji petek - petek 13. novembra - prelomen. Teroristični napad v Parizu je močno stresel Francijo in Evropo, takoj sprožil protiteroristične odzive, ter hkrati že prve analize in primerjave z 11. septembrom. Ta je sprožil plaz dogodkov, katerih (žal ne končna) postaja so tudi dogodki prejšnji petek. V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Tokratni evropski odziv ni bil čisto nič bolj evropski, Francija je (logično) takoj razglasila izredne razmere, jih vmes podaljšala in – logično – še okrepila napade v Siriji. V imenu boja proti terorizmu in njegovi sopomenki Islamski držav je začela vojno. A vojne proti terorizmu se ne dobi z bombami. A duh je že davno ušel iz steklenice.
"V stanju strahu in občutku ogroženosti je seveda težko razmišljati trezno, bi bilo pa to daleč najbolj modro."
- Dr. Svetlana Slapšak
Med celotedenskim ukvarjanjem z dogodki v Parizu je s prvih na druge in tretje strani padlo begunsko vprašanje. Beguncev ni nič manj, vmes smo sklenili, da jih bomo odslej bolj ločevali na begunce in ekonomske migrante, ter slednje zavračali. Tako kot bo to delala celotna Evropa. Kar bo seveda težko, ker se bo seveda treba zmenit, kdo bo koga komu vračal in prek katere meje. Padla je ideja o mini Schengnu.
"Edini smo v Evropi, kjer policija stavka, in to je sramota"
- Miro Cerar
Naš vedno mlačni premier pa je končno udaril po mizi. In zaropotalo je, ker ni zadel mize, ampak krožnik na njej. Krožnik je seveda stavka policistov.
Po STA so zdaj tudi nekatere radijske postaje in drugi mediji ostali brez dela sredstev, ker niso politično uravnoteženi. Srečanje voditeljev v okviru Procesa Brdo - Brioni je opozorilo na specifično logiko in odprta vprašanja hribovitega Balkana, minister za kulturo pa je odpovedal že napovedano razstavo slovenskih umetnikov v Evropskem parlamentu z naslovom Živimo v vznemirljivih časih, ker njemu pač noben uradnik ne bo postavljal pogojev.
A res ne gre brez nespodobnih besed in "neljubih pripetljajev"? Teden ožema Tatjana Pirc.
Teden se začel z aplavzi. Ploskali so trije gledalci predstave na Malem odru celjskega gledališča. In ploskala je tudi množica slovenskih novinarjev pred stavbo Slovenske tiskovne agencije, ki je na robu finančnega zloma. Aplavz se bo v gledališča vrnil. Vlada obljublja pospeške pri cepljenju in vrnitev življenja v običajne okvire. Bolj negotova pa je prihodnost medijev.
Med zgodovino in prihodnostjo, med omejitvami in sprostitvami, med medijsko svobodo in propagandno mašinerijo, med blefom in iskrenostjo. Leto dni epidemije in številna kolobarjenja s takšnimi in drugačnimi pravili, navodili in omejitvami, je več kot očitno v družbi vzbudilo potlačeno željo po reguliranju in nadzorovanju širšega javnega življenja. Tudi zato naj bi glasbeniki igrali na pihala skozi zareze v maskah, sprehod v kopalkah izven plaže v Izoli pa nas bo lahko stal 400 evrov. Še dobro, da (ne) vemo, kdo je zmagal v vojni ...
Na svetovni dan knjige se spodobi, da začnemo centrifugirati s starodavno šalo. Saj se menda še spomnite:norišnica. Dva pacienta v čakalnici. Skozi vrata pokuka doktor: "Kdo je naslednji?", "Jaz, Napoleon I", se vzravna tisti manjši. "Prav," reče doktor, "ampak, kdo vas je pa imenoval za francoskega cesarja?" "Sam Bog," pribije prvi in si zatlači roko v gumbnico. Tedaj pa nenadoma vzkipi drugi: "Lažeš, jaz tega nikdar nisem storil!" Teden komentira Damjan Zorc.
Slovenija je še vedno v primežu covida-19. Rast okužb se, kljub nedavno končanemu zaprtju javnega življenja, le počasi umirja, umirjen je tudi proces cepljena. A drugod po svetu je marsikje še huje zaradi drugih tegob. Ameriški predsednik Joe Biden je potrdil zgodovinsko odločitev o umiku ameriške vojske iz Afganistana. A to za to državo ni olajšanje, ampak prej obet negotove prihodnosti. Japonsko in tudi svetovno javnost pa razburja zlivanje radioaktivne vode iz Fukušime v morje.
Pandemična utrujenost, apatija in brezvoljnost so razumljive in pogoste. In tudi v tem čudnem zimsko-pomladnem tednu smo lahko doživljali ponavljanje istega, pogosto napačnega, komunikacijsko zgrešenega, kar se je – kot v tednih prej – znova zgostilo ob tedenskih sejah vlade nekje od četrtka naprej. Pa tudi napovedano 11-dnevno delno nepopolno popolno prekinitveno prekinjeno zaprtje države, ki se končuje ta konec tedna, ni neskončnosti ponavljanja vselej istega prav nič zmotilo. Pravzaprav se zdi da zaprtja šol in vrtcev, pa športnih dejavnosti, knjigarn in knjižnic pa še raznih drobnih rahlo nenavadnih pravil – od odprtih trgovin z vsaj enim tehničnim blagom do znova pokrivanja polic recimo z nogavicami v živilskih trgovinah – še pristojni niso vzeli strašno resno in že v prvih delovnih dneh delnega zaprtja se je predvsem razmišljalo o odprtju in sproščanju. Komentar tedna je pripravila Nataša Štefe.
Medtem ko je premier Janša razširil politični boj na vse pore družbenega življenja in ga tudi internacionaliziral, so se na predvečer zaprtja šol in vrtcev zamajali temelji domače politične hiše iz kart. Tedenski komentar je pripravil Aleš Kocjan.
Kako ob presežku nekulturnosti in arogance, ki se je zableščala v vsej svoji primitivnosti tudi ob interpelaciji ministra za kulturo, ki na primer ljudi, ki protestirajo, brezsramno označi za idiote, obdržati kulturno držo in ne zapasti v polarizacijo, cinizem in sarkazem? Komentar preteklega tedna je pripravil Gorzad Rečnik.
Če človek želi dnevno spremljati dogajanje v Sloveniji, lahko počne to samo v varnem zavetju orwellovskega kitovega trebuha. A trebušna stena postaja vse tanjša in slej ko prej bo počila, takrat pa bomo imeli na izbiro samo še ravnodušnost ali življenje. Tedenski komentar je pripravil Gašper Andrinek.
Po malo bolj optimističnem začetku tedna je sledil vrtiljak politične norije in družbenih nesoglasij, ki še tako stabilne posameznike lahko pripelje do roba obupa. V eni parlamentarni stranki so se odločili za novo konsolidacijo, v drugi so se odločili, da bodo brez kakršnihkoli sprememb prenovili stranko. Minister je napovedal skrajšanje policijske ure za eno uro, s čimer je hote ali nehote razgalil vso arbitrarnost tega ukrepa, a na koncu iz vsega skupaj tako ali tako ni bilo nič. Vsaj zaenkrat. Tako kot tudi zaenkrat ne bo še nič s protesti, čeprav je nekaj ur celo kazalo, da v bistvu so dovoljeni. Skratka - vsi značilni pojavi pandemskega leta v enem tednu. Centrifugo vrti Jan Grilc.
Danes ni najpomembnejše samo vprašanje raznovrstne radikalizacije v družbi, pač pa tudi način, na katerega se posamezniki radikalizirajo. Družbena omrežja so pri tem zaradi svoje mobilizacijske moči temeljito spremenila dinamiko procesa radikalizacije. Krizne razmere, izredna in bolezenska stanja kot je pandemija te procese še pospešujejo.
Nekaj zaveznikov vlada v boju proti Zlu ima, ostale "bratovščina" – kot v Gospodarju prstanov – najde po poti. Od dreves do, če je treba, plevela.
Tatjana Pirc vabi vse pravne in fizične osebe, da v skladu z odlokom o poslušanju Vala 202 vstopijo v mehurček Petkove centrifuge.
Matematika je eksaktna veda in 42 nikoli ne bo 46 – ampak dokler se naslednji teden ne preštejejo glasovi na tajnem glasovanju, še vedno lahko vsak šteje po svoje. Če bi Ježek živel v naših časih, mu zlepa ne bi zmanjkalo štrene – tako smo v predpustnem tednu šteli banalne ministrske norosti, lažne pozitivne hitre teste, sedemdnevno povprečje okuženih, hospitalizirane, pa tudi število ukradenih defibrilatorjev. Komentira Aleš Smrekar.
Šolska torba je pred zaprtimi šolskimi vrati dobila nov simbolni pomen, postala je sredstvo protesta. Medtem pa testirajo učiteljice in učitelje s testi, ki dajejo lažne rezultate. Kot da bi se v glavah vladajočih zataknil refren Pink Floydov "We don't need no education", a tam povsem zgrešil svoje bistvo.
Človek bi na prvi mah pomislil, da pandemija ni najbolj posrečen čas za vse večjo konkurenco, a spomnite se na razvpito francosko anekdoto, ko je usoda hotela, da so kar trije peki odprli svoje butike v majhni pariški ulici.
Iz Bele hiše sta se izselila Donald Trump in vedno manj naša Melanija, svet pa se po ameriških volitvah in po začetku cepilnih akcij proti covidu-19 počasi vrača v ustaljene tirnice. Le pričakovanja glede sprememb pri vladanju v Sloveniji so ostala le pričakovanja. Bolj resnično pa je odpiranje šol, trgovin in dejavnosti pri nas, saj število okuženih sicer zelo počasi, a vendarle pada.
Vlada napoveduje, da bo zaradi epidemije znova popolnoma zaprla javno življenje, opozicija vlaga nezaupnico, državljane mineva potrpljenje. Upanja, da se bo z novim letom nočna mora leta 2020 končala, je vse manj. O vojni za cepiva, o neslavnih rekordih, ki jih dosega Slovenija, o političnih spopadih in tudi o odhodu Donalda Trumpa, v novi Centrifugi.
Teden za nami bo odmeval še dolgo, zelo verjetno bodo o njem v kakem učbeniku brali tudi naši zanamci. Redkokateri dogodek je svet tako osupnil, kot vdor Trumpovih privržencev v Kapitol. Združene države, ki so pregovorno imele nekdaj demokracije za izvoz, niso zmogle izpeljati osnovne demokratične postavke, torej mirnega prenosa oblasti po volitvah. A tak stavek pove ravno toliko kot splošno obsojanje nasilja. Kajti vdor v zgradbo kongresa ima jasne dejavnike in znane akterje. V Sloveniji medtem redno prebiramo Uradni list, kjer so objavljeni aktualni odloki slovenske vlade, celotna slovenska politika pa je tudi v pričakovanju prebiranja revizije Računskega sodišča glede nabave zaščitne opreme zaradi epidemije. O vsem tem v komentarju in pregledu tedna razmišlja Nataša Štefe.
Neveljaven email naslov