Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Teden je opral Damjan Zorc.
Kaj bi leto gor ali dol, če se četrt stoletja ni kaj prida spremenilo
Ob 25-letnici samostojnosti smo ugotavljali, da capljamo vse bolj izgubljeni v času in prostoru. Na konju že dolgo nismo več, čeprav praznujemo prav na dan zavetnika konj. Kako lepo bi se imeli, če bi ljudje ne samo s konji, temveč tudi z ljudmi lepo in skrbno in kulturno delali. Že z zadržkom pri petardah bi marsikatermu človeku in živali prizanesli v teh dneh. Še dobro, da policisti kljub zdaj že več kot mesec trajajoči stavki, res opravljajo nujne intervencije.
Sicer pa smo pri nas pred novim letom doživeli še en protest proti žici, v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah pa se je razširil strah pred silvestrskimi terorističnimi napadi. Slovenija je bojda neogrožena. Včasih smo sicer ta naš raj pod Alpami sicer enačili z deželo, v kateri se cedita med in mleko. A nikar se ne slepite! Najbrž gre za turški med in ptičje mleko. Nore krave tudi pri nas poznamo že od začetka tega stoletja, zdaj so nam priskutili še med napačno zdravljenih čebel. Ne med, ne mleko, ne mejna žica iz nešteto malih helebardic pa ne bodo izboljšali naše podobe raja.
"Najbolj žalostno pa je, da sta lahko tudi oče in sin diametralno nasprotnih mnenj in dejanj"
927 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Teden je opral Damjan Zorc.
Kaj bi leto gor ali dol, če se četrt stoletja ni kaj prida spremenilo
Ob 25-letnici samostojnosti smo ugotavljali, da capljamo vse bolj izgubljeni v času in prostoru. Na konju že dolgo nismo več, čeprav praznujemo prav na dan zavetnika konj. Kako lepo bi se imeli, če bi ljudje ne samo s konji, temveč tudi z ljudmi lepo in skrbno in kulturno delali. Že z zadržkom pri petardah bi marsikatermu človeku in živali prizanesli v teh dneh. Še dobro, da policisti kljub zdaj že več kot mesec trajajoči stavki, res opravljajo nujne intervencije.
Sicer pa smo pri nas pred novim letom doživeli še en protest proti žici, v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah pa se je razširil strah pred silvestrskimi terorističnimi napadi. Slovenija je bojda neogrožena. Včasih smo sicer ta naš raj pod Alpami sicer enačili z deželo, v kateri se cedita med in mleko. A nikar se ne slepite! Najbrž gre za turški med in ptičje mleko. Nore krave tudi pri nas poznamo že od začetka tega stoletja, zdaj so nam priskutili še med napačno zdravljenih čebel. Ne med, ne mleko, ne mejna žica iz nešteto malih helebardic pa ne bodo izboljšali naše podobe raja.
"Najbolj žalostno pa je, da sta lahko tudi oče in sin diametralno nasprotnih mnenj in dejanj"
Pust je malo odvrnil našo pozornost od zelo resnih zadev. Toda kmalu smo se našli pred propadom Cimosa. Ker italijanski kupec ni želel prevzeti tega podjetja, ga bodo zdaj poskusili rešiti drugače. Vodja evropske komisije Jean- Claude Juncker pa se je z belo knjigo nameraval lotiti reševanja Evropske unije. Začel je kar pri nas, z dvodnevnim obiskom.
Slovensko hrvaško najstniško dogovarjanje glede usode Cimosa spominja na telenovelo. Počasi se v ta televizijski žanr spreminja tudi slovensko-hrvaški prepir o teranu. Ob opazovanju bližnjega in daljnega dogajanja v svetu, si človek zaželi, da bi odpotoval nekam daleč stran. Zdaj ta možnost obstaja. Astronomi so namreč odkrili sedem novih zemlji podobnih planetov.
Znašli smo se v začaranem krogu nasilja, povečevanja represije, slabšanja odnosov s sosedami in nemoči na videz močne politike, ki intenzivno išče svoj prostor pred naslednjimi volitvami. Išče ga tudi preko zgodb o tem, kdo ima težave z belimi črticami. A luč na koncu tunela se sveti v posameznikih, zaradi katerih smo kot narod začeli presegati mentaliteto o majhnem narodu, ki si ne upa.
Že dolgo nismo videli tako mrkega obraza predsednika vlade kot ob podelitvi Prešernovih nagrad. V nasprotju z njegovimi običajnih obrazi – denimo, ko odločno pripoveduje alternativna dejstva o jadranski migrantski poti – se je zazdelo, da mu, naj si ga natakne, ni svetoval njegov izraelski svetovalec; ta obraz je namreč deloval pristno. Kljub dragemu komunikacijskemu strategu, se na trenutke celo zazdi, kot da, medtem ko zaradi ptičje gripe umirajo labodi, opazujemo labodji spev te vlade. Mrhovinarji pa le tiho prežijo na svoj plen in se sprašujejo, ali se bo žival ujela v žico, zadušila v dimu iz TEŠ 6 ali pa bodo morali počakati na njen naravni konec prihodnje leto. Avtor: Gorazd Rečnik
Nova epizoda nadaljevanke "Make Slovenia small again", ki ji rečemo kar Centrifuga. Vrti Tadej Košmrlj.
Če je imel morda do zdaj še kje kdo na našem planetu občutek, da živimo v svetu, kjer ZDA niso vedno in povsod na prvem mestu, so se te utvare po inauguracijskem govoru in prvih potezah novega predsednika ZDA končale. Da je tudi Slovenija podlegla globalni histeriji ravnanja z migranti, priča pravkar sprejeti zakon o tujcih, pri katerem sta skupaj stopili koalicija in opozicija. V vojni za teran pa se sprašujemo predvsem, kdo je v tej zgodbi lažnivi kljukec?
Človek vsako zgodbo osmisli tako, da je v svojem ogledalu videti boljši. Prvotni namen ženevske konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 je bila zaščita evropskih beguncev, ki so iskali varno zatočišče po koncu druge svetovne vojne. Slovenija je dolgo živela v svoji enokulturnosti, komaj pogoltnila svoje čefurje, bila v preteklosti nestrpna že do tistih nekaj temnopoltih pri nas – ampak da ne zaidem v posploševanje … priseljenci so in bodo realnost tudi naše države. Zgodbe od blizu niso enostavne – sobivanje nikoli ni enostavno. Namesto, da po nujnem postopku sprejemamo zakone, kako zakleniti naša vrata in vreči ključ v koruzo, bi bilo bolje vložiti vsak možen napor v integracijo in skupno sobivanje.
Tako kot topljeni sir v lističih v resnici vsebuje le približno polovico sira, tako tudi naši politiki brez dodatkov ojačevalcev okusa ne morejo delovati. Borut, Miro in Karl so se razveselili obiska brexit Borisa, mlada opozicijska poslanca izbirata gvante za inavguracijsko večerjo pri Melaniji, doma nas boli glava zaradi terana. Kljub opozorilom Sveta Evropa se sprejema nov zakon o tujcih, nestrpnost do beguncev, ki zmrzujejo v balkanski zimi, ne pojenja. Žal bo prosto po v tem tednu umrlemu sociologu Zygmuntu Baumanu že držalo, da moralnost res ni nujno recept za srečno življenje … A vseeno, bodimo moralni in srečni!
Želimo vam prijetno silvestrovanje brez petard, namesto teh naj vam svetijo zvezdi …, ups, oprostite! Lučke, da ne bo kakšne zamere.
Kot bedaki smo izpadli tisti, ki smo pričakovali tih in umirjen predbožični teden, ugotavlja Damjan Zorc.
6 krat 15 ni 90. Koliko je 1 in 1? O tem se v koaliciji še usklajujejo. Teden hostarskih šal, sponzorske in politične matematike, domovinskih in domotožnih zgodb.
Zasmrdelo je v Postojni. Žal pa ne smrdi le v okolici kraške lepotice, ampak tudi drugje. Petkovo centrifugo vrti Andrej Šavko.
Vladna koalicija se krepko maje. Ministri iz vrst SD in Desusa niso sprejeli sporazuma, ki ga je z zdravniškim sindikatom FIDES parafirala ministrica za zdravje. Premier Cerar vztraja in grozi mu celo razpad vlade. Kaj več bo jasno v prihodnjih dneh. Žal iz tujine spet prihajajo v glavnem slabe vesti. Boji v vzhodnem Alepu so v beg spet pognali množico beguncev, v Kolumbiji je prišlo do tragične letalske nesreče. Vsaj dogradili so novi sarkofag nad černobilskim uničenim četrtim reaktorjem. V Italiji pa je ta teden praznovala svoj 117. rojstni dan najstarejša oseba na tej Zemlji.
Če bi bilo vse res tako čisto, ali, če hočete, kristalno čisto, kot to zatrjuje ministrica Milojka, predsednik vlade ratifikacije sporazuma ne bi prestavil na, kot je dejal, poznejši čas, pri tem pa je še dodal, naj se sindikati uskladijo kar sami med seboj. Kot pribito pa drži, da je ministrici s trdim pogajanjem in popuščanjem uspelo le – skregati sindikate. Petkovo centrifugo vrti Marjan Jerman!
Večvrednostni kompleks je precej pogosta invazivna družbena vrsta. Prenose tovrstnih dejavnosti zadnji teden spremljamo praktično vsak dan tudi doma.
Žižkova želja se je uresničila – zmagal je Trump. Verjetno ne bo preteklo prav veliko časa, ko bo v Sevnici stal Melanijih spomenik, in kjer je žena, mora biti tudi mož – lahko stavimo, da se bo prav kmalu kak kipar lotil tudi njegove frizure. Podobnim evforijam smo se do zdaj lahko čudili le na Kosovu, a zgodovina je že večkrat pokazala, da domino efekt deluje.
Nešteto razlogov je, zakaj človek teče, pa le en razlog za tek v množici po ulicah prestolnice: 21. Ljubljanski maraton, letos ne le z rekordno udeležbo pač pa tudi z rekordno dolžino. Vsi tekači, tudi tisti, ki so zavedeno “zašli s trase”, so prejeli denarno nagrado. Odgovorna rešitev in rešitev v prid ugledu dogodka. Podobnih primerov pri nas, da bi na tak način reševali zaplete v politični ali gospodarski družbi, ni lahko najti.
Praznik suverenosti gor ali dol, zaman so visokoleteče besede – težko je biti ponosen na državo, kjer po mnenju vodilnih nizamo uspeh za uspehom, a so šoloobvezni otroci lačni. A ker se je parlamentarna koalicija iz danes na jutri premislila, ostaja nekaj upanja, da se krog upravičencev do šolskih kosil poveča. Prav tako pa si je vlada premislila in iz procedure umaknila sporni zakon o tujcih, ki spodkopava pravico do azila in vrsto drugih človekovih pravic.
Najti pozitivno temo iztekajočega se tedna je skorajda težje, kot Bobu Dylanu izročiti Nobelovo nagrado. Vendar smo jo, a nanjo boste morali počakati do konca. Najprej pa nekaj usajanja, in poudarkov na napakah in bizarnostih, ki so polnili slovenske in svetovne medije. Saj veste: svet se ne bo spremenil na bolje kar sam od sebe, temveč z majhnimi koraki vztrajnih.
Neveljaven email naslov