Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Teden je opral Damjan Zorc.
Kaj bi leto gor ali dol, če se četrt stoletja ni kaj prida spremenilo
Ob 25-letnici samostojnosti smo ugotavljali, da capljamo vse bolj izgubljeni v času in prostoru. Na konju že dolgo nismo več, čeprav praznujemo prav na dan zavetnika konj. Kako lepo bi se imeli, če bi ljudje ne samo s konji, temveč tudi z ljudmi lepo in skrbno in kulturno delali. Že z zadržkom pri petardah bi marsikatermu človeku in živali prizanesli v teh dneh. Še dobro, da policisti kljub zdaj že več kot mesec trajajoči stavki, res opravljajo nujne intervencije.
Sicer pa smo pri nas pred novim letom doživeli še en protest proti žici, v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah pa se je razširil strah pred silvestrskimi terorističnimi napadi. Slovenija je bojda neogrožena. Včasih smo sicer ta naš raj pod Alpami sicer enačili z deželo, v kateri se cedita med in mleko. A nikar se ne slepite! Najbrž gre za turški med in ptičje mleko. Nore krave tudi pri nas poznamo že od začetka tega stoletja, zdaj so nam priskutili še med napačno zdravljenih čebel. Ne med, ne mleko, ne mejna žica iz nešteto malih helebardic pa ne bodo izboljšali naše podobe raja.
"Najbolj žalostno pa je, da sta lahko tudi oče in sin diametralno nasprotnih mnenj in dejanj"
927 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Teden je opral Damjan Zorc.
Kaj bi leto gor ali dol, če se četrt stoletja ni kaj prida spremenilo
Ob 25-letnici samostojnosti smo ugotavljali, da capljamo vse bolj izgubljeni v času in prostoru. Na konju že dolgo nismo več, čeprav praznujemo prav na dan zavetnika konj. Kako lepo bi se imeli, če bi ljudje ne samo s konji, temveč tudi z ljudmi lepo in skrbno in kulturno delali. Že z zadržkom pri petardah bi marsikatermu človeku in živali prizanesli v teh dneh. Še dobro, da policisti kljub zdaj že več kot mesec trajajoči stavki, res opravljajo nujne intervencije.
Sicer pa smo pri nas pred novim letom doživeli še en protest proti žici, v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah pa se je razširil strah pred silvestrskimi terorističnimi napadi. Slovenija je bojda neogrožena. Včasih smo sicer ta naš raj pod Alpami sicer enačili z deželo, v kateri se cedita med in mleko. A nikar se ne slepite! Najbrž gre za turški med in ptičje mleko. Nore krave tudi pri nas poznamo že od začetka tega stoletja, zdaj so nam priskutili še med napačno zdravljenih čebel. Ne med, ne mleko, ne mejna žica iz nešteto malih helebardic pa ne bodo izboljšali naše podobe raja.
"Najbolj žalostno pa je, da sta lahko tudi oče in sin diametralno nasprotnih mnenj in dejanj"
Žal je že nekaj časa vsakodnevna tema medijev begunska problematika. Z njo se ukvarjajo predvsem mediji, bolj malo pa tisti, ki bi morali za te nesrečneže poskrbeti. To so dobro plačani politiki iz vseh držav Evropske skupnosti, ki sedijo v Evropskem parlamentu. Očitno imajo toliko dela sami s seboj, da bodo o begunski krizi resno razpravljali šele naslednji teden, čeprav je v EU do zdaj pribežalo že več kot 350 tisoč migrantov.
Aktualna begunska kriza, ki jo dobesedno v živo spremljamo že ves teden, se ni začela pred dnevi v Makedoniji, ampak se nas je, ker se dogaja na našem pragu, dotaknila bolj kot poročila v zadnjih letih s Sredozemlja. Morda tudi zato, ker gledamo posnetke ljudi, družin, otrok, mladostnikov, ki so še pred kratkim živeli čisto običajno življenje z vsem udobjem ki ga nudi 21. stoletje, danes pa si rešujejo golo življenje.
Ker so se napetosti v zgodbi arbitražnega »nesporazuma« v tem tednu malce pomirile, so si na ministrstvu za zunanje zadeve morda zaželeli kolektivni dopust. Z izjemo ministra jim ni uspelo, razpoloženje pa se je odmikalo daleč od brezbrižnosti.
Ker so se napetosti v zgodbi arbitražnega »nesporazuma« v tem tednu malce pomirile, so si na ministrstvu za zunanje zadeve morda zaželeli kolektivni dopust. Z izjemo ministra jim ni uspelo, razpoloženje pa se je odmikalo daleč od brezbrižnosti.
Že več kot tri tedne potekajo polemike o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško. Tokratni vrhunec je odločitev slovenske vlade, da izbiro novega slovenskega arbitra prepusti kar sodišču samemu. Hrvaška pa nič. Arbitraža je uradno ne zanima več. Ljubljanski Univerzitetni klinični center, daleč največja bolnišnica pri nas in tudi eno od naših največjih podjetij, je ta teden dobil novega upravnika oziroma vršilca dolžnosti. Iz tujine pa lahko žal poročamo le o katastrofah.
Že več kot tri tedne potekajo polemike o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško. Tokratni vrhunec je odločitev slovenske vlade, da izbiro novega slovenskega arbitra prepusti kar sodišču samemu. Hrvaška pa nič. Arbitraža je uradno ne zanima več. Ljubljanski Univerzitetni klinični center, daleč največja bolnišnica pri nas in tudi eno od naših največjih podjetij, je ta teden dobil novega upravnika oziroma vršilca dolžnosti. Iz tujine pa lahko žal poročamo le o katastrofah.
Fantastičen dan Pahorja in Kosorjeve, ki sta ga doživela ob sklenitvi arbitražnega sporazuma, se je spremenil v nočno moro Cerarja in Erjavca, ki ju je na cedilu pustil še Abraham, ko je po le nekaj dneh odstopil kot slovenski arbiter. Mirna kri in trda roka je recept, ki ga v arbitražnem viharju ponuja nekdanji predsednik republike Tuerk. Nihče pa nima recepta, ki bi ga predpisal 300 tisoč revnim Slovencem. Ti životarijo z nekaj sto evri na mesec. Zdi se, da je odpis dolgov najšibkejšim podoben učinku aspirina, ki ga predpisali obolelemu s pljučnico.
V teh dneh je Piranski zaliv postal ocean z velikim presežkom političnega planktona. Podrobnosti v Centrifugi!
Letošnji čas kislih kumaric je povsem drugačen. Zelo pestro poletje je, predvsem na političnem področju. V Bruslju je potekala razprava o razporeditvi 55 tisoč beguncev, ki naj bi jih sprejele evropske države. Nekatere države želijo sprejeti predvsem begunce katoliške veroizpovedi, druge predvsem ženske in otroke. Lahko bi rekli, da se obnašajo kot na tržnici.
Oxi Grkov na referendumu se je ta teden obrnil v nai grških poslancev. Grki so na referendumu glasovali predvsem proti varčevalnim ukrepom in ta teden dobili prav te. Glasovali so za upanje, dobili obljubo. Bolje rečeno obljubo obljube. Ali pa nadaljevanje tega, kar najbolje opisuje težko prevedljiva besedna zveza “extend and pretend”. Podaljševanje agonije s pretvarjanjem, da bo zdravilo, ki pet let ni delovalo, čudežno začelo učinkovati.
Izvor naših na videz nerazumnih odločitev je v računovodski logiki Evrope, na katero smo morali pristati, ker smo se doslej obnašali nerazumno. Vse skupaj zdaj saniramo na (Evropi) obljubljen nerazumen način. Obstaja tudi druga možnost, demonstracijo poskusa lahko ta teden iz Aten in Bruslja spremljamo v živo. Ampak ker smo se leta 2004 odločili za evropsko-računovodsko vizijo, se trenutno druga pot zdi ta trenutek še bolj neprimerna.
Sprejmete piškotke? Potem vas peljemo na spravno potovanje od Aten do Žalca. Na Kongresnem trgu v Ljubljani so v predprazničnem vzdušju postavili temelje spravnega spomenika. Predsednik države je v svojem slavnostnem govoru večkrat omenil spravo. Da je pomembna in nujna. Če smo res tako obremenjeni s preteklostjo, bo po vseh teh letih ukvarjanja z zgodovino, treba priznati, da ima Slovenija hudo posttravmatsko stresno motnjo, ki bi jo morali zdraviti s pomočjo psihoterapevtov in ne s politiki, ki za vsako rešitev najdejo problem …
Imamo nekaj podobnega asfaltiranim cestam, razmeram primeren finančni dolg, razmeram primeren zdravstveni sistem, razmeroma spodobno politično dogajanje in razmeroma jasno sliko, kako bi radi živeli. Razmeroma, res…
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Vse v tem tednu je močno spominjalo na veliko nogometno tekmo med ekipama globalnega in lokalnega. V obeh so se vrteli milijoni, le da so v eni odtekali, v drugi pa jih še čakajo. V pomanjkanju zadetkov smo vendarle videli zanimive predstave, veliko priložnosti iz prostih strelov in nekaj avtogolov, s katerimi so se osmešili igralci obeh ekip.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Od slovenskih zdravstvenih razprtij preko Makedonije in Dunaja nazaj v Slovenijo.
Svoboda ima veliko obrazov. Če prisluhnemo mladi in niti ne več zelo mladi generaciji, bi prisilni samostojni podjetniki brez dopustov, bolniških nadomestil in regresov, del svoje svobode raje zamenjali za varnost.
“Ni sedanjosti, ni prihodnosti, je le preteklost, ki se vedno znova ponavlja”, je dejal ameriški dramatik Eugene O’Neill. Ponavlja se nam na evropski ravni, kjer se upravičeno bojimo izrabe pietetnih slovesnosti ob obletnici zmage nad fašizmom v aktualne dnevnopolitične namene, in kjer smo zašli v ideološke boje, za katere bi pričakovali, da smo z njimi 70 let po koncu druge svetovne vojne opravili. Preteklost se nam ponavlja tudi na nacionalni, slovenski ravni, kjer se ne moremo izvleči iz vrtinca iskanja ministrov, vpliva politike na vse pore družbe, predvsem na gospodarstvo, kjer frči obremenilna elektronska pošta, kjer so sodišča in tožilstva uspešna v lovu na majhne ribe, velike pa tako ali drugače trgajo mreže in se izogibajo trnkom. In kjer tudi umreti ni lahko.
Neveljaven email naslov