Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lažnih alarmov bo vse več. Vse pogosteje pa se zdi, da prave alarme preslišimo ali pa zanje ne poskrbimo pravočasno. Čeprav uradni vzrok požara v londonski stanovanjski stolpnici še ni znan, je precej jasno, da je zatajil protipožarni sistem nadzora. Že približno deset let pa zvonijo (ali bi morali zvoniti) vsi alarmi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Ko gre pri nas zares za otroke, gre za otročje repenčenje velikih egov.
Pretekli teden je pod drobnogled vzela Nataša Štefe
Lažnih alarmov bo vse več. Vse pogosteje pa se zdi, da prave alarme preslišimo ali pa zanje ne poskrbimo pravočasno. Čeprav uradni vzrok požara v londonski stanovanjski stolpnici še ni znan, je precej jasno, da je zatajil protipožarni sistem nadzora. Že približno deset let pa zvonijo (ali bi morali zvoniti) vsi alarmi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Ko gre pri nas zares za otroke, gre za otročje repenčenje velikih egov.
929 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Lažnih alarmov bo vse več. Vse pogosteje pa se zdi, da prave alarme preslišimo ali pa zanje ne poskrbimo pravočasno. Čeprav uradni vzrok požara v londonski stanovanjski stolpnici še ni znan, je precej jasno, da je zatajil protipožarni sistem nadzora. Že približno deset let pa zvonijo (ali bi morali zvoniti) vsi alarmi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Ko gre pri nas zares za otroke, gre za otročje repenčenje velikih egov.
Pretekli teden je pod drobnogled vzela Nataša Štefe
Lažnih alarmov bo vse več. Vse pogosteje pa se zdi, da prave alarme preslišimo ali pa zanje ne poskrbimo pravočasno. Čeprav uradni vzrok požara v londonski stanovanjski stolpnici še ni znan, je precej jasno, da je zatajil protipožarni sistem nadzora. Že približno deset let pa zvonijo (ali bi morali zvoniti) vsi alarmi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Ko gre pri nas zares za otroke, gre za otročje repenčenje velikih egov.
Praznik suverenosti gor ali dol, zaman so visokoleteče besede – težko je biti ponosen na državo, kjer po mnenju vodilnih nizamo uspeh za uspehom, a so šoloobvezni otroci lačni. A ker se je parlamentarna koalicija iz danes na jutri premislila, ostaja nekaj upanja, da se krog upravičencev do šolskih kosil poveča. Prav tako pa si je vlada premislila in iz procedure umaknila sporni zakon o tujcih, ki spodkopava pravico do azila in vrsto drugih človekovih pravic.
Najti pozitivno temo iztekajočega se tedna je skorajda težje, kot Bobu Dylanu izročiti Nobelovo nagrado. Vendar smo jo, a nanjo boste morali počakati do konca. Najprej pa nekaj usajanja, in poudarkov na napakah in bizarnostih, ki so polnili slovenske in svetovne medije. Saj veste: svet se ne bo spremenil na bolje kar sam od sebe, temveč z majhnimi koraki vztrajnih.
Groteske naše države se pišejo kar same. Spet sta na tapeti zdravstvo in policija, dve verjetno najbolj ranljivi javni službi, na katerih delo in integriteto smo občutljivi prav vsi. Najprej na steni cerkvene fasade, zdaj pa že v javnem diskurzu, je tudi ustavna pravica do splava, očitno ni daleč dan, ko bodo v studie povabljeni tudi zagovorniki štirioglatosti zemlje. Ampak odgovor, prijatelj moj, le veter pozna, odgovor sam veter pozna ...
V prvem televizijskem dvoboju je zmagala izkušena Clintonova proti politiku novega kova Trumpu. Ta je za slabši nastop takoj našel priročnega krivca – pristranske medije. Mikrofon ni bil na pravem mestu in voditelj soočenja ga je prevečkrat prekinil. Zveni znano?
“Če zmanjka municije, bo mir. Skrbi smo dali na drugi tir. Radostna so srca tisočera, zavladala je zdrava atmosfera. Ko posije sonce, ne potrebuješ dežnika. Življenje je lepo. Pa pika!” Teden je obrnila Tatjana Pirc!
Novo šolsko leto so poleg navdušenih prvošolčkov zaznamovale tudi želje po peticiji za podaljšanje počitnic. Dogajanje na političnem, zdravstvenem in gospodarskem področju kaže, da bi bila dobrodošla tudi kakšna peticija v podporo zahtevi po normalnem sporazumevanju in dialogu. Da je dialog zadnja priložnost za človeštvo in svet pa nas opozarja Boris Pahor, torej nekdo, ki je doživel in videl veliko več od večine
Potem ko so maratonci odtekli zadnji krog, se bo v pralnem bobnu tega tedna znašlo nezakonito orožje, s katerim se je na tragičen pohod podal morilec v Izoli, slovenska strpnost do korupcije, svetovna vojna v Siriji, interesne skupine, pa še kakšna nesnaga se bo našla. Žal se bo ob centrifugiranju tudi treslo. Na Olimpu očitno niso bili zadovoljni z olimpijsko daritvijo, na delu je krvoločni Ares, le kje je Atena? Že predolgo čakamo na malo modrosti . . .
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Drugi teden v avgustu, teden športnih presežkov političnega dolgočasja.
Trump je poslal mamo z dojenčkom, ki je motil njegov nastop z jokom, iz dvorane, nekdo pa je celo v Putinovih očeh videl solze … Teden komentira in opazuje Tatjana Pirc.
Trump je poslal mamo z dojenčkom, ki je motil njegov nastop z jokom, iz dvorane, nekdo pa je celo v Putinovih očeh videl solze … Teden komentira in opazuje Tatjana Pirc.
Kaj je skupnega vsem napadalcem, ki so v zadnjih tednih sejali smrt in strah po stari celini? Vemo, zakaj so se radikalizirali? Vsi po vrsti so mladi ljudje z roba družbe, socialno in ekonomsko izključeni. So mladi brez perspektive, že vnaprej obsojeni na neuspeh. Bo sedanja mlada generacija namesto družbenih in ekonomskih sprememb zahtevala zgolj poceni zabavo, in tehnologijo? Bomo res le še nemo zrli v ekrane svojih pametnih telefonov, na tviterjih tekmovali v cinizmu, lovili Pokemone, na spletnih forumih pa bojevali male vojne ničevosti? Bomo še opazili zgodbe ljudi, usode narodov in, nenazadnje, se bomo zavedali posledic svojih dejanj in znali na svet pogledati širše, kot pa to omogočajo kamere samsungov in iphonov?
Med tem, ko se je življenje v Sloveniji zaradi počitnic skoraj ustavilo, ko so gneče le v prometnih zastojih na cestah proti morju in pred prodajalnami sladoleda so oči svetovne javnosti umerjene predvsem v Turčijo in ZDA. V prvo zaradi grotesknega vojaškega prevrata in v drugo zaradi še bolj grotesknega predsedniškega kandidata in njegove žene, naše Melanije iz Sevnice.
Poletje se lahko zares začne, konec je nogometnih evforij in večerov z razpravami v stilu “žoga je okrogla”. Pa nismo ostali brez žoganja. Nekoč neopazni in premišljeni branilec Miro Cerar postaja izpostavljeni in učinkoviti napadalec. Na oblast je prišel z iskreno vsebino, zdaj počasi vse bolj postaja prisiljena forma. Še malo, pa bo začel loviti pokemone … Če bo moral biti novi finančni minister skorajda hudičev vajenec, pa ima čarovnikov vajenec Evald Flisar problem s čarobnim dviganjem tistega nečesa, ki naj v profesionalnih debatah ne bi smelo igrati ključne vloge. A naši domači problemi so zares majhni, ko se ozremo v svet. Francija se je obvarovala napadov med evropskim nogometnim prvenstvom, na praznični dan padca Bastilje pa se je v četrtek zvečer v Nici zgodil teroristični masaker.
Medtem ko se ta teden končujejo nogometne igre, sta tudi politika in širše upravljanje države že nekaj časa vse bolj le igra in predstava za javnost. In dlake z jezikov vse prevečkrat odpadejo šele takrat, ko ni več odgovornosti položajev. V Luki Koper ostaja več vprašanj kot odgovorov. Pa priokus zgrešenih komunikacij in nejasnih strategij. In čeprav so politiki že nekaj časa veliko bolj menedžerji kot državniki, je razkorak med tema vlogama ta teden doživel novo dno. Izjava Ne jamram, iščem rešitve pa je, kot kaže, dobila dodatek: vlada dela naprej, čvrsto in normalno. Kar koli že to pomeni.
S celine gledamo na otok. Nikamor drugam kot na britansko otočje, kjer se že ubadajo s prvimi posledicami referendumske odločitve o izstopu iz Evropske unije. Kako bo ta potekal, pa ni povsem jasno nikomur. Pogajanja naj bi trajala leta. V Sloveniji pa je glavni dogodek zaplet glede imenovanja novih nadzornikov Luke Koper. Spor se je z demonstracijami že prenesel na ulico.
V pričakovanju izzidov britanskega referenduma za ostanek ali izstop iz EU se je ves teden ovijal v negotovosti. Raziskave so nakazovale na tesen izid, ki si ga z gotovostjo ni upal napovedati nihče. In odločili so se v prid Brexita. Vnovič je zmagal populizem. Prihodnost je negotova, tako za Veliko Britanijo kot tudi za EU, ki je s tem dobila jasno sporočilo … in jasno sporočilo je dobila tudi demokracija. Gotovo je le eno – lažje se je EU priključiti kot iz nje izstopiti. Vsaka podobnost med dvema zakoncema je zgolj naključna.
Tudi tokrat seveda ne moremo mimo najpomembnejše postranske stvari na svetu, ki je v minulih dneh prikovala pred zaslone milijone nogometnih navijačev. Začelo se je obetavno in spektakularno sredi Pariza. A že prvi večer je sledila streznitev, soočenje z realnostjo. Šport je tudi posel in kjer je denar, je tudi politika.
Neveljaven email naslov