Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lažnih alarmov bo vse več. Vse pogosteje pa se zdi, da prave alarme preslišimo ali pa zanje ne poskrbimo pravočasno. Čeprav uradni vzrok požara v londonski stanovanjski stolpnici še ni znan, je precej jasno, da je zatajil protipožarni sistem nadzora. Že približno deset let pa zvonijo (ali bi morali zvoniti) vsi alarmi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Ko gre pri nas zares za otroke, gre za otročje repenčenje velikih egov.
Pretekli teden je pod drobnogled vzela Nataša Štefe
Lažnih alarmov bo vse več. Vse pogosteje pa se zdi, da prave alarme preslišimo ali pa zanje ne poskrbimo pravočasno. Čeprav uradni vzrok požara v londonski stanovanjski stolpnici še ni znan, je precej jasno, da je zatajil protipožarni sistem nadzora. Že približno deset let pa zvonijo (ali bi morali zvoniti) vsi alarmi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Ko gre pri nas zares za otroke, gre za otročje repenčenje velikih egov.
929 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Lažnih alarmov bo vse več. Vse pogosteje pa se zdi, da prave alarme preslišimo ali pa zanje ne poskrbimo pravočasno. Čeprav uradni vzrok požara v londonski stanovanjski stolpnici še ni znan, je precej jasno, da je zatajil protipožarni sistem nadzora. Že približno deset let pa zvonijo (ali bi morali zvoniti) vsi alarmi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Ko gre pri nas zares za otroke, gre za otročje repenčenje velikih egov.
Pretekli teden je pod drobnogled vzela Nataša Štefe
Lažnih alarmov bo vse več. Vse pogosteje pa se zdi, da prave alarme preslišimo ali pa zanje ne poskrbimo pravočasno. Čeprav uradni vzrok požara v londonski stanovanjski stolpnici še ni znan, je precej jasno, da je zatajil protipožarni sistem nadzora. Že približno deset let pa zvonijo (ali bi morali zvoniti) vsi alarmi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Ko gre pri nas zares za otroke, gre za otročje repenčenje velikih egov.
Svoboda ima veliko obrazov. Če prisluhnemo mladi in niti ne več zelo mladi generaciji, bi prisilni samostojni podjetniki brez dopustov, bolniških nadomestil in regresov, del svoje svobode raje zamenjali za varnost.
“Ni sedanjosti, ni prihodnosti, je le preteklost, ki se vedno znova ponavlja”, je dejal ameriški dramatik Eugene O’Neill. Ponavlja se nam na evropski ravni, kjer se upravičeno bojimo izrabe pietetnih slovesnosti ob obletnici zmage nad fašizmom v aktualne dnevnopolitične namene, in kjer smo zašli v ideološke boje, za katere bi pričakovali, da smo z njimi 70 let po koncu druge svetovne vojne opravili. Preteklost se nam ponavlja tudi na nacionalni, slovenski ravni, kjer se ne moremo izvleči iz vrtinca iskanja ministrov, vpliva politike na vse pore družbe, predvsem na gospodarstvo, kjer frči obremenilna elektronska pošta, kjer so sodišča in tožilstva uspešna v lovu na majhne ribe, velike pa tako ali drugače trgajo mreže in se izogibajo trnkom. In kjer tudi umreti ni lahko.
Razlogi so … Tudi za to, da je v zadnjih desetih letih tisoč najbogatejših Britancev podvojilo svoje premoženje. In najbrž so tudi razlogi, da je Slovenija na lestvici sreče in zadovoljstva padla za 12 mest, zdaj smo na nesrečno srečnem 55. mestu med 168 državami … Včasih smo Slovenci morda celo preveč samokritični, tudi do naše pridnosti in dela. Kot da nam je 20 let kapitalizma, cepljenega s praznimi mantrami političnih prekarcev, malce skisalo možgane. Razlogi za delo in življenje so. Pesnik Ciril Zlobec jih vedno znova išče in najde tudi na pragu 70. obletnice konca 2. svetovne vojne in lastne 90-letnice.
Nad pivovarnama Union in Laško se bo, kot nekoč, bleščala rdeča zvezda, v posmeh vsem, ki so pred dobrim desetletjem v imenu slovenskega nacionalnega interesa tlakovali pot tajkunizaciji Slovenije. Pri prodaji Telekoma ni nobene gneče, pa tudi kandidatov za izpraznjena ministrska mesta očitno ni prav veliko. Pa tudi o satiri, ki se pod težo konkurence zateka v grotesko in žalostnih prdcih iz Murgel.
Politika še kako dobro obvlada žanr resničnostnega šova. To smo tri tedne lahko opazovali tudi v aferi Veberkom, ki je dobila epilog z izpraznjenim sedežem obrambnega ministra in z ugotovitvijo Janka Vebra, da je v skoraj sedmih mesecih opravil večino dela, ki si ga je zastavil za štiriletni ministrski mandat. Da je bilo v 25-ih letih od prvih demokratičnih volitev preveč resničnostnih šovov, dolgih prstov in premalo delovanja v skupno dobro, pa prehojeno pot države ocenjujejo poslanci prvega sklica parlamenta.
Klavdija Markež (SMC) bo ščitila slovenski jezik, ki se tega že resnično neresnično veseli. Zakaj se Miha Kordiš (ZL) počuti kot bi mu kdo vrgel v glavo macolo? Minister Janko Veber pa si zjutraj na kruh namaže marmelado.
Slovenija čisti. Eno ministrico smo že zamenjali, stolček se že maje še dvema ministroma. Čistili bomo očitno tudi na področju gospodarstva, s privatizacijo. K čistoči pozivajo tudi na občini Piran, a kdaj bodo počistili pred svojim pragom? In še en argument, da se tudi vi lotite čiščenja, ste vedeli, da sedenje lahko škoduje? Teden je opral Andrej Šavko.
Odstopi se nadaljujejo v slovenskem političnem vrhu. Premier Cerar je ta teden iskal svoje strice iz ozadja in lovil čarovnice, člani vlade zapovedujejo zategovanje pasov, njihovi pa ostajajo ohlapni, v nogo se ni ustrelila le vlada, pač pa tudi del sodne veje oblasti.
Poročila KPK-a ni več, zato pa ostaja še bolj poveden tonski posnetek zaslišanja. Ostaja tudi minister Klemenčič, ki ga k odstopu povsem brez zadržkov nenadoma poziva obsojenec. Odhaja pa visokošolska ministrica. Odnesel jo je nadgrajeni Supervizor, ki z razkritjem “zaslužkarjev” po eni strani odpira lov na čarovnice, po drugi dokazuje, da denar preprosto je. Istospolni so izbojevali prvo zmago, a se Cerkev in tako imenovana civilna družba spet kažeta v znani “strpni” luči.
Grčija je Evropsko unijo, kljub drugačnim napovedim in gromoglasnim sloganom, vnovič zaprosila za podaljšanje programa finančne pomoči. Tudi v Sloveniji se je ta teden marsikaj vrtelo okoli denarja.
Umetnost blefa, kultura praznosti, portret nikogar, pesem o ničemer. Dokler bomo nasedali na finte prazne retorike, ne bo prostora za kulturo, ne bo prostora za kritično misel, ne bo prostora za nič drugega, kot za instant nacionalni ponos, ki se lepi na športne uspehe.
Te dni se prestrašeno oziramo v nebo. Zaloge zdravil, vode in hrane so na suhem in pričakovanju snegmagedona upamo, da ne bomo kje staknili gipe ali v kateri od slovenskih gostiln hujše zastrupitve, kajti bolnišnice so že zdaj prenapolnjene, zdravniki in medicinsko osebje pa preobremenjeno.
Teden je zaznamovalo zaslišanje novinarja TV Slovenija Erika Valenčiča zaradi domnevne izdaje državne skrivnosti. Napadu se je pridružil še Janez Janša, ki je ameriško CIO in izraelsko zunanje ministrstvo nesramno opozoril, naj bodo pozorni na potencialnega terorista.
Slovenska javnost se je znova razdelila. Črta ločnica med nasprotniki in zagovorniki prodaje državnih deležev v nekdanjih paradnih podjetjih, ki jim je v letih krize in slabega gospodarjenja večinoma že močno obledela stara slava, je ostra in brezkompromisna.
Niso redka mnenja, da ljudje ne spremljajo več medijev, ker v njih ne najdejo pozitivnih novic. Ker naj bi si mediji prizadevali poudarjati vse negativno. “Slabe novice se bolje prodajajo.” Andrej Stopar je zato načrtoval vsaj pozitiven začetek leta. Pa se je izšlo tako, kot je nekoč dejal ruski premier Viktor Černomirdin: “Hoteli smo najbolje, posrečilo pa se je kot zmeraj.”
Neveljaven email naslov