Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Košarkarsko-odbojkarska evforija nas ob koncu poletja morda na zalogo ogreje pred naslednjimi meseci. Letos bo huda jesen, računi bodo visoki, v vladi nimajo Dončića, ga pa imamo na srečo v reprezentanci. Spolni predatorji so med nami, žal jih pomagajo vzgajati tudi mediji in šolski sistem. Na slovo kraljice Elizabete so se odzvali tudi pankerji Sex Pistols.
927 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Košarkarsko-odbojkarska evforija nas ob koncu poletja morda na zalogo ogreje pred naslednjimi meseci. Letos bo huda jesen, računi bodo visoki, v vladi nimajo Dončića, ga pa imamo na srečo v reprezentanci. Spolni predatorji so med nami, žal jih pomagajo vzgajati tudi mediji in šolski sistem. Na slovo kraljice Elizabete so se odzvali tudi pankerji Sex Pistols.
Osrednji predstavnik politične sredine Miro Cerar se v slavnostnem nagovoru na proslavi ob dnevu boja proti okupatorju ni uklonil diktatu politične korektnosti in imperativu uravnoteženosti, z zagovarjanjem katerega si nekateri slovenski politiki prizadevajo redefinirati zgodovino; največkrat z vztrajanjem pri domnevno obveznih omembah povojnih pobojev ob vsaki omembi protifašističnega boja. Ugibamo lahko, da je s tem razočaral vsaj del svojih potencialnih volivcev.
Evropsko pravo šepa, mednarodno krevslja, zato si raje pomagajmo z višnjanskim pravom in s slavno kozlovsko sodbo. Tistega, ki poželjivo gleda čez plot in bi se domnevno rad mastil s tujim zeljem, bomo tepli po njegovi senci. Ne bodite zaskrbljeni, ne sedite na ušesih, glejte nas z zavezanimi očmi.
Medtem, ko si VELIKI grozijo in hvalijo, kdo ima v Sredozemlju in Siriji lepšo, hitrejšo in pametnejšo raketo, se ljudje z zdravim razumom sprašujejo, kam to vodi, ker vedo, da bodo na koncu prav oni plačali ceno igračkanja z orožjem. Tudi na domačih tleh se slovenski Donaldi in Vladimirji spuščajo v spopad, a na srečo je ta volilni. Njihovo orožje so slogani in programi strank. Mahajo vsak s svojimi ukrepi, s katerimi bodo Slovenijo spremenili v raj. A ljudje na te finte ne padajo več, saj so prav oni tisti, ki plačujejo ceno pohlepa politike, ki je v spregi z bankirji in gospodarstveniki pustošila po bogastvu naroda.
Po največjem krščanskem prazniku in najlepših željaš po zmagi svetlobe nad temo, se je svet hitro poglobil v dve novejši vojni: diplomatsko in trgovinsko. Skupno jima je le to, da utegneta obe imeti precej dolgoročnejše posledice od tistih, ki so si jih načrtovalci obetali od sprva.
Planica 2018 je letos postregla z izjemnimi poleti in izjemnim spodrsljajem. Človek, ki se je podpisal pod največje uspehe v slovenskem športu je od novinarjev izvedel, da ni več zaželen. A so zaplet diplomatsko rešili, kar pa ne moremo reči za novo mini hladno vojno med Rusijo in Zahodom, pri kateri se Slovenija zaenkrat drži bolj pri strani.
Leta 2010 je takrat 25 letni Mark Zuckerberg v San Franciscu razmišljal, da širitev družbenih omrežij pomeni, da so ljudje izgubili in spremenili svojo potrebo po zasebnosti. Zasebnost kot družbena norma je tako rekoč evolvirala in se razvila v nekaj drugega. Pred štirimi leti je Facebook sicer že nekoliko zaostril nastavitve zasebnosti, a duh je že ušel iz steklenice. Zadnja Facebook afera pa je le vrh ledene gore. Podatki so sodobna valuta in tudi orožje
Premier je odstopil. To morda ne bi bilo nič posebnega, če se seveda ne bi zgodilo v Sloveniji. Odstopil je namreč predsednik vlade, sicer ustavni pravnik, ki ga je povsem dotolkla odločitev vrhovnega sodišča, da otrok te vlade, zakon o famoznem razvpitem drugem železniškem tiru med Divačo in Koprom, na katerega je ta vlada stavila večino svojih konj, in ki so ga na referendumu potrdili tudi volilvci, ne velja. Torej: odstopil je pravnik, ki se mu je kot kost v grlu zataknilo pravo samo. To, pravo namreč, sicer ni vedno pravično, še manj logično, a sodba je sodba in tu se po navadi postavlja pika. Razen, če nisi ustavni pravnik. Petkov komentar je pripravil Miha Žorž.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Tema (z obema naglasoma) tokratne Centrifuge je tekma v pomembnosti. Kdo je bolj vpliven? Influenserke, ki s svojimi twitti sesuvajo podjetja, ali ficoti (po priimku slovaškega premiera), ki s svojim vladanjem iz naših držav delajo divji vzhod.
Potencialni sončni kralji, zglasite se v parlamentu, na vladi ali pa morda celo pri predsedniku Pahorju, on bi vas znal celo razumeti. Morda je predlog enega izmed poslancev, da Slovenija postavi kralja, celo konstruktiven. Predvolilno prerivanje starih vojakov in novih obrazov namreč dobiva nenavadna poglavja, škornji pa bodo poleg jezikov zagotovo še naprej eno izmed glavnih orožij. Tako kot priložnostno nudisti, imitatorji, zunanji ministri, kosmatinci in še kdo. Zadnji olimpijski teden se nam ni ravno posrečil, so pa zato naši pločniki in ceste občasno spet drsališča in smučišča. Po belem avtobahnu so v Slovenijo s 3D očali priplužili Kraftwerk, pionirji elektronske glasbe. Biti in miti včasih res delujejo kraljevsko …
Slovenija se je ta teden opotekala med pustnimi rajanji in množičnimi stavkami. Pust je minil, stavke, najprej policistov, potem opozorilna zdravstvenega osebja in v sredo še množični shod šolnikov, so minile. V postnem času pa spet poteka hvalevredna akcija “40 dni brez alkohola”, namenjena predvsem perečemu problemu opijanja mladostnikov. Kdo ve ali je bil pijan, vsekakor pa poln sovraštva, nekdanji dijak, ki je pobijal na svoji šoli na Floridi. Na olimpijskih igrah pa smo le, po povprečnih nastopih in razočaranjih, dočakali kolajno. Srebro si je pritekel in pristreljal Jakov Fak. Centrifugo vrti Tomaž Gerden.
Gospodarska lokomotiva pošilja javni sektor na shujševalno kuro, kulturni ustvarjalci dvigajo glas vpijočega v puščavi, ljudje, ki živijo ob meji, pa pravijo, da bi se dalo vse rešiti v dveh urah, če bi res hoteli in želeli.
Prvi mesec leta se je poslovil z modrokrvavo superluno, ki nam je v Sloveniji ni bilo dano videti niti po 152-ih letih. A vsi moramo živeti pod eno luno. Brezmejno zgubljeni so še tisti, ki se jim je dozdevalo, da poznajo pravila igre o mejnih sporih.
Množica zaposlenih v javnem sektorju, po ocenah sindikatov kar 30.000 v suženjstvu zakletih, je v minulih dneh poslala pomembno sporočilo vladi. Gospodarska rast je res rekordna, kar pa ne pomeni, da bolje živimo vsi. Res je, da sindikati znova govorijo le o plačah. Nič o nagrajevanju bolj marljivih in bolj uspešnih. Nič o tem, ali bi bile zaradi višjih plač krajše vrste v zdravstvu, boljši pouk v šolah, manj birokracije v uradih. Toda – res je tudi, da za reforme in za delovanje sistema niso zadolženi sindikati, ampak država, torej vladajoča politika.
V Sloveniji teorije zarot dobro uspevajo – proti nekaterim očitno vedno nekdo kuje zarote, pa naj so to strici iz ozadja ali pa premraženi begunci. In kaj bi lahko bolj razplamtelo domišljijo teoretikov zarot kot sodnika, ki se vedeta, kot da bi padla z Marsa?!
Nekaj malega ogrevanje pred prihajajočimi (v)olimpijskimi igricami, kjer so glavni kandidati za kolajne stari mački in mački v žaklju. Nekaj malega mordorskega humorja. In ker je ravno svetovni dan farmacevtov, vas bomo kot del pro-cepilskega lobija še brezplačno cepili.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Bolj ali manj iskrenih in bolj ali manj neinovativnih voščil je te dni v količinah, ki se lahko primerjajo samo z na kruh namazanimi tatarskimi biftki, korektno majonezastimi francoskimi solatami, pa morda še z mastno ocvrtimi zrezki … Jedlo in preobjedlo se je tudi v čast božiča in države. Svetega in posvetnega. Točke v Sloveniji postajajo orožje, ne pa orodje. Ko se začne mahati s tabelami in jih evforično interpretirati, je jasno, da razvoja in novih idej ne bo. Prodajalci megle v birokratskih sistemih celo lažje prosperirajo. Še dobro, da so vsaj (dobre) zgodbe vedno močnejše tako od zgodovine kot birokracije … Pa vendarle smo v prazničnem obdobju, zato ne bodimo tradicionalno slovensko zamorjeni in zaskrbljeni, ampak vsaj malo hepi. Hepi. Hepi. Prosto po Magnificu: “In da nas lahko bratje in sestre, za trenutek boli …”
To si je dobro zapomniti v času, ko je na pohodu po Stari celini nekakšna mešanica skrajno desničarskega populizma in iskrene fašistične politike.
V tednu, ko nas je obiskal prvi od dobrih mož, je pravi čas, da se vsi skupaj, z otroki vred, spet malo pretvarjamo. Tako bomo decembrske trenutke naredili resnične in tako bomo spet verjeli, da je vse prav in vse dobro. Simptomi prazne denarnice in prazne vesti nas itak obiščejo šele po novem letu. Verjemite, kar hočete, z malo pretvarjanja lahko vse postane resničnost!
Neveljaven email naslov