Ko je v 17. stoletju kava iz islamskega sveta prišla na zahod stare celine, so nekateri poslušali svoje brbončice in ji na stežaj odprli vrata svojih kuhinj, spet drugi pa so se sumljivo grenke in črne pijače iz eksotičnih dežel raje ogibali

Ko se je treba zgodaj zjutraj zavihteti v nov dan, je kava kratko malo nepogrešljiva, kajne. Tudi delovni sestanki se zdijo bolj učinkoviti, prijateljska srečanja pa bolj prisrčna, če jih spremlja srebanje iz kavnih skodelic. No, ob večerih pa si kava, kot vemo, rada poda roko s čokolado, mascarponejem ali vaniljo, da bi nas navsezadnje zapeljala v sladke pregrehe. Sodobni Evropejci si, skratka, svojega vsakdana ne znamo zares predstavljati brez mamljivega črnega napitka.

Prav zato pa si je tudi težko predstavljati, da se je, zgodovinsko gledano, kavi uspelo udomačiti se v kulinaričnih tradicijah stare celine šele razmeroma nedavno – v zgodnjem novem veku. Kako je bilo torej videti to, prvo srečanje Evropejcev s kavo in kako zavit, težaven je bil proces, v katerem se je sumljivo grenka in črna pijača iz eksotičnih dežel preobrazila v našo nepogrešljivo pomočnico, prijateljico in zaveznico? – Odgovor smo iskali v tokratni oddaji Pod pokrovko, ko smo pred mikrofonom gostili antropologa in izvrstnega poznavalca zgodovine uživanja kave, dr. Božidarja Jezernika.

Foto: neznani umetnik – Užitek v pitju kave, olje na platnu, okoli 1750 (carigrajski Muzej Pera / Wikipedia, javna last)