Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znanstveni interesi utemeljitelja slovenske japonologije so izrazito široki in segajo od jezikoslovnih analiz razmerja med skladnjo in besedilom, prek vprašanja formiranja državnih jezikov v vzhodni Aziji do ljudskega slovstva dežele vzhajajočega sonca
Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani dr. Andrej Bekeš je svojo znanstveno pot začel kot matematik. Po diplomi v Ljubljani je v Osaki na Japonskem leta 1975 magistriral z nalogo o eliptičnih parcialnih diferencialnih enačbah. Potem pa se je precej radikalno preusmeril in enajst let pozneje na eni drugi izmed japonskih univerz, tisti v Tsukubi, obranil doktorsko disertacijo, v kateri se je posvetil razmerju med besedilom in skladnjo.
Matematik je tako postal jezikoslovec, njegovo znanstveno-raziskovalno delo pa je bilo hitro opaženo – tako v deželi vzhajajočega sonca kakor v širšem mednarodnem okolju. V prvi polovici devetdesetih let je Bekeš kot vabljeni tuji profesor Japoncem predaval japonsko jezikoslovje, bil pa je tudi član avtorske skupine, ki je malo pred začetkom novega stoletja sestavila slovar japonskih stavčnih vzorcev. Ta je bil navsezadnje preveden v pet jezikov – med njimi tudi v angleščino in kitajščino – in danes velja za ključen priročnik na področju didaktike japonskega jezika za učitelje.
Obenem je Bekeš pošteno zavihal roke tudi v Sloveniji in skupaj s sinologoma, dr. Jano Rošker in dr. Mitjem Sajetom, na ljubljanski Filozofski fakulteti ustanovil Oddelek za azijske študije, Oddelek, ki ga slovenska družba v 21. stoletju, ko gospodarska, politična in vojaška moč dežel vzhodne Azije nezadržno narašča, pač nujno potrebuje. V tem kontekstu je Andrej Bekeš potem napisal tudi prvi slovenski učbenik japonske slovnice, bil vrsto let predstojnik Oddelka, prav po njegovi zaslugi pa slovenska japonologija danes uživa ugled kot bržčas najboljša v vsej jugovzhodni Evropi.
Impresivnih znanstvenih in akademskih dosežkov dr. Bekeša torej ne manjka, a nekaj pri vsem ni jasno – kako se matematik sploh navduši za jezikoslovje? Čemu se med vsemi vejami sodobne lingvistike navsezadnje zapiše besediloslovju, tisti poddisciplini torej, ki se ukvarja z jezikovnimi pojavi, ki segajo čez mejo povedi? In kako se njegovo močno specializirano znanstveno-raziskovalno delo navsezadnje vpenja v širši kontekst razumevanja družbe in kulture, ki je s slovenskega gledišča slej ko prej še vedno videti razmeroma oddaljena? – To so vprašanja, ki smo jih v pogovoru z dr. Bekešem pretresali v tokratnih Podobah znanja.
foto: dr. Andrej Bekeš (Goran Dekleva)
910 epizod
Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.
Znanstveni interesi utemeljitelja slovenske japonologije so izrazito široki in segajo od jezikoslovnih analiz razmerja med skladnjo in besedilom, prek vprašanja formiranja državnih jezikov v vzhodni Aziji do ljudskega slovstva dežele vzhajajočega sonca
Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani dr. Andrej Bekeš je svojo znanstveno pot začel kot matematik. Po diplomi v Ljubljani je v Osaki na Japonskem leta 1975 magistriral z nalogo o eliptičnih parcialnih diferencialnih enačbah. Potem pa se je precej radikalno preusmeril in enajst let pozneje na eni drugi izmed japonskih univerz, tisti v Tsukubi, obranil doktorsko disertacijo, v kateri se je posvetil razmerju med besedilom in skladnjo.
Matematik je tako postal jezikoslovec, njegovo znanstveno-raziskovalno delo pa je bilo hitro opaženo – tako v deželi vzhajajočega sonca kakor v širšem mednarodnem okolju. V prvi polovici devetdesetih let je Bekeš kot vabljeni tuji profesor Japoncem predaval japonsko jezikoslovje, bil pa je tudi član avtorske skupine, ki je malo pred začetkom novega stoletja sestavila slovar japonskih stavčnih vzorcev. Ta je bil navsezadnje preveden v pet jezikov – med njimi tudi v angleščino in kitajščino – in danes velja za ključen priročnik na področju didaktike japonskega jezika za učitelje.
Obenem je Bekeš pošteno zavihal roke tudi v Sloveniji in skupaj s sinologoma, dr. Jano Rošker in dr. Mitjem Sajetom, na ljubljanski Filozofski fakulteti ustanovil Oddelek za azijske študije, Oddelek, ki ga slovenska družba v 21. stoletju, ko gospodarska, politična in vojaška moč dežel vzhodne Azije nezadržno narašča, pač nujno potrebuje. V tem kontekstu je Andrej Bekeš potem napisal tudi prvi slovenski učbenik japonske slovnice, bil vrsto let predstojnik Oddelka, prav po njegovi zaslugi pa slovenska japonologija danes uživa ugled kot bržčas najboljša v vsej jugovzhodni Evropi.
Impresivnih znanstvenih in akademskih dosežkov dr. Bekeša torej ne manjka, a nekaj pri vsem ni jasno – kako se matematik sploh navduši za jezikoslovje? Čemu se med vsemi vejami sodobne lingvistike navsezadnje zapiše besediloslovju, tisti poddisciplini torej, ki se ukvarja z jezikovnimi pojavi, ki segajo čez mejo povedi? In kako se njegovo močno specializirano znanstveno-raziskovalno delo navsezadnje vpenja v širši kontekst razumevanja družbe in kulture, ki je s slovenskega gledišča slej ko prej še vedno videti razmeroma oddaljena? – To so vprašanja, ki smo jih v pogovoru z dr. Bekešem pretresali v tokratnih Podobah znanja.
foto: dr. Andrej Bekeš (Goran Dekleva)
V tednu gozdov smo tudi v oddaji Podobe znanja v ospredje postavili naše gozdove, ki se v zadnjih letih zaradi vrste naravnih nesreč zelo naglo spreminjajo. Naš gost je dr. Lado Kutnar, raziskovalec na Gozdarskem inštitutu Slovenije in docent za področje Varstva narave in okolja na ljubljanski Biotehniški fakulteti, ki se posveča proučevanju gozdne vegetacije in rastišč, tudi zelo specifičnim in z naravovarstvenega vidika izjemno pomembnim gozdnim ekosistemom, kot so denimo visoka barja ali pragozdni ostanki. Med slednje uvrščamo tudi gozdna rezervata Krokar na Kočevskem in Snežnik Ždrocle na Notranjskem, ki sta vpisana na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Že v antičnih časih so oljčno olje ponarejali in danes nič drugače. Oljčno olje ostaja tudi v sodobnem svetu najpogosteje potvorjeno živilo, sledijo mu mleko, med in vino. Je pa mogoče tovrstne goljufije tudi razkriti. Tu so izrednega pomena analize stabilnih izotopov, ki lahko pokažejo tudi, kje je rastlo neko sadje ali kaj je denimo jedla določena žival. Ne razkrivajo pa samo porekla in pristnosti naše današnje hrane, z njimi lahko ugotovimo tudi to, kaj so jedli pred tisočletji. Seveda pa uporabnost stabilnih izotopov v analizah ni omejena zgolj na hrano. Z njihovo pomočjo lahko spremljamo najrazličnejše procese, naj bodo ti naravni ali pa so posledica človeškega delovanja. Analizam stabilnih izotopov se aktivno posveča dr. Nives Ogrinc, znanstvena svetnica na Inštitutu Jožef Stefan na Odseku za znanosti o okolju ter redna profesorica na Podiplomski šoli Jožefa Stefana. S prof. dr. Nives Ogrinc se je pogovarjala Nina Slaček.
Že v 19. stoletju je francoski zgodovinar in filozof Ernest Renan zatrdil, da sleherna nacionalna skupnost svoj obstoj dolguje temu, da nekatere zgodovinske procese, dogodke in osebnosti vsi njeni pripadniki in pripadnice skupaj pomnijo, spet druge pa skupaj pozabijo. Po Renanovem mnenju, na primer, bi Francozi ne mogli biti Francozi, ko bi v pozabo ne pahnili verskih pokolov v Provansi v 13. ali krvavega obračuna s hugenoti v 16. stoletju. To torej pomeni, da je v polje kolektivnega zgodovinskega spomina vselej vpisan določen politični interes, ki za nazaj prikraja oziroma spreminja preteklost. Kako ti procesi predelovanja zgodovine pravzaprav potekajo in v kakšnem družbenem položaju se znajdejo vsi tisti ljudje, katerih zgodovinskega spomina skupnost, sredi katere živijo, noče vzeti na znanje, na primeru vojnih zločinov, storjenih na področju nekdanje Jugoslavije, že vrsto let preučuje dr. Jovana Mihajlović Trbovc, raziskovalka pri Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU in pred tremi leti prejemnica vseevropske nagrade Jean Blondel za najboljšo doktorsko tezo iz političnih ved. Z dr. Mihajlović Trbovc se je v Podobah znanja pogovarjal Goran Dekleva.
V zadnjih 40 letih smo na svetu izgubili eno tretjino rodovitnih tal zaradi erozije in zasoljevanja, ki je posledica pretirane rabe mineralnih gnojil. Ko skušamo povečati pridelek, pogosto povzročamo tudi hudo škodo. Tla so namreč izredno bogato biodiverzitetno okolje in poraba fungicidov pomeni za denimo mikorizne glive pravo katastrofo. Mikorizne glive so simbionti rastlin, ki le-te po naravni poti oskrbujejo s hranili, kot sta dušik in fosfor. Kljub njihovemu izrednemu pomenu dolgo niso bile deležne prave pozornosti. Z mikorizo in z ekologijo tal na splošno se raziskovalno ukvarja tokratna gostja oddaje Podobe znanja dr. Irena Maček, izredna profesorica na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem in raziskovalka na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Čebele so v zadnjih letih postale eden najbolj nazornih kazalcev stanja našega okolja. Množični pogini čebel v preteklih letih so jasno izpostavili številčnost in prepletenost kvarnih dejavnikov, ki so za drobne opraševalke lahko usodni. Na izredni pomen čebel in nujnost večje zaščite tako njihovega kot našega življenjskega okolja bo z letošnjim letom začel opozarjati tudi 20. maj, ki so ga Združeni narodi po zaslugi slovenskih prizadevanj razglasili za svetovni dan čebel. Čebelam se raziskovalno posveča tudi gost tokratnih Podob znanja, prof. dr. Janko Božič, predstojnik katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo na oddelku za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete. Z njim se je pogovarjala Nina Slaček.
Le nekaj ohranjenih imen, to je lahko vse, kar se je za nekim starim, že izumrlim jezikom ohranilo do današnjih dni. Toda strokovnjakom lahko že ena sama beseda pomembno dopolni znanje o razvoju celotne skupine jezikov. Za smiselno umestitev takšnega drobca, pa je potrebno ekstenzivno jezikoslovno znanje. Tega kljub mladosti nedvomno ima tokratni gost oddaje Podobe znanja, dr. Luka Repanšek, docent za indoevropsko primerjano jezikoslovje na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za svojo doktorsko disertacijo Keltski prežitki v slovenskem toponomastičnem fondu: prispevek k metodologiji raziskovanja je leta 2015 prejel nagrado za najboljši doktorat s področja primerjalnega jezikoslovja na svetu, pred kratkim pa še srebrni znak ZRC za najodmevnejšo disertacijo na področju humanistike. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Preden se satelitski podatki spremenijo v povedne, uporabne in natančne zemljevide, ki nas pripeljejo na cilj, povedo arheologom, kje se pod gostim rastjem skrivajo ostanki starodavnih gradenj ali kmetu, kako hitro napreduje suša, je potrebno te podatke ustrezno obdelati. Obdelava optičnih satelitskih posnetkov in podatkov aerolaserskega skeniranja, spletna kartografija, prostorske analize in modeliranje naravnih procesov so področja, s katerimi se ukvarja dr. Žiga Kokalj, vodja Oddelka za daljinsko zaznavanje na Inštitutu za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU ter na Centru odličnosti Vesolje, znanost in tehnologije. Za svoje raziskovalne dosežke je letos prejel nagrado Zlati znak ZRC. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Igor Lapajne, ZRC
“Kvantni magnetizem je prototipsko področje fizike,” pravi dr. Martin Klanjšek, znanstveni sodelavec Inštituta Jožef Stefan, “saj je dovolj enostavno, da se da s teorijo priti dovolj daleč, da jo primerjamo z realnostjo oziroma z eksperimenti.” Prav zdaj, se zdi, smo vstopili v zlato obdobje dialoga med teorijo in prakso kvantnega magnetizma. Nizajo se namreč uspešni eksperimenti, ki potrjujejo tudi več desetletij stare napovedi. Sem sodi tudi odkritje visokotemperaturne spinske tekočine, ki je bilo nedavno objavljeno v Nature Physics. Sicer pa Martina Klanjška trenutno še bolj zaposljuje iskanje prav tako napovedanih kvazidelcev, ki imajo številne zanimive lastnosti. Morda bomo z njihovo pomočjo nekega dne celo shranjevali informacije v kvantnih računalnikih prihodnosti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Antioksidanti so zaradi svojega blagodejnega učinka, ker naše celice varujejo pred prostimi radikali in zmanjšujejo oksidativni stres, postali skorajda sinonim za zdrava živila. Je pa seveda antioksidantov veliko različnih vrst in marsičesa o njih še ne vemo. Med antioksidante uvrščamo tudi številne polifenolne spojine, ki jih najdemo v rastlinah. Tem bomo v tokratni oddaji Podobe znanja namenili osrednjo pozornost. Z njihovim raziskovanjem se namreč ukvarja prof. dr. Nataša Poklar Ulrih, prodekanja in predstojnica Oddelka za živilstvo ter Katedre za biokemijo in kemijo živil na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Nekaj pozornosti pa je v oddaji namenjene tudi arhejam, starodavnim organizmom, ki so odlično prilagojeni na življenje v ekstremnih razmerah. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Če drži, kakor je menil nemški filozof Walter Benjamin, da je zgodovina civilizacije obenem vselej tudi zgodovina barbarstva, tedaj je jasno, da se mora v novi in bolj humani družbi staro umakniti novemu, da je mračno preteklost treba izbrisati in na velikopotezen način pripraviti prostor za svetlo, svobodnega človeka vredno prihodnost. Zdi se, da je bilo s to mislijo podloženo ustvarjanje številnih zahodnih arhitektov in urbanistov v dvajsetem stoletju. Ko opazujemo radikalno transformacijo mest, ki prav zdaj poteka na Kitajskem, pa tudi ko pregledujemo smele načrte za izgradnjo pametnih mest prihodnosti, se zdi, da je ta imperativ po novem za vsako ceno med arhitekti še vedno živ in pri močeh. Toda po drugi strani ne gre spregledati, da je v zadnjih desetletjih prišlo tudi do pomenljivega obrata; zdi se namreč, da številni arhitekti preteklosti niso več pripravljeni preprosto žrtvovati na oltarju napredka, temveč skušajo potrebe novega časa skrbneje, bolj organsko umestiti v prostor, ki ga je tako ali drugače že oblikovala zgodovina. Pri nas je taka arhitektka gotovo gostja tokratnih Podob znanja, Maruša Zorec, ki se je bodisi sama bodisi s sodelavci podpisala pod nekaj izjemnih prenov historičnih objektov. V tem kontekstu je treba omeniti vsaj Naskov dvorec v Mariboru, zunanji oltar bazilike na Brezjah, Plečnikovo hišo v Trnovem in Švicarijo na Rožniku, no, za prenovo grajske pristave v Ormožu pa je Maruša Zorec leta 2012 prejela tudi nagrado Prešernovega sklada. Sicer naša gostja že od leta 1994 deluje na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer je lani kot prva ženska v zgodovini univerze postala redna profesorica za arhitekturno projektiranje. Z Marušo Zorec se je pogovarjal Goran Dekleva. Foto: Osebni arhiv Maruše Zorec
Doc. dr. Darja Fišer z Oddelka za prevajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani deluje na presečišču jezikoslovja in računalniških tehnologij. Slednje so temeljito revolucionirale možnosti za obdelavo besedil in prinesle nove možnosti vpogleda v rabo jezika. Po drugi strani svetovni splet in različni formati besedil, ki so tam uporabnikom na voljo, ponujajo nove možnosti izražanja in v določeni meri jezik tudi spreminjajo. Prav raba nestandardne slovenščine je eno od osrednjih področij raziskovanja dr. Darje Fišer. Vodila je raziskovalni projekt Janes (http://nl.ijs.si/janes/), ki se ravnokar zaključil, namenjen jezikoslovni analizi nestandardne slovenščine. Sodeluje tudi pri projektu Kas, v okviru katerega nastaja korpus slovenske znanstvene slovenščine, pod drobnogled pa bodo vzeli tudi družbeno nesprejemljivi govor ter parlamentarni diskurz.
Predstojnik Laboratorija za bioinformatiko na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani prof. dr. Blaž Zupan se pri svojem delu posveča, kot sam pravi, podatkom in strojnemu učenju. Strojno učenje nam danes omogoča, da v nepreglednih količinah podatkov najdemo skrite vzorce, iz njih izluščimo nova znanja ter na tej podlagi napovedujemo najrazličnejše prihodnje trende. Ta izredna moč po Zupanovem mnenju ne bi smela biti na razpolago zgolj posvečenim. V tem duhu je za kar najbolj široko rabo zasnovan tudi odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange, ki ga v Laboratoriju za bioinformatiko neprestano nadgrajujejo. Njegova najnovejša nadgradnja je tako denimo posebej zasnovana za revolucionarno novo področje v biomedicini, namreč analizi genoma posameznih celic. S prof. Blažem Zupanom se je pogovarjala Nina Slaček. Foto: iz osebnega arhiva Blaža Zupana
Živobarvne fotografije, ki ponazarjajo, kateri predeli naših možganov so ob določeni aktivnosti dejavni, so skorajda zaščitni znak sodobne nevroznanosti. Ta nam z veliko naglico ponuja nove in nove razlage o delovanju človeških možganov. Ta spoznanja pa ne poglabljajo le našega poznavanja fiziološkega ustroja centralnega živčnega sistema, temveč na novo postavljajo pred nas tudi vprašanja, s katerimi se že tisočletja ubada filozofija. Kdo sem na primer jaz, če pa se moji možgani odločajo na način, ki ga precej bolje od mene same poznajo tržniki, ki mi želijo nekaj prodati? Ali svobodna volja sploh obstaja? Filozofinja dr. Olga Markič, redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani izpostavlja, da tudi nevroznanost ne ponuja dokončnih odgovorov. Toda nedvomno postavlja stara vprašanja v povsem nov kontekst. In to spremembo je pametno imeti pred očmi. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Kadar beseda nanese na raziskovalno delo akademikinje Tatjane Avšič Žúpanc, se ni mogoče izogniti najnevarnejšim poznanim virusom na našem planetu – Zika, Ebola, Denga, Dobráva. Na referenčnem seznamu vseh poznanih svetovnih virusov je po njeni zaslugi od leta 1992 prvi in do zdaj edini slovenski virus – virus Dobráva. Še bolj pa odmeva njeno zadnje odkritje – doktorica Avšič Žúpanc je pred dvema letoma vodila raziskovalno skupino, ki je prva na svetu dokazala povezavo med okužbo z virusom Zika in mikrocefalijo pri otrocih. Ni veliko znanstvenih področij, na katerih bi slovenski raziskovalci pustili tako viden pečat, kot ga je na polju virologije pustila tokratna gostja oddaje Podobe znanja. Njene raziskave so več kot kamenček v mozaiku iskanja zdravila za najbolj smrtonosne bolezni. Z biologinjo, doktorico znanosti, profesorico na Medicinski fakulteti v Ljubljani, strokovnjakinjo z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo se je srečal in pogovarjal Iztok Konc. Spoštovane poslušalke in poslušalci, vabimo vas, da prisluhnete pogovoru s Tatjano Avšič Žúpanc. Foto: MMC RTV SLO
Računalniške simulacije dogajanja na molekularnem nivoju so danes nadvse uporabno orodje, saj omogočajo natančno napovedovanje lastnosti snovi in nudijo vpogled, ki z eksperimenti ni vedno mogoč. Zato so izrednega pomena na zelo različnih področjih, od načrtovanja novih zdravil ali novih materialov do temeljnih raziskav, ki skušajo odgovoriti na vprašanja, zakaj molekule delujejo, tako kot delujejo. Jedro raziskav dr. Jerneja Stareta, raziskovalca na Teoretičnem odseku Kemijskega inštituta, v Laboratoriju za računsko biokemijo in načrtovanje učinkovin, trenutno predstavlja preučevanje encimov monoaminooksidaz, ki v centralnem živčnem sistemu uravnavajo količino in metabolizem živčnih prenašalcev. Delovanje teh encimov je tesno povezano z nevrodegenerativnimi boleznimi, kot sta denimo Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, kot tudi z nevrološkimi motnjami, kot sta depresija ali avtizem. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: dr. Andrej Perdih. KI
Dr. Nataša Tozon je redna profesorica s področja Bolezni in zdravstveno varstvo živali – Interna medicina malih živali na Kliniki za male živali Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Je tudi predstojnica Klinike za male živali. Tako v klinični praksi kot pri svojem raziskovalnem delu se osredotoča na infekcijska in onkološka obolenja. Pri zdravljenju slednjih je v veterinarsko prakso vpeljala nekatere alternativne metode, kot sta elektrokemoterapija in elektrogenska terapija. Gre za sorazmerno nova pristopa, ki temeljita na elektroporaciji, metodi, ki si je prav v Sloveniji uspešno utrla pot v onkologijo, tako v humani medicini kot v veterini. S prof. Natašo Tozon se je pogovarjala Nina Slaček.
Magnetno hlajenje utegne nekega dne nadomestiti zdajšnje kompresorske hladilne sisteme. Slednji namreč za svoje delovanje potrebujejo različne ogljikovodike, potentne toplogredne pline in tako z okoljskega vidika niso optimalni. Magnetno hlajenje bi bilo poleg tega tudi energetsko učinkovitejše. Z razvojem tega področja se aktivno ukvarja izr. prof. dr. Andrej Kitanovski s Katedre za toplotno in okoljsko tehniko na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Za svoje raziskovalne dosežke je leta 2014 prejel Zoisovo priznanje. Skupaj s kolegi je leta 2016 za ugledno znanstveno založbo Springer pripravil celosten pregled stanja na tem področju z naslovom Magnetocaloric Energy Conversion: From Theory to Application oziroma Magnetokalorična pretvorba energije: Od teorije do praktičnih aplikacij. Na podlagi tega znanja na Fakulteti za strojništvo nastaja tudi prvi slovenski magnetni hladilnik, ki ga ekipa pod vodstovm Andreja Kitanovskega razvija za Gorenje.
Raziskovalka dr. Jana Murovec je docentka na Katedri za genetiko, biotehnologijo, statistiko in žlahtnjenje rastlin Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer se že vrsto let ukvarja z razvojem sodobnih, biotehnoloških metod žlahtnjenja rastlin. V preteklosti so bile njene raziskave usmerjene predvsem v razvoj metod indukcije haploidnih rastlin, ki so izjemno pomembne za pridobivanje homozigotnih linij uporabnih za pridobivanje hibridov in za genetske študije. Trenutno se znanstveno- raziskovalno se ukvarja s preurejanja genomov z metodo CRIPSR in vodi aplikativni projekt žlahtnjenja medicinske konoplje v katerem želijo vzgojiti nove sorte z različnimi vsebnostmi kanabinoidov. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto:Nina Slaček
Pred slabimi tremi desetletji se je kaj lahko zdelo, da vprašanje levice, levičarske politične teorije in prakse ni nikakršno vprašanje več, da ga je padec berlinskega zidu za vse večne čase zadovoljivo rešil. No, danes, ko ugotavljamo, da se zgodovina le ni končala leta 1989; ko se v globalnem kontekstu soočamo s skokovitim povečevanjem socialne neenakosti; ko nove, pametne tehnologije prinašajo grožnjo ukinitve milijonov obstoječih delovnih mest; in ko nam grozi ekološka katastrofa neslutenih razsežnosti, se, nasprotno, zdi, da je levica v vsem svojem razponu, od klasične socialdemokracije do različnih oblik anarhizma, ponovno vredna temeljite znanstveno-raziskovalne pozornosti. In prav tem vprašanjem se v zadnjem času intenzivno posveča dr. Cirila Toplak, gostja tokratnih Podob znanja. Dr. Toplakova je magistrirala iz humanističnih ved na newyorški državni univerzi v Buffalu, doktorirala pa iz zgodovine in mednarodnih odnosov na pariški Sorbonni. Od leta 2001 dela na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, kjer je tudi predstojnica Centra za politično teorijo. Na fakulteti sicer predava zgodovino evropske ideje in zgodovino politične misli na Slovenskem, pred nekaj meseci pa se je vrnila iz Združenih držav, kjer je raziskovala tamkajšnja alternativna levičarska gibanja in oblike družbenosti pri staroselskih skupnostih. Z dr. Cirilo Toplak se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani
Raziskovalka dr. Mojca Benčina je višja znanstvena sodelavka na Kemijskem inštitutu, na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo, izredna profesorica za področje biokemije na Univerzi v Mariboru in docentka na Univerzi v Ljubljani. Njeno osrednje raziskovalno področje je imunologija in tu je v zadnjih letih nanizala vrsto odmevnih rezultatov, objavljenih v uglednih mednarodnih znanstvenih revijah. S svojim znanjem je kot mentorica tudi aktivno prispevala k vrsti izjemnih uspehov slovenskih ekip na tekmovanjih iz sintezne biologije iGem, ki potekajo na ameriškem MIT-ju. Posveča se tudi patentni zaščiti. Je uradna zastopnica za intelektualno lastnino pri Uradu RS za intelektualno lastnino v Sloveniji in EU in predstavnica Slovenije v Komiteju za biotehnološke izume pri Evropskem patentnem inštitutu. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Neveljaven email naslov