Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
912 epizod
Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.
V kakšni formi je danes Evropska unija, da naslovi obsežne in prepletene krize zdajšnjega trenutka, ko so se je z vojno v Ukrajini zamajali ključni temelji povojne svetovne ureditve? Kaj se je naučila iz preteklih kriz in kako bo začrtala svoje prioritete? »Trenutno je vprašanje ozemeljske celovitosti Ukrajine, njene suverenosti, ter uporaba vojaške sile v neposredni soseščini Evropske unije, bolj prioritetno kot pa kakovost demokracije na Poljskem in Madžarskem,« je med drugim izpostavila dr. Ana Bojinović Fenko, profesorica za področje mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Samotarske zvezde, kot je naše Sonce, v vesolju niso v večini. Polovica zvezd, ki jih vidimo na temnem nebu, je namreč dvozvezdij. Kadar je na nebu le malo zvezd, zremo skoraj samo v dvozvezdja. Na to, kako rade se zvezde družijo, najbolj vpliva njihova masa. Bolj ko so zvezde masivne, bolj verjetno je, da bodo v paru ali v še bolj številčni kompoziciji. Trenutno najbolj številčna poznana gravitacijsko povezana zvezdna kompozicija šteje sedem zvezd, je povedal astrofizik asist. dr. Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Najdejo pa se tudi zvezdni pari, ki so izredno blizu skupaj. V članku v reviji Nature Astronomy so tako poročali o četvernem zvezdnem vrtiljaku, o dveh parih dvojnih zvezd, ki sta med seboj oddaljena približno toliko kot Sonce in Jupiter in se obkrožita v šestih letih. Zvezdi, ki sta v paru, pa druga okoli druge zaplešeta v 4 oziroma 20 dneh. Glede na razmere, ki so nam znane iz našega lokalnega vesolja, gre tu za precej bolj burno zvezdno dogajanje, ki ponovno dokazuje, kako zelo različne razmere vladajo na različnih koncih naše galaksije. Življenjska pot omenjenega četverozvezdja z oznako HD 74438 se bo najverjetneje sklenila kot supernova tipa 1a, je ugotovila skupina znanstvenikov, v kateri je poleg Travna sodeloval tudi dr. Tomaž Zwitter. Supernove tega tipa so v astronomiji izredno pomembne, saj imajo zaradi specifičnega načina, kako nastanejo, vedno podoben izsev in jih uporabljajo kot t. i. standardne svetilnike za preračunavanje razdalj v vesolju. Ampak ta bi vendarle utegnila biti nekoliko drugačna. »To ne bo tipična supernova tipa 1a, ki sicer nastane, ko dosežemo mejo 1,44 mase Sonca (Chandrasekharjeva limita), ampak bi lahko bila – zaradi dodatne energije, ki se zgodi ob trku –, skupna masa manjša, pa bi vendarle eksplodirala kot supernova 1a,« izpostavlja specifičnost napovedane supernove Gregor Traven.
Vsak dan od 20 do 40 odstotkov bakterijske biomase pobijejo virusi. Zato imajo ključno vlogo pri kroženju organskih snovi, pomembno pa vplivajo na samo vedenje bakterij. Te se pred virusi na različne načine branijo in razvijajo vedno nove obrambne strategije. A po drugi strani lahko številni virusi, bakteriofagi, s svojimi gostitelji tudi uspešno sobivajo, sočasno pa na različne načine vplivajo na njihovo vedenje, vplivajo na komunikacijo bakterij in jim celo pomagajo pri medsebojnih spopadih. Zapletene odnose med virusi in njihovimi gostitelji smo šele dobro začeli odkrivati. A poznavanje teh interakcij bi lahko omogočilo tudi nove pristope k boju s škodljivimi sevi bakterij. S sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta za raziskovalce na začetku samostojne kariere v višini 2,2, milijona evrov se bo doc. dr. Anna Dragoš z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani v projektu Phagecontrol posvetila prav vprašanjem, kako se vedenje in lastnosti bakterij spreminjajo, ko se v njihovo DNK integrirajo virusi. »Virusi, ki jih bomo preučevali, spadajo med t. i. regulatorna stikala. Integrirajo se v funkcionalne gene gostitelja, kar prekine gen, ki se ne more več izraziti […] Pod določenimi pogoji se virus izreže in gen se spet lahko izrazi. S tem na nek način preklapljajo obnašanje gostiteljskega seva bakterij,« pojasnjuje dr. Anna Dragoš.
Pajki so vsestransko zanimiva bitja. Stari so najmanj tristo milijonov let in vsaj toliko je stara tudi njihova svila. Čeprav se je svila evolucijsko pojavila večkrat, najbolj poznana pa je seveda tista, ki jo za svoje kokone predejo ličinke metuljev sviloprejk, so pajki edini, ki svilo uporabljajo v vseh stadijih življenja. Mladi pajkci se s pomočjo svilenih jader selijo na nova območja in lahko tako prečkajo celo širne oceane. Svilo pajki uporabljajo še za komunikacijo, obrambo, pri razmnoževanju in seveda za lov.
Ste kdaj pomislili, da bi znanstveniki nekega dne lahko preučevali, ne le kakšne razglednice ste bližnjim in dragim poslali s svojega potovanja v tujino, ampak tudi kaj natanko ste na kartici napisali? – Misel se najbrž zdi absurdna, a deltiologija – se pravi zbiranje in preučevanje starih poštnih razglednic – dejansko lahko pomembno pripomore k rekonstrukciji vsakdanjega življenja naših prednikov in osvetli tiste plasti preteklosti, ki nam ostajajo skrite, če se posvečamo le tako imenovani veliki zgodovini, ki jo pač pišejo kralji in generali.
Napovedi, da utegnejo kvantni računalniki povzročiti določen pretres v naših digitalnih življenjih, predvsem zaradi ranljivosti zdajšnjih metod šifriranja digitalnih podatkov, poslušamo že vrsto let. A če sodimo po memorandumu Bele hiše, ki je prejšnji teden ameriškim zveznim agencijam naročila, naj se lotijo prehoda na postkvantno enkripcijo in se tako zaščitijo pred prihodnjimi vdori kvantnih računalnikov, lahko upravičeno domnevamo, da je t. i. druga kvantna revolucija zdaj res že pred vrati. S kvantnimi računalniki si prazaprav že danes pomagajo pri raziskavah. Denimo pri raziskavah kvantnih materialov, ki veliko obetajo kot ultrahitri spominski elementi za kvantne računalnike prihodnje generacije, katerim se posveča prof. dr. Dragan Mihailović, vodja odseka za kompleksne snovi na Institutu "Jožef Stefan" s svojo raziskovalno skupino. Katere so torej ključne težave pri zasnovi kvantnih računalnikov in kako daleč je njihov razvoj? Česa so zmožni današnji kvantni računalniki in kje utegnemo biti čez le nekaj let? Nedvomno gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti. Vabljeni k poslušanju pogovora.
Po 11. septembru je bil Afganistan v samem središču pozornosti svetovnih pa tudi slovenskih medijev. 20 let smo zavzeto spremljali tamkajšnjo vojno, spremljali smo tamkajšnjo politiko in, jasno, trpljenje milijonov navadnih Afganistank in Afganistancev. No, potem pa so poleti 2021 Američani sklenili, da svojih ciljev v nesrečni državi očitno ne bodo mogli nikoli doseči, in se po dveh desetletjih okupacijske prisotnosti naposled umaknili. Skupaj z njimi so odšli tudi mediji in vsi skupaj smo se začeli posvečati drugim krizam, s covidom, vojno v Ukrajini ter energetsko in prehransko draginjo na čelu. Afganistan nas je kratko malo prenehal zanimati. Vseeno pa to še ne pomeni, da se tam ne dogaja nič več pomembnega ali da nam je za usodo tega konca sveta lahko vseeno. Kaj moramo torej vedeti o Afganistanu danes in kdo nam lahko tamkajšnje razmere predstavi, če tega ne počno več novinarke in novinarji? – V slovenskem okolju je to gotovo lahko gost tokratnih Podob znanja, filozof in raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, dr. Vasja Badalič, ki proučuje vojaške, politične in ekonomske aspekte sodobnih oboroženih konfliktov nasploh in afganistanskega posebej, pri čemer ga, se zdi, še posebej zaposluje vprašanje, kako ti spopadi vplivajo na civiliste, ujete med dvema ognjema. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Vasja Badalič (Goran Dekleva)
Naglo upadanje biotske pestrosti je eden najbolj perečih problemov sodobnega sveta. Strokovnjaki že govorijo o šestem množičnem izumiranju, pri čemer je nujno imeti pred očmi, da je prejšnjih pet povsem spremenilo vrstno strukturo življenja na Zemlji. A še mnogo preden vrste dejansko izginejo z obličja Zemlje, se zmanjša njihovo število in, kar je še pomembneje, njihova genska variabilnost, ki zagotavlja večjo odpornost na pretrese, ki jih povzročijo spremembe v okolju. Vrste z veliko genetsko variabilnostjo so namreč bolj odporne na spremembe in šoke. »Tudi če samo nekaj osebkov preživi, bodo ti imeli zadosten genetski sklad, da se bo populacija lahko obnovila. Če pa je genetska variabilnost vrste majhna, to prispeva k temu, da vrste izgubijo možnost prilagajanja na spremembe v okolju,« je izpostavila prof. dr. Elena Bužan s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem ter Fakultete za varstvo okolja iz Velenja. Danes so spremembe tako hitre, da se marsikatera vrsta ne uspe prilagoditi. Poznavanje genske raznovrstnosti današnjih vrst je zato toliko pomembnejše, saj ponuja orodje tudi za njihovo učinkovitejše ohranjanje. Preučuje se tako redke in ogrožene vrste, ki so na robu izumrtja, kot tudi zelo pogoste, kot je denimo pri nas srna, ki pa ima ključno vlogo v ekosistemu. Zanimiv vpogled v procese prilagajanja na spreminjajoče se okolje pa prinašajo raziskave, ki skušajo razbrati, kako so se te prilagoditve vpisovale v genski zapis vrste skozi dolgo obdobje 20 000 let, kot so konkretno raziskovali pri gamsih.
Nekatere termodinamične procese v naši atmosferi, kot je učinek tople grede, danes že zelo dobro razumemo. Vremenski ekstremi bodo zaradi višjih koncentracij toplogrednih plinov nedvomno vse pogostejši. Že danes, ko je povprečna temperatura zraka pri tleh višja za 1,2 °C glede na predindustrijsko dobo, lahko redno in povsod po svetu spremljamo učinke toplejšega planeta, naj gre za hitro izginjanje ledenih pokrovov, dolgotrajnejše suše, širjenje puščav ali intenzivnejša deževja in vse pogostejše poplave. A kako bodo te spremembe vplivale na širšo podnebno dinamiko, na gibanje zračnih mas in oceanskih tokov, je precej bolj kompleksno vprašanje. Med drugim zato, ker imajo vplivi višjih temperatur na različnih koncih planeta različne učinke, ki so si med seboj lahko tudi nasprotni. V kolikšni lahko prek teh dejavnikov razbiramo prihodnjo podnebno dinamiko, smo v Podobah znanja preverjali v pogovoru z meteorologinjo, raziskovalko na Univerzi v Bergnu, dr. Lino Boljka.
Pametne telefone imamo danes neprestano v rokah, po drugi strani pa tekoče kristale, ki nam to priročno interakcijo z naglo odzivnim zaslonom omogočajo, poznamo še najbolj – po imenu. A zgodba tekočih kristalov je nedvomno ena tistih, ki kažejo, kako težko je napovedovati uporabno vrednost kakega znanstvenega odkritja. Za tekoče kristale je namreč dolga desetletja veljalo, da njihove bizarne posebnosti niso za nobeno rabo. Nato se je vse spremenilo. Svojo premierno predstavitev so tekočekristalni zasloni v velikem slogu doživeli na začetku 80-ih let med futurističnimi tehnologijami v enem od filmov o Jamesu Bondu. In zlagoma, a vztrajno je njihova pot šla samo še navzgor. Danes so praktično vsepovsod in to nikakor ne samo v sodobnih zaslonih. Po drugi strani pa njihovega potenciala še zdaleč nismo izčrpali. Znanstveniki raziskujejo nove vrste tekočekristalnih faz, ki odpirajo spet čisto nove možnosti uporabe: od organskih fotovoltaičnih celic, prek zaslonov z Braillovo pisavo, novih zaščitnih ali prevodnih premazov, do novih načinov za prenos signalov, razlaga prof. dr. Nataša Vaupotič s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, ki je za svoje delo na področju modeliranja tekočih kristalov prejela Zoisovo priznanje.
Izkušnje in spletna znanja pomagajo tudi graditi odpornost in se soočati z nepredvidljivimi viralnimi trendi, izpostavlja sociologinja dr. Bojana Lobe. Na spletu danes preživimo vse več časa in vsebine, ki do nas prihajajo prek različnih spletnih virov, v vse bolj pomembni meri oblikujejo naš pogled na svet. To je pri otrocih in mladih, ki svet na sveže odkrivajo, še toliko bolj relevantno in daljnosežno. Prav mladi so, kažejo raziskave, tudi med najbolj aktivnimi uporabniki pametnih telefonov, s pomočjo katerih smo lahko na spletu neprestano. Kakšni so učinki te nenehne dostopnosti spleta in kako se mladi soočajo s pogosto nerealnimi podobami in pričakovanji, ki jih sodobni splet producira v izrednih količinah, je tema prav zdaj potekajočih raziskav. »Veliko je dejavnikov, ki sooblikujejo izkušnjo otroka oziroma mladostnika na spletu, in ki postavijo okvir temu, ali bo otrok neko izkušnjo doživel kot škodljivo ali bo to zanj priložnost. Oziroma, ali se bo znal s situacijo soočiti in se premakniti naprej ali ne,« razlaga izr. prof. dr. Bojana Lobe s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki skozi številne raziskave spremlja, kakšne so dejanske izkušnje otrok in mladih na spletu.
Od sanj o 'drugi Švici' v kapitalizem brez človeškega obraza: tako se glasi naslov monografije, ki je – sicer v angleškem jeziku – izšla ob lanski okrogli obletnici slovenske osamosvojitve in ki opisuje verjetno enega najpomembnejših procesov od časov naše samostojnosti, in sicer temeljito ekonomsko preobrazbo Slovenije, ki pred tridesetimi leti ni začela prehajati le iz socializma v kapitalizem, ampak se je hkrati tudi prvič konstituirala kot samostojno nacionalno gospodarstvo. O tem, kako se ta proces umešča v širšo mednarodno perspektivo, na kakšen način je bila zasnovana slovenska gospodarska tranzicija tudi v primerjavi z ostalimi postsocialističnimi državami in kakšen sploh je ta kapitalizem, v katerega smo navsezadnje vstopili, se bomo v tokratnih Podobah znanja pogovarjali z avtorjem omenjene knjige, nekdanjim raziskovalcem na Inštitutu za novejšo zgodovino, zdaj pa direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, zgodovinarjem dr. Aleksandrom Lorenčičem, ki se že od svoje doktorske disertacije naprej ukvarja z različnimi aspekti sodobne gospodarske zgodovine, prav posebej pa slovenske tranzicije.
Vprašanje, kako lahko drevesa črpajo vodo tako visoko, na desetine metrov navzgor, zaposluje botanike že zelo dolgo časa. Črpanje vode namreč ustvarja negativni tlak, voda se v rastlinah tako rekoč razteza. V določenih primerih dosega zelo visoke negativne tlake tudi do minus 90 barov pritiska. Kako je to mogoče in kaj rastlinam določa mejo, prek katere vendarle ne gre? Dr. Matej Kanduč z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" je k problemu pristopil s biofizikalne strani in prišel do zanimivih spoznanj. Molekularne simulacije v prisotnosti vode, ki so Kandučevo temeljno področje, lahko razkrijejo skrite zakonitosti tako naravnih sistemov kot sintetičnih materialov. Tako se posveča raziskavam najrazličnejših sodobnih funkcionalnih mehkih materialov, kot so hidrogeli ali lipidne membrane, ki ponujajo različne možnosti uporabe, denimo kot dostavni sistemi za zdravila ali pri t. i. nanoreaktorjih.
Načini, kako med seboj komunicirajo celice, so ključni za razumevanju cele vrste procesov v človeškem telesu. Med strukturami, ki imajo pri medcelični komunikaciji izjemno pomembno vlogo, pa so membranske nanocevke in zunajcelični vezikli, ki se jim med drugim izdatno posveča prof. dr. Veronika Kralj-Iglič z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave na tem področju, skupaj s soprogom prof. ddr. Alešem Igličem, prejela Zoisovo priznanje. Zunajcelični vezikli so zadnje čaše sicer precej popularno področje raziskav, pravi prof. dr. Veronika Kralj-Iglič. »Fascinantno lepi so. Če jih vidiš na sliki, ne moreš, da se ne bi zaljubil vanje. Take mehke strukture so to. Prepričana sem, da če bi naredili izdelke, kake krožnike ali vazice, na osnovi fizikalnih principov, na osnovi katerih so narejeni ti delci, bi bili ljudem zelo všeč.« Izjava, v kateri je nedvomno moč začutiti tudi vpliv znanstveničinega očeta, legendarnega oblikovalca Nika Kralja. A prof. Veronika Kralj-Iglič je doktorica fizike in v fokusu njenih raziskav so fizikalne lastnosti teh drobnih, nanometrskih delcev, ki jih nikakor ni preprosto raziskovati. So najrazličnejših vrst, nastajajo v seriji najrazličnejših procesov – celo preprost odvzem krvi sproži njihovo nastajanje. Zato njihovo raziskovanje, določanje njihove vloge v telesu še zdaleč ni preprosto, a po drugi strani to delo obeta zelo veliko. Med drugim namreč skrivajo ključ do razumevanja, kako se v telesu širijo okužbe, vnetja ali metastaze. Njihovo razumevanje bi torej omogočilo tako preprečevanje napredovanja bolezni, kot zgodnjo diagnostiko.
»Ljudi je vesolje vedno zanimalo. To kaže denimo disk iz Nebre iz 1600 pr. n. št., prva upodobitev vesolja z Luno in Gostosevci. Od grških časov naprej poznamo zvezdne karte, kjer so položaji zvezd dobro narisani. Ampak vse to so dvodimenzionalne karte,« pravi prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Ključna dodana vrednost za sodobno astrofiziko pa je poznavanje točne oddaljenosti posamezne zvezde. »Če vemo, koliko je zvezda daleč, potem se lahko zares o njej pogovarjamo. Potem vemo, koliko je zares svetla, kako se giblje, kakšna je njena masa in še marsikaj. Če to naredite za veliko zvezd, potem dobite neke vrste časovni stroj, ko lahko študirate razvoj velikega zvezdnega sistema, kot je naša galaksija.« Časovni stroj Gaia Tak časovni stroj oziroma tridimenzionalni atlas lokalnega vesolja je priskrbela evropska misija Gaia, ki je v vesolje poletela leta 2013. Do zdaj je postregla s podatki meritev za 1,8 milijarde zvezd. Prav v kratkem, junija letos, pa se obeta objava novega svežnja podatkov, ki bo naše poznavanje vesolja še poglobila. Pri misiji Gaia že od njene zasnove sodeluje prof. dr. Tomaž Zwitter, ki je med drugim je razvil tudi novo tehniko določanja hitrosti približevanja ali oddaljevanja zvezd. Gaine podatke v pomembni meri nadgrajuje vrsta spektroskopskih pregledov neba (RAVE, Gaia-ESO, GALAH), kjer z merjenjem kemijskega podpisa zvezd skušajo še natančneje določiti kemijsko sestavo zvezd in tako dobiti še podrobnejšo sliko o njihovi starosti, kraju nastanka, sestrskih zvezah in še marsičem. Tudi tu imajo ključno vlogo Tomaž Zwitter in drugi člani raziskovalne skupina, ki jo je zgradil na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.
Valovanje rentgenske svetlobe je tako kratko, da je primerljivo z dimenzijami atomov. Če hočemo rentgensko svetlobo fokusirati, moramo tudi leče narediti z atomsko natančnostjo. Najnovejši dosežek dr. Saše Bajt, ki vodi svojo raziskovalno skupino na Centru za znanosti z laserji na proste elektrone CFEL, ki deluje v okviru instituta Desy v nemškem Hamburgu, se bliža ločljivosti 4 nanometrov. Članek je pred objavo. S tem je za polovico izboljšala svoj prejšnji rekord, ko je leta 2017 dosegla ločljivost 8nm. »Kot da imamo sto metro dolgo tekaško progo, ki jo moramo narediti z natančnostjo človeškega lasu,« opisuje potrebno natančnost večslojnih leč dr. Saša Bajt. Z večjo ločljivostjo se seveda hitro izboljšujejo možnosti, kaj lahko vse vidimo. Osrednja prednost rentgenskih mikroskopov pa je predvsem v tem, da lahko na ta način raziskujemo vzorce v vodi, v zraku, naprave med delovanjem, možno je videti tridimenzionalne slike tkiv, kar vse z drugimi mikroskopi, ki zahtevajo na posebne načine pripravljene vzorce, ni mogoče.
Zahvaljujoč literarnemu opusu Franza Kafke vsi vemo, kakšen je bil svet avstro-ogrskega uradništva, kajne – labirinten, morast, absurden. No, pa tudi če ne beremo velikega praškega pisatelja in si pomagamo z družinskimi zgodbami, ki so ušle pozabi, z anekdotami naših pradedov in babic torej, bomo najbrž sklenili nekaj podobnega: da so bili cesarsko-kraljevi birokrati nekako togi in neživljenjski, da so zatirali svobodo misli in govora, da niso imeli pravega posluha ne za malega človeka in njegove stiske ne za težnje in prizadevanja majhnih narodov, kakršen je bil, kajpada, tudi slovenski. Med Slovenci je podoba habsburškega uradništva, skratka, precej jasna in negativno konotirana. Prav zato je bilo konec januarja tako zanimivo prisluhniti mednarodni spletni konferenci Habsburški državni uradniki : Onkraj državnega aparata, ki je potekala v organizaciji ZRC SAZU in na kateri je več kot 20 zgodovinarjev, antropologov, literarnih zgodovinarjev in drugih znanstvenikov humanističnih disciplin skušalo avstro-ogrsko birokracijo osvetliti nekoliko natančneje oziroma bolj vsestransko. Kdor je poslušal razprave sodelujočih, je navsezadnje moral skleniti, da je bila dejanskost očitno precej bolj kompleksna in precej bolj siva, kakor bi bilo moč sklepati na podlagi našega črno-belega kulturno-zgodovinskega spomina. Kako bi bilo torej treba korigirati naše predsodke? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili antropologinjo dr. Dašo Ličen, raziskovalko z Instituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki je bila pobudnica oziroma poglavitna organizatorica omenjene mednarodne konference. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Daša Ličen (Goran Dekleva)
»Danes vemo, da imamo v Evropi, kjer se imamo za najbolj razviti del sveta, ogromno vrst rakov, ki pogosteje prizadenejo revne in ogromno revnih bolnikov z diagnozo raka, pri katerih je prognoza bistveno slabša kot pri skupinah, ki jim gre socialno-ekonomsko bolje,« pravi prof. dr. Vesna Zadnik, ki je za svoj prispevek na področju epidemiologije raka prejela Zoisovo priznanje. Nova metoda za boljši vpogled v geografske dejavnike Natančen vpogled v pojavljanje rakavih bolezni, njihovo prostorsko razširjenost in pogosto kompleksne dejavnike, ki botrujejo tako njihove nastanku kot uspešnosti zdravljenja, omogočajo podatki slovenskega Registra raka. Dr. Vesna Zadnik, predstojnica sektorja Epidemiologija in register raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter redna profesorica za javno zdravje na Univerzi v Ljubljani, je s sodelavci razvila v svetovnem merilu povsem novo metodo, ki omogoča podrobnejši prikaz razlik v tveganju za pojav raka na različnih geografskih območjih. Covid 19 in diagnostika raka Poleti 2020 so kot prvi na svetu objavili študijo, ki je pokazala nedvoumen vpliv pandemije covida 19 in ukrepov za preprečevanje njegovega širjenja na diagnostiko raka. Ta upad je bil v prvem valu izreden, 30 %, pri določenih vrstah raka, kot je denimo kožni melanom, celo 50 %. A ker so ta primanjkljaj tako naglo zaznali, so lahko z ukrepi v naslednjih valovih covida stanje bistveno izboljšali. Pa vendarle ostaja še danes določeno število rakov prav zaradi covida nediagnosticiranih. Glede na to, da v povprečju na leto pri nas zboli za rakom preko 15 000 ljudi, tudi le nekaj odstotkov pomeni zelo veliko primerov skritih bolezni. »Ti bolniki nedvomno nekje so, a zdaj pridejo kasneje v zdravstveni sistem, kar seveda pomeni, da je zdravljenje bolj zahtevno in tudi izidi bolezni slabši.«
Strokovnjaki so zaznali, da se velike farmacevtske multinacionalke umikajo iz razvoja zdravil za Alzheimerjevo bolezen. Kaj jih je pripeljalo do take odločitve, če vemo, da za tem nevrodegenerativnim obolenjem zboli kar od pet do deset odstotkov starejših od 65 let? Še vedno pa nove učinkovine, ki bi upočasnile ali celo ustavile Alzheimerjevo demenco, išče raziskovalec Stanislav Gobec. Marsikdo je presenečen, da raziskovalni tim, ki ga vodi, istočasno išče tudi nova zdravila proti raku in okužbam. V čem so stične točke? Z nami je Zoisov nagrajenec prof. dr. Stanislav Gobec mag. farm., znanstvenik, predavatelj in vodja uspešne raziskovalne skupine na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. Foto: Studio Spomin/ FFA
Na antibiotike odporne bakterije postajajo vse akutnejši zdravstveni problem. Nedavna študija je pokazala, da so že postale drugi najpogostejši vzrok smrti na svetu, takoj za srčno žilnimi boleznimi. Rezistentne bakterije je torej potrebno zaustavljati na vedno nove načine. »To bo nenehen boj,« pravi prof. dr. Marko Anderluh s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. »Evolucija je pač nenehen boj in tu ni nič drugače.« V preteklih desetletjih je razvoj novih antibiotikov precej zastal. A naglo širjenje odpornih sevov patogenih bakterij je to v zadnjem desetletju spet spremenilo. Marko Anderluh se je s sodelavci usmeril na preučevanje encima, dnk- giraze, ki med drugim skrbi za pravilno zvijanje bakterijske dnk, in naletel na izredno obetavno presenečenje. Kot prvi so odkrili simetrične halogenske vezi v biološkem sistemu. »Zdaj vemo, da je ta simetrična halogenska vez pomemben dejavnik pri doseganju izjemno močnega protibakterijskega učinka pri naših spojinah. Vendar je potencialna dobrobit tega odkritja lahko bistveno večja, ker gre za princip odkrivanja novih zdravilnih učinkovin in tipa vezave, kako se te učinkovine, nove učinkovine vežejo na svoje makromolekulske tarče.« »Če poenostavim. Mi smo izumili dvojno vrv za vezavo barke na pristaniški dok. Oziroma nismo je izumili, ampak smo prvi to videli. Izumila jo je narava, oziroma vsaj podala nastavke zanjo.«
Neveljaven email naslov