Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Notranjskem muzeju v Postojni je na ogled razstava z naslovom Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem. Njena posebnost je v avtorstvu in med drugim, v izboru naslova, ki ga je izbrala spletna aplikacija ChatGPT. O razstavi smo se pogovarjali s kustosinjo Ano Čič, ki je koordinirala skupino štirih ljubiteljic preteklosti, natančneje zgodovine. V okviru andragoškega programa Muzej za zelence so razstavo pod njenim mentorstvom pripravile v sodelovanju z Ljudsko univerzo Postojna. Razstavo so udeleženke zasnovale kot časovni trak od leta 1136, ko je Postojna prvič omenjena v starih rokopisih Oglejskega patriarhata kot »Ariperch«, pa do konca druge vojne, ko na Slovenskem sloj plemstva dokončno izgine. Za vsako stoletje so izpostavile določene rodbine, osebnosti in dogodke, ki so se jim zdeli zanimivi. Tako na razstavi zasledimo preproste predstavitve družin znamenitih priimkov, kot so Auersperg ali Turjaški, Cobenzl, ki so izhajali iz Štanjela na Krasu, Codelli, Lueger, od katerih je najbolj znan Erazem Predjamski. Zasledimo še gospode Orehovške in rodbino Windischgraetz. Posebej so predstavile patriarhat iz Ogleja, ki je imel na območju južno od reke Drave dolga stoletja celo civilno moč jurisdikcije, in pa lokalne veljake, kot sta bila Anton Globočnik plemeniti in Josip Gorup plemeniti iz Slavine, ki je v 19. stoletju obogatel kot tržaški poslovnež. Glede na to, da je sama zamisel sodelovanja z nemuzejskimi ljudmi prišla iz sodobnih smernic muzealstva Mednarodnega muzejskega sveta, katerega člani so tudi tukajšni muzealci, Ana Čič v oddaji razmišlja tudi o tem, kakšno stopnjo tveganja za končen izgled razstave je njej predstavljalo sodelovanje z nešolanimi muzealci.
671 epizod
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
V Notranjskem muzeju v Postojni je na ogled razstava z naslovom Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem. Njena posebnost je v avtorstvu in med drugim, v izboru naslova, ki ga je izbrala spletna aplikacija ChatGPT. O razstavi smo se pogovarjali s kustosinjo Ano Čič, ki je koordinirala skupino štirih ljubiteljic preteklosti, natančneje zgodovine. V okviru andragoškega programa Muzej za zelence so razstavo pod njenim mentorstvom pripravile v sodelovanju z Ljudsko univerzo Postojna. Razstavo so udeleženke zasnovale kot časovni trak od leta 1136, ko je Postojna prvič omenjena v starih rokopisih Oglejskega patriarhata kot »Ariperch«, pa do konca druge vojne, ko na Slovenskem sloj plemstva dokončno izgine. Za vsako stoletje so izpostavile določene rodbine, osebnosti in dogodke, ki so se jim zdeli zanimivi. Tako na razstavi zasledimo preproste predstavitve družin znamenitih priimkov, kot so Auersperg ali Turjaški, Cobenzl, ki so izhajali iz Štanjela na Krasu, Codelli, Lueger, od katerih je najbolj znan Erazem Predjamski. Zasledimo še gospode Orehovške in rodbino Windischgraetz. Posebej so predstavile patriarhat iz Ogleja, ki je imel na območju južno od reke Drave dolga stoletja celo civilno moč jurisdikcije, in pa lokalne veljake, kot sta bila Anton Globočnik plemeniti in Josip Gorup plemeniti iz Slavine, ki je v 19. stoletju obogatel kot tržaški poslovnež. Glede na to, da je sama zamisel sodelovanja z nemuzejskimi ljudmi prišla iz sodobnih smernic muzealstva Mednarodnega muzejskega sveta, katerega člani so tudi tukajšni muzealci, Ana Čič v oddaji razmišlja tudi o tem, kakšno stopnjo tveganja za končen izgled razstave je njej predstavljalo sodelovanje z nešolanimi muzealci.
Živa bitja imamo prirojeni in pridobljeni del imunske obrambe pred »patogenimi« mikroorganizmi. Letno naj bi zaradi tovrstnih okužb umrlo 16 milijonov ljudi, za to pa poskrbi »le« okoli 1400 življensko nevarnih patogenov, torej bakterij in virusov. Izredna prof.dr. Mojca Benčina z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani nam je v pogovoru na primerih vloge posebnih receptorjev povzela spoznanja iz več raziskav predvsem prirojenega dela imunskega sistema, skozi katere so razumeli, kako deluje njegova aktivacija. In predvsem, kaj to znanje ponuja v boju proti človeku nevarnim patogenim mikroorganizmom. Na sliki shema aktivacije prirojenega imunskega odgovora na vdor patogena (vir: Mojca Benčina, KI)
Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek, je nedavno na Vrhniki v predavanju o "kraškem zaledju izvirov Ljubljanice" vnovič opozoril na potrebo po spoznavanju enega osrednjih porečij v državi. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega!), podzemni svet "reke sedmerih imen" poleg vodovarstvenih, za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. SZ zatrep Planinskega polja, kjer ponikne Unica (foto: dr.Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU)
Nekaj let že traja agonija naravoslovnih zbirk v Sloveniji, ki se v tem smislu pridružuje večini bivših socialističnih držav (razen Češke), ki so v obdobju po vojni nekoč temeljne muzejske zbirke (od zbirk mineralov, konservirane flore in favne do nagačenih vretenčarjev) intenzivno pošiljale na smetišča. Seveda takšne odločitve in dejanja pred pol stoletja niso bila značilna le za vzhodni del Evrope. Zahodni, točneje, bolj severni del Evrope, se je pomembnosti naravoslovnih zbirk pravočasno zavedel prav zaradi njihove vloge pri razumevanju okoljskih sprememb. Toda pred pol stoletja se je očitno zdelo, da so zastarele in da tudi očitno niso vedeli, kaj bi z njimi počeli. Kaj bi z njimi lahko počeli danes, kaj je bilo pri nas doslej narejeno, da bi se ohranilo vsaj tisto, kar je še v njih, in kako izdelati načrt ali vsaj smeri razvoja poti do preobrata v njihovo sodobno razumevanje, o tem V ŽIVO gosta, kustosa, ravnatelj Notranjskega muzeja Postojna - s stalno razstavo Muzej krasa, mag. Slavko Polak in prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani, sicer pa aktivni pobudnik prizadevanj za reaktualizacijo pomembnosti naravoslovnih zbirk kot temeljne strokovne raziskovalne infrastrukture. Foto: Pogled na del paleontološke zbirke v Smithsonian National Museum of natural Historyfoto: https://insider.si.edu/wp-content/uploads/2015/12/2006-29183-Paleo-Colln-Staff-Dec06.jpg Vir: ( javna last v izobraževalne namene .edu)
Pred meseci smo posredovali opis zgodovine migracij v Sredozemlju do moderne dobe avtorja, francoskega zgodovinarja Mauricea Aymarda (*1936). Sredi 90-ih je revija Časopis za kritiko znanosti v branje ponudila zbornik o “Mediteranu v Sloveniji”, ki ga je uredil profesor Bojan Baskar z ljubljanske Filozofske fakultete. Iz kopice študij je takrat izstopalo Aymardovo besedilo o zgodovini migracij, ki so osrednje morje starega sveta naredile takšno, kakršnega bolj ali manj poznamo še danes. Takrat smo objavili izbor, pred meseci omenjeno predzgodovino, tokrat pa vas vabimo k poslušanju iskrive zgodbe o zgodovini migracij v osrednjem morju po drugi svetovni vojni. Maurice Aymard je bil v tistih letih direktor pariške Visoke šole za družbene znanosti (Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales - EHESS), in dolga desetletja tudi sopotnik legendarnega zgodovinarja Fernanda Braudela. Foto Maurice Aymard Vir: http://www.reportageonline.it/le-sfide-del-mediterraneo-oggi-ne-parlera-lo-storico-maurice-aymard-il-7-aprile-a-lamezia/
Rojen na južnem Tirolskem l. 1723, umrl kot profesor na katedri za kemijo in botaniko na Univerzi v Pavii (Lombardija) l.1788. Zaradi znanja in zaupanja so ga z habsburšega dvora kot absolviranega zdravnika (Univerza v Inssbrucku-Tirolska)v Idrio poslali zaradi kroničnih bolezni rudarjev v rudniku živega srebra. V letih od 1954 do 1769 je tam zdravil, hkrati pa raziskoval okolico in precejšen del dežele Kranjske. Prirodoslovni muzej Slovenije že vse letošnje leto prireja mesečna predavanja ob letošnji 250-letnici objave njegovih pomembnih del, po drugi strani pa njegovega odhoda z Idrije in začetka profesur (najprej v Banski Štiavnici/Schemnitz, zdaj Slovaška), od 1777 pa v Lombardiji. L.1760 je objavil prvo znanstveno zasnovano delo za ozemlje sedanje Slovenije, Flora Carniolica, omenjenega 1769 pa prve 3 iz serije 5 letopisov o različnih raziskovalnih topikah narave, Annus Historico-Naturalis. V našem edinem tovrstnem muzeju, Prirodoslovnem muzeju Slovenije v glavnem mestu (ustanovljen l.1821 kot Deželni muzej Kranjske) je cikel pripravil kustos biolog, dr. Al Vrezec.
Evropska vesoljska agencija ESA (European Space Agency), ima ogromno projektov. Odkar je pridružena članica tudi naša država, so se možnosti sodelovanja v njih seveda povečale. Tako smo bili konec septembra priče precejšnemu medijskemu pompu, ki je napovedoval skupino astronavtov iz različnih dežel, ki so kar nekaj dni preživeli na preživetvenem in raziskovalnem treningu v eni od jam Divaškega krasa. Predstavili so se na sklepni tiskovni konferenci. Tisti četrtek se nas je kar nekaj zbralo na travniku pred vhodom v Divaško jamo, kamor so po ogledu prikorakali tudi astronavti in vodje urjenja. V prvem delu oddaje bomo predstavili okoliščine izbora klasičnega krasa. Do sodelovanja je prišlo zaradi profesionalnih in osebnih vezi krasoslovca dr.Francija Gabrovška s kolegi v Italiji. Do prihoda k nam so ga italijanski koordinatorji projekta CAVES izvajali tam. Ideja projekta je, da si bodoči vesoljci v kraški jami nabirajo izkušnje preživetja in raziskovanja v podzemnem svetu. Foto: Astronavti so v jami jemali tudi vzorce vode Vir: ESA/CAVES
Letošnja okrogla, 200-ta obletnica rojstva britanskega biologa Charlesa Darwina je vsaj pri nas precej neopazno odmevala v javnem prostoru. Videti je, kot da je njegova oseba, še bolj pa njegov prispevek k razumevanju sprememb mišljenskih paradigem v evropskem civilizacijskem okviru zadnjih dveh stoletij samoumeven. Pred 160 leti je Darwin po dolgem zorenju znanja in poguma končno izdal znamenito in prelomno knjigo »Izvor vrst«. Iz našega bogatega arhiva tako danes predstavljamo prevod in priredbo besedila znanstvenega publicista Rogerja Lewina z naslovom »Nevarna Darwinova ideja«. To je bil med drugim pravzaprav naslov knjige ameriškega filozofa Daniela Dennetta, je izšla l.1995. Lewin jo je prebral in napisal svoje razmišljanje ob njej. Mi smo ga takrat priredili in prevedli. foto: Charles Darwin je zrevolucioniral razumevanje izvora človeka Vir: https://www.pch24.pl/swiecki-dogmat-przelamany--naukowcy-krytykuja-teorie-darwina,58218,i.html
Njegovi strokovni začetki po drugi svetovni vojni so povezani tudi z začetki Kemijskega inštituta (l.1946 ustanovljen kot Kemijski laboratorij SAZU, leto kasneje preimenovan v Kemijski inštitut SAZU). Ko se je le-ta l.1953 iz prostorov v stari Ljubljani preselil v novo stavbo na Koleziji, je Hadži v na novo poimenovanem Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča prevzel vodenje novoustanovljenega Laboratorija za strukturno kemijo. Bil je eden prvih praktikov infrardeče fotometrije, zaradi izkušenj in znanja (v začetku 50-ih ga je pridobival v Cambridgeu) o strukturi in dinamiki vodikovih vezi, je l.1957 organiziral prvi mednarodni kongres o vodikovi vezi, kjer so se srečali raziskovalci obeh takratnih blokov. Več o njegovem življenju, delu in dosežkih (in značilni osebnostni vedrini) pa bosta povedala njegova kolega s Kemijskega inštituta, dr. Marta Klanjšek Gunde in prof.dr. Jure Zupan. V ŽIVO iz našega studia. Foto: Dušan Hadži je bil raziskovalno aktiven tudi v pozni starosti Vir: Kemijski inštitut
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Letos poleti, točneje, 1. julija je minilo 55 let od dne leta 1964, ko je v starosti 83 let preminil Maks Samec, človek, ki je takoj po ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 v okviru Tehniške fakultete organiziral študij kemije. V drugi polovici 30-ih let je bil tudi njen 15-i po vrsti rektor. V okviru UNESCO-vega mednarodnega leta kemije na začetku desetletja je za našo oddajo o njem v pogovoru spregovoril takratni dekan ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, prof.dr. Anton Meden. V ponovljenem pogovoru nas bo slednji spomnil na to, kdo je bil torej kemik, biokemik, metereolog in pedagog Maks Samec? Foto: Maks Samec je v LJ pred stoletjem organiziral univerzitetni študij kemije Vir: https://i1.wp.com/kvarkadabra.net/wp-content/uploads/2019/06/Maks-Samec-5b.jpg?resize=1068%2C606&ssl=1
Vpliv podnebnih sprememb na organizme spremlja veliko raziskovalnih skupin, konzorcij 45-ih raziskovalcev iz 17-ih držav pa se je razumevanju vpliva dviga temperatur na kuščarice - večina jim reče »martinčki« - približal v raziskavi, katerih rezultate so pretekli teden objavili v reviji »Nature Communications«. V projektu je sodelovala tudi dr. Anamarija Žagar z Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi koordinatorica promocijskega projekta LIFE NATURA VIVA. Na oddelku za raziskovanje organizmov in ekosistemov eksperimentalno raziskuje vpliv podnebnih sprememb na fiziološke lastnosti organizmov. In prav to jo je tudi pripeljalo k omenjenemu projektu, ki si je za raziskovalni objekt postavil dobrih 250 vrst kuščaric, tudi tiste, ki živijo pri nas in ob zahodni obali Balkanskega polotoka. Foto: Zelenec je največja vrsta kuščaric v Sloveniji (foto dr. Miha Krofel)
Pred nekaj dnevi so na Kemijskem inštitutu v Ljubljani pripravili „mini simpozij“ o novostih na področju krio-elektronske mikroskopije. V ŽIVO sta o vsebini simpozija in področja govorili udeleženki, doc.dr. Marjetka Podobnik, letošnja prejemnica Preglove nagrade in ena od začetnic rabe te vrste raziskovalne mikroskopije pri nas, in mlada raziskovalka, doktorantka Andreja Kežar, prvopodpisana pod poleti objavljeni članek z opisom poti do odkritja 3-dimenzionalne strukture (patogenega) “virusa y” krompirja. Do rezultatov je raziskovalna skupina prišla prav zaradi lastnosti tega tipa mikroskopije, ampak takrat še ne v Sloveniji. Sogovornici sta pojasnili možnosti, ki jih, v petek v kleti slovesno predstavljeni novi mikroskop nudi inštitutskim in sodelujočim raziskovalcem, povzeli pa sta tudi temeljne misli Joachima Franka (Nobelova nagrada 2017 za kemijo prav za razvoj krio-elektronske mikroskopije), gosta na petkovem simpoziju. Foto: Nameščanje novega mikroskopa v kleti Kemijskega inštituta (vir: Kemijski inštitut)
Lanski razpis za t.im. akcije COST (Cooperation in Science and Technology) je ob letošnji junijski objavi 40 izbranih projektov (od 400 prijavljenih) razveselil gostje v tokratni oddaji. To so: varstvena biologinja doc.dr. Živa Fišer Pečnikar (UP-FAMNIT, Koper), mikrobiologinja in biostatističarka dr. Ana Rotter (Morska biološka postaja Piran – NIB), in matematičarka, izr.prof.dr. Marjeta Kramar Fijavž (UL – FAGG), ki analizira matematične modele v dinamičnih omrežjih. Vsaka je vodja skupine, ki je prijavila projekt, spoznale pa so se šele na srečanju vodij izbranih projektov na začetku poletja v Bruslju, in kmalu ugotovile, da je skupni okvir izvrstna priložnost za poglobitev mreženja. Kar pa je temeljno tudi izvorna ideja tega, od l. 1970 naprej delujočega medvladnega mehanizma financiranja sodelovanja raziskovalcev, industrije in zakonodajalcev. V pogovoru so osvetlile svoje projekte in opisale, kako si predstavljajo sodelovanje.
Dobra tri desetletja so že minula od prve izdaje knjige »Mediteranski brevir«, ki jo je v hrvaškem jeziku napisal, sicer že 2 leti pokojni Predrag Matvejević. Vsaj na jugu Evrope so jo kmalu prevedli v romanske jezike, in ga kmalu hkrati tudi nagradili z državnimi priznanji. Matvejević je bil rojen leta 1932 v Mostarju. Bil je profesor na univerzah v Zagrebu, Parizu in Rimu, častne doktorate pa so mu podelile 4 evropske univerze. Predvsem romanske jezike govorečim je razkril skrite, pozabljene in samoumevno potlačene fenomene velike sredozemske tradicije zibelke evropske civilizacije, ki ni bila rezervirana le na njen severni geografski del. Zato je v teh državah prejemal tudi državna priznanja, nasploh pa je bil najbolj prevajan avtor v hrvaškem jeziku doslej. Pred dvema desetletjema smo na našem programu predvajali izbor prevodov iz njegovih del, tokrat pa boste slišali priredbo in prevod njegovega poleti l.1998, v reškem časopisu »Novi list« objavljenega besedila z naslovom »Med obema obalama Jadrana«. Avtor prevoda je Štefan Kutoš. Foto: Oljka (vir: https://pxhere.com/es/photo/353697
Kako v pogojih globalizirane trgovine z rastlinami – še posebej pa za prehranske namene – ugotavljati, katere so bolne ali kužne, katere pa ne!? EU po novem ponuja model »evropskih referenčnih laboratorijev«, ki skušajo poenotiti način strokovnega nadzora vsebine uvoza s prehrano povezanih aspektov. Med tiste, ki zaradi dolgoletnih izkušenj odnedavna tvorijo skupino teh laboratorijev, spada tudi Nacionalni inštitut za biologijo iz Ljubljane. dr. Tanja Dreo, vodja laboratorija za bakteriologijo in metrologijo z »oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo«, pojasnjuje, kaj pomeni biti »evropski referenčni laboratorij za škodljive organizme rastlin«, kot so virusi, viroidi, fitoplazme in bakterije. Pri nadzornem, hkrati preiskovalnem in raziskovalnem delu, laboratorij uporablja 80 metod. foto: Levo, zdravi plodovi hrušk, na desni strani pa okuženi z bakterijskim hruševim ožigom, ki ga povzroča bakterija Erwinia amylovora (vir: NIB)
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Astrofizičarka, dr. Andreja Gomboc, redna profesorica na Univerzi v Novi Gorici, (v mednarodni astronomiji prispevala izstopajoča odkritja na področju lastnosti in delovanja „črnih lukenj“), je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Poleg tistih, ki so jo doživeli ob morski obali, so vsaj pri nas še panonski ljudje tisti z izkušnjami pogleda v neskončnost horizonta. Slednja in Prekmurje sta bila tudi pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo v Arsovem tednu stoletnega jubileja njene rojstne pokrajine. Izkazalo se je, da je pogled v neskončnost obzorja ravne pokrajine - no, vsaj proti vzhodu, saj se v teh krajih Panonska nižina pravzaprav geografsko začenja – pomembna, ne pa zadostna določilnica njene življenjske poti astrofizičarke. Znanstvena odkritja, predvsem pa „zvezdna“, so v končni instanci le možen rezultat osebne nagnjenosti, intuicije, in predvsem dolgoletnega zahtevnega raziskovanja na podlagi mnogo znanja. Ne zamudite misli priznane znanstvenice, med drugim pa tudi redne kolumnistke v dnevnem časopisju. foto: Sončni zahod nad Prekmurjem (vir: https://euroburo-slovenia.com/Why-Prekmurje.html)
Na višku poletja bomo tokrat naredili izjemo. Namesto znanstvene teme bomo sledili zapisu vtisov, ki jih je gledalec iz Ljubljane zbral po ogledu filma režiserja Wima Wendersa »Zgodba iz Lizbone«, in svoje besedilo naslovil »Izgubljeni zaklad v Lizboni«. Film nemškega režiserja je l. 1994 po eni strani nastal kot tretji del njegove trilogije »road-moviejev«, saj zajeten del filma zajema potovanje junaka z avtom od Nemčije do Lizbone, po drugi pa je poklon takrat bližajoči se 100-ti obletnici filma bratov Lumière. Stoletnica prvega filma dveh bratov iz Francije je bila l. 1997, Wendersov nekaj let starejši film pa je filmsko zgodbo zasnoval kot pot tonskega snemalca na prizorišče dela stare Lizbone, ki jo nameravajo rušiti, filmskemu projektu njegovega prijatelja pa manjkajo v tem okolju posneti zvočni efekti. Ko pride tja, ga sicer ne najde takoj, pred koncem pa poleg njega in zgodovinske vrednosti filma, najde še »izgubljeni zaklad«. Foto: imdb
Tako za anksioznost, različne oblike fobij, post-travmatski stresni sindrom, kot tudi za depresijo in napade panike je značilna zmanjšana sposobnost možganov, da nadzorujejo strah. O tem je še za oddajo »Trojna spirala« pred desetletjem in pol pisala zunanja sodelavka takratne urednice Mojce Dvoržak, znanstvena novinarka, doktorica Mojca Vizjak Pavšič. Zdaj vas vabimo, da preverite, koliko se je poznavanje tega področja v desetletju in pol spremenilo! foto: https://pixabay.com/photos/hand-silhouette-shape-horror-984170/
V današnjem času ni težko slišati mnenj, da je zavest o znanosti kot dejavniku civilizacije »novi mit«. Tudi mogoče, toda brez nje ne bi bili tam kjer smo. In brez prenosa znanj in vednosti bi še težje sledili njenim spoznanjem. Informiranje o njenih dosežkih je pogoj njenega razvoja, in tako iz naše bogate arhivske zbirke prispevkov na temo, danes predstavljamo del daljšega razmišljanja zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, dr. Štefana Adamiča, ki ga je pripravil sredi 90-ih let. Govori o »znanstvenem informiranju v svetu«. Avtor je eden od pionirjev biomedicinske informatike pri nas, in prvi predstojnik sredi 70-ih ustanovljenega Inštituta za biomedicinsko informatiko na ljubljanski Medicinski fakulteti. Postavil je temeljne usmeritve delovanja inštituta, na katerih gradijo še danes. Področje biomedicinske informatike je umestil v znanstveno-raziskovalno polje delovanja, in ga izoblikoval v samostojno znanstveno-raziskovalno enoto. Bil je pobudnik in idejni vodja bibliografske zbirke Biomedicina slovenica, ki je vsebinsko in strukturno grajena po načelih sistema Medlars, z državne medicinske knjižnice ZDA, in dostopa do mednarodnih bibliografskih zbirk. Zaradi obsežnosti teh zbirk so dostop omogočili z neposredno povezavo inštituta z ustreznim svetovnim informacijskim centrom. Z nemškim inštitutom za medicinsko dokumentiranje in informiranje, je bila zveza vzpostavljena leta 1979. Šlo je za prvo takšno povezavo v takratni Jugoslaviji. Kot takšna je bila petnajst let najpomembnejši vir svetovnih znanstvenih informacij za medicinske strokovnjake v Sloveniji. (VIR: Novi slovenski biografski leksikon)
Neveljaven email naslov