Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Notranjskem muzeju v Postojni je na ogled razstava z naslovom Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem. Njena posebnost je v avtorstvu in med drugim, v izboru naslova, ki ga je izbrala spletna aplikacija ChatGPT. O razstavi smo se pogovarjali s kustosinjo Ano Čič, ki je koordinirala skupino štirih ljubiteljic preteklosti, natančneje zgodovine. V okviru andragoškega programa Muzej za zelence so razstavo pod njenim mentorstvom pripravile v sodelovanju z Ljudsko univerzo Postojna. Razstavo so udeleženke zasnovale kot časovni trak od leta 1136, ko je Postojna prvič omenjena v starih rokopisih Oglejskega patriarhata kot »Ariperch«, pa do konca druge vojne, ko na Slovenskem sloj plemstva dokončno izgine. Za vsako stoletje so izpostavile določene rodbine, osebnosti in dogodke, ki so se jim zdeli zanimivi. Tako na razstavi zasledimo preproste predstavitve družin znamenitih priimkov, kot so Auersperg ali Turjaški, Cobenzl, ki so izhajali iz Štanjela na Krasu, Codelli, Lueger, od katerih je najbolj znan Erazem Predjamski. Zasledimo še gospode Orehovške in rodbino Windischgraetz. Posebej so predstavile patriarhat iz Ogleja, ki je imel na območju južno od reke Drave dolga stoletja celo civilno moč jurisdikcije, in pa lokalne veljake, kot sta bila Anton Globočnik plemeniti in Josip Gorup plemeniti iz Slavine, ki je v 19. stoletju obogatel kot tržaški poslovnež. Glede na to, da je sama zamisel sodelovanja z nemuzejskimi ljudmi prišla iz sodobnih smernic muzealstva Mednarodnega muzejskega sveta, katerega člani so tudi tukajšni muzealci, Ana Čič v oddaji razmišlja tudi o tem, kakšno stopnjo tveganja za končen izgled razstave je njej predstavljalo sodelovanje z nešolanimi muzealci.
671 epizod
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
V Notranjskem muzeju v Postojni je na ogled razstava z naslovom Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem. Njena posebnost je v avtorstvu in med drugim, v izboru naslova, ki ga je izbrala spletna aplikacija ChatGPT. O razstavi smo se pogovarjali s kustosinjo Ano Čič, ki je koordinirala skupino štirih ljubiteljic preteklosti, natančneje zgodovine. V okviru andragoškega programa Muzej za zelence so razstavo pod njenim mentorstvom pripravile v sodelovanju z Ljudsko univerzo Postojna. Razstavo so udeleženke zasnovale kot časovni trak od leta 1136, ko je Postojna prvič omenjena v starih rokopisih Oglejskega patriarhata kot »Ariperch«, pa do konca druge vojne, ko na Slovenskem sloj plemstva dokončno izgine. Za vsako stoletje so izpostavile določene rodbine, osebnosti in dogodke, ki so se jim zdeli zanimivi. Tako na razstavi zasledimo preproste predstavitve družin znamenitih priimkov, kot so Auersperg ali Turjaški, Cobenzl, ki so izhajali iz Štanjela na Krasu, Codelli, Lueger, od katerih je najbolj znan Erazem Predjamski. Zasledimo še gospode Orehovške in rodbino Windischgraetz. Posebej so predstavile patriarhat iz Ogleja, ki je imel na območju južno od reke Drave dolga stoletja celo civilno moč jurisdikcije, in pa lokalne veljake, kot sta bila Anton Globočnik plemeniti in Josip Gorup plemeniti iz Slavine, ki je v 19. stoletju obogatel kot tržaški poslovnež. Glede na to, da je sama zamisel sodelovanja z nemuzejskimi ljudmi prišla iz sodobnih smernic muzealstva Mednarodnega muzejskega sveta, katerega člani so tudi tukajšni muzealci, Ana Čič v oddaji razmišlja tudi o tem, kakšno stopnjo tveganja za končen izgled razstave je njej predstavljalo sodelovanje z nešolanimi muzealci.
Magistrica biopsihologije Zala Slabe je na Nizozemskem inštitutu za nevroznanost na KNAW (Koninklijke Nederlandse Akademie van Wetenschappen – Kraljeva nizozemska akademija za znanost), pravkar začela 3-letni doktorski študij na temo “depresivne in bipolarne motnje oz. spolne razlike v nevropeptidu PACAP v paraventrikularnem jedru človeškega hipotalamusa“. Po nekajmesečni praksi na inštitutu v Amsterdamu, v skupini za nevropsihiatrične motnje, in v okviru Netherlands Brain Bank (niz. možganska banka), za potrebe magisterija na Univerzi na Primorskem v KP, jo je tja povabil njen mentor, prof.dr. Dick Swaab, tudi ustanovitelj te posebne banke, ki za raziskovalne namene hrani 4000 globoko zamrznjenih človeških možgan. V pogovoru razkriva, kako prek raziskovanja nevropeptida PACAP v hipotalamusu človekovih možgan zasleduje delovanje tega, za reakcije in počutje pomembnega peptida. Vzorci rezin zamrznjenih človeških možgan iz »Nizozemske možganske banke« foto: Zala Slabe
Tokrat govorimo o razstavi z naslovom »Navdihujoča racionalnost«, ki (žal) nima kataloga in možnosti ogleda podob na mreži, in si jo tako lahko do 24. novembra ogledate le v Galeriji Vodnikove domačije Šiška v LJ. Gre za kratek pregled razvoja znanstvene ilustracije na Slovenskem od 16. st. do danes. Izbor in postavitev treh osrednjih sklopov razstave sta pripravili kuratorici izr. prof. dr. Petra Černe Ovenin doc.mag. Marija Nabernik z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, točneje z oddelka za ilustracije. Gre za prvo tovrstno javno predstavitev znanstvene ilustracije pri nas, zato smo sogovornici za osvetlitev tematike povabili v naš studio. Razstava v galeriji foto: © Yeremie Pierre Noir
Tokrat o nekdanjih (iz začetka 20.st.) prirodoslovnih zbirkah v Mariboru, ki so se zaradi “spremembe namembnosti” muzejev v 50-ih letih, (tudi osrednji Prirodoslovni muzej v Ljubljani), porazgubile. Dolgoletno delo njihovega iniciatorja, mednarodno priznanega zoologa dr.Otmarja Reiserja, je bilo tako izgubljeno. Tudi pokrajinski naslednik takratnega deželnega muzeja izgubo teh zbirk pojasnjuje s citiranjem arhivov in spominov. Gost, redni profesor s Fak.za naravoslovje in matematiko Univerze v MB, dr.Franc Janžekovič pojasnjuje, zakaj bi bile zelo potrebne in koristne tudi danes, predvsem zaradi časovno primerjalnih podatkov. Osvetli pa tudi pot Mariborčana Reiserja, ki je imel zanimivo in hkrati tragično vlogo v dnevu atentata na Franca Ferdinanda v Sarajevu, 28.6.1914. Slednji se je po mestu peljal k pravkar zgrajenemu Muzeju, katerega ravnatelj je bil Reiser.
Eden od večjih stranskih učinkov segrevanja in zakisevanja oceanov je predvsem v obalnih morjih naraščajoča količina želatinastega planktona oziroma meduz. Ekološkim izzivom takšnih voda se že desetletja pridružujejo vedno večje količine plastike v morju, predvsem mikroplastika. Zato je projekt 15 partnerjev “GoJelly” prvovrsten izziv, saj si je med drugim za nalogo zastavil poiskati način, s katerim bi meduze to mikroplastiko predelale. Ukvarjajo pa se tudi s kulinaričnimi aspekti rabe meduz. V oddaji sredi poteka projekta gostimo raziskovalke z Morske biološke postaje Piran (NIB), partnerja v tem projektu. To so dr. Ana Rotter (koordinatorka s strani NIB), dr. Katja Klun in dr. Tjaša Kogovšek.
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Konec avgusta je v Ljubljani z motom “Metamorfoze – Kontinuiteta sprememb” potekala 15. mednarodna znanstvena konferenca organizacije DOCOMOMO. Gre za združenje arhitektov, urbanistov in družboslovcev z vsega sveta, ki deluje že trideset let, slovenski predstavniki pa so stike z njimi navezali leta 1990. Od leta 2004 je zastopnica iz Slovenije dr. Nataša Kosélj, docentka predmeta »slovenska arhitektura 20. stoletja« na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. V studiu sta o letošnjih poudarkih srečanja približno tristotih ljudi z vsega sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani govorila še: dr. Damjan Prelovšek (v njegovi hiši v mestu je potekala delavnica o arhitektu Plečniku, ki je hišo prenavljal) in arhitektka Špela Videčnik iz “Biro Ofis Arhitekti”.
Mednarodno priznani raziskovalec iz Zagreba dr.Bojan Žagrović na dunajskem univerzitetnem kampusu Vienna Biocenter raziskuje teoretične okvire in pomembno neznanko v okviru molekularne biologije in biofizike. O teh temah na posnetku razmišlja tudi izr.prof.dr. Mojca Benčina, višja znanstvena sodelavka z zdajšnega Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Sogovornica je ena izmed najbolj prodornih sodobnih raziskovalk s področij imunologije, mikrobiologije in sintezne biologije.
Tokrat se bomo vnovič spomnili dr. Ángele Piskernik, naravoslovke in mednarodno priznane varuhinje narave. Rodila se je na današnji dan, 27. avgusta l.1886 blizu Železne Kaple na Koroškem v Avstriji, umrla pa je 23. decembra l.1967 v Ljubljani. Kot prva Slovenka je na dunajski univerzi še pred 1.svetovno vojno opravila doktorat iz naravoslovja. Končno in po mnogih pobudah prav v teh dneh na obrobju glavnega mesta Korošica dobiva po njej imenovani del javnega prostora. Vzhodno od Kosez ob Poti spominov in tovarištva, ob „Žici“ edinega, med vojno v koncentracijsko taborišče spremenjenega evropskega glavnega mesta, pol stoletja po njeni smrti, dobivamo Park Ángele Piskernik. Planinska zveza Slovenije je nagrado za varstvo okolja poimenovala po njej, kaj in kdo pa je bila ta »najpomembnejša koroška Slovenka 20. stoletja«, bo v pogovoru povedal poznavalec njenega življenja in dela, zgodovinar Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Z njim smo se pogovarjali pred dvema letoma ob takratni 130-letnici rojstva Angele Piskernik.
Gre ponovitev prispevka z naslovom »Je Bog pisatelj ali urar?«, ki ga je pred dobrim desetletjem pripravil publicist in popularizator znanosti dr. Sašo Dolenc, fizik in filozof. Avtor je dolgoletni sodelavec in eden od ustanoviteljev spletne strani za popularizacijo znanosti – »kvarkadabra«. Iz izhodišča kompleksne prepletenosti zgodovine razmerij med religijo in znanostjo, avtor povzema in hkrati razkriva razlike med grško filozofsko tradicijo in začetki krščanske vere. Ta je med drugim z doktrino »božjega stvarjenja iz nič« oziroma »creatio ex-nihilo« v svet prvih stoletij našega štetja vnesla za grško pojmovanje popolnoma drugačen način razumevanja sveta in človeka v njem. Ta eksplozivna mešanica je skozi stoletja ustvarila pogoje za nastanek znanosti, kakršno bolj ali manj poznamo od 17. stoletja naprej.
Spomladi pred dvema letoma je v sodelovanju z mestno občino Botanični vrt Univerze v Ljubljani odprl naravoslovno učno pot od vrta do dvorišča ljubljanskega gradu. Tam že nekaj let uspeva rastlinski endemit – Fleischmannov rebrinec. Gre za naravoslovno dragocenost, ki se je po besedah biologov ohranila le v ljubljanskem botaničnem vrtu, ki je tukajšnja najstarejša akademska ustanova, saj šteje že 208 let. Projekt je nastal v takratnem okviru Ljubljane – zelene prestolnice Evrope. Endemit je dobil ime po Andreju Fleischmannu, ki je vrt vodil sredi 19. stoletja. Udeležili smo se ekskurzije po poti, ki sta jo vodila ravnatelj dr. Jože Bavcon in mag. Blanka Rávnjak, in ob tem posneli priložnostno reportažo. Njen namen, kot tudi pomen učne poti, je spoznavanje biotske raznovrstnosti sredi glavnega mesta. Po začetku v vrtu se je pot nadaljevala na stari cesti na grad …
V oddaji boste delček odgovora slišali v ponovljenem pogovoru z izr. prof. dr. Bojanom Sedmakom, znanstvenim svetnikom na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Govoril bo o vlogi cianobakterij, najstarejših in najbolj množičnih ustvarjalkah kisika v atmosferi Zemlje. Najbolj so nam sicer blizu kot smrdljiva strupena sluz pri »cvetenju« voda, toda njihova prvotna lastnost je pred leti spodbudila popolnoma resno zastavljeno mednarodno raziskovalno ekipo, ki so jo financirali iz Kitajske. Ta naj bi pripravila študijo o njihovi prihodnji vlogi prvotnih kolonizatork planeta Mars. Povabili pa so tudi poznavalca cianobakterij, našega današnjega gosta.
Tokrat spet o izzivih prehranske varnosti v tem stoletju. Pred dvema letoma smo o tej temi govorili z prof. dr Marino Dermastia, znanstveno svetnico z Nacionalnega inštituta za biologijo. Pogovor je nastal po njenem predavanju z istim naslovom na inštitutu, na katerem že dolgo raziskuje specifične vidike biologije rastlin.
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Dobra štiri leta so že minila od žleda, ki je predvsem v notranjskih gozdovih povzročil izjemno gospodarsko škodo. Lastniki in gozdarska stroka so se kmalu za tem soočili še z lubadarjem in dodatno škodo. Kaj storiti z opustošenim gozdnim habitatom? Kaj na novo saditi in kako se lotiti obnove goličav v poškodovanih gozdovih ob upoštevanju zakonitosti njihove ekologije, o tem in tudi drugih izzivih gozdarski stroki govori prof. dr. Robert Brus s Katedre za gojenje gozdov na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire z ljubljanske Biotehniške fakultete. Pogovor z njim v prostorih fakultete pod ljubljanskim Rožnikom smo začeli z vprašanjem, kaj je žled pravzaprav pomenil za sam gozdni habitat?
Tokrat govorimo o naravoslovnih zbirkah v svetu in pri nas. Prirodoslovni muzej Slovenije jih je pred dobrega pol stoletja imel več kot jih premore danes. En milijon njihovih t.im. »prirodnin« ali naturalij v nekaj depojih leži na tisoč kvadratnih metrih površin. Stanje je tako kritično, da je pretekli petek dopoldan na peti seji Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport, o problematiki razmer v naravoslovnem muzealstvu in položaju Prirodoslovnega muzeja Slovenije potekala obravnava. Na »dolgo brado« problematike tukajšnih propadajočih naravoslovnih zbirk je z vso resnostjo spregovorila tudi podpora Univerz v Ljubljani in Mariboru, Nacionalnega inštituta za biologijo, Geološkega zavoda Slovenije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti izjavi s pomenljivim naslovom – »Naravoslovna skupnost proti drugemu aleksandrijskemu požaru«. Pri podpori vodilnih akademskih institucij je imel osrednjo vlogo tudi predsednik muzejskega strokovnega sveta prof.dr.Boris Kryštufek, sicer vodja Kustodiata za vretenčarje in visokošolski učitelj na obeh osrednjih slovenskih univerzah. Pogovor z njim, ki naj osvetli globino potrebe po ureditvi naravoslovnih zbirk in osvetlitvi njihovega pomena za moderno državo in družbo, smo začeli s primerom izpred šestih let – ko se zaradi pomanjkanja celovitih zemljevidov flore in favne pri nas nobena zadevna ustanova ni upala komentirati takratnega povečanega števila glodalcev po celi državi. Brošura PMS o letošnjih predavanjih z uvodno študijo B.Kryštufka o »Prirodoslovnih zbirkah od razsvetljenstva do izzivov 21.stoletja« POVEŽI NA HYPERLINK: http://www.pms-lj.si/si/files/default/Za-medije/2018%20ELKD/ELKD/PMS_predavanja2018-mali.pdf Foto: "Severna fasada iz še neizvedenega projekta novi Prirodoslovni muzej Slovenije" (vir PMS)
Tokrat v oddaji vzpodbujamo humanistiko kot del koncepta »obstoja ene znanosti kot znanosti zgodovine«. Povod za umestitev pogovora z dr. Gregorjem Pobežinom, predstojnikom Inštituta za kulturno zgodovino na Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU in izrednim profesorjem humanističnih predmetov na koprski Fakulteti za humanistične študije je nedavna predstavitev njegove kritične izdaje – prevoda iz latinskega izvirnika iz 16. stoletja. Hišna založba ZRC SAZU je izdala »Dopise papeškega tajnika«, kar je med drugim v svojem aktivnem življenju v prvi polovici in sredini tega stoletja bil Peter Pavel Vergerij mlajši (1498-1565), rojen v Kopru. V exilu v protestantskih nemških deželah je med drugim tudi vzpodbudil Primoža Trubarja k prevajanju svetopisemskih besedil v naš jezik. Toda to še ni vse, kar je nekaj predstavnikov iz italijanskega in takrat povečini latinsko pišočega kulturnega kroga doprineslo k formiranju ustvarjalcev prvih tiskanih knjig v našem jeziku.
Tokrat bomo spoznavali evolucijsko biologijo pajkov. S to fascinantno vrsto se že desetletja ukvarja izr.prof.dr. Matjaž Kuntner, od letos novi direktor Nacionalnega inštituta za biologijo. Pajkov ni spoznaval le tu pri nas, temveč povečini v tropskih krajih, saj pravi, da velike razlike v raziskovanju njihove taksonomije praktično ni. V pogovoru za oddajo nas je najprej zanimalo, kaj ga je v življenju pripeljalo do pajkov!? Na fotografiji pajek »volkec« Vir: http://galerija.foto-narava.com/albums/userpics/100334/Volkec.jpg
Doc. dr.Klemen Eler z Gozdarskega inštituta Slovenije nekje na začetku pove, da v znanosti kdaj ne gre vse po vnaprejšnem načrtu, in se stvari pojavijo, ko delaš nekaj drugega. Tako je tudi pogovor z njim kot tretjim soavtorjem pred leti izdane knjige o »Telohih v Sloveniji« izzvenel v pogovor o »izzivih taksonomije v biologiji«. Z izhodiščem – primerjavo med klasičnim, na formologiji zasnovanem Linné-jevskem »vrsto-slovju« in sodobnimi genetskimi raziskavami, spoznamo izzive in aktualni status klasične zbirne metode v biologiji.
Mesec dni je minil od zaključka zadnjega poleta raziskovalne misije „Green Light World Flight“, v kateri skupina na čelu s pilotom Matevžem Lenarčičem in doc. dr. Grišo Močnikom, odgovornim za znanstveni del, že nekaj let z napravo aethalometer na ultralahkem letalu meri absorbcije predvsem ogljjičnih aerosolov oziroma črnega ogljika. S slednjim smo se pogovarjali o prvih preliminarnih rezultatih meritev nad Azijo od Sibirije do Saudske Arabije. Z metodo analize optičnih učinkov teh aerosolov (predvsem črnega ogljika oz. saj) skupina poskuša izpopolniti obstoječe podnebne modele. Meritve črnega ogljika kot drugega poglavitnega povzročitelja podnebnih sprememb (poleg CO2) uradno še niso opredeljene kot del veljavnih mednarodnih meritvenih protokolov.
Pred “svetovnim dnevom oceanov” ta petek, 8. junija, bodo tako kot pri večini članic Medvladne oceanografske komisije UNESCO (IOC), tudi na sedežu tukajšnega nacionalnega odbora, Nacionalnem inštitutu za biologijo oziroma na Morski biološki postaji Piran pripravili dan odprtih vrat. Letos bo v znamenju mota “Ohranimo oceane modre – morje brez plastike”. Z raziskovalkama, koordinatorico dneva odprtih vrat, dr. Vesno Flander Putrle in prof. dr. Valentino Turk (obe MBPP-NIB) smo se o temi, razmeroma poznem začetku resnih raziskav njene škodljivosti (predvsem na mikro in nanoravni) za morske ekosisteme, pogovarjali pred petkovim dnevom odprtih vrat. Ali ste vedeli, da v Sredozemlju vsako minuto odvržejo za en tovornjak plastičnih smeti? Nekateri izdelki iz plastike se razkrajajo več sto let, posledice v živalih , ki živijo ob ali v morju, pa so začeli resno preučevati šele nedavno. "Preveč plastike - kako naprej?" vir: pixabay
Neveljaven email naslov