Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat je gost arhitekt Milan Zdravko Kovač, ki se je nekaj desetletij ukvarjal z načrtovanji zaščite arhitekturne in arheološke dediščine predvsem v starih mestnih jedrih. Z letos umrlim arhitektom Petrom Kerševanom sta v zadnjem desetletju in pol tukajšnim oblastnim in dediščinskim ustanovam od ministrstva za kulturo do mestnega muzeja pro bono predlagala predloge sodobne prostorske zaščite in predvsem javne predstavitve in situ določenih kompleksov arheoloških najdb v stari Ljubljani in njenem barjanskem robu. Gre na primer za izzive gradnje podzemne garaže na Vodnikovem trgu, zdaj zasutega kolišča na Špici na ljubljanskih Prulah, svojstven predlog pa sta v skladu s sodobnimi načeli sodelovanja prebivalcev pri urejanju javnih prostorov dala tudi pri projektu posodabljanja ljubljanskega železniškega in avtobusnega vozlišča. Arhitekt Kovač je pred leti tudi patentiral sistem zaščite arheoloških najdb in situ »Eureka-Eurocare E! 1586 Arch«, in ga uporabil pri ureditvi ene od cesarskih grobnic v podzemni muzej na Kitajskem. V pogovoru gost pojasnjuje te dolgoletne izkušnje in, tako kot marsikdo ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj vse te institucije izpuščajo potencialne prednosti mesta Ljubljane pri javnem predstavljanju svoje izjemno bogate arheološke dediščine. Kovač je l.1964 diplomiral pri arhitektu Edvardu Ravnikarju in nadaljeval študij varstva dediščine na Švedskem in v Rimu.
FOTO: Na levi sedanji pogled od vogala gostilne Vodnikov hram proti vzpenjači na grad, desno pa izsek skice nerealiziranega predloga dvojice Kovač/Kerševan za Srednjeveški muzej Ljubljane, del, ki je predvidel tudi predstavitev in-situ vzhodnega ljubljanskega obzidja s preostankom obrambne trdnjave barbakan pri Kloštrskih vratih
VIR: avtor skice je arhitekt Peter Kerševan (1938-2024
671 epizod
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Tokrat je gost arhitekt Milan Zdravko Kovač, ki se je nekaj desetletij ukvarjal z načrtovanji zaščite arhitekturne in arheološke dediščine predvsem v starih mestnih jedrih. Z letos umrlim arhitektom Petrom Kerševanom sta v zadnjem desetletju in pol tukajšnim oblastnim in dediščinskim ustanovam od ministrstva za kulturo do mestnega muzeja pro bono predlagala predloge sodobne prostorske zaščite in predvsem javne predstavitve in situ določenih kompleksov arheoloških najdb v stari Ljubljani in njenem barjanskem robu. Gre na primer za izzive gradnje podzemne garaže na Vodnikovem trgu, zdaj zasutega kolišča na Špici na ljubljanskih Prulah, svojstven predlog pa sta v skladu s sodobnimi načeli sodelovanja prebivalcev pri urejanju javnih prostorov dala tudi pri projektu posodabljanja ljubljanskega železniškega in avtobusnega vozlišča. Arhitekt Kovač je pred leti tudi patentiral sistem zaščite arheoloških najdb in situ »Eureka-Eurocare E! 1586 Arch«, in ga uporabil pri ureditvi ene od cesarskih grobnic v podzemni muzej na Kitajskem. V pogovoru gost pojasnjuje te dolgoletne izkušnje in, tako kot marsikdo ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj vse te institucije izpuščajo potencialne prednosti mesta Ljubljane pri javnem predstavljanju svoje izjemno bogate arheološke dediščine. Kovač je l.1964 diplomiral pri arhitektu Edvardu Ravnikarju in nadaljeval študij varstva dediščine na Švedskem in v Rimu.
FOTO: Na levi sedanji pogled od vogala gostilne Vodnikov hram proti vzpenjači na grad, desno pa izsek skice nerealiziranega predloga dvojice Kovač/Kerševan za Srednjeveški muzej Ljubljane, del, ki je predvidel tudi predstavitev in-situ vzhodnega ljubljanskega obzidja s preostankom obrambne trdnjave barbakan pri Kloštrskih vratih
VIR: avtor skice je arhitekt Peter Kerševan (1938-2024
Tudi po svetovnem dnevu biodiverzitete, ki je bil pretekli torek, bomo spregovorili o tej temi. Nedavno so na Nacionalnem inštitutu za biologijo predstavili osnovne okvire že potekajočega projekta »Life Natura Viva«. Njegov osnovni namen je, v petih letih razširjati vednost o življenski raznovrstnosti. O tem so za oddajo spregovorili: koordinatorica projekta, dr. Anamarija Žagar, znanstveni koordinator, dr. Davorin Tome, in poleg njega začetna pobudnica, Marjana Hoenigsfeld Adamič, ustanoviteljica in idejni vodja zasebnega zavoda Inštitut Lutra, ki se osredotoča na varstvo narave
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Pozornost vnovič namenjamo morju in življenju v njem. Raziskovalci z Morske biološke postaje Piran že dobri 2 desetletji načrtno sestavljajo zemljevid življenske raznovrstnosti slovenskega dela Jadrana. Nedavno so predstavili monografijo z naslovom »Polži zaškrgarji slovenskega morja«. Pobudo za objavo je dala predsednica slovenskega odbora UNESCO-ve Medvladne oceanografske komisije, prof.dr. Patricija Mozetič, sicer tudi nova predstojnica te raziskovalne enote Nacionalnega inštituta za biologijo. Samo v akvatoriju pred zgradbo postaje v Piranskem zalivu so doslej našteli četrtino od doslej 360 registriranih vrst teh povečini brezlupinskih in barvno bogatih polžev v Sredozemlju. Torej 90 vrst. Kako je prišlo do tega taksonomskega projekta, gradnika v zemljevidu biodiverzitete slovenskega morja? Avtorji monografije, mladi raziskovalec mag.Domen Trkov, dr.Borut Mavrič in prof.dr.Lovrenc Lipej, ki v oddaji odgovarja na to in še več vprašanj, so do gradiva za objavo prišli bolj ali manj v vmesnih časih med plačanimi projekti in – nazadnje a ne nepomembno – ko jim je v jeklenkah pod vodo ostajalo še nekaj kisika.
ZRC SAZU je pred dobrim tednom z majhno slovesnostjo odprl novo Raziskovalno postajo Barje na Igu pri Ljubljani. Vanj se je popolnoma preselil BIJH, poleg prostora za hrambo knjig založbe ZRC SAZU, knjižnic in arhivov so nujno potrebne dodatne prostore dobili tudi Arheološki inštitut, Paleontološki inštitut in Geografski inštirut Antona Melika. O veliki pridobitvi biološkega inštituta, raziskavah in njihovem delu smo se pogovarjali z več raziskovalci, bolj podrobno pa bosta spregovorila botanik doc. dr. Urban Šilc in zoolog dr. Matjaž Gregorič. V eni od naslednjih oddaj pa bo o sodelovanju ZRC SAZU in NIB govoril tudi dosedanji predstojnik inštituta izr. prof. dr. Matjaž Kuntner, ki je nedavno postal direktor Nacionalnega inštituta za biologijo. V najnovejši prostorski pridobitvi dveh raziskovalnih ustanov bosta tako združila vire oba sorodna inštituta oziroma Znanstveno-raziskovalni center SAZU.
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
V zibelki svetovne morske biologije in oceanografskih ved, Tržaškem zalivu, se je že pred dobrimi 200 leti začelo organizirano raziskovanje morja. Zato bi od zunaj lahko pričakovali njegovo temeljito poznavanje. Tu poleg raziskovalne postaje v sosednjem Trstu deluje Morska biološka postaja Piran, del Nacionalnega inštituta za biologijo. Od konca 90-ih let bolj organizirano in temeljito raziskujejo življensko raznovrstnost različnih podvodnih habitatov, in vedno znova odkrivajo nove organizme, ki so se jim prilagodili ali vanje prihajajo občasno. Njihove izkušnje kažejo, da se tako slovensko morje kot ves zaliv sooča z velikimi spremembami zaradi globalnih procesov v zadnjih desetletjih. Povzema jih podvodni raziskovalec in potapljač, prof.dr.Lovrenc Lipej.
Izr.prof.dr. Tanja Pipan z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, v pogovoru osvetljuje in utemeljuje pomembnost ohranjanja biodiverzitete v kraškem podzemlju, predvsem v plitvem (epikras), o katerem je med drugim skupaj z ameriškim kolegom Davidom C. Culverjem izdala že dve knjigi pri Oxford University Press. Spoznava in spremlja ga skozi mnoge študije biologije podzemeljskih habitatov. Je tudi vodja oz. nacionalna koordinatorka v projektih ESFRI, eLTER, Life Watch, krasoslovne predmete pa predava na Univerzi na Primorskem v KP in Univerzi v NG.
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Čez slaba dva meseca, 22. maja, nas bodo dežurni čuvarji reda vnovič opomnili na mednarodni dan »biodiverzitete«, že pol stoletja staro konvencijo, ki jo je naša država ratificirala v drugi polovici 90-ih. V teh pomladnih mesecih se bomo tem o življenski raznovrstnosti lotili v nekaj poskusih. Da opomnimo na strokovne podlage skrbi za ohranjanje mnogih vrst, ki jih kapitalistični svetovni red že krepko več kot stoletje uničuje z zanj zastonjkarsko rabo t.im. »ekosistemskih storitev«. Lep primer uničenja milijard primerkov ene živalske vrste so pred tremi leti pokazali v Prirodoslovnem muzeju v glavnem mestu na eni od mnogih takratnih razstav v tematskem letu z naslovom »Živela evolucija!«. Na primeru nagačenega goloba selca, (latinsko ectopistes migratorius«, ki so si ga izposodili v zoološki zbirki Karlove univerze v Pragi, je prof. dr. dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje, razložil, zakaj so nagačenega selca uvrstili na razstavo!?
Letos mineva 80 let od odkritja oz. začetka odkopavanja ostankov okostja ledenodobnega mamuta pri Nevljah v okolici Kamnika. Izvorne ostanke Prirodoslovni muzej Slovenije v Ljubljani hrani v depoju. Preden pa so tja prišle, so jih morali ustrezno konservirati. Točneje, obdelati s t.im vakuumsko impregnacijo. Prav za vakuumske tehnologije je strokovnjak dr.Jože Gasperič z IJS. V prejšnem desetletju so z ekipo poskrbeli, da so s to posebno tehnologijo ohranili originalne kosti, repliko pa si lahko ogledamo v muzeju. V pogovoru bo pojasnil, s kakšnimi izzivi so se soočili pri postopku, kako je potekal 10-letni postopek, in kaj so morali zgraditi pri aplikaciji vakumske impregnacije mamutovih kosti.
Nacionalni inštitut za biologijo (NIB) je postal partner v mednarodnem projektu CHANGE pod koordinacijo raziskovalnega centra za tehnologijo, delo in kulturo v Avstriji. Gre za sodelovanje sorodnih centrov iz sedmih evropskih držav, ki bodo iskali sistemske rešitve za nadaljevanje kariere raziskovalk pri nas in v partnerskih državah. Očrtal naj bi torej sistemske pogoje za reševanje težav, ki izhajajo iz neenakopravne obravnave žensk v znanosti. Kako inštitutska koordinatorica projekta dr. Ana Rotter in znanstvena svetnica prof. dr. Tamara Lah Turnšek pojasnjujeta paradoks neenakopravnosti pogojev na NIB, kjer je od 90 raziskovalcev 63% zenskega spola, vseh 5 raziskovalnih programov pa vodijo raziskovalke! Obe sta bili že članici Komisije za zenske pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo RS.
Na začetku meseca je Tehniški muzej Slovenije v Bistri sezono odprl z novo razstavo z naslovom »Znanje brez meja«. Na njej predstavljajo 14 uspešnih inovatorjev in znanstvenikov s področja znanosti in tehnike, ki so zaradi različnih razlogov odšli v svet ali pa jih je od tam življenje napotilo v naše kraje. Dosežke so dosegli s selitvijo v bolj vzpodbudno okolje, kot npr. v okolici Celovca rojeni Nobelovec Friderik Pregl. S postavitvijo(delo Mihe Turšiča) take razstave želijo opozarjati na to, da je znanje vedno prehajalo tako dejanske kot navidezne meje in tako izpostavljajo pogosto zapostavljeni pozitivni vpliv migracij na življenje in družbo. Poleg prepoznavnih akterjev kot so npr. Trubar, Zois, Angela Piskernik, Anton Codelli, bo na razstavi mogoče spoznati oris dosežkov osrednjega soustanovitelja Inštituta Jožef Stefan, Antona Peterlina, Hermana Potočnika Noordunga, Antona Mavretiča, Sunito L.Williams, soustvarjalca Silicijeve doline Franceta Rodeta, in avtorja prvega elektronskega mikroskopa Aleša Strojnika. Z nami v studiu – pogovor poteka V ŽIVO – bo njegova hči, »iskalka eksoplanetov« Marija Strojnik, pridružili pa se ji bosta tudi muzejska svetnica Irena Marušič in Eva Horvat, novinarka v angleškem servisu STA. Jeseni 2017 je koordinirala predstavitev 8 slovenskih znanstvenikov in ustvarjalcev za javnosti zunaj države. Povezuje Goran Tenze.
Danes o poskusih mladega raziskovalca na Morski biološki postaji Piran (NIB), da bi razumel in razložil vlogo in pomen vrstne sestave potencialno toksičnega fitoplanktona oz. ene najbolj razširjenih alg – diatomej ali rjavih alg v severnem Jadranskem morju. Po študijskih izkušnjah iz Ljubljane, Pertha (Avstralija) in Univerze St.Andrews (Škotska), kjer je magistriral na smeri »ekosistemsko upravljanje z morskimi viri«, je Timotej Turk Dermastia trenutno tudi doktorski študent na smeri »ekotehnologije« na Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan v glavnem mestu. Z njim smo se pogovarjali v prostorih raziskovalne postaje na Obali.
Danes o tem, kaj novega je skupina raziskovalcev Kemijskega inštituta iz Ljubljane odkrila na področju iskanja izboljšav akumulatorjev za vozila na električni pogon, točneje za prihodnjo alternativo večini zdaj proizvedenim. Ti predvsem zaradi energetsko potratne proizvodnje in težavnega recikliranja dolgoročno ne bodo ekološko vzdržni. Pred tremi leti je bil v okviru projekta raziskav »litij-žveplovih« akumulatorjev z nazivom Helis, ki ga je vodil, gost v oddaji izr.prof.dr.Robert Dominko. Tokrat kot prvopodpisani soavtor predstavlja poanto pretekli teden objavljenega članka v reviji NATURE COMMUNICATIONS. V njem so pojasnili novo metodo vpogleda v delovanje organskih katodnih materialov v različnih akumulatorskih sistemih. Raziskavo sta sicer vodila raziskovalcca iz njegove skupine, dr. Jan Bitenc in dr. Alen Vižintin, v njej pa so sodelovali še Anja Kopač Lautar, Klemen Pintar, Jože Grdadolnik, Jernej Stare, Anna Randon Vitánova s strani sofinancerja, japonske tovarne Honda, in današnji sogovornik, sicer tudi vodja skupine za moderne baterijske sisteme na Odseku za kemijo materialov Kemijskega inštituta.
Sredi trde zime tokrat vnovič govorimo o visokogorskih jezerih v vzhodnih Alpah. Spomladi jih bomo lahko spet videli, poleti pa poleg njihove tudi estetske lepote zgroženo ugotavljali, da barva njihovih voda postaja vedno bolj zelena. Zakaj? Z njihovo ekologijo se že nekaj desetletij ukvarja prof.dr.Anton Brancelj, znanstveni svetnik z Oddelka za raziskovanje sladkovodnih in kopenskih ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Ko smo se pred nekaj leti z njim pogovarjali o tej plati življenja v visokogorju, nas je presenetilo, da se je njihovo redno spremljanje in resne raziskave začelo razmeroma pozno, šele v začetku 90-ih let. Več v pogovoru. Na fotografiji Črno jezero, eno od sedmih v dolini od vrha Komarče do Prehodavcev (vir: http://welcomemap.si/place/triglav-lakes-valley/ )
V oddaji tokrat podajamo v razmislek o etiki znanosti. Sredi prejšnega desetletja je profesor filozofije dr. Rado Riha, za našo tedanjo oddajo Trojna spirala (urejala jo je Mojca Dvořak), priredil svoje daljše besedilo z retoričnim vprašanjem v naslovu: »Ali znanost misli? Znanost in etika«. V reviji Filozofski vestnik objavljenem besedilu se je spraševal, ali je sodobna znanost sposobna reflektirati pogoje in različne učinke ter posledice lastnih dosežkov. Tema torej, ki je danes nemara še bolj aktualna kot pred leti, in o kateri je potrebno vedno znova premišljevati. Rado Riha je predstojnik Filozofskega inštituta na Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU in profesor na Podiplomski šoli tega raziskovalnega zavoda. Na sliki plakat, ki ponazarja revolucijo razmerja med izobraževanjem in tehnologijo (vir: https://web-school.in/revolution-relationship-education-technology-core-factors-influencing-years/ )
Današnja tema bo o kraškem podzemlju, predvsem tistem, ki je že veliko let na voljo turistom. Letos bomo zaznamovali 200 let, odkar je domačin Luka Čeč po pričevanjih odkril notranje dele Postojnske jame. To pomeni tudi toliko let turističnega vpliva na občutljivi podzemni kraški svet. Na postojnskem Inštitutu za raziskovanje krasa (ZRC_SAZU) že dalj časa poleg številnih meritev spremljajo in raziskujejo tudi vpliv na jamski svet, ki ga povzroča turistični obisk. Tako bo letošnja junijska, že 26. mednarodna krasoslovna šola v organizaciji inštituta posvečena temi Turistične jame in znanost. Zanjo pa so se med drugim odločili tudi zaradi okrogle obletnice. Meritve na inštitutu že dalj časa koordinira dr. Stanka Šebela, znanstvena svetnica, po osnovni izobrazbi geologinja. Obiskali smo jo v Postojni.
Pretekli teden smo spoznali raziskovalko in izumiteljico Marijo Strojnik. Deluje kot zaslužna profesorica na Raziskovalnem centru za optiko v mestu Leon v Mehiki. Rojena je bila v Ljubljani, od koder je po prvem letniku tehnične fizike za očetom, profesorjem Alešom Strojnikom, odšla na Univerzo v Arizoni, kjer je kot prva ženska doktorirala iz optičnih ved. Ameriška NASA ji je podelila 6 priznanj za raziskovalne dosežke. Za Jet Propulsion Laboratory – ta razvija vesoljske tehnologije za ameriško vesoljsko agencijo – je izdelala inteligentni navigacijski inštrument oz. tehnologijo samostojne orientacije plovila v medzvezdnem prostoru. S to tehnologijo je plovilo projekta Cassini-Huygens pred dvajsetimi leti začelo pot do Saturna, ki se je končala lani oktobra. Za ta dosežek je kot prva ženska prejela Goddardovo nagrado za dosežke v razvoju vesoljskih tehnologij. O vsem tem je govorila v prvem delu pogovora, ki se je sklenil na točki začetka pripovedi o sodelovanju v projektih iskanja eksoplanetov, in kako v izvedbah njenih predlogov niso upoštevali. Izvedeli boste tudi, kako razlaga objave medijskih upodobitev Zemlji domnevno podobnih planetov, ki jih tukajšni mediji občasno povzamejo po ameriških virih.
Spoznali bomo raziskovalko in izumiteljico Marijo Strojnik. Zadnjih nekaj desetletij deluje kot zaslužna profesorica na Raziskovalnem centru za optiko v mestu Leon v Mehiki. Rojena je bila v Ljubljani, od koder je po prvem letniku tehnične fizike za očetom, profesorjem Alešom Strojnikom, odšla na Univerzo v Arizoni, kjer je kot prva ženska tudi doktorirala iz optičnih ved. Ameriška NASA ji je podelila 6 priznanj za raziskovalne dosežke. Za Jet Propulsion Laboratory - ta razvija vesoljske tehnologije za ameriško vesoljsko agencijo - je izdelala inteligentni navigacijski inštrument oz. tehnologijo samostojne orientacije plovila v medzvezdnem prostoru. S to tehnologijo je plovilo projekta Cassini-Huygens pred dvajsetimi leti začelo pot do Saturna, ki se je končala lani oktobra. Za ta dosežek je kot prva ženska prejela Goddardovo nagrado za dosežke v razvoju vesoljskih tehnologij. Njen raziskovalni interes je že dlje časa usmerjen v iskanje načinov, kako priti do eksoplanetov – planetov zunaj našega osončja. Prvi del daljšega pogovora z njo se konča z napovedjo prav tega raziskovalnega izziva. O tem pa v drugem nadaljevanju prihodnji teden.
Neveljaven email naslov