Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
531 epizod
Vabimo vas v družbo ljudi, ki so zaradi svojega dela, dejanj in značaja drugačni, izstopajoči. Pogosto so povezani s svojim krajem, zato predstavljamo tudi naš geografski prostor in njegove značilnosti.
V tokratni oddaji se bomo odpravili v Log pod Mangartom. Tam živi družina Černuta, ki se ukvarja z ovčerejo, izdelavo bovškega sira s certifikatom za zaščiteno označbo porekla, pred časom pa so sicer ekološki kmetiji dodali še turistično dejavnost. Nad delom na kmetiji bdijo Domen in Irena ter njun sin Klemen, ki si je v Logu pod Mangartom ustvaril družino. Drugega sina Martina pa je služba odpeljala v Novo Gorico, vendar se rad vrača domov in, kadar lahko, tudi pomaga pri opravilih. Družino Černuta je obiskala Karin Zorn.
V Hrvaški Istri deluje šest slovenskih društev, najstarejše med njimi je Slovensko kulturno društvo Istra iz Pulja. Ustanovljeno je bilo pred petnajstimi leti in danes je v njem nekaj več kot 500 članov. Pod njegovim okriljem že 10 let deluje mešani pevski zbor Encijan. Iz majhne skupinice pevk in pevcev, ki so se pred desetimi leti zbrali, da bi skozi pesem ohranjali vez z matično domovino in slovenskim jezikom, je v desetletju nastal pravi zbor, ki ga od začetka vodi zborovodja Paola Stermotić. Začeli so s prepevanjem slovenskih ljudskih pesmi. Sprva le dvoglasno, danes suvereno in ubrano zapojejo štiriglasno. Desetletje skupnega prepevanja so sklenili s slavnostnim koncertom in izdajo zgoščenke. Zbor je za pevke in pevce veliko več kot le petje. V njem so se stkale prave prijateljske vezi, je ljubezen, je radost in je veselje, so Barbari Kampos povedali člani mešanega pevskega zbora Encijan iz Pulja, ki jih predstavljamo v tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje.
Urarstvo, vzdrževanje in izdelava naprav za merjenje časa, ne zmore več kljubovati času. Ena najstarejših obrti počasi tone v pozabo in izumira. Pravih mojstrov je vse manj in menda bi jih v Sloveniji lahko našteli na prste ene roke. Med ljubitelje in poznavalce, ki jim za drobne, predvsem pa natančne instrumente še vedno trepeta srce, sodita tudi Albin in Tomaž Škrlj, oče in sin iz obrtne delavnice v Novi Gorici, ki ima v svojem nazivu tudi še: urarstvo. K pogovoru v oddaji Primorski kraji in ljudje ju je povabila Zdenka Tomulič.
Vipavska dolina ima bogato zgodovino, ki pa jo v preteklosti domačini in tisti, ki se ukvarjajo s turizmom niso znali ali zmogli izkoristiti. Zelo malo je recimo znanega o turških vpadih, čeprav so zaradi njih po celotni dolini nastala številna taborska obzidja ali naselja. Ti so v Vipavsko dolino prišli zaradi najbližje poti, ki je tod vodila do furlanske nižine in Rima. Na svojih pohodih so požigali vasi, pobijali ljudi, mlade fante pa ugrabili ter jih vzgojili v janičarje. V strahu pred njimi so okrog cerkva ali višje ležečih delov gradili taborska obzidja. Vasi in zaselki v Vipavski, ki so ohranili stavbno dediščino protiturških taborov jo nameravajo obnoviti in povezati v turistično ponudbo. Oddajo je pripravila Nataša Uršič.
Pred letom dni je v nekdanjih prostorih koprske tovarne Inde zaživela ustvarjalna Platforma Inde. Njeni člani so v prvem skvotu na Obali uspeli organizirati številne prireditve in dogodke, s katerimi spodbujajo kritičen odziv javnosti na aktualno družbeno dogajanje doma in po svetu. Prvo obletnico so obeležili s petdnevnim maratonom in prvo številko tiskanega časopisa Počasnik. Več o tem, kdo so Indejevci in kaj načrtujejo, pa v reportaži, ki jo je s članicami in člani kolektiva pripravila Lea Širok.
Obiskali smo družino Ivančič iz Kopra. Mama Mirjam je priznana fizioterapevtka, hči Polona kot kozmetičarka dela z mamo v skupni dejavnosti Tim terapija v Ankaranu, sina jJako pa poznamo z Radia Capris, še posebej pa kot imenitnega fotografa. Ena zgodba treh ljudi. Obiskala jih je Nataša Benčič.
Sredi Vipavske doline se na enem izmed značilnih gričev dviga Vipavski Križ. Zgodb povezanih s tem krajem je veliko: od tega, da je Vipavski Križ pravzaprav mesto, saj ga je v to leta 1532 povzdignil cesar Ferdinand I, do tega da je tam pridigal Primož Trubar, po ljudskem izročilu pa naj bi Napoleonova vojska nad kraj izstrelila topovsko granato, ki jo še danes lahko vidimo vgrajeno na eni izmed hiš. Občina Ajdovščina je letos Vipavski Križ celovito prenovila - tudi v upanju, da bo v prihodnje zgodb, predvsem turističnih, še veliko. Današnjo oddajo Primorski kraji in ljudje je pripravila Karin Zorn.
V današnji oddaji Primorski kraji in ljudje smo bili na obisku v Kortah, kjer je dišalo po domačem pecivu. Pripravljala ga je Marija Panger, ki istrske dobrote predstavlja s hčerjo Rozano Prešern na raznih turističnih prireditvah in sejmih. Obe sta dejavni v Turističnem društvu Šparžin, ki skrbi za ohranjanje kulturne dediščine z običaji in navadami izolskega podeželja. Oddajo je pripravila Tjaša Lotrič:
Tokrat smo se v oddaji pomudili na vrtnarski kmetiji Čebron v Bukovici. Z vrtnarstvom se ukvarja že tretja generacija in vse kaže, da bo ljubezen do zemlje in kmetovanja ostala živa tudi naprej. Čebronove je obiskala Ingrid Kašca Bucik.
Pred 200 leti so v Renčah otroci prvič sedli v šolske klopi. Po podatkih iz najstarejše šolske kronike namreč začetki osnovnega šolstva v Renčah segajo v leto 1815. Pouk, ki je potekal v občinski hiši, je obiskovalo 50 otrok. Utrip šolstva v Renčah nekoč in danes je v oddaji Primorski kraji in ljudje ujela Karin Zorn.
Med avstro-ogrskimi letalci, ki so v prvi svetovni vojni preletavali območje soške fronte, sta bila tudi Bovčan Julian Kenda in Venčeslav Vrtovec iz Velikih Žabelj. Oba sta bila letalska opazovalca. Prvi je tragično preminil ko je bil star komaj 23 let, drugi pa je po vojni odšel v semenišče. Več podatkov o njunem življenju je v današnji oddaji Primorski kraji in ljudje, ki jo posvečamo stoletnici začetka soške fronte, zbrala Karin Zorn. Njen sogovornik je bil poznavalec letalstva v prvi svetovni vojni Jožef Silič iz Šempetra.
Soško fronto, kateri namenjamo niz poletnih oddaj Primorski kraji in ljudje, so v prvi svetovni vojni preletavala tudi letala. Avstro-ogrska vojska je bila v številnih pogledih v slabšem položaju od italijanske: ob začetku vojne je imela trikrat manj letal, slabšo razporeditev letališč ob soški fronti in slabše pogoje za letenje. Vendar kot pripoveduje raziskovalec in strokovnjak za letalstvo v prvi svetovni vojni Jožef Silič iz Šempetra, italijanska vojska vsega tega ni znala izkoristiti. Prisluhnete oddaji, ki jo je pripravila Karin Zorn.
V tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje, namenjeni sto letnici začetka Soške fronte bomo govorili o Džamiji, ki so jo sredi vojne vihre postavili v vasici Log pod Mangartom. O njej sicer ni znanega veliko, tudi ostankov ne najdemo, zagotovo pa predstavlja svojevrstno zanimivost iz takratnih časov in priča o tem, da je bilo za vojake, ki so se borili daleč od doma in svojih verskih običajev dobro poskrbljeno. Oddajo je pripravila Ingrid Kašca Bucik.
Tokrat v oddaji Primorski kraji in ljudje, namenjeni stoletnici začetka soške fronte, bomo predstavili usodo dveh krajev: vasi Vrtojba in hriba Škabrijel. Vrtojba velja za najbolj porušeno vas na soški fronti. Od 350-ih hiš je ostala neporušena le ena. Škabrijel pa je bil po nekaterih podatkih najbolj obstreljevan hrib v celotni prvi svetovni vojni. O tem se je z zgodovinarjem Renatom Podbersičem mlajšim pogovarjala Karin Zorn.
Na bojišče se je odpravilo tudi veliko domačinov. Eden izmed njih je bil tudi Ivan Uršič iz Zgornje Borjane. Čeprav je bil navaden vojak je bil za takratne razmere zelo dobro pismen. Svoja občutja in doživetja 1. svetovne vojne je zapisoval v črno knjižico, ki jo je imel vedno pri sebi. Dnevniški zapisi in pesmi je Tolminski muzej letos izdal v knjigi »Zdaj pa grem na bojno polje«, ki nosi tiho sporočilo, da vojna ni rešitev. Tokratno oddajo je pripravila Lea Kemperle.
Danes se bomo v oddaji Primorski kraji in ljudje, posvečeni stoletnici začetka soške fronte, pomešali med madžarske turiste. Pred dnevi je več kot petsto Madžarov spoznavalo soška bojišča tako na slovenski kot italijanski strani. Obiskali so Posočje, Gorico in italijanski Kras. Vedno več je Madžarov, ki iščejo sledi svojcev na tem bojišču, tudi med potniki posebnega vlaka Isonzo ali Soča Express jih je bilo veliko. Z njimi se je pogovarjala Karin Zorn, ki je tudi pripravila naslednjo reportažo.
V tokratni oddaji iz niza odmevov ob 100 letnici začetka soške fronte, namenjamo pozornost dogajanjem v zaledju. Možje v bojnih jarkih, doma pa ženske z otroki in družinami. Na tisoče ljudi je moralo v begunstvo, kjer se je življenje zapisovalo s trdo, neusmiljeno roko pomanjkanja, strahu, ponižanj. O soočenju prebivalstva z vsakdanom v zaledju fronte, o beguncih govori razstava, ki je postavljena v prostorih Fundacije Poti miru v Kobaridu. Z vodjo projekta, doktorico Marto Verginella, se pogovarja Zdenka Tomulič.
V krajih kjer je potekala fronta je spomin na to zgodovinsko obdobje še posebej prisoten. Pred desetletji, ko je bila prva svetovna vojna po krivici potisnjena v ozadje druge, so nekateri po kavernah in jarkih že skrbno zbirali ostaline, dnevniške zapise, fotografije ter strokovno literaturo, ki je bila silno redka. Ljubitelji tega zgodovinskega obdobja so se leta 1993 združili v Društvo Soška fronta. Danes v njem deluje 200 članov, ki skrbijo za materialno in spominsko dediščino. Tadej Munih in David Erik Pipan - prvi predsednik, drugi podpredsednik Društva, sta gosta tokratne oddaje Primorski kraji in ljudje. Z njima se pogovarja Nataša Uršič.
Naša sogovornika bosta tudi tokrat Mihael Uršič iz Fundacije Poti miru v Kobaridu in Željko Cimprič iz kobariškega muzeja. Oba sta odlična poznavalca dogajanja na soški fronti in tudi vodnika po poteh, kjer so nekoč potekale bitke. Skozi njune roke je šlo veliko dnevniških zapisov vojakov ter civilistov, pregledala sta stotine fotografij in pričevanj. Ob marsikaterem zapisu jima je zaradi strahot vojne, zastal dih, sta povedala Nataši Uršič. V 888 dneh, kolikor je trajala soška fronta, izstopajo predvsem zgodbe in pripovedi posameznikov. Iz njih izvemo, da je bil boj z naravo bolj krut kot boj v strelskih jarkih. Veliko več časa kot bojevanju so vojaki posvečali vprašanju, kako ostati zdrav, kako se prehraniti, kako se ogreti in kar je najpomembnejše - kako ostati živ!
Prva v nizu oddaj, ki jih posvečamo stoti obletnici začetkov bojev na soški fronti. Naša sogovornika bosta Mihael Uršič iz Fundacije Poti miru v Kobaridu in Željko Cimprič iz kobariškega muzeja. Oba sta odlična poznavalca dogajanja na soški fronti in tudi vodnika po poteh, kjer so nekoč potekale bitke. Skozi njune roke je šlo nešteto dnevnikov vojakov ter civilistov, fotografij in pričevanj. Ob marsikaterem zapisu jima je zaradi strahot vojne zastal dih, sta povedala Nataši Uršič. V 888 dneh, kolikor je trajala soška fronta, izstopajo predvsem zgodbe in pripovedi posameznikov. Iz njih izvemo, da je bil boj z naravo bolj krut kot boj v strelskih jarkih. Veliko več časa kot bojevanju so vojaki posvečali vprašanju, kako ostati zdrav, kako se prehraniti, kako se ogreti in kar je najpomembnejše - kako ostati živ!
Neveljaven email naslov