Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov
Mlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna.
"Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk
Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.
"Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič
Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga.
"Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko
"Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar
732 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov
Mlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna.
"Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk
Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.
"Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič
Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga.
"Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko
"Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar
Težko se uokvirita le v en žanr, pravita, da igrata etno-šanson. Podajata veliko raznolikih zgodb, vsaka je delo zase. Besedila nastanejo, ko se zgodi življenje in vpliv čustvenih afektov. Na začetku nista vedela, da bo Zajtrk njuna skupina. Pisala sta le pesmi. Ker sta opazila, da so bila vsa njuna besedila v slovenščini in so na ta način gradila intimo, sta idejo za ime dueta dobila ravno tu. V intimi, ki si jo delijo le najožje osebe, ki skupaj zajtrkujejo in poslušajo njune pesmi.
Vizualna umetnica o svojem 5. celovečernem igranem filmu Človek s senco, ki je bil na festivalu American Filmatic Arts Awards razglašen za najboljši celovečerni film leta 2020.
Zarja Vršič je mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti, asistentka na Oddelku za prevajalstvo in avtorica knjižnega prvenca, zbirke kratkih zgodb Kozjeglavka. Opišemo jih lahko kot zbirko nenavadnih kratkih zgodb, ki je sicer izšla predlani, a še vedno vznemirja kritike in bralce. Izšla je pri Cankarjevi založbi in bila nominirana za najboljši literarni prvenec.
Barbara Kastelec je likovna umetnica, ki nas popelje od mikroskopskih semen do dna morja ali teleskopskih pojavov vesolja. Njena samostojna razstava z naslovom Nevidni sopotnik, ki obsega 170 centimetrske slike sluzavcev, je na ogled v galeriji artKIT. Tematsko slikarstvo na takšen način združuje z znanostjo.
Tina Mahkota je prevajalka in avtorica prevoda igre Učinek, britanske dramatičarke Lucy Prebble, ki govori o kemiji kot znanosti in tudi o njenem metaforičnem pomenu, ki se zgodi med ljudmi.
"Teater je pa naš dom, čeprav je zdaj drugače," že na začetku intervjuja izpostavi Janez Hočevar - Rifle. Trenutno ga lahko spremljamo v interaktivni komediji Optimisti in v televizijski nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. "Odkar sem v penzionu, sploh nimam nič časa, zdaj pa kar naprej nekaj počnemo." Tudi ustvarjanje Optimistov je nenavadno, saj se vsebina sproti prilagaja željam občinstva.
Jaša Koceli z umetniško ekipo sodeluje v mednarodnem gledališkem projektu Hektomeron, ki povezuje sto držav. Ali lahko povezani zgradimo novo odpornost na razmere, ki smo jim nepričakovano podvrženi?
Tevž Logar, kustos razstave, 'Ko si v dvomu pojdi v muzej', ki jo otvarjajo v Mestnem muzeju Ljubljana. Na ogled bo pet evropsko zelo pomembnih zbirk, ki bodo pokazale, kaj zbiratelji pomenijo za umetnostni sistem in kaj novim strategijam.
Psatelj, dramatik ter gledališki in filmski režiser, ki nas vedno znova preseneti s svojim dramskim besedilom. Z Nino Zagotičnik sta namenila pozornost predvsem krstni uprizoritvi romantične drame Jazz.
V nedeljo, desetega januarja, prihaja na spored prvega programa Televizije Slovenija nova izvirna slovenska kriminalna nadaljevanka Primeri inšpektorja Vrenka, nastala po treh romanih pisatelja Avgusta Demšarja: Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led. V glavni vlogi inšpektorja Martina Vrenka nastopa Dario Varga, kriminalistično ekipo pa sestavljata še Jurij Drevenšek (Marko Breznik) in Lotos Šparovec (Oskar Brajdič). Katarina Čas je lastnica lokala, in inšpektorjeva prijateljica Mojco, v ostalih vlogah se pojavlja mnogo prepoznavnih igralk in igralcev.
"Vse kar rabiš je dober scenarij in malo talenta," med intervjujem izpostavi Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?
Gost Nine Zagoričnik je Marcel Štefančič, ki se je v svoji zadnji knjigi "Če umrem, preden se zbudim", na 1000 straneh, lotil najbolj atraktivnega filmskega žanra - noir filmov.
Primož Premzl je mariborski založnik, galerist, zbiralec štajerskega domoznanskega gradiva ter zagnan raziskovalec kulturne dediščine, predvsem tistih spregledanih dogodkov in osebnosti, ki jih je zgodovina hote ali nehote prezrla.
Gosta oddaje Proti etru spet ta dež sta arhitekturni tandem Špela Kuhar in Robert Potokar, avtorja monografije Zgodbe slovenske arhitekture, od koliščarjev pa do leta 2020. Ne gre za enciklopedični prikaz, namen je predvsem spodbuditi zanimanje za arhitekturo najširšemu krogu bralcev.
Avtorji stripa: pisatelj Boštjan Gorenc, jezikoslovec in literarni zgodovinar Kozma Ahačič ter ilustrator Jaka Vukotič
Nataša Prosenc Stearns je diplomantka ALUO v Ljubljani. Kot prejemnica Fulbrightove štipendije je v Los Angelsu na California Institute of the Arts študirala filmsko in video produkcijo. Režirala je kratke, dokumentarne in celovečerne filme, kot vizualna umetnica pa svoja dela razstavlja v galerijskih prostorih Los Angelesa, na številnih mednarodnih razstavah in bienalih, pogosto tudi v Sloveniji. Svoja dela je večkrat predstavljala na Beneškem likovnem bienalu. Že od junija se ukvarja z multi projekcijo, ki je nekakšen vpad v središče mesta in se tako dogaja v zelo urbanem prostoru, ki ga obkrožajo stavbe.
Je tudi potapljač in kajakaš, med drugim pa tudi kot član znanstvene raziskovalne skupine za medicino fizike na Institutu Jožef Stefan raziskuje fizikalne modele imunoterapije.
Pred kratkim je v njegovem prevodu izšel roman Mamina zapuščina, svetovno uveljavljene pisateljice Minae Mizimura. Med slovenskimi japonologi ima Iztok Ilc najbolj kontinuiran opus prevedenih japonskih literarnih del. Med njimi je tudi 700 strani dolg roman Kronika ptiča navijalca, pisatelja Harukija Murakamija.
Neveljaven email naslov