Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.
Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti
Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?
"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."
V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."
"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."
Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.
"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."
Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa."
"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."
732 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.
Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti
Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?
"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."
V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."
"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."
Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.
"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."
Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa."
"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."
Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.
Živa Bizovičar, gledališka režiserka in dramaturginja nas je najprej navdušila z avtorsko predstavo Žene v testu, v ljubljanski Drami, nato pa še z uprizoritvijo JURIŠ, ki je nastala po motivih življenja in dela dveh pesnikov Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča.
Živa Ploj Peršuh je muzikologinja in ena naših najbolj nadarjenih, priznanih in vsestranskih dirigentk. Je ustanoviteljica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega orkestra (SMO), s katerim bo nastopila na 7. Zimskem festivalu Ljubljana.
Žiga Roš je predstavnik mlade generacije slovenskih ilustratorjev. Za magistrsko delo je izbral "Ilustracije štirih najpogostejših struktur virusov", mikrosvetove, ki si jih s pomočjo ilustracije lažje predstavljamo. "Moje ustvarjanje je znanstveno natančno", pravi Žiga, "nekaj pa je zapolnjenega z domišljijo". Žiga Roš deluje tudi na področju domišljijske ilustracije, kjer ga zanimajo različne tehnike, najpogosteje se poslužuje vektorske risbe in digitalnega kolaža, s katerim gradi nadrealistične arhitekture in tako ustvarja sanjske in fantazijske svetove.
Mlada gledališka režiserka Nina Ralić Kranjac se je skupaj z damaturgom Tiborjem Hrsom Pandurjem lotila uprizoritve Mrakijada, ki je nastala po trilogiji Rimljanovina, ter drugih besedilih pisatelja in dramatika Ivana Mraka. Ni naključje, pravi, da se je prav njena generacija lotila tega izjemnega umetnika, ki s strani družbe ni bil priznan, hkrati sam vztraja na neki margini in prav zaradi tega je vedno znova dobival vsebino iz katere je črpal in pisal, na nek način portretiral to, kar je nekoč naredil že Cankar. Miloš Kosec, eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije, kurator in sokurator zadnjih treh odmevnih razstav v muzeju MAO: "Iščem stanovanje": sto let organizirane stanovanjske gradnje pri nas, ki je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize, "Universum Plečnika" ter trenutno aktualne razstave: "Struktura modernosti: v iskanju Edvarda Ravnikarja", arhitekta, ki je zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države. Miloš Kosec je z letošnjim letom postal najmlajši docent na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Eno odmevnejših njegovih razmišljanj je prav gotovo o Plečnikovem stadionu v Ljubljani. Igor Šterk je v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Septembrska klasa posnel portret generacije, ki je leta 1987, v nekdanji Jugoslaviji, sobivala v majhni kasarni na otoku Vis, da bi odslužila 365 dni v vojski. "V tistem času res nisem pomislil," pravi Šterk, da bi nekoč posnel film. Maruša Zorec je arhitektka in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in se zelo uspešno in veliko ukvarja s prenovami najrazličnejših prostorov. Na njenem seznamu je tudi mariborski Lent. "Večkrat se počutim kot raziskovalka, saj nenehno odkrivam nekaj novega." Temni pokrov sveta je slovenski dokumentarni film, kjer spremljamo izjemnega slovenskega letalca Matevža Lenarčiča na poteh okoli sveta z utralahkim letalom, ki pa je od znotraj bolj podoben znanstvenemu laboratoriju. Lenarčič zbira delce črnega ogljika, drugega največjega povzročitelja globalnega segrevanja.
Luka Marcen je eden vidnejših predstavnikov najmlajše generacije slovenskih gledaliških režiserjev s štirimi premierami na štirih odrih: v Gorici, Mariboru, Celju in Ljubljani. Na oder Male Drame, v petek, 22.decembra 2023. premierno postavlja igro Tango, poljskega dramatika Slawomirja Mrožka. V letošnjem letu je bilo kar deset njegovih uprizoritev na rednem sporedu v šestih gledaliških hišah po Sloveniji.
Gostja je mlada arhitektka Ana Jerman, ki je za svojo magistrsko nalogo Za vse je mesto, prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Njena projektna študija bivalnih tipologij za ranljive skupine in idejna zasnova prostorov skupnosti na območju Hrovatinovega vrta v Ljubljani, zastavlja vprašanje ali lahko arhitektura ustvarja enakopravne pogoje bivanja za vse ter ali lahko spodbuja odprto in vključujočo družbo?
Domen Valič je dramski igralec, ki je pred časom zapustil Mestno gledališče ljubljansko in odšel "na svoje". Danes ga lahko spremljamo na televizijskih zaslonih in na različnih odrih po Sloveniji. Trenutno po Sloveniji gostuje z monokomedijo z naslovom Žigolo s. p.
Anja Delbello in Aljaž Vesel, prejemnika nagrade Slovenskega knjižnega sejma najlepše oblikovane knjige 2023: Pastirji in klavnica, dokumentarnega fotografa Simona Changa, ki nas skozi različne zgodbe in fotografije popelje po Kurdistanu. "Tja nisem šel kot fotoreporter", pravi Chang, "knjiga je moj osebni pogled o deželi, ki hrepeni po svobodi, zato je polna zapisov iz terena in tudi drugih ljudi, ki sem jih srečeval."
Prve slovenske fotografinje lahko v Galeriji Jakopič spoznate na razstavi Slovenske umetnice v obdobju 1850-1950. Sokuratorka postavitve je dr. Marija Skočir, višja kustosinja ter vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica.
Hanna Slak, filmska režiserka in scenaristka, avtorica filma Niti besede, ki se je uvrstil v tekmovalni program kanadskega filmskega festivala v Torontu. V svojih filmih se ukvarja s problematiko posledic nasilja in vpliv nasilja na tiste, ki niso neposredno vpleteni v nasilno dejanje.
Gost je dr. Ali Žerdin, avtor dokumentarne razstave Zgodovinski spomin, tretja dimenzija časopisa, ob 60. obletnici atentata na Johna F. Kennedyja, ki je te dni na ogled v Prvem predverju Cankarjevega doma.
Nina Zagoričnik gosti slovenskega arhitekta Borisa Bežana, ki živi in dela v Barceloni. Vodi biro BAX, v katerem so načrtovali števiulne projekte na področju kulture, vse od Finske do Španije. Biro je zmagal tudi na javnem natečaju ljubljanske občine za ureditev nekdanje tovarne Rog in širšega urbanega območja okrog kompleksa. Vodilna misel zasnove je bila prezentirati industrijsko kulturno dediščino.
Režiserka, producentka in scenaristka, soustanoviteljica Petra Pan Film, ki producira predvsem kreativne dokumentarne in dokumentarno-igrane filme. Trenutno deluje in živi med Ljubljano, Skopljem in Marseillom. Njen novi dokumentarni film Telo je prejel nagrado vesna za najboljši dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Tina Konec je mlada vizualna umetnica, ki skozi risbo izraža naravo. Njen vir inspiracije so drevesa, krošnje dreves ali iglavci, ki jih na sprehodi fotografira. Ko upodablja igličasta drevesa nas s podrobnostmi opozarja na lepoto in krhkost narave.
Festivalska kinooperaterka, ki na številnih filmskih festivalih po svetu pripravlja filme najrazličnejših žanrov za najboljšo izvedbo projekcije. Že nekaj tednov ali celo mesecev pred vsakim festivalom natančno pregleda in popiše vse potrebne informacije, kot so format slike, zvočna obdelava, podnapisi in dolžina filma.
Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. To je naslov četrte pesniške zbirke Miljane Cunte, pesnice, prevajalke in urednice. Bila je programska vodja festivalov Vilenica in Fabula, njena poezija je prevedena v več jezikov, nominirana je bila za osrednje pesniške nagrade v Sloveniji.
Mark Požlep je v Belgiji delujoči slovenski umetnik, ki to poletje je v Cukrarni predstavil svoj multimedijski projekt Permamnent Vacation / Neskončne počitnice. Večplastno pripoved o Jadranski magistrali, zgrajeni s pomočjo Jugoslovanske armade, v rekordnem času med letoma 1945 in 1966.
Barbara Ogrič Markež je ilustratorka, oblikovalka, fotografinja in pedagoginja. Sodelovala je pri oblikovanju prve in druge dopolnjene izdaje monografije Sadje sonca, Gregorja Božiča, in je tudi avtorica ilustriranega popisa starih sadnih sort Goriških Brd.
Doktorica Mateja Ratej je znanstvena sodelavka in raziskovalka na inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, kjer se v okviru koncepta historične antropologije posveča proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. Raziskuje biografije preteklih bolj ali manj anonimnih posameznikov ter skozi njihova življenja spoznava njihov čas, družbo, takratne socialne politične hierarhije ter miselne svetove. Je tudi urednica biografskih študij v zbirki Življenja in dela (izdaja Inštitut za kulturno zgodovino) ter področna urednica pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu. V zbirki Življenja in dela je uredila več monografij biografskih študij: Osebnosti prve svetovne vojne, Biografija na prehodu v digitalnost, Mariborske osebnosti, Osebnosti slovenskega gledališča, Osebnosti slovenske medicine, Osebnosti slovenskega novinarstva, Slovenski biografski almanah XIX. stoletja ter monografijo Osebnosti druge svetovne vojne, ki je izšla letos.
Neveljaven email naslov