Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najprej sem Palestinec, če pa ima kdo kaj proti Slovencem, potem stopim v bran Slovencem, pravi Karim Hanuna, ki že 26 let živi v Ljubljani.
Oče Karima je bil Palestinec, ki je pred vojno zbežal v Sirijo. Nato je leta 1957, kot prvi arabski študent, prišel študirat v Slovenijo. Tu je spoznal Karimovo mamo, ki je bila iz Koroške. Ko sta končala študij sta odšla za 25 let živet v Damask. S 17 leti in pol je Karim prišel v Slovenijio in se izučil za kuharja. Zdaj ima majhno trgovino na tržnici in kuha na domu. Zanimivo je, da imajo Slovenci radi arabsko hrano in jo tudi dobro poznajo. Značilno za arabsko hrano je, da ni pekoča, ampak le dobro začinjena.
Ko so sosedje v Siriji kuhali arabsko hrano, ki je mama ni znala pripraviti, so tudi nam prinesli lonec te hrane. In obratno. Ko je mama skuhala kaj slovenskega, je skuhala tudi en lonec za sosede in smo jim ga odnesli.
V Siriji je navada, da kadar nekoga obiščejo in ga obdarijo se ta zelo trudi obisk vrniti. Tega v Sloveniji ni. Karim pravi, da se mu zdi lepo, da če ga je nekdo obiskal, obdaril in misli nanj, da ta obisk tudi vrne. Njegova mama je bila katoličanka, oče musliman in zelo lepa navada je bila, da so vsi katoličani, tudi pravoslavci, prišli muslimanov voščit praznike. Ko pa so imeli katoliki in pravoslavci praznike so jih muslimani obiskali in obdarovali.
Za begunce mi je zelo hudo, saj sem v Siriji z njimi živel. Včasih mi je hudo, ker jih imajo ljudje za ničvredne, za klošarje. Ampak ni tako – ti ljudje so izobraženi, imajo denar ampak so pač morali zbežati. In iščejo samo lepši jutri.
Najprej sem Palestinec, če pa ima kdo kaj proti Slovencem, potem stopim v bran Slovencem, pravi Karim Hanuna, ki že 26 let živi v Ljubljani.
Oče Karima je bil Palestinec, ki je pred vojno zbežal v Sirijo. Nato je leta 1957, kot prvi arabski študent, prišel študirat v Slovenijo. Tu je spoznal Karimovo mamo, ki je bila iz Koroške. Ko sta končala študij sta odšla za 25 let živet v Damask. S 17 leti in pol je Karim prišel v Slovenijio in se izučil za kuharja. Zdaj ima majhno trgovino na tržnici in kuha na domu. Zanimivo je, da imajo Slovenci radi arabsko hrano in jo tudi dobro poznajo. Značilno za arabsko hrano je, da ni pekoča, ampak le dobro začinjena.
Ko so sosedje v Siriji kuhali arabsko hrano, ki je mama ni znala pripraviti, so tudi nam prinesli lonec te hrane. In obratno. Ko je mama skuhala kaj slovenskega, je skuhala tudi en lonec za sosede in smo jim ga odnesli.
V Siriji je navada, da kadar nekoga obiščejo in ga obdarijo se ta zelo trudi obisk vrniti. Tega v Sloveniji ni. Karim pravi, da se mu zdi lepo, da če ga je nekdo obiskal, obdaril in misli nanj, da ta obisk tudi vrne. Njegova mama je bila katoličanka, oče musliman in zelo lepa navada je bila, da so vsi katoličani, tudi pravoslavci, prišli muslimanov voščit praznike. Ko pa so imeli katoliki in pravoslavci praznike so jih muslimani obiskali in obdarovali.
Za begunce mi je zelo hudo, saj sem v Siriji z njimi živel. Včasih mi je hudo, ker jih imajo ljudje za ničvredne, za klošarje. Ampak ni tako – ti ljudje so izobraženi, imajo denar ampak so pač morali zbežati. In iščejo samo lepši jutri.
Tokrat nam bo svoj pogled na Slovenijo in življenje pri nas predstavil Bangladeševec Asrar Osmani. Presenetljivo pravi, da so Slovenci, sploh v manjših krajih, zaradi njegove nekoliko temnejše barve polti, sprva precej nezaupljiv. Obožuje naravo, čistočo in umirjenost prometa. Če prisluhnete pogovoru, ki ga je posnela Ana Skrt, pa izveste tudi, katere tradicionalne slovenske jedi ne mara.
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Jose Antonio Morales je 42-letni Perujec, ki si je svojo družino s Slovenko Tatjano ustvaril v Noršincih v Prekmurju. Imata dva sinova – Marko in Adre zaradi mešanega zakona govorita kar dva tuja jezika – angleško in špansko. Po duši je podjetnik, to miselnost in način življenja pa bi rad prenesel tudi na Slovence.
Dragi otroci, Violinček vas spet z največjim veseljem vabi v zvočni svet glasbe. Danes vam bi rad predstavil zanimiv glasbeni sestav, ki ima prav poseben in značilen zvok. Zato se dobro primite in pripravite na pot v glasbeno deželo. Seveda skupaj z Violinčkom. Pripravlja Matej Jevnišek.
Ste vedeli, da se je slovenščino mogoče učiti na več kot 50 univerzah po svetu? Ena takih je tudi hamburška, kjer je lektorica za slovenščino Monika Pemič, s katero smo se pogovarjali ob slovenskem državnem prazniku. Organizirali so obisk Borisa Pahorja, razstavo fotografij Zadnji pričevalci in še mnoge odmevne dogodke.
Abdullah Aksu prihaja iz Konye, večjega mesta v osrednjem delu Turčije. Slovenijo je prvič podrobneje spoznal pred dvema letoma, danes pa med drugim skuša v sodelovanju s turškim društvom Medkulturni dialog Slovencem predstaviti tradicionalno turško umetnost imenovano ebru. Gre za ustvarjanje pri katerem umetnik s posebnimi čopiči nanaša barve na vodno površino in nastale vzorce prenese na papir. Ker so vzorci podobni marmornati površini, ebru imenujemo tudi marmoriranje.
Flamenko, ki ga je UNESCO pred štirimi leti razglasil za eno od mojstrovin svetovne kulturne dediščine, vse bolj vztrajno prodira tudi v našo deželo. Ljubiteljev te glasbene in plesne zvrsti, ki se je sprva razvila v regijah južne Španije, je namreč vse več. Preverili bomo, kako se slovenski »flamenkosi« urijo v eni od plesnih dvoran, kaj vse profesionalni plesalci flamenka doživijo na nastopih in kateri stereotipi o flamenku v resnici sploh ne držijo – v reportaži, ki jo pripravlja Anja Strajnar!
Kadilci med kajenjem navadne tobačne cigarete zaužijete okoli 7000 nevarnih kemičnih spojin. Nekadilci, ki ste podvrženi pasivnemu kajenju pa ste izpostavljeni 4000. kemičnim snovem. Toliko jih namreč vsebuje dim, ki se vije iz prižgane cigarete. O tem, da je elektronska cigareta prijaznejša do okolice, saj se iz nje ne vali smrdljiv in nevaren dim, se strinjata tako stroka kot prodajalci omenjenega izdelka. Pa je elektronska cigareta primerna za odvajanje od kajenja in ali Slovenci sploh posegamo po tovrstnih novosti? Sogovorniki: Jure Vižitin in Gašper Šetinc (uporabnika), univ. dipl. kom. in direktorica trgovine za elektronsko kajenje Smooke Tina Meke, prim. mag. Matjaž Turel, dr.med., specialist internist pulmolog, vodja hospitalnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo UKC Ljubljana.
Neveljaven email naslov