Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šole, kot smo jo poznali nekoč, smo se spomnili s kustosi Slovenskega šolskega muzeja in prek spominov naših poslušalcev, ki so kdaj kakšno tudi ušpičili ali se zagledali v katerega od učiteljev.
V šolo, kot so jo poznali nekoč, se lahko vrnemo v Slovenskem šolskem muzeju
Šolstvo v Sloveniji je od časov vladarice Marije Terezije doživelo velike spremembe. Današnji otroci si le stežka predstavljajo, da bi bili v učilnici skupaj z drugimi petdesetimi ali celo 100 otroki, da bi s kredo pisali na tablice, da bi imeli pouk lepopisa in da bi bilo del ocene tudi lepo vedenje. So pa na obisku v Slovenskem šolskem muzeju, kjer imajo demonstracije učnih ur “po starem”, še posebej navdušeni nad kaznimi, ki so jih poznali nekoč, pravi direktor muzeja mag. Stanko Okoliš:
“V zgodovini si niso znali predstavljati šole brez palice. Seveda so poznali tudi druge telesne kazni – vlečenje za ta sladke in podobno. Tudi klečanje na koruzi je taka kazen. Imamo jo pri nas na učnih urah. Otroci jo zelo radi preizkusijo, hočejo biti kaznovani. Tako se postavljajo pred drugimi.”
Nekoč so bile takšne kazni veliko ponižanje. Tudi to, da so otroci v šolo prišli umazani, je bila velika sramota zanje, učitelji so jih lahko tudi kaznovali. Še posebej veliko pozornosti so obleki posvečali na prvi šolski dan, pojasnjuje muzejska svetnica mag. Marjetka Balkovec Debevec, ki takole opisuje prvo pot v šolo znamenitega pisatelja Ivana Cankarja:
“Dobil je novo obleko, ki mu je bila malo preohlapna, saj naj bi jo nosil dalj časa. V šolo sta šla z bratom, sijalo je sonce, lep dan je bil. Na vsej poti je bila ena sama velika luža. Ubogi Cankar se je spotaknil in padel ravno v to lužo. Obleko je umazal in strgal. Brat ga je odpeljal domov, kjer se je preoblekel. Tako žalostno je prvi šolski dan začel v stari obleki.”
Šole, kot smo jo poznali nekoč, smo se spomnili s kustosi Slovenskega šolskega muzeja in prek spominov naših poslušalcev, ki so kdaj kakšno tudi ušpičili ali se zagledali v katerega od učiteljev.
V šolo, kot so jo poznali nekoč, se lahko vrnemo v Slovenskem šolskem muzeju
Šolstvo v Sloveniji je od časov vladarice Marije Terezije doživelo velike spremembe. Današnji otroci si le stežka predstavljajo, da bi bili v učilnici skupaj z drugimi petdesetimi ali celo 100 otroki, da bi s kredo pisali na tablice, da bi imeli pouk lepopisa in da bi bilo del ocene tudi lepo vedenje. So pa na obisku v Slovenskem šolskem muzeju, kjer imajo demonstracije učnih ur “po starem”, še posebej navdušeni nad kaznimi, ki so jih poznali nekoč, pravi direktor muzeja mag. Stanko Okoliš:
“V zgodovini si niso znali predstavljati šole brez palice. Seveda so poznali tudi druge telesne kazni – vlečenje za ta sladke in podobno. Tudi klečanje na koruzi je taka kazen. Imamo jo pri nas na učnih urah. Otroci jo zelo radi preizkusijo, hočejo biti kaznovani. Tako se postavljajo pred drugimi.”
Nekoč so bile takšne kazni veliko ponižanje. Tudi to, da so otroci v šolo prišli umazani, je bila velika sramota zanje, učitelji so jih lahko tudi kaznovali. Še posebej veliko pozornosti so obleki posvečali na prvi šolski dan, pojasnjuje muzejska svetnica mag. Marjetka Balkovec Debevec, ki takole opisuje prvo pot v šolo znamenitega pisatelja Ivana Cankarja:
“Dobil je novo obleko, ki mu je bila malo preohlapna, saj naj bi jo nosil dalj časa. V šolo sta šla z bratom, sijalo je sonce, lep dan je bil. Na vsej poti je bila ena sama velika luža. Ubogi Cankar se je spotaknil in padel ravno v to lužo. Obleko je umazal in strgal. Brat ga je odpeljal domov, kjer se je preoblekel. Tako žalostno je prvi šolski dan začel v stari obleki.”
Tokrat nam bo svoj pogled na Slovenijo in življenje pri nas predstavil Bangladeševec Asrar Osmani. Presenetljivo pravi, da so Slovenci, sploh v manjših krajih, zaradi njegove nekoliko temnejše barve polti, sprva precej nezaupljiv. Obožuje naravo, čistočo in umirjenost prometa. Če prisluhnete pogovoru, ki ga je posnela Ana Skrt, pa izveste tudi, katere tradicionalne slovenske jedi ne mara.
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Jose Antonio Morales je 42-letni Perujec, ki si je svojo družino s Slovenko Tatjano ustvaril v Noršincih v Prekmurju. Imata dva sinova – Marko in Adre zaradi mešanega zakona govorita kar dva tuja jezika – angleško in špansko. Po duši je podjetnik, to miselnost in način življenja pa bi rad prenesel tudi na Slovence.
Dragi otroci, Violinček vas spet z največjim veseljem vabi v zvočni svet glasbe. Danes vam bi rad predstavil zanimiv glasbeni sestav, ki ima prav poseben in značilen zvok. Zato se dobro primite in pripravite na pot v glasbeno deželo. Seveda skupaj z Violinčkom. Pripravlja Matej Jevnišek.
Ste vedeli, da se je slovenščino mogoče učiti na več kot 50 univerzah po svetu? Ena takih je tudi hamburška, kjer je lektorica za slovenščino Monika Pemič, s katero smo se pogovarjali ob slovenskem državnem prazniku. Organizirali so obisk Borisa Pahorja, razstavo fotografij Zadnji pričevalci in še mnoge odmevne dogodke.
Abdullah Aksu prihaja iz Konye, večjega mesta v osrednjem delu Turčije. Slovenijo je prvič podrobneje spoznal pred dvema letoma, danes pa med drugim skuša v sodelovanju s turškim društvom Medkulturni dialog Slovencem predstaviti tradicionalno turško umetnost imenovano ebru. Gre za ustvarjanje pri katerem umetnik s posebnimi čopiči nanaša barve na vodno površino in nastale vzorce prenese na papir. Ker so vzorci podobni marmornati površini, ebru imenujemo tudi marmoriranje.
Flamenko, ki ga je UNESCO pred štirimi leti razglasil za eno od mojstrovin svetovne kulturne dediščine, vse bolj vztrajno prodira tudi v našo deželo. Ljubiteljev te glasbene in plesne zvrsti, ki se je sprva razvila v regijah južne Španije, je namreč vse več. Preverili bomo, kako se slovenski »flamenkosi« urijo v eni od plesnih dvoran, kaj vse profesionalni plesalci flamenka doživijo na nastopih in kateri stereotipi o flamenku v resnici sploh ne držijo – v reportaži, ki jo pripravlja Anja Strajnar!
Kadilci med kajenjem navadne tobačne cigarete zaužijete okoli 7000 nevarnih kemičnih spojin. Nekadilci, ki ste podvrženi pasivnemu kajenju pa ste izpostavljeni 4000. kemičnim snovem. Toliko jih namreč vsebuje dim, ki se vije iz prižgane cigarete. O tem, da je elektronska cigareta prijaznejša do okolice, saj se iz nje ne vali smrdljiv in nevaren dim, se strinjata tako stroka kot prodajalci omenjenega izdelka. Pa je elektronska cigareta primerna za odvajanje od kajenja in ali Slovenci sploh posegamo po tovrstnih novosti? Sogovorniki: Jure Vižitin in Gašper Šetinc (uporabnika), univ. dipl. kom. in direktorica trgovine za elektronsko kajenje Smooke Tina Meke, prim. mag. Matjaž Turel, dr.med., specialist internist pulmolog, vodja hospitalnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo UKC Ljubljana.
Neveljaven email naslov