Teden je naokoli in spet smo bili Radiovedni, natančneje radovedni o radiologiji. In ne, ne gre za znanost o nas, radiovednežih, ali pa o radiu, ampak za prav posebno vejo medicine, kjer zdravniki, ki jim pravimo radiologi, s pomočjo naprav, ki proizvajajo radioaktivno sevanje, postavljajo bolnikom diagnozo in jim tako pomagajo pri njihovem zdravljenju. Danes znanost pozna različne radiološke preiskovalne tehnologije, kot so ultrazvok, računalniška tomografija, klasična rentgenologija, pa tudi magnetna resonanca. No, in slednja je bila razlog, da nas je k odgovoru (pri)vlačilo novo radiovedno vprašanje.

Na našo radiološko preiskavo se je odzval Janez Podobnik, diplomirani inženir radiologije, zaposlen na Kliničnem inštitutu za radiologijo UKC Ljubljana, in višji predavatelj na ljubljanski Zdravstveni fakulteti

Teden je naokoli in spet smo bili Radiovedni, natančneje radovedni o radiologiji. In ne, ne gre za znanost o nas, radiovednežih, ali pa o radiu, ampak za prav posebno vejo medicine, kjer zdravniki, ki jim pravimo radiologi, ob pomoči naprav, ki proizvajajo radioaktivno sevanje, postavljajo bolnikom diagnozo in jim tako pomagajo pri njihovem zdravljenju. Danes znanost pozna različne radiološke preiskovalne tehnologije, kot so ultrazvok, računalniška tomografija, klasična rentgenologija, pa tudi magnetna resonanca. Ravno zadnja pa je bila razlog, da nas je k odgovoru pritegnilo novo radiovedno vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če bi pred magnetno resonanco pojedli manjši magnet?

Namig našega sogovornika Janeza Podobnika, diplomiranega inženirja radiologije:

"V literaturi sem zasledil primer, ko je otrok brez prisotnosti staršev pojedel magnetke. Najprej je tožil za bolečinami v vratu. Ko so mu zdravniki pregledali vrat, niso ničesar našli. Zato so se odločili za pregled z magnetno resonanco. Ta pregled je bil pod anestezijo. Ko pa se je otrok zbudil, je kmalu začel tožiti za bolečinami v trebuhu."