Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
691 epizod
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
Misliti spomenik urbanim vstajam je naslov razstave, ki sta jo v okviru raziskovalnega in umetniškega projekta zasnovala Gal Kirn in Niloufar Tajeri in je trenutno na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. V zadnjih petdesetih letih smo priča večanju količine urbanih vstaj, ki vnašajo veliko nelagodja v obči politični in medijski diskurz. Nemiri ali izgredi, kakor jih imenujejo v medijih, so predstavljeni s spektakularnimi podobami nasilja: goreči avtomobili, spopadi s policijo, plenjenje trgovin in gmotna škoda. Kot pove že samo ime, so izgredniki ljudje, ki naj ne bi znali misliti, še manj pa komunicirati politično. Ključno je zgolj dejstvo njihovega (ne)jezika, nasilja. Skozi to prizmo se urbane vstaje izkažejo za lahek plen moraliziranja in kriminalizacije, ki ne prihaja zgolj s strani represivnega aparata države (policije), kot bi pričakovali, ampak tudi s strani državnih intelektualcev in mnenjskih voditeljev, ki v urbanih izgredih vidijo le impotentno jezo izključenih in realizacijo potrošniških želja s plenjenjem. Na tem mestu se pojavi vprašanje: zakaj bi se skušali spominjati nečesa, kar v družbo vnaša disenz, ki družbo pravzaprav ruši? Ne le da urbane vstaje revnih predmestij do sedaj empirično še niso dobile spomenika, tu naletimo na globlji epistemološki problem spomina na sam disenz. Ali ni ključni cilj spomenika in spominjanja grajenje kolektivne zavesti, ki naj bi doprinesla k strpnejšemu in bolj spravnemu življenju? A če vzamemo urbane vstaje resno kot vnašanje preloma in disenza, ki ima potencialne detonacijske učinke na revolucionarna gibanja in drugačno prihodnost, moramo hkrati postaviti tudi vprašanje (ne)mogočega spomina nanje. Tej razstavi gre za premislek spomina, ki prelamlja s prevladujočimi miselnimi shemami in spektakularizacijami nasilja. Izhodiščna teza razstave je, da mora forma spomenika zaobjeti, misliti, »reprezentirati«, priti blizu sami formi vstaje. Skromen prispevek k mišljenju »disenzualnega spomenika disenzu« ali prelomnega spomenika prelomu tako namesto podajanja stabilnosti in konsenza, ki naj bi le predstavil neko marginalizirano skupino na marginaliziranem kraju, raje išče strategije, ki gradijo živeči arhiv, ki intervenira v sedanjost. Na kakšen način je mogoče narediti mehanizme izkoriščanja in izključevanja vidnejše in na kakšen način je mogoče celo sprožiti solidarnost med tako nevidnimi skupinami na tako različnih krajih? To so nekatera od osrednjih vprašanj raziskovalnega in umetniškega projekta Misliti spomnik urbanim vstajam, več o tem je v pogovoru s Petro Tanko povedal Gal Kirn. Vabimo vas k poslušanju!
Mesec oktober je bil v Kinoteki posvečen nemškemu filmu, še posebej retrospektivi filmov režiserja Dominika Grafa. Graf se je rodil leta 1952 in je študiral na münchenski univerzi za film in televizijo. Najprej je posnel nekaj filmov v tradiciji tako imenovanega avtorskega filma, potem pa je delal za televizijo in snemal žanrske policijske filme, trilerje, kriminalke, do zdaj našteje že kakih sedemdeset režij. Leta 2014 je bil njegov film Ljubljeni sestri izbran, da bi se potegoval za najboljšega tujejezičnega oskarja. V Nemčiji je dobil številne nagrade. Dominik Graf se žanrom v nemškem filmu posveča poglobljeno, piše članke, svoje poglede razlaga v pogovorih, ki jih je objavil v knjigi. Enega zadnjih je posnela Tanja Petrič za oddajo Razgledi in razmisleki, ko je Dominik Graf prejšnji mesec obiskal Ljubljano.
Gost oddaje bo bosanski pesnik, esejist in prevajalec Ahmed Burić, rojen leta 1967 v Sarajevu. Je eden bolj angažiranih novinarjev in intelektualcev z območja nekdanje Jugoslavije, znan po pronicljivih kolumnah in interpretacijah dogajanja doma in v svetu. Prvo pesniško zbirko Bog tranzicije je izdal leta 2004, sledili sta zbirki Solze nafte in krvi ter Materni jezik, v slovenščini pa je pred nekaj mesecev izšel izbor iz njegove poezije z naslovom Vrata raja. In tudi sam prevaja sodobno slovensko literaturo. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar. fotografija je iz osebnega arhiva Ahmeda Burića
V Razgledih in razmislekih objavljamo pogovor s prevajalko Lijano Dejak, letošnjo dobitnico Sovretove nagrade, najvišjega priznanja za književno prevajanje na Slovenskem, ki ga podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Lijana Dejak prevaja večinoma iz ruščine, pa tudi angleščine. Njen opus je obsežen, v njem najdemo najvidnejša imena ruske književnosti, kot so Mihail Bulgakov, Vladimir Sorokin, Varlam Šalamov ali folklorista Aleksander Afanasjev in Vladimir Propp. Konec leta 2015 se jim je pridružil še Jevgenij Vodolazkin, avtor romana Laurus. Prav za ta prevod prejme Lijana Dejak visoko priznanje. V obrazloživi Sovretove nagrade takole beremo: »Vodolazkin prinaša v Laurusu zgodbo ruskega zdravilca. Pripoved, navdihnjena s hagiografsko zvrstjo, je jasna, prečiščena, žlahtna, poseben prevajalski izziv pa prinašajo neredki stavki v stari cerkveni slovanščini in nekoliko prilagojeni srednjeveški ruščini, ki se prepletajo s prevladujočo knjižno ruščino. Prevajalski oreh, kako prenesti staro cerkveno slovanščino, je Dejakova reševala s »trubarjevsko« slovenščino. S to posrečeno izbiro je poustvarila vtis arhaičnosti in posvečenosti. Rezultat je besedilo, ki je svetlo v svoji preprostosti in hkrati žlahtno patinirano.« Lijano Dejak je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
Letošnja podelitev Pulitzerjevih nagrad 13.10.2016 v New Yorku bo še posebej slovesna, saj poleg izjemnih dosežkov v različnih kategorijah slavijo tudi stoletnico te pomembne nagrade. Med tokratnimi nagrajenci je tudi slovenski fotograf Srdjan Živulović; kot člana ekipe Reutersovih fotografov, ki so dokumentirali begunsko krizo, so ga nagradili za fotografijo, ki prikazuje kolono beguncev na nasipu nekje pri Rigoncah. Srdjana Živulovića je pred mikrofon odddaje Razgledi in razmisleki povabila Staša Grahek. foto: http://www.pulitzer.org/winners/photography-staff-reuters Srdjan Živulović, Thomson Reuters - 20. oktober 2015
Muriel Barbery, svetovno znana francoska pisateljica, je prejšnji mesec obiskala Slovenijo. Leta 2006 se je z romanom Eleganca ježa povzpela na vrh lestvice najbolj prodajanih leposlovnih del v Franciji, pa tudi v svetu; knjiga je bila prevedena v kakih štirideset jezikov. Pravkar je izšel slovenski prevod njene najnovejše knjige Življenje vilinov. Prav to knjigo je prišla Muriel Barbery predstavit slovenskim bralcem v Koper in v Ljubljano. V knjigarni Konzorcij se je za oddajo Razgledi in razmisleki z Muriel Barbery pogovarjala Nina Gostiša.
Španski pisatelj Javier Cercas je avtor številnih leposlovnih in esejističnih knjig. Za svoje delo je prejel več španskih nagrad, letos pa so njegov roman Prevarant kot najboljši tuji roman nagradili na Kitajskem. V slovenščini je izšlo njegovo delo Vojaki Salamine. V oddaji Razgledi in razmisleki bo avtor pripovedoval o svojem delu, vplivih in prepričanjih. Z njim se je pogovarjal Andrej Rot.
V Galeriji Vodnikove domačije v Ljubljani je do vključno 2. oktobra na ogled razstava o angažiranem stripu XX. stoletja na Slovenskem. Razstavo z naslovom To je orožje je pripravil stripovski avtor in zgodovinar Iztok Sitar, svoje ugotovitve o angažiranem stripu pa je zgostil v publikaciji v slovenskem in angleškem jeziku ter z obilo vizualnega materiala. Več o morda nekoliko manj znanem pojavu v zgodovuini slovenske kulture je avtor povedal v oddaji Razgledi in razmisleki, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Tihomir Pinter
Dubravka Ugrešić, letošnja nagrajenka Vilenice, je izjemno načitana avtorica, mojstrica kratkih zgodb in romanov, kritična opazovalka Hrvaške, ki jo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zapustila kot politična disidentka, in sodobnega sveta. V pogovoru z Markom Goljo je povedala, kdaj ji je kot pisateljici najlepše in kdaj ji je bilo najtežje, razmišljala pa je tudi o dialektiki ženske emancipacije in politične korektnosti, o jugonostalgiji, položaju književnosti danes in o položaju svobodne književnice, na koncu pogovora pa je povedala, humorno, zakaj vztraja kot avtorica. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Ellen Elias-Bursać
Nizozemski pisatelj Matthijs van Boxselje je poznan predvsem kot avtor Enciklopedije neumnosti, knjige, ki je prevedena v številne jezike. »Biti neumen je človeško,« pisatelj parafrazira znani pregovor. V pogovoru s Tadejo Krečič razlaga, kdaj se je prvič soočil z močjo besede »neumen« - v slabem in dobrem pomenu; kaj je neumnost in zakaj je neumnost, združena z inteligentnostjo, najstrašnejša. Se lahko neumnosti kdo izogne? Ne, ne more, ker je temeljno povezana z usodo človeške vrste.
To bo zadnja izmed ponovljenih oddaj Razgledi in razmisleki, namenjenih letošnjemu festivalu Fabula – literature sveta. Prireditelji so tudi letos med drugimi gosti povabili slovenskega avtorja. To je bila ilustratorka in striparka Samira Kentrić, ki je opozorila nase že s knjigo Balkanalije. Njeno najnovejše delo Pismo Adni, objavljeno v okviru programa Mlada Fabula, zagotovo ne nagovarja samo mlajših bralcev; nasprotno, avtorica namreč upodablja stiske ljudi, ki živijo v vojni in ki bežijo pred njo v novo življenje. Več o svojem delu je Samira Kentrić povedala v pogovoru z Markom Goljo. na fotografiji: Samira Kentrić: Pismo Adni (www.festival-fabula.org)
Kolumbijski pisatelj, gost letošnje Fabule Juan Gabriel Vásquez, rojen v Bogoti leta 1973, je doštudiral pravo, na pariški Sorboni pa doktoriral iz latinskoameriške književnosti. Dolgo je bil kolumnist kolumbijskega dnevnika El Espectador. Poleg literature piše tudi eseje, prevaja in sodeluje z različnimi literarnimi revijami. Zvok stvari, ki padajo iz leta 2011 je avtorjev peti roman, za katerega je med drugim prejel literarno nagrado Alfaguara (2011) in International Dublin Literary Award (2014). Prevedli sta ga Tina Podržaj in Kristina Koritnik. S kolumbijskim pisateljem Juanom Gabrielom Vásquezom se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Marjeta Drobnič, prevajalka in literarna poznavalka. na fotografiji: Juan Gabriel Vásquez www.festival-fabula.org/2016/
Gre za drugega iz niza ponovljenih pogovorov z osrednjimi gosti festivala Literature sveta, Fabula 2016. Matthias Göritz je šestinštiridesetletni nemški pisatelj, pesnik in prevajalec, rojen v Hamburgu. V pogovoru s Tanjo Petrič je pripovedoval o literarnem ustvarjanju, odnosu do Slovenije, vlogi in položaju umetnosti, predvsem pa o filmskem romanu Sanjači in grešniki, ki je nedavno izšel v slovenskem prevodu Mojce Kranjc pri Založbi Litera.
Avgustovske oddaje Razgledi in razmisleki namenjamo uglednim gostom letošnjega festivala Fabula – literature sveta. Najprej bomo objavili pogovor z nizozemskim pesnikom in pisateljem Ceesom Nooteboomom, osrednjim gostom letošnje Fabule. Cees Nooteboom, dvainosemdesetletni pesnik, pisatelj, potopisec in novinar, je eden izmed osrednjih literatov na Nizozemskem ta hip. V slovenščini imamo več njegovih knjig, v Razgledih in razmislekih pa se je s Tadejo Krečič pogovarjal predvsem o zadnji: Raj, izgubljeni. foto: EPA
Oddaja Razgledi in razmisleki je posvečama pravkar preminulemu madžarskemu pisatelju, esejistu in dramatiku Petru Esterhazyju. Mednarodno uveljavljeni ustvarjalec sodi v vrh sodobne madžarske književnosti. Slovenski bralci ga poznamo po romanih Pomožni glagoli srca, Hrabalova knjiga, Ženske in Harmonia caelestis. Peter Esterhazy je bil pred dvema letoma gost festivala Literature sveta, Fabula 2014 in takrat se je z njim pogovarjala Jutka Rudaš. Prisluhnimo, kaj je imel Peter Esterhazy takrat povedati.
Brazilski fotograf Sebastiao Salgado je večino svojega življenja posvetil poročanju s kriznih žarišč. Dokumentiral je sušo v Sahelu, težke pogoje delavcev v brazilskih rudnikih zlata ter na naftnih vrelcih v Saudski Arabiji. Najbolj ga je zaznamoval genocid v Ruandi, zaradi katerega je, kot je dejal, zbolel na duši. Po nekajletnem premoru se je vendarle vrnil k fotografiji, tokrat k tistemu, kar človeku daje upanje, k naravi. Odpravil se je na popotovanje po svetu, na najbolj neobljudena področja našega planeta. Nastala je razstava Geneza, ki šteje 245 črno-belih fotografij in je na ogled v Mestnem muzeju ter v galeriji Jakopič v Ljubljani. O tem velikem fotografu in naravovarstveniku se je Ana Rozman za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala s kustosinjo razstave Marijo Skočir.
Slovenska pisateljica in odvetnica Ljuba Prenner, izjemna, samosvoja in močna osebnost, se je rodila 19. junija 1906 na Fari pri Prevaljah. Bila je pripovednica, dramatičarka in publicistka. Po 4. razredu gimnazije se je zaposlila, se sama preživljala in pozneje dokončala gimnazijo in študij prava ter postala odvetinica v Ljubljani. Leta 1941 je končala doktorski študij prava in se kot članica Komunistične partije vključila v Osvobodilno fronto. V času okupacije je kot državna uradnica reševala zaprte Slovence iz italijanskih zaporov in taborišč. Leta 1942 je bila zaradi liberalnih ideji izključena tako iz Partije kot iz OF. Po vojni je kot odvetnica branila politične nasprotnike nove oblasti. Opozarjala je na nepravilnosti in nehumanost v montiranih sodnih postopkih. Prennerjevo so obtožili, da na procesih zagovarja protirevolucionarne elemente, zato so ji leta 1947 prepovedali opravljati odvetniško delo in jo izključili iz Društva slovenskih pisateljev. Aretirali so jo in jo leta 1949 poslali za dve leti na tako imenovano družbeno koristno delo v kazensko delovno taborišče za ženske. Ob sto deseti obletnici rojstva Ljube Prenner je bi v spominskem parku rodnih Prevalj odkrit njen spomenik - delo akademske kiparke Nace Rojnik. V sedemdesetih letih se je z Ljubo Prenner o njenem živlčjenju in delu pogovarjala Metka Smeh, poznamo jo bolj kot Meto Vajgl, izjemno zanimivo oddajo pa pbjavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki.
Oddajo namenjamo Pablu Juanu Fajdigi. Društvo slovenskih književnih prevajalcev mu je nedavno podelilo Lavrinovo diplomo za njegov estetsko dovršeni prevajalski opus ter za dejavno in plodno posredniško vlogo med slovensko in hispansko kulturo. Pablo Juan Fajdiga se je rodil slovenskim staršem – povojnim emigrantom v Argentini; v Buenos Airesu je doštudiral filozofijo, tam je živel do leta 1991, tik pred osamosvojitvijo pa je z enosmerno letalsko vozovnico prišel v Slovenijo, deželo svojih prednikov, in tu ostal. Najprej je delal v kulturnem uredništvu časnika Slovenec, takrat je začel prevajati kratko prozo južnoameriških avtorjev v slovenščino, nato se je lotil prevajanja slovenske književnosti v španščino. Dela kot bibliotekar v Slovanski knjižnici v Ljubljani. S Pablom Juanom Fajdigo se je pogovarjala Staša Grahek. fotografija: Vinko Avsenak http://dskp-drustvo.si/index.php/novice/objava/podelitev-lavrinove-diplome-za-leto-2016
Pri Raziskovalni postaji ZRC SAZU Maribor in Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU je izšla monografija Maribor in Mariborčani, ki jo sestavlja štirinajst razprav z različnih znanstvenih področij. Monografija predstavlja prebivalstvo drugega največjega slovenskega mesta, posamezne etnične skupine, pomembne zgodovinske osebnosti, ob tem se poglobljeno dotika gospodarskega razvoja mesta in tudi izbranih kulturnih stvaritev, med njimi spomenikov. »Pričujoča znanstvena monografija predstavlja podobe Maribora in Mariborčanov, opozori pa tudi na bogastvo, raznolikost in zmogljivosti tega svojstvenega urbanega središča na Slovenskem ... « je v predgovoru zapisala urednica, dr. Maja Godina Golija, ki jo je v oddajo Razgledi in razmisleki povabila Simona Kopinšek. Razglednica iz l.1916 - Maribor prihodnosti
Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru so maja pripravili mednarodni simpozij o transkulturnih vidikih švicarske književnosti. Ob tej priložnosti so gostili tudi švicarskega avtorja Franca Supina, ki v svojih delih obravnava srečevanje kultur in drugih različnosti ter predvsem priseljenstvo svojih protagonistov. Franco Supino se je rodil leta 1965 v švicarkem Solothurnu in kot otrok italijanskih staršev iz okolice Neaplja odraščal dvojezično. Danes živi v svojem rojstnem mestu in je docent na Pedagoški fakulteti. Prevode njegovih romanov v slovenščino še pogrešamo, za prevode nekaterih odlomkov pa je poskrbela prof. dr. Vesna Kondrič Horvat, ki je tudi organizirala simpozij. S pisateljem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Irena Kodrič Cizerl.
Neveljaven email naslov