Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisatelj in izvrstni pripovedovalec zgodb Pavol Rankov se je rodil leta 1964 na severu Slovaške. Pozneje se je izobraževal na filozofski fakulteti v Bratislavi, kjer že približno dvajset let vztraja na poti profesorja. Ob tem vseskozi piše literarne tekste, predvsem kratke zgodbe, izdal pa je tudi že dva romana, katerih dogajanje je umestil v razburkano in z absurdi prežeto dvajseto stoletje. Za svoj romaneskni prvenec Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič), ki je v prevodu Diane Pungeršič dostopen v slovenščini, je leta 2009 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Prevod njegovega zadnjega romana Matere, ki tematizira fenomen materinstva v izjemnih razmerah, natančneje v sovjetskem gulagu, pa je pri založbi KUD Sodobnost International izšel konec minulega leta. V okviru njegove predstavitve je Pavol Rankov januarja obiskal Slovenijo, takrat pa ga je pred mikrofon povabila Maja Žvokelj.
708 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Pisatelj in izvrstni pripovedovalec zgodb Pavol Rankov se je rodil leta 1964 na severu Slovaške. Pozneje se je izobraževal na filozofski fakulteti v Bratislavi, kjer že približno dvajset let vztraja na poti profesorja. Ob tem vseskozi piše literarne tekste, predvsem kratke zgodbe, izdal pa je tudi že dva romana, katerih dogajanje je umestil v razburkano in z absurdi prežeto dvajseto stoletje. Za svoj romaneskni prvenec Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič), ki je v prevodu Diane Pungeršič dostopen v slovenščini, je leta 2009 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Prevod njegovega zadnjega romana Matere, ki tematizira fenomen materinstva v izjemnih razmerah, natančneje v sovjetskem gulagu, pa je pri založbi KUD Sodobnost International izšel konec minulega leta. V okviru njegove predstavitve je Pavol Rankov januarja obiskal Slovenijo, takrat pa ga je pred mikrofon povabila Maja Žvokelj.
V času, ko so novice o dogodkih v Kataloniji že nekaj časa v vseh medijih na prvem mestu, objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki premišljevanje pisatelja Draga Jančarja o tej deželi in njeni usodi tako v zgodovini kot v tem trenutku. O kateri največ pove prav literatura, zapiše Drago Jančar, ki je pred leti srečal katalonskega pisatelja Jaumeja Cabréja, zapisovalca osebnih zgodb iz časa državljanske vojne in Frankove diktature. Oba pisatelja zaznamujejo podobne izkušnje, čustva in razmisleki, saj oba pripadata narodoma z legitimno željo po svobodi, uporabi svojega jezika, pa tudi po politični neodvisnosti, za katero se Katalonci zdaj borijo, Slovenci pa v njej živimo že petindvajset let.
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Pred 70 leti smo, predvsem po zaslugi literarnega zgodovinarja in prevajalca Viktorja Smoleja (1910 – 1992), dobili prvi lektorat slovaščine. Dobrega pol stoletja pozneje, natančneje leta 2004, je prerasel v univerzitetni študijski program Slovakistika. Ob jubileju je pod uredništvom doc. dr. Špele Sevšek Šramel in prof. dr. Jozefa Pallaya nastal zbornik, posvečen dr. Andreju Rozmanu, enemu izmed ustanoviteljev študija češčine, poljščine in slovaščine na FF v Ljubljani in dolgoletnemu vodju katedre za slovaški jezik in književnost. Zbornik bomo prelistali v oddaji, predvsem pa spregovorili o naših kulturnih stikih s Slovaško nekoč in danes in o tem, kako je bilo posredovanje slovaške kulture določeno z družbeno-političnim kontekstom in individualnimi pobudami. Gosta oddaje bosta prof. dr. Andrej Rozman in doc. dr. Špela Sevšek Šramel.
Severnoevropske države, ki so po tradiciji protestantsko-luteranske, so znane po ekonomski, inovacijski in socialni uspešnosti. Koliko je k njihovi uspešnosti pripomoglo izročilo, ki se navezuje na reformacijo, in ali so zato v prednosti pred drugimi državami? Izjeme sicer tega ne potrjujejo: katoliška Bavarska je uspešnejša od protestantskih dežel na severu Nemčije, pa tudi uspešna območja vzhodne Azije to trditev zanikujejo. A vendar so v letih po reformaciji uspešnost v poklicu imeli za znak, da je verujoči na poti k zveličanju, protestantska etika pa je legitimirala kapitalistično podjetnost. To nagiba k premisleku, da se uspešnost severnoevropskih držav vendarle nekako navezuje na njihovo tradicijo. Kakšne so te navezave in koliko je protestantska etika povezana z nastankom kapitalizma, smo se pogovarjali s sociologom prof. dr. Franetom Adamom.
Že dvajset let v Kotljah na Koroškem pripravljajo Kuharjeve dneve v spomin na štiri brate Kuhar. Med njimi je najbolj znan Lovro Kuhar, pisatelj, ki je ustvarjal pod psevdonimom Prežihov Voranc. Potem so tu še znani politik in duhovnik Alojz, pa Avgust, poznan kot ustanovitelj in urednik glasila guštanjskih železarjev Koroški fužinar. Letos pa so posebno pozornost namenili Ivanu, čeprav izmed štirih bratov najmanj poznanemu, a izjemno pomembnemu Korošcu. Koroška dopisnica Metka Pirc se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala z Ivanovo vnukinjo Danico Hudrap, ki je pranečakinja znamenitega Prežihovega Voranca. foto: Prežihovi pred domačo hišo; prvi z leve je Ivan. https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/ivan-kuhar.html
Kaj za družbo pomeni znanost? In kako znanost razumeti v širši perspektivi kulturnega konteksta? V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki smo se sprehodili skozi razstavo Liminalni agenti, ki je na ogled v galeriji Škuc. Skoznjo nas je vodila soavtorica razstave, doktorica biomedicine in intermedijska umetnica Špela Petrič.
Italija je ena arheološko najbogatejših držav na svetu, a najdišča, kot so Pompeji, so vendarle redka. Antično rimsko mesto ob Neapeljskem zalivu, ki ga je uničil izbruh Vezuva leta 79 po Kristusu, so ponovno odkrili že sredi 18. stoletja, a mesto še vedno predstavlja arheološki izziv. Eno najpomembnejših arheoloških najdišč antike doživlja preporod. Zadnji dve leti v življenju Pompejev so zaznamovali mnogi restavratorski posegi, vedno večji turistični obisk, nova znanstvena odkritja in sodobnejši pristopi k obravnavi arheološkega najdišča. O vsem tem se je naš rimski dopisnik Janko Petrovec pogovarjal z direktorjem Pompejev, arheologom doktorjem Massimom Osanno. foto: Pompeji, Via di Mercurio in Vezuv; avtor: Carlo Mirante (vir: Flickr Creative Commons)
Desetega oktobra je minilo sto let od rojstva velikega jazzovskega glasbenika 20. stoletja Theloniousa Monka. Slišali boste odlomek iz knjige angleškega pisatelja in publicista Geoffa Dyerja, ki ga v slovenščini že poznamo po duhoviti knjigi Joga za ljudi, ki se jim je ne da početi. Leta 1991 je objavil knjigo z naslovom But Beautiful / Lepo pa - Knjiga o jazzu. But Beautiful je bila najprej čudovita balada Jimmyja Van Heusena na besedilo Johnnyja Burka, ki je kmalu po nastanku leta 1947 postala jazzovski standard. Knjigo Geoffa Dyerja sestavljajo apokrifne biografije devetih legendarnih jazzovskih skladateljev in instrumentalistov 20. stoletja, med njimi tudi Theloniousa Monka. Besedilo je prevedla Tina Mahkota. foto: Thelonious Monk, Minton's Playhouse, New York, N.Y., ca. sept. 1947 / William P. Gottlieb https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Thelonious_Monk,_Minton%27s_Playhouse,_New_York,_N.Y.,_ca._Sept._1947_(William_P._Gottlieb_06271).jpg
Z nogami hodečih skozi mesta, hodečih po ulicah, bobnečih po cestah, po avenijah, po trgih ... se je pisal velik del zgodovine. V Buenos Airesu so med leti 1977 in 1983 v smeri proti urinim kazalcem hodile matere, katerih otroci so v času diktature izginili neznano kam. V začetku 20. stoletja so nastajala planinska društva kot protest proti prepričanju, da krajino lahko zasedajo le moški, le aristokrati, torej tisti, ki imajo denar, moč, ugled. Skupinska, kolektivna hoja je kot upor in osvajanje prostora odraz politične akcije. Kaj pa individualna hoja? Pomembno je hoditi do volišča, zapiše Irena Pivka, umetnica in soavtorica lokacijskega večmedijskega performansa Hodi.ti. Z njo smo se o hoji kot orodju sprememb pogovarjali tudi v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki.
Vladimir Pištalo se je rodil v Sarajevu, odraščal v Mostarju, Kraljevu in Beogradu. Leta 1993 je emigriral v ZDA, danes tam predava, razpet med ZDA in Beogradom. Sodi med najpomembnejše in najbolj prevajane srbske pripovednike. Je avtor številnih knjig, med drugim v slovenščino prevedene literarizirane biografije o Aleksandru Makedonskem Aleksandrida in nagrajenega romana Tesla, portret med maskami. Z Vladimirjem Pištalom se je pogovarjal Rok Bozovičar. foto: Vladimir Pištalo: Foto © Nebojša Babić https://vilenica.si/vilenica-2017/tuji-gostje-na-vilenici-2017/
Letošnji nagrajenec Vilenice Jurij Andruhovič, je pisatelj, ki je bistveno prispeval k odmiku ukrajinske književnosti od pričakovanih tém iz obdobja Sovjetske zveze, hkrati pa svojo domovino vidi kot vmesno območje med Vzhodom in Zahodom in jo kulturno-civilizacijsko in tudi politično nedvoumno umešča v svet Srednje Evrope. Angažiran je bil tudi v času družbenih gibanj za demokratizacijo države, poleg tega pa je dobitnik številnih mednarodnih nagrad – Herderjeve, Remarquove, Goethejeve medalj in drugih. V oddaji Razgledi in razmisleki se z njim pogovarja Vlado Motnikar.
Čilskega pisatelja Raúla Zurita, ki je bil letošnji gost na Dnevih poezije in vina, sta zaznamovala vojaški udar in diktatura v Čilu. Leta 1973 je šest tednov preživel v zaporu. Nikoli ni odšel v izgnanstvo, ampak se je na različne načine bojeval proti avtoritarnemu sistemu. Tudi pisati je začel zato, ker so ga prisilile življenjske okoliščine. O svojem življenju, stališčih in ustvarjanju se je pogovarjal z Andrejem Rotom. Foto: Matej Pušnik; www.stihoteka.com
Prihodnji teden bo v Portorožu ob odprtju 20. festivala slovenskega filma Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske umetnosti prejel Franci Zajc. Franci Zajc se je v filmski svet podal leta 1967 na takratni TV Ljubljana, kjer je bil direktor projektov in producent. Eden prvih izzivov je bila nadaljevanka Dekameron, ki še danes – po skoraj pol stoletja – velja za enega najodličnejših televizijskih projektov. Režiral jo je češki režiser Vaclav Hudeček. Pomembno je bilo njegovo sodelovanje z mojstrom Matjažem Klopčičem pri Cvetju v jeseni (posnela sta tako nadaljevanko kot celovečerec); z režiserjem sta pozneje še poglobila sodelovanje in ga leta 2005 sklenila z zgodovinsko dramo Ljubljana je ljubljena. Zajc je v 80. letih prejšnjega stoletja prevzel delo glavnega producenta Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, potem pa se leta 1987 odločil za samostojno pot. Ustanovil je produkcijsko hišo Arsmedia, kjer je dobilo priložnost kar nekaj mladih avtorjev – med njimi Miran Zupanič, Sašo Podgoršek, Marko Naberšnik in Goran Vojnović. Z njimi je ustvaril več filmskih uspešnic in pa tudi filmov klasične vrednosti. S Francijem Zajcem se je pogovarjal Urban Tarman. Foto: Žiga Culiberg.
Gost oddaje Razgledi in razmisleki bo tokrat hrvaški pisatelj in literarni zgodovinar akademik Pavao Pavličić, rojen leta 1946 v Vukovarju. Je avtor petdesetih proznih knjig in desetine filmskih scenarijev, v slovenščino pa so prevedeni romana Večerni akt in Lepopis ter poetična proza Donava. Z njim se bo pogovarjal Vlado Motnikar.
Oddajo namenjamo Muzeju na prostem Rogatec. Gre za največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji, ki je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta. Obsotelska kotlina, kje leži Rogatec, in ki jo z vseh strani obdaja gozd, se razvija in tako srednjeveški trg zadnja leta postaja vse bolj priljubljen kraj za turiste, ki se nastanjajo v znameniti Rogaški Slatini. Slabih deset kilometrov oddaljen Rogatec z obnovljenim dvorcem Strmol, z ruševinami gradu in največjim muzejem na prostem v državi ponuja doživetje starih časov in preprostega kmečkega prebivalstva, ki se je ob zemlji preživljalo tudi s kamnoseštvom. O Rogatcu in muzeju se je Simona Kopinšek pogovarjala z Ireno Roškar, ki vodi ta muzej. foto: https://www.rogatec.si/muzej-na-prostem-rogatec/
Sedemnajsti avgust je praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan je leta 1919 Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti spet združeni z matičnim narodom. Prekmurje je 12. avgusta 1919 zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali leta 1934 objavljeno besedilo etnologa in slavista, literarnega zgodovinarja in prevajalca dr. Vilka Novaka (1909-2003) o kulturnih stikih med Prekmurjem oziroma Slovensko krajino, kot so ga tedaj imenovali, in Slovenci v matični domovini. Besedilo z naslovom Kulturni stiki do osvobojenja bo prebral Ivan Lotrič. Na fotografiji: zborovanje v Beltincih 1919
Nedavno je umrl ameriški dramatik, igralec ter televizijski in filmski režiser Sam Shepard. Rodil se je leta 1943 in v petih desetletjih ustvaril nadvse raznolik in osupljiv umetniški opus. Ta obsega štiri knjige proze in poezije v prozi, dvainpetdeset dram - šest je bilo uprizorjenih tudi na Slovenskem: Summertime, Nevidna roka, Pokopani otrok, Pravi Zahod, Misel lažnivka in Lunine mene, skoraj petdeset filmskih vlog in več kot ducat filmskih scenarijev. Po slednjih - denimo Pariz, Teksas, Nora ljubezen, Ne hodi mi trkat - je Shepard verjetno tudi najbolj znan, še bolj pa po filmskih vlogah: leta 1983 je bil za vlogo Chucka Yeagra v filmu Pravi fantje nominiran za oskarja – čeprav se skoraj brez izjeme zdi, da niti v najbolj mainstreamovskih produkcijah ne nastopa kot interpret tujih vlog, temveč že v osnovi kot ikona, kot celostna umetnina Sam Shepard - obstranec, upornik, farmar, umetnik, gospodar lastne usode in rušitelj mitov. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali besedilo Luka Gibbonsa o njegovi dramatiki, naslovljeno »Zgrajeno v senci: Sam Shepard in ameriški zahod«. Luke Gibbons je profesor literarnih in kulturnih študij na Irski državni univerzi v Maynoothu; esej je prevedla Tina Mahkota. Na fotografiji sta Ivo Ban in Boris Cavazza v predstavi Lunine mene Sama Sheparda; Drama SNG Ljubljana, 2010. Foto: Peter Uhan
Viktor Jerofejev je eno najizrazitejših imen ruske sodobne književnosti. Za avtorja Življenja z idiotom (1980), Ruske lepotice (1990), Enciklopedije ruske duše (1999), Dobrega Stalina (2004) in pravkar v slovenščino prevedene zbirke kratkih zgodb Telo (2015), če omenimo le nekaj njegovih del, je značilna večna disidentska drža. Čeprav sin visokega sovjetskega diplomata, je zgodaj razvil kritičen odnos do sovjetskih, nato tudi do ruskih oblasti. Leta 1979 so mladega Jerofejeva zaradi organizacije izida disidentskega almanaha Metropola izključili iz Združenja sovjetskih pisateljev, bleščeča diplomatska kariera njegovega očeta pa se je zaradi tega končala. Jerofejev se v svojih delih dotika bolečih tem ruske identitete in stereotipov ruskega vsakdana. Ostrina njegovega peresa in grenko spoznanje o izginjanju vrednot sta mu nakopala številne nasprotnike tudi v sodobni Rusiji. Še zmeraj ga je mogoče slišati na radiu Eho Moskve in brati na nekaterih spletnih portalih, odmevno oddajo Apokrif na državni Televiziji Kultura pa so leta 2011 ukinili. Čeprav zelo bran v Rusiji, je v tujini deležen bolj naklonjenih ovacij. Tesno je povezan predvsem s Francijo, kjer je preživel del otroštva, leta 2013 pa so mu podelili tudi najvišje francosko civilno odlikovanje viteški red Legije časti. Z Viktorjem Jerofejevom se je spomladi ob festivalu Fabula pogovarjal Andrej Stopar.
Pogovor z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je bil eden od gostov letošnjega festivala Fabula. Atxaga velja za enega naboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in čisto na novo Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla. Na fotografiji: Bernardo Atxaga http://www.festival-fabula.org/2017/avtorji-in-knjige/39-avtorji-in-knjige/194-bernardo-atxaga
Neveljaven email naslov