Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisatelj in izvrstni pripovedovalec zgodb Pavol Rankov se je rodil leta 1964 na severu Slovaške. Pozneje se je izobraževal na filozofski fakulteti v Bratislavi, kjer že približno dvajset let vztraja na poti profesorja. Ob tem vseskozi piše literarne tekste, predvsem kratke zgodbe, izdal pa je tudi že dva romana, katerih dogajanje je umestil v razburkano in z absurdi prežeto dvajseto stoletje. Za svoj romaneskni prvenec Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič), ki je v prevodu Diane Pungeršič dostopen v slovenščini, je leta 2009 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Prevod njegovega zadnjega romana Matere, ki tematizira fenomen materinstva v izjemnih razmerah, natančneje v sovjetskem gulagu, pa je pri založbi KUD Sodobnost International izšel konec minulega leta. V okviru njegove predstavitve je Pavol Rankov januarja obiskal Slovenijo, takrat pa ga je pred mikrofon povabila Maja Žvokelj.
708 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Pisatelj in izvrstni pripovedovalec zgodb Pavol Rankov se je rodil leta 1964 na severu Slovaške. Pozneje se je izobraževal na filozofski fakulteti v Bratislavi, kjer že približno dvajset let vztraja na poti profesorja. Ob tem vseskozi piše literarne tekste, predvsem kratke zgodbe, izdal pa je tudi že dva romana, katerih dogajanje je umestil v razburkano in z absurdi prežeto dvajseto stoletje. Za svoj romaneskni prvenec Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič), ki je v prevodu Diane Pungeršič dostopen v slovenščini, je leta 2009 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Prevod njegovega zadnjega romana Matere, ki tematizira fenomen materinstva v izjemnih razmerah, natančneje v sovjetskem gulagu, pa je pri založbi KUD Sodobnost International izšel konec minulega leta. V okviru njegove predstavitve je Pavol Rankov januarja obiskal Slovenijo, takrat pa ga je pred mikrofon povabila Maja Žvokelj.
Gre za esej, ki ga je pesnica in publicistka Stanislava Repar napisala o odmevni pesniški zbirki Neve Lučke Zver Razsežnosti.
»Za dirigenta je odločilen prihod na oder. Takrat vzpostavi komunikacijo z občinstvom in zapolni prostor s svojo navzočnostjo. Pričakujoči v dvorani morajo začutiti, da med njimi in orkestrom ne stoji balerina, ki se bo prekrilila skozi glasbeno tvarino, temveč suveren čustveni in intelektualni naboj, ki jih bo varno popeljal skozi čudežni svet glasbene umetnine.« je zapisal Matej Venier o dirigentu Antonu Nanutu ob njegovi osemdesetletnici. V Razgledih in razmislekih objavljamo besedilo, ki govori o velikem glasbenem ustvarjalcu tako, kot ga je doživel maestrov sodelavec, glasbeni soustvarjalec in, predvsem, prijatelj.
Osemnajstega decembra 1988, petindvajset let za tem, ko so v Rusiji njegovo pisanje ožigosali kot »protisovjetsko«, in le nekaj mesecev po Nobelovi nagradi za književnost, je ruski pesnik in esejist Josif Brodski na michiganski univerzi v mestu Ann Arbor v ZDA nagovoril študente zadnjega letnika. Gre za enega najlepših slavnostnih govorov – v njem je mladim posredoval nekaj temeljnih življenjskih modrosti, spregovoril pa je tudi o vrednotah. Govor so leta 1997 zapisali in ga vključili v knjigo esejev Brodskega O žalosti in razumu z naslovom Govor na stadionu. Za oddajo Razgledi in razmisleki ga je prevedla Ana Vipotnik. Na fotografiji je Josif Brodski, ko je v sedemdesetih letih poučeval na michiganski univerzi.
Pred dnevi je umrl hrvaški pisatelj in publicist Predrag Matvejević. Rodil se je leta 1932 v Mostarju, v Zagrebu je končal študij francoskega jezika in književnosti. Doktoriral je na pariški Sorboni. Do leta 1991 je predaval francosko književnost na zagrebški Filozofski fakulteti, potem pa je zapustil Hrvaško. Do leta 1994 je predaval slovanske književnosti na pariški univerzi Nouvelle Sorbonne, od 1994 do 2007 pa srbski in hrvaški jezik in književnosti na rimski univerzi La Sapienza. Matvejević je avtor mnogih esejev in knjig, med najpomembnejšimi sta Drugačne Benetke in Mediteranski brevir. Za oddajo smo izbrali nekaj odlomkov iz Matvejevićeve knjige Drugačne Benetke, ki sta jo prevedla Vasja Bratina in Rada Lečić. na fotografiji: Vitttorio Carpaccio : Lev sv. Marka, 1516
V ljubljanskem Cankarjevem domu poteka festival Tolstoj, iskalec resnice. Gost festivala je bil tudi dr. Pavel Basinski, ruski pisatelj, zgodovinar in novinar, ki je zaslovel z dokumentarnim romanom Lev Tolstoj: Pobeg iz raja, za katerega je leta 2010 prejel najprestižnejšo rusko književno nagrado – velika knjiga. Nastopil je pred številnim občinstvom s predavanjem Šola za življenje. Takrat ga je Tomaž Gerden povabil pred mikrofon in del daljšega pogovora objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki.
V Art kino mreži se te dni vrti Rdeča želva, animirani celovečerni prvenec Nizozemca Michaëla Dudoka de Wita, ki je že za svoja prejšnja dela požel vrsto najvišjih priznanj v svetovnem merilu – za svoj ganljiv film Oče in hči iz leta 2000 na primer oskarja in glavni nagradi na festivalih v Annecyju in Clermont-Ferrandu. Rdeča želva pa mu je med drugim prinesla nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI in nagrado mladinske žirije na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, film je poleg tega nominiran za oskarja. Z avtorjem se pogovarja Tesa Drev.
Na Pisateljskem odru letošnjega Knjižnega sejma so nastopili tudi tuji gostje. Med njimi sta bila škotska avtorica mehiških korenin Juana Adcock in katalonski pisatelj Albert Forns. Oba sta bila na obisku v Sloveniji kot gosta Slovenskega društva pisateljev v okviru projekta Literarna Evropa v živo. Projekt pripravlja 17 partnerjev iz 13 držav in prek različnih dogodkov podpira obetavne avtorje. Izbranih je bilo deset pisateljev, med izbranci pa sta bila gosta, s katerima se je Andrej Rot pogovarjal za oddajo Razgledi in razmisleki.
Oddajo Razgledi in razmisleki posvečamo nedavno preminulemu umetniku Matjažu Vipotniku, grafičnemu oblikovalcu. Doktor Peter Krečič je o njegovem ustvarjanju in o pomenu njegovih grafičnih rešitev napisal daljše besedilo, ki ga, malo skrajšanega, objavljamo v današnji oddaji. Matjaž Vipotnik se je rodil leta 1944. S svojimi svežimi oblikovalskimi idejami se je pojavil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa je temeljno zaznamoval slovensko grafično oblikovanje z gledališkimi plakati, pa tudi s scenografijami, celostnimi podobami institucij, oblikovanjem knjig. Izdelki Matjaža Vipotnika so nepogrešljivi del naše preteklosti, pa tudi nekdanje Jugoslavije, nekateri pa so segli tudi po svetu vse do Kitajske. Pred štirimi leti je Matjaž Vipotnik dobil Prešernovo nagrado za življenjski opus.
Oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo nedavno umrlemu pisatelju, akademiku Sašu Vugi, avtorju številnih romanov, pa tudi scenarijev in radijskih iger. Ob predvajanju Vugovih radijskih dram: Bernardek, Silvestrovo črepinj in Maistrova najdaljša mariborska noč, se je režiser Aleš Jan pogovarjal z avtorjem. Iz pogovorov je mogoče razbrati predvsem Vugovo izjemno spoštovanje slovenskega jezika, erudicijo, občutek za trdno dramaturgijo in ravnovesje ter poznavanje radijskega medija, s katerim se je začel seznanjati že zgodaj. Ko je bil še zelo mlad, je Saša Vuga nekaj let delal kot bralec na takratnem radiu Ljubljana. Razmisleki enega najprodornejših umov zadnjega obdobja v oddaji Razgledi in razmisleki, torej.
V zadnji oddaji Razgledi in razmisleki v letu 2016 se predstavlja Isabelle Wéry, belgijska pisateljica, igralka in avtorica besedil za gledališče. Tako za igralske kreacije kot za pisanje je prejela več nagrad, za roman Razkoščičena Marilyn: Evropsko nagrado za književnost. Knjigo imamo tudi v slovenščini, prevedla jo je Mateja Seliškar Kenda, na predstavitev knjige v Ljubljani pa je prišla avtorica sama. Takrat je Tadeja Krečič z Isabelle Wéry posnela pogovor, ki mu bomo prisluhnili v oddaji.
Igralec Manolo Cruz je zaigral v stotinah filmov in gledaliških predstav kolumbijske produkcije. Vloge so mu prinesle slavo, ne pa tudi osebnostne izpolnitve. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, je zato začel razvijati zamisel za svoj avtorski film, v katerega bo vdahnil svojo dušo. Najprej je napisal scenarij za film Med morjem in zemljo in – da bi prispeval k produkciji filma – iz ZDA celo uvažal avtomobile. Med morjem in zemljo je film o brezpogojni materinski ljubezni, o telesnih omejitvah in svobodi duha; Manolo Cruz ga je tudi režiral. Za pretresljivo čustveno dramo je na 27. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe prejel nagrado občinstva, s katero so ga nagradili tudi gledalci festivala Sundance. Z Manolom Cruzom se je pogovarjal Urban Tarman. Foto: Iztok Dimc
Srbska igralka Mirjana Karanović ima za sabo bogato življenjsko pot. V 80. in 90. letih je zaigrala v filmih Emirja Kusturice in desetletje kasneje upodobila ženske, ki so jih zaznamovale vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Dobra žena je njen scenaristični in režijski prvenec, s katerim dokazuje, da obetavni avtorji prvencev niso le mladi ustvarjalci in ustvarjalke. Z Mirjano Karanović smo se pogovarjali med ljubljanskim filmskim festivalom Liffe, na katerem je za Dobro ženo prejela glavno nagrado mednarodne žirije, vodomca. Vabljeni k poslušanju! Foto: Iztok Dimc
Bob Dylan, Nobelov nagrajenec Odločitev Švedske akademije, da podeli Nobelovo nagrado za književnost ameriškemu pesniku in glasbeniku Bobu Dylanu, je bila prvovrstno presenečenje. Dylan je sicer kotiral na stavnicah, toda tudi tisti, ki so navijali zanj, najverjetneje niso pričakovali, da bo končal v družbi Tagoreja, Thomasa Mann, Eliota, Camusa, Andrića, Singerja, Oeja, Becketta ter drugih vrhunskih avtorjev 20. in 21. stoletja. Zato sta gosta v oddaji Razgledi in razmisleki (pesnika in prevajalca Matej Krajnc in Uroš Zupan) tik pred podelitvijo najuglednejše nagrade na svetu odgovorila na vprašanje, ali si Dylan nagrado res zasluži, in če ja, zakaj. Z njima se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Albie Cullen
Ob poudarjenem gostovanju Italije na 32. Slovenskem knjižnem sejmu in dober mesec po smrti nobelovca Daria Foja, enega najbolj priljubljenih, a tudi osovraženih italijanskih gledališčnikov, smo oddajo Razgledi in razmisleki posvetili njegovi navzočnosti v Trstu. Srečanj z njim in njegovimi igrami se spominja teatrologinja Bogomila Kravos, prevajalka najpomembnejše Fojeve igre Burkaški misterij. V studio jo je povabil Vlado Motnikar
Gledališko sezono v Mali Drami je letos odprla predstava Utopia - Arheologija raja. Gre za zelo posebno uprizoritev, ki se sprehaja na tanki meji med življenjem in smrtjo, med zemeljskim, fizičnim obstojem in večnostjo. Režiser Jan Krmelj je predstavo označil kot spev neobstoječemu, pri katerem gre za praznovanje domišljije, sanjskega in Lepote. Z njim se je v oddaji Razgledi in razmisleki pogovarjala Ana Rozman, pridružil pa se jima je tudi eden izmed glavnih igralcev, Aljaž Jovanović.
V živo z 32. slovenskega knjižnega sejma Ob poudarjenem gostovanju Italije na Slovenskem knjižnem sejmu in dober mesec po smrti nobelovca Daria Foja, enega najbolj priljubljenih, a tudi osovraženih italijanskih gledališčnikov, se nobelovca in njegovih stikov s tržaškim gledališčem v pogovoru z Vladom Motnikarjem spominja teatrologinja Bogomila Kravos, prevajalka najpomembnejše Fojeve igre Burkaški misterij.
Oddaja je tokrat namenjena manj znani evropski kinematografiji - latvijski; njeno zgodovino, pomembne ustvarjalce, prelomne dogodke in sedanje dileme v zapisu predstavlja filmski poznavalec, režiser, scenarist in pisatelj Tone Frelih. na fotografiji: podoba iz filma latvijskega režiserja Aleksandrsa Rusteikisa Medvedji brlog
Misliti spomenik urbanim vstajam je naslov razstave, ki sta jo v okviru raziskovalnega in umetniškega projekta zasnovala Gal Kirn in Niloufar Tajeri in je trenutno na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. V zadnjih petdesetih letih smo priča večanju količine urbanih vstaj, ki vnašajo veliko nelagodja v obči politični in medijski diskurz. Nemiri ali izgredi, kakor jih imenujejo v medijih, so predstavljeni s spektakularnimi podobami nasilja: goreči avtomobili, spopadi s policijo, plenjenje trgovin in gmotna škoda. Kot pove že samo ime, so izgredniki ljudje, ki naj ne bi znali misliti, še manj pa komunicirati politično. Ključno je zgolj dejstvo njihovega (ne)jezika, nasilja. Skozi to prizmo se urbane vstaje izkažejo za lahek plen moraliziranja in kriminalizacije, ki ne prihaja zgolj s strani represivnega aparata države (policije), kot bi pričakovali, ampak tudi s strani državnih intelektualcev in mnenjskih voditeljev, ki v urbanih izgredih vidijo le impotentno jezo izključenih in realizacijo potrošniških želja s plenjenjem. Na tem mestu se pojavi vprašanje: zakaj bi se skušali spominjati nečesa, kar v družbo vnaša disenz, ki družbo pravzaprav ruši? Ne le da urbane vstaje revnih predmestij do sedaj empirično še niso dobile spomenika, tu naletimo na globlji epistemološki problem spomina na sam disenz. Ali ni ključni cilj spomenika in spominjanja grajenje kolektivne zavesti, ki naj bi doprinesla k strpnejšemu in bolj spravnemu življenju? A če vzamemo urbane vstaje resno kot vnašanje preloma in disenza, ki ima potencialne detonacijske učinke na revolucionarna gibanja in drugačno prihodnost, moramo hkrati postaviti tudi vprašanje (ne)mogočega spomina nanje. Tej razstavi gre za premislek spomina, ki prelamlja s prevladujočimi miselnimi shemami in spektakularizacijami nasilja. Izhodiščna teza razstave je, da mora forma spomenika zaobjeti, misliti, »reprezentirati«, priti blizu sami formi vstaje. Skromen prispevek k mišljenju »disenzualnega spomenika disenzu« ali prelomnega spomenika prelomu tako namesto podajanja stabilnosti in konsenza, ki naj bi le predstavil neko marginalizirano skupino na marginaliziranem kraju, raje išče strategije, ki gradijo živeči arhiv, ki intervenira v sedanjost. Na kakšen način je mogoče narediti mehanizme izkoriščanja in izključevanja vidnejše in na kakšen način je mogoče celo sprožiti solidarnost med tako nevidnimi skupinami na tako različnih krajih? To so nekatera od osrednjih vprašanj raziskovalnega in umetniškega projekta Misliti spomnik urbanim vstajam, več o tem je v pogovoru s Petro Tanko povedal Gal Kirn. Vabimo vas k poslušanju!
Mesec oktober je bil v Kinoteki posvečen nemškemu filmu, še posebej retrospektivi filmov režiserja Dominika Grafa. Graf se je rodil leta 1952 in je študiral na münchenski univerzi za film in televizijo. Najprej je posnel nekaj filmov v tradiciji tako imenovanega avtorskega filma, potem pa je delal za televizijo in snemal žanrske policijske filme, trilerje, kriminalke, do zdaj našteje že kakih sedemdeset režij. Leta 2014 je bil njegov film Ljubljeni sestri izbran, da bi se potegoval za najboljšega tujejezičnega oskarja. V Nemčiji je dobil številne nagrade. Dominik Graf se žanrom v nemškem filmu posveča poglobljeno, piše članke, svoje poglede razlaga v pogovorih, ki jih je objavil v knjigi. Enega zadnjih je posnela Tanja Petrič za oddajo Razgledi in razmisleki, ko je Dominik Graf prejšnji mesec obiskal Ljubljano.
Gost oddaje bo bosanski pesnik, esejist in prevajalec Ahmed Burić, rojen leta 1967 v Sarajevu. Je eden bolj angažiranih novinarjev in intelektualcev z območja nekdanje Jugoslavije, znan po pronicljivih kolumnah in interpretacijah dogajanja doma in v svetu. Prvo pesniško zbirko Bog tranzicije je izdal leta 2004, sledili sta zbirki Solze nafte in krvi ter Materni jezik, v slovenščini pa je pred nekaj mesecev izšel izbor iz njegove poezije z naslovom Vrata raja. In tudi sam prevaja sodobno slovensko literaturo. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar. fotografija je iz osebnega arhiva Ahmeda Burića
Neveljaven email naslov