Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


Razgledi in razmisleki

701 epizod


Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


05.07.2018

RAZGLEDI IN RAZMISLEKI: dr. Aleš Gabrič: RAZVOJ KULTURNEGA POLICENTRIZMA V SLOVENIJI

Prisluhnili bomo predavanju dr. Aleša Gabriča z naslovom RAZVOJ KULTURNEGA POLICENTRIZMA V SLOVENIJI. Posneto je bilo kot del okrogle mize Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije v okviru Tedna slovenske drame v Kranju marca letos. Dr. Aleš Gabrič je zgodovinar, ki se je ukvarjal prav z nastankom kulturne infrastrukture v Sloveniji. Svoje predavanje je omejil na čas po drugi svetovni vojni do leta 1958, ko je bila vzpostavljena tako rekoč vsa kulturna infrastruktura, kakršna je še danes. V pregled je vključil vrsto pogojev, ki so botrovali takemu razvoju, političnim in drugim vplivom, zanimivim za širšo kulturno javnost.


28.06.2018

Ohraniti poklicne in etične standarde vseh gledaliških poklicev

Po prvi svetovni vojni so si prizadevali za profesionalizacijo igralstva in drugih gledaliških poklicev, pa tudi za podržavljenje gledališč in tako za trajno državno podporo, danes pa se v Združenju dramskih umetnikov Slovenije bojujejo za ohranitev poklicnih in etičnih standardov vseh poklicev v gledališču. Ob 100. obletnici začetkov te na Slovenskem unikatne stanovske organizacije so tako letos podelili tudi priznanje zlati glas za sinhronizacije risank in prve štipendije Sklada Jerneja Šugmana. S predsednico Združenja, igralko in dramatičarko Sašo Pavček, se je pogovarjala Saška Rakef. Na fotografiji Lojze Drenovec, ki je vodil slovensko sekcijo Združenja srbskih, hrvaških in slovenskih igralcev. Sodi v rod slovenskih igralcev, ki so zidali osnovo sodobni slovenski gledališki umetnosti.


21.06.2018

Branka Novak, Glasbena mladina Slovenije

V tokratnih Razgledih in razmislekih je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil Branko Novak iz Glasbene mladine Slovenije. Ob svetovnem dnevu glasbe o njenem pomenu in na sploh umetnosti ne le v vzgojno-izobraževalnih procesih, pač pa tudi ali predvsem njenem pomenu za človeka samega.


14.06.2018

V iskanju novega kulturnega modela

V pogovoru z Nevenko Koprivšek, umetniško direktorico zavoda Bunker, predstavljamo neprofitno zasebno ustanovo SESC – vodilno institucijo za financiranje umetnosti v Braziliji. Z Nevenko Koprivšek se je pogovarjala Saška Rakef.


07.06.2018

Rokovanje s tradicijo v krajinski arhitekturi

K oblikovanju kulturne krajine spada tudi posodabljanje ali rekonstrukcija tradiciji in kulturni dediščini pripadajočih objektov. To je predmet krajinske arhitekture in delo krajinskih arhitektov. O pristopih k oživljanju tradicije in o tem, kje je v njihovem delu prostor za ustvarjalnost, bo v oddaji Razgledi in razmisleki spregovorila dr.Ana Kučan, krajinska arhitektka, redna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Pred mikrofon jo je povabila Petra Tanko. Izpostavili sta tri zelo različne krajinskoarhitekturne projekte, ki jih odlikuje ustvarjalen in sodoben pristop, izhajajoč iz tradicij oblikovanja slovenske krajine, oblikovanja vrtov skozi zgodovino ter spoštljivega odnosa do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vabimo vas k poslušanju! Park Brdo, aksonometrija, arhiv Studio AKKA


31.05.2018

Špela Kuhar in Barbara Viki Šubic, Center arhitekture Slovenije

V tokratnih Razgledih in razmislekih je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil Špelo Kuhar in Barbaro Viki Šubic iz Centra arhitekture Slovenije. V evropskem letu kulturne dediščine tokrat o vzgojno-izobraževalnih aspektih bivanja, grajenem prostoru in arhitekturi. O pomenu arhitekture v najzgodnejšem obdobju človekovega razvoja in zavedanju sebe v prostoru.


24.05.2018

Benoît Duteurtre - pisati o nasprotju med veseljem do življenja in močjo smrti

Gost oddaje Razgledi in razmisleki bo francoski pisatelj, esejist in glasbeni kritik Benoît Duteurtre. Piše za različne časopise, kot so Le Figaro, Marianne, Le Monde de la musique, Classica. Objavil je več kot dvajset knjig, veliko ga prevajajo v tuje jezike. Za roman Le Voyage en France je leta 2001 dobil nagrado Medicis, za celotni opus pa prejel nagrado Henri Gal, ki jo podeljuje Francoska akademija. Njegov roman Knjiga za odrasle (Livres pour adultes, 2016) je poslovenil Luka Novak, izšel je pri založbi Totaliteta. Z Benoîtom Duteurtrom se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: Catherine Hélie Editions Gallimard


17.05.2018

Blagoslovljeni in prekleti - o slovenskem plemstvu

V Mestni hiši Kranj je do 1. junija na ogled razstava z naslovom Blagoslovljeni in prekleti. Grad Turn v Potočah in njegovi zadnji lastniki. Odstira nekaj poglavij iz zgodovine slovenskega plemstva, pri čemer se osredotoča na usodo zadnjih lastnikov gradu Turn, rodbine Detela. Rodbina oziroma njeni predstavniki – med njimi sta Oto Detela starejši, drugi slovenski deželni glavar za Kranjsko, in njegov sin Oto mlajši, okrajni glavar v Radovljici – so danes, tako kot še številni drugi predstavniki naših plemiških rodbin, domala izbrisani iz slovenskega zgodovinskega spomina. Tina Kozin je pred mikrofon povabila soavtorja razstave, zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana in doc. dr. Miha Preinfalka. na fotografiji: hodnik gradu Turn


10.05.2018

Atelje Vozlič: Plečnikova nagrada 2017 za Ureditev nabrežij Ljubljanice od Tromostovja do Zoisove ceste, vključno z ureditvijo Novega trga

Plečnikovo nagrado za leto 2017 sta prejela Vesna in Matej Vozlič, arhitekturni atelje Vozlič, za projekt Ureditev nabrežij Ljubljanice od Tromostovja do Zoisove ceste, vključno z ureditvijo Novega trga. Gre za celostno, ambiciozno in dosledno ureditev nabrežij in javnih prostorov, posegov, ki so sprožili spremembe v dojemanju obstoječega in odprli novo doživljanje stare Ljubljane: nekdanje aristokratske palače Novega trga in trgovske hiše na Bregu so pridobile predprostor in s tem realizirale svojo zgodovinsko pravico, obenem pa je vzporedno nastal tudi povsem nov javni prostor, ki je v mesto vnesel svežino in pogum praznine. Pogovor z avtorjema, ki ga bo uvedel pogled predsednice žirije za Plečnikova odličja, Lene Krušec, v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki. Vabimo vas k poslušanju! foto: Atelje Vozlič


03.05.2018

Razgledi in razmisleki - ŠIRIN EBADI

Osrednja gostja letošnjega Penovega pisateljskega srečanja na Bledu je bila iranska borka za človekove pravice Širin Ebadi, dobitnica Nobelove nagrade za mir leta 2003. Bila je prva ženska predsednica vrhovnega sodišča v Iranu, po iranski revoluciji je odprla odvetniško pisarno in se zavzela za najšibkejše in politične preganjance. Od leta 2009 živi v Londonu, a se izraža izključno v svojem jeziku - farsiju. Z njo se je pogovarjal Vlado Motnikar, za uvod pa jo predstavimo kar z odlomkom iz njene knjige Iran se prebuja, ki jo je poslovenila Veselka Šorli Puc.


26.04.2018

Gerfried Stocker - umetniški direktor Ars Electronica

Gost oddaje je Gerfried Stocker, medijski umetnik in umetniški direktor festivala Ars Electronica v Linzu. V središču pogovora, ki ga je z njim posnel Klemen Markovčič, je odnos človeka do tehnologije in družbene odgovornosti v digitalni dobi 21. stoletja. Sicer pa gre tudi za peto oddajo iz letošnjega tematskega niza kulturno-umetnostne vzgoje na Arsu. Prevode bere Aleksander Golja. Tehnično je oddajo realizirala Mirta Berlan.


19.04.2018

Dr. Ivan Stopar - umetnostni zgodovinar, kastelolog

Pogovor Aleksandre Saške Gruden z umetnostnim zgodovinarjem, konservatorjem in kastelologom dr. Ivanom Stoparjem.


12.04.2018

Šrilanško-britanska pisateljica Minoli Salgado

Minoli Salgado je šrilanško-britanska pisateljica, ki je nedavno pri nas predstavljala svoj romaneskni prvenec Malo prahu na očeh. V njem tematizira šrilanško državljansko vojno, udarec cunamija, med vojno izginule osebe, skratka travmatične dogodke. O romanu, ki je v prevodu Ane Jasmine Oseban izšel pri založbi KUD Police Dubove, in še o marsičem drugem se je s pisateljico pogovarjala Maja Žvokelj.


07.04.2018

Razgledi in razmisleki - pogovor z Alenom Drljevićem

V oddaji objavljamo pogovor s filmskim režiserjem Alenom Drljevićem o filmu Moški ne jočejo in o tehnikah skupinske terapije, s katerimi so ustvarili like vojnih veteranov, ki jih lahko vidimo v fillmu. Z Alenom Drljevićem se je pogovarjal Urban Tarman. Prevode je bral Igor Velše. Vabljeni k poslušanju!


05.04.2018

Brane Mozetič o knjižni zbirki Aleph

V knjižni zbirki Aleph so prve knjige izšle sredi osemdesetih let dvajsetega stoletja, med drugim pesniške zbirke Nate pada patina Štefana Remica, Slepa okna Boštjana Seliškarja in z nagrado Prešernovega sklada nagrajeni Srebrnik Alojza Ihana ter pripovedna dela Strategije, taktike Igorja Zabela, Briljantina Milana Kleča in Domovina, bleda mati Franja Frančiča pa zbornik kratkih zgodb Rošlin in Verjanko ali Odlagani opravek slovenstva ter priročnik Šola kreativnega pisanja, ki ga je uredil Andrej Blatnik. Skratka, Aleph je bil na svojih začetkih zbirka, ki je nastajala v precejšnji meri neodvisno od političnih in kulturnih središč moči, in v kateri so svoja zgodnja dela objavili avtorji tim. postmodernistične generacije. Danes izdaja zbirko Aleph (v njej je doslej izšlo 185 naslovov) Center za slovensko književnost, njen urednik pa je pesnik in prevajalec Brane Mozetič. Ta je v oddaji Razgledi in razmisleki, v pogovoru z Markom Goljo povedal, kakšna je narava zbirke danes, s kakšnimi izzivi in težavami se srečuje, najverjetneje pa tudi kaj o načrtih za prihodnost. Vabljeni k poslušanju pogovora tukaj in zdaj, za vse vas, ki bi želeli podpisati peticijo za ubranitev knjižne zbirke Aleph, pa še podatek, da jo najdete na spletni strani www.pravapeticija.com ...


29.03.2018

Razgledi in razmisleki: Slavenka Drakulić

V oddaji Razgledi in razmisleki bo slišati pogovor s Slavenko Drakulić. Angažirana hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić, avtorica osmih romanov in osmih esejistično-publicističnih knjig, je bila najbolj pričakovana gostja festivala Fabula 2018 - če sklepamo po tem, kako hitro so pošle vstopnice za njen večer. Ob tej priložnosti je založba Beletrina izdala njen roman Mileva Einstein, teorija žalosti v prevodu Miša Renka. O tem in drugih njenih romanih ter o izraziti družbeni angažiranosti se je s Slavenko Drakulić pogovarjal Vlado Motnikar.


22.03.2018

Razgledi in razmisleki: Maylis de Kerangal

Maylis de Kerangal je francoska pisateljica, avtorica številnih romanov. Nekateri so bili nagrajeni s prestižnimi nagradami. Ena takih knjig je roman z naslovom Rojstvo mostu, ki smo ga pravkar dobili v slovenskem prevodu in je izšel pri Beletrini ob festivalu Fabula 2018. Prav o tem romanu se je za oddajo Razgledi in razmisleki z Maylis de Kerangal pogovarjala Tadeja Krečič, ko je bila pisateljica v Ljubljani kot ena izmed osrednjih gostov festivala.


15.03.2018

Razgledi in razmisleki: Serhij Žadan

V Razgledih in razmislekih začenjamo niz pogovorov z osrednjimi gosti letošnjega festivala Fabula, literature sveta. Andrej Stopar, poznavalec Rusije in drugega post-sovjetskega sveta, se je pogovarjal s Serhijem Žadánom, ukrajinskim pisateljem, pesnikom, esejistom, prevajalcem in glasbenikom. Pa tudi aktivistom tako imenovanega »majdána,« protestnega gibanja, ki je skušalo Ukrajino usmeriti na Zahod in je bilo ključnega pomena v obeh ukrajinskih revolucijah v zadnjih dveh desetletjih, oranžni v letih 2004 in 2005, ter »revoluciji dostojanstva« pozimi 2013 in 2014. Triinštiridesetletni Žadan velja za ukrajinskega literarnega zvezdnika, je dobitnik uglednih domačih in mednarodnih literarnih nagrad, njegove knjige so prevedene v več jezikov. Od Fabule naprej tudi v slovenščino. V prevodu Primoža Lubeja in Janje Lubej Vollmaier lahko beremo Žadanov roman Vorošilovgrad, »napeto, duhovito in čudovito napisano delo«, kot preberemo na platnici knjige.


08.03.2018

Bina Štampe Žmavc o svoji pesniški zbirki Vse-stvar-je in še čem

Pesnica Bina Štampe Žmavc se je najprej predstavila mladim ljubiteljicam in ljubiteljem poezije – leta 1990 je objavila pesniško prvenko Čaroznanke, odrasle pa je nagovorila leta 1999 z zbirko sonetov Pesek v pesem. Že omenjeni zbirki lepo napovedujeta pesničin pesniški svet, eno domišljije, presenetljivih besednih iger in obratov ter ambiciozne artikulacije, ki se ne ustraši tradicionalnega verza, kitic in rim. Vse naštete in še druge odlike vsebuje tudi njena najnovejša pesniška zbirka Vse-stvar-je, ki pred bralko in bralca postavi stvari, vendar ne v službi človeka, ampak na sebi. Pesnica je ob zbirki zapisala, da »so se pesmi v tem izboru izpisale v zadnjih dveh letih in da je kozmos od nekdaj doživljala celostno, stvari kot žive, kot nekakšen taoist torej.« Zato bo bralec po branju njenih pesnik morda vsaj za hip zrl na svet predmetov okoli sebe nekoliko drugače. Več o zbirki in še čem bo povedala pesnica v pogovoru z Markom Golju, posnetim na njenem domu v Celju, zagotovo pa bo tudi prebrala kako pesem. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


01.03.2018

Žana Nemcova, ruska novinarka, hči Borisa Nemcova

Leta 1984 rojena ruska novinarka Žana Nemcova je hči politika Borisa Nemcova, ki je bil nekoč član Jelcinove vlade, pozneje pa vnet kritik in vodja opozicije proti ruskemu predsedniku Putinu. Februarja 2015 so ga na Moskovski ulici v bližini Kremlja ustrelili. Po tem dogodku se je Žana Nemcova s političnim aktivizmom začela ukvarjati tudi sama. Ko je zahtevala preiskavo o očetovi smrti, Rusija zanjo kmalu ni bila več varna. Danes Nemcova živi in dela v Nemčiji, kjer o politiki poroča za radio Deutsche Welle. Pred nekaj meseci je bila častna gostja festivala dokumentarnega filma v češki Jihlavi; tam je med drugim govorila tudi o filmu, ki ga je o njenem očetu posnela Zosja Rodkevič: Moj prijatelj Boris Nemcov. Z Žano Nemcovo se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Tina Poglajen. foto: Leta 2016 so Žani Nemcovi podelili mednarodno nagrado za pogum, namenjeno ženskam. https://en.wikipedia.org/wiki/Zhanna_Nemtsova#/media/File:The_2016_International_Women_of_Courage_Award_to_Zhanna_Nemtsova_of_Russia_(25514175553).jpg


Stran 18 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov