Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


Razgledi in razmisleki

701 epizod


Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


01.09.2016

Fabula 2016 - Samira Kentrić

To bo zadnja izmed ponovljenih oddaj Razgledi in razmisleki, namenjenih letošnjemu festivalu Fabula – literature sveta. Prireditelji so tudi letos med drugimi gosti povabili slovenskega avtorja. To je bila ilustratorka in striparka Samira Kentrić, ki je opozorila nase že s knjigo Balkanalije. Njeno najnovejše delo Pismo Adni, objavljeno v okviru programa Mlada Fabula, zagotovo ne nagovarja samo mlajših bralcev; nasprotno, avtorica namreč upodablja stiske ljudi, ki živijo v vojni in ki bežijo pred njo v novo življenje. Več o svojem delu je Samira Kentrić povedala v pogovoru z Markom Goljo. na fotografiji: Samira Kentrić: Pismo Adni (www.festival-fabula.org)


18.08.2016

Fabula 2016 - Juan Gabriel Vásquez

Kolumbijski pisatelj, gost letošnje Fabule Juan Gabriel Vásquez, rojen v Bogoti leta 1973, je doštudiral pravo, na pariški Sorboni pa doktoriral iz latinskoameriške književnosti. Dolgo je bil kolumnist kolumbijskega dnevnika El Espectador. Poleg literature piše tudi eseje, prevaja in sodeluje z različnimi literarnimi revijami. Zvok stvari, ki padajo iz leta 2011 je avtorjev peti roman, za katerega je med drugim prejel literarno nagrado Alfaguara (2011) in International Dublin Literary Award (2014). Prevedli sta ga Tina Podržaj in Kristina Koritnik. S kolumbijskim pisateljem Juanom Gabrielom Vásquezom se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Marjeta Drobnič, prevajalka in literarna poznavalka. na fotografiji: Juan Gabriel Vásquez www.festival-fabula.org/2016/


11.08.2016

Fabula 2016 - pogovor z Matthiasom Goeritzem

Gre za drugega iz niza ponovljenih pogovorov z osrednjimi gosti festivala Literature sveta, Fabula 2016. Matthias Göritz je šestinštiridesetletni nemški pisatelj, pesnik in prevajalec, rojen v Hamburgu. V pogovoru s Tanjo Petrič je pripovedoval o literarnem ustvarjanju, odnosu do Slovenije, vlogi in položaju umetnosti, predvsem pa o filmskem romanu Sanjači in grešniki, ki je nedavno izšel v slovenskem prevodu Mojce Kranjc pri Založbi Litera.


04.08.2016

Fabula 2016 - nizozemski pisatelj Cees Nooteboom

Avgustovske oddaje Razgledi in razmisleki namenjamo uglednim gostom letošnjega festivala Fabula – literature sveta. Najprej bomo objavili pogovor z nizozemskim pesnikom in pisateljem Ceesom Nooteboomom, osrednjim gostom letošnje Fabule. Cees Nooteboom, dvainosemdesetletni pesnik, pisatelj, potopisec in novinar, je eden izmed osrednjih literatov na Nizozemskem ta hip. V slovenščini imamo več njegovih knjig, v Razgledih in razmislekih pa se je s Tadejo Krečič pogovarjal predvsem o zadnji: Raj, izgubljeni. foto: EPA


21.07.2016

Razgledi in razmisleki - Peter Esterhazy

Oddaja Razgledi in razmisleki je posvečama pravkar preminulemu madžarskemu pisatelju, esejistu in dramatiku Petru Esterhazyju. Mednarodno uveljavljeni ustvarjalec sodi v vrh sodobne madžarske književnosti. Slovenski bralci ga poznamo po romanih Pomožni glagoli srca, Hrabalova knjiga, Ženske in Harmonia caelestis. Peter Esterhazy je bil pred dvema letoma gost festivala Literature sveta, Fabula 2014 in takrat se je z njim pogovarjala Jutka Rudaš. Prisluhnimo, kaj je imel Peter Esterhazy takrat povedati.


14.07.2016

Sebastiao Salgado

Brazilski fotograf Sebastiao Salgado je večino svojega življenja posvetil poročanju s kriznih žarišč. Dokumentiral je sušo v Sahelu, težke pogoje delavcev v brazilskih rudnikih zlata ter na naftnih vrelcih v Saudski Arabiji. Najbolj ga je zaznamoval genocid v Ruandi, zaradi katerega je, kot je dejal, zbolel na duši. Po nekajletnem premoru se je vendarle vrnil k fotografiji, tokrat k tistemu, kar človeku daje upanje, k naravi. Odpravil se je na popotovanje po svetu, na najbolj neobljudena področja našega planeta. Nastala je razstava Geneza, ki šteje 245 črno-belih fotografij in je na ogled v Mestnem muzeju ter v galeriji Jakopič v Ljubljani. O tem velikem fotografu in naravovarstveniku se je Ana Rozman za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala s kustosinjo razstave Marijo Skočir.


07.07.2016

Ljuba Prenner

Slovenska pisateljica in odvetnica Ljuba Prenner, izjemna, samosvoja in močna osebnost, se je rodila 19. junija 1906 na Fari pri Prevaljah. Bila je pripovednica, dramatičarka in publicistka. Po 4. razredu gimnazije se je zaposlila, se sama preživljala in pozneje dokončala gimnazijo in študij prava ter postala odvetinica v Ljubljani. Leta 1941 je končala doktorski študij prava in se kot članica Komunistične partije vključila v Osvobodilno fronto. V času okupacije je kot državna uradnica reševala zaprte Slovence iz italijanskih zaporov in taborišč. Leta 1942 je bila zaradi liberalnih ideji izključena tako iz Partije kot iz OF. Po vojni je kot odvetnica branila politične nasprotnike nove oblasti. Opozarjala je na nepravilnosti in nehumanost v montiranih sodnih postopkih. Prennerjevo so obtožili, da na procesih zagovarja protirevolucionarne elemente, zato so ji leta 1947 prepovedali opravljati odvetniško delo in jo izključili iz Društva slovenskih pisateljev. Aretirali so jo in jo leta 1949 poslali za dve leti na tako imenovano družbeno koristno delo v kazensko delovno taborišče za ženske. Ob sto deseti obletnici rojstva Ljube Prenner je bi v spominskem parku rodnih Prevalj odkrit njen spomenik - delo akademske kiparke Nace Rojnik. V sedemdesetih letih se je z Ljubo Prenner o njenem živlčjenju in delu pogovarjala Metka Smeh, poznamo jo bolj kot Meto Vajgl, izjemno zanimivo oddajo pa pbjavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki.


30.06.2016

Prevajalec in bibliotekar Pablo Juan Fajdiga - prejemnik Lavrinove diplome

Oddajo namenjamo Pablu Juanu Fajdigi. Društvo slovenskih književnih prevajalcev mu je nedavno podelilo Lavrinovo diplomo za njegov estetsko dovršeni prevajalski opus ter za dejavno in plodno posredniško vlogo med slovensko in hispansko kulturo. Pablo Juan Fajdiga se je rodil slovenskim staršem – povojnim emigrantom v Argentini; v Buenos Airesu je doštudiral filozofijo, tam je živel do leta 1991, tik pred osamosvojitvijo pa je z enosmerno letalsko vozovnico prišel v Slovenijo, deželo svojih prednikov, in tu ostal. Najprej je delal v kulturnem uredništvu časnika Slovenec, takrat je začel prevajati kratko prozo južnoameriških avtorjev v slovenščino, nato se je lotil prevajanja slovenske književnosti v španščino. Dela kot bibliotekar v Slovanski knjižnici v Ljubljani. S Pablom Juanom Fajdigo se je pogovarjala Staša Grahek. fotografija: Vinko Avsenak http://dskp-drustvo.si/index.php/novice/objava/podelitev-lavrinove-diplome-za-leto-2016


16.06.2016

Maribor in Mariborčani

Pri Raziskovalni postaji ZRC SAZU Maribor in Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU je izšla monografija Maribor in Mariborčani, ki jo sestavlja štirinajst razprav z različnih znanstvenih področij. Monografija predstavlja prebivalstvo drugega največjega slovenskega mesta, posamezne etnične skupine, pomembne zgodovinske osebnosti, ob tem se poglobljeno dotika gospodarskega razvoja mesta in tudi izbranih kulturnih stvaritev, med njimi spomenikov. »Pričujoča znanstvena monografija predstavlja podobe Maribora in Mariborčanov, opozori pa tudi na bogastvo, raznolikost in zmogljivosti tega svojstvenega urbanega središča na Slovenskem ... « je v predgovoru zapisala urednica, dr. Maja Godina Golija, ki jo je v oddajo Razgledi in razmisleki povabila Simona Kopinšek. Razglednica iz l.1916 - Maribor prihodnosti


09.06.2016

RAZGLEDI IN RAZMISLEKI - Franco Supino

Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru so maja pripravili mednarodni simpozij o transkulturnih vidikih švicarske književnosti. Ob tej priložnosti so gostili tudi švicarskega avtorja Franca Supina, ki v svojih delih obravnava srečevanje kultur in drugih različnosti ter predvsem priseljenstvo svojih protagonistov. Franco Supino se je rodil leta 1965 v švicarkem Solothurnu in kot otrok italijanskih staršev iz okolice Neaplja odraščal dvojezično. Danes živi v svojem rojstnem mestu in je docent na Pedagoški fakulteti. Prevode njegovih romanov v slovenščino še pogrešamo, za prevode nekaterih odlomkov pa je poskrbela prof. dr. Vesna Kondrič Horvat, ki je tudi organizirala simpozij. S pisateljem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Irena Kodrič Cizerl.


02.06.2016

Jubilej Beletrine

V minulih dneh je založba Beletrina z vrsto literarnih in kulturnih prireditev praznovala dvajsetletnico delovanja. Sodobno slovensko kulturo je obogatila z dolgo vrsto zanimivih knjig in z iskanjem novih in novih poti do bralca in kupca. Med knjigami, ki jih je izdala v zbirki humanistične literature Koda, omenimo samo Predsokratike, Gnostične evangelije, pa znanstveno monografijo Poetika in logika slovenskih mitov dr. Zmaga Šmitka ter pred kratkim izšlo zbirko filozofskih esejev Gorazda Kocijančiča z naslovom O nekaterih drugih. Pri leposlovni zbirki Beletrina pa pritegne predvsem uravnoteženi program prevodnih in izvirnih, sodobnih in tudi starejših del; med drugim so izdali kar deset knjig Franza Kafke. Več o simpatičnih začetkih založbe in njenem celostnem delovanju pa tudi nekoliko o njeni prihodnosti je v pogovoru z Markom Goljo povedal direktor založbe Mitja Čander. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


26.05.2016

Arhitekturni bienale v Benetkah 2016 - Aljoša Dekleva in Tina Gregorič

V Benetkah odpira vrata 15. arhitekturni bienale, ki letos postavlja v ospredje vprašanje bivanja. Na njem letos sodeluje 63 držav, med njimi tudi Slovenija. V Arzenalu, enem osrednjih prizorišč bienala, bo na ogled tudi slovenski projekt, ki sta ga pripravila arhitekta Aljoša Dekleva in Tina Gregorič, ustanovitelja biroja Dekleva Gregorič arhitekti iz Ljubljane. Oba sta poleg arhitekturne prakse vpeta še v pedagoško in raziskovalno delo in delujeta tudi v mednarodnem prostoru. Naslov njunega projekta je Dom v Arzenalu. K pogovoru o letošnjem bienalu, njunem projektu in vprašanjih sodobne arhitekture ju je povabila Maja Žel – Nolda.


19.05.2016

Daniela Kapitanova - pogovor

V oddaji Razgledi in razmisleki lahko prisluhnete pogovoru s slovaško pisateljico Danielo Kapitanovo. Njen književni prvenec, roman Samko Tale: knjiga o britofu, je izšel leta 2000 in požel nepričakovan uspeh. Postal je ena izmed dveh najbolj prevajanih knjig slovaške izvirne knjjiževnosti po letu 1989; lani pa je pri založbi Sodobnost International izšel tudi v slovenščini. O romanu Samko Tale: knjiga o britofu in drugih niansah njenega opusa se je z Danielo Kapitanovo pogovarjala Maja Žvokelj.


12.05.2016

Samira Kentrić

Tudi letos so organizatorji mednarodnega literarnega festivala Literature sveta – Fabula povabili slovenskega avtorja. Letos je to bila ilustratorka in striparka Samira Kentrić, ki je opozorila nase že s knjigo Balkanalije. Njeno najnovejše delo Pismo Adni, objavljeno v okviru programa Mlada Fabula, zagotovo ne nagovarja samo mlajših bralcev, nasprotno. Avtorica namreč upodablja stiske ljudi, ki živijo v vojni in ki bežijo pred njo v novo življenje … Njihovi stiski sopostavlja različne odzive, tudi negativne, in tako ustvarja kompleksno, zgoščeno podobo ene izmed najhujših človeških ran sodobnega sveta. Več o svojem delu je mlada umetnica povedala v oddaji Razgledi in razmisleki, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Avtoričin arhiv.


05.05.2016

Sjon

Sjon je eden najpopularnejših sodobnih islandskih piscev. Rodil se je leta 1962 v Reykjaviku. Literarno pot je začel kot nadebuden in predan pesnik, pozneje se je začel posvečati prozi. Napisal je številne romane, ki so prevedeni v kakih trideset jezikov. Med njimi sta najodmevnejša Modra lisica in njegov najnovejši roman Fant, ki ga ni bilo - ta je postal islandski roman leta 2013. Oba sta pred kratkim izšla pri Cankarjevi založbi v prevodu Anje Golob. Sjon je bil eden izmed osrednjih gostov letošnjega festivala Literature sveta, Fabula 2016. Takrat ga je k pogovoru povabila Maja Žvokelj. Pogovarjala sta se o njegovih literarnih začetkih in proznem ustvarjanju, omenila pa sta tudi sodelovanje z islandsko pevko Bjork:


28.04.2016

Fabula 2016 - Juan Gabriel Vásquez

Kolumbijski pisatelj, gost letošnje Fabule Juan Gabriel Vásquez, rojen v Bogoti leta 1973, je doštudiral pravo, na pariški Sorboni pa doktoriral iz latinskoameriške književnosti. Dolgo je bil kolumnist kolumbijskega dnevnika El Espectador. Poleg literature piše tudi eseje, prevaja in sodeluje z različnimi literarnimi revijami. Zvok stvari, ki padajo iz leta 2011 je avtorjev peti roman, za katerega je med drugim prejel literarno nagrado Alfaguara (2011) in International Dublin Literary Award (2014). Prevedli sta ga Tina Podržaj in Kristina Koritnik. S kolumbijskim pisateljem Juanom Gabrielom Vásquezom se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Marjeta Drobnič, prevajalka in literarna poznavalka. fotografija:www.airbeletrina.si


14.04.2016

Matthias Göritz

Matthias Göritz je šestinštiridesetletni nemški pisatelj, pesnik in prevajalec, rojen v Hamburgu. Po študiju filozofije in literature je več let preživel v Moskvi, Parizu in v ZDA ter tam poučeval kreativno pisanje na prestižnih univerzah, kot sta Bard College in New York University. Objavil je tri pesniške zbirke, tri romane, piše tudi publicistiko. Za prozni prvenec Kratek sen Jakoba Vossa je prejel nagrado Mara-Cassens-Preis, pozneje pa tudi prestižno nagrado Roberta Gernhardta. Matthias Göritz je bil letos gost festivala Literature sveta, Fabula 2016. z njim se je Za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Tanja Petrič. Seveda sta največ pozornosti namenila njegovemu filmskemu romanu Sanjači in grešniki, ki je pred nedavnim izšel v slovenskem prevodu Mojce Krajnc pri založbi Litera.


21.04.2016

Razgledi in razmisljeki - Cees Nooteboom

Cees Nooteboom, nizozemski pesnik, pisatelj, esejist, potopisec je eden izmed osrednjih pisateljskih imen ne le na Nizozemskem, temveč v svetovnem merilu. Letos je bil gost festivala Literature sveta, Fabula 2016 in takrat ga je Tadeja Krečič povabila pred mikrofon. Avtor romanov, kot so Rituali, Naslednja zgodba, Vsi sveti, Raj, izgubljeni (vse naštete imamo tudi v slovenščini), potopisov, kot je Stranpoti do Santiaga, pa esejev, na primer Ugrabitev Evrope, je tudi izjemen pesnik. V oddaji bomo slišali tudi njegovo pesem As. FOTO: Matej Pušnik


07.04.2016

Žvižgač William Binney

Festival dokumentarnega filma, ki je v Ljubljani potekal drugi teden marca, je ponudil nekaj izjemno zanimivih pogovorov z gosti. Med njimi je letos še posebej izstopala kontekstualizacija dokumentarnega filma Dobri državljan, ki govori o ameriških programih za množično zajemanje podatkov na svetovnem spletu. Ti programi po oceni filmskega protagonista, upokojenega tehničnega direktorja ameriške Agencije za nacionalno varnost Williama Binneyja, niso samo neučinkoviti, temveč nezakoniti in v nasprotju z ameriško ustavo. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki smo poleg Binneyjevih zbrali razmišljanja režiserja Freidricha Moserja, ki so nastala po projekciji v Kinodvorovi kavarni v pogovoru z novinarjem Dela Lenartom J. Kučićem.


17.03.2016

Sodobna islandska kinematografija: Grímur Hákonarson in Dagur Kári

Lansko leto je dokazalo, da lahko med nove in zelo izvirne filmske valove vpišemo sodobno islandsko kinematografijo. Po Baltasarju Kormákurju, ki je leta 2014 posnel odmeven film Globina, sta lani evropsko in svetovno občinstvo navduševala Dagur Kári z Dobrodušnim velikanom in Grímur Hákonarson s filmom Ovna. Prejela sta tudi več nagrad, prvi na festivalu Tribeca, drugi na canneskem festivalu v kategoriji Posebni pogled in na ljubljanskem Liffu. Z Dagurjem Kárijem se je na festivalu v Karlovih varih srečal Matej Juh, z Grímurjem Hákonarsonom pa se je ob njegovem nedavnem obisku Ljubljane pogovarjala Tesa Drev.


Stran 23 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov