Na prvi pogled precej strokovna, pa vendar zanimiva, saj priča tudi o današnjih prostorih, je tema umetnostne in arhitekturne dediščine plemstva. Še posebno ob njegovem zatonu in potem. Plemstvo je bilo eden najpomembnejših naročnikov umetnosti, že od nekdaj so imele elite največ finančnih sredstev in so umetnike in arhitekte spodbujale k ustvarjanju. Umetnine in nepremičnine so se dedovale in soustvarjale identiteto rodbin. Kaj pa se je dogajalo s slikami, kipi, gradovi in palačami, ko so prišli v last drugih družbenih krogov? Novih elit? Na ZRC SAZU so ob 50-letnici samostojnega delovanja Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta junija pripravili mednarodni simpozij Umetnostna in arhitekturna dediščina plemstva med starimi in novimi režimi: transformacije, reinterpretacije in nove namembnosti. Za razglede in razmisleke so spregovorili znanstveni sodelavec Inštituta doc. dr. Franci Lazarini, doktorska študentka na Univerzi v Trentu Valeria Paruzzo, ki je predstavila primer sprememb namembnosti beneške palače Ca’ Rezzonico ob Velikem kanalu, ter organizatorka simpozija in vodja projekta doc. dr. Tina Košak. Ob simpoziju so organizatorke opozorile še ta no posebnost: za grafično podobo so izbrale poslikavo notranjščine dvorca Betnava s praznimi slikanimi okvirji, v katerih so bile nekdaj slike. Slovita betnavska galerija slik je po predaji dvorca Lavantinski škofiji v šestdesetih letih 19. stoletja najprej romala v lepo prenovljeni, danes pa razpadajoči, dvorec Slivnica, potem so se za večino slik zabrisale sledi. Le nekaj se jih je ohranilo pri okoliških zasebnikih, med njimi so bile posamezne po drugi svetovni vojni zaplenjene in postale "narodna imovina". Ta večna dinamika pa je bila, so še dodali, pravzaprav ena ključnih značilnosti umetnostnih zbirk, ki so bile v zgodovini tudi podlaga za nastanek javnih muzejev. Foto: Andrej Furlan/ZRC SAZU (Betnavski interjer z okvirji)