Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V art kino mreži je na ogled novi film makedonske cineastke Teone Strugar Mitevske Najsrečnejši človek na svetu. Film (pri produkciji je sodelovala tudi slovenska hiša Vertigo) je posnet po resnični izkušnji scenaristke Elme Tataragić. Ta je spoznala človeka, ki je med vojno v Bosni v Sarajevu kot ostrostrelec streljal nanjo. Film s to izjemno težko vsebino pa je vseeno poln črnega humorja.
Z režiserko Teono Strugar Mitevsko se je pogovarjala Tesa Drev Juh, brala je Lidija Hartman, ton in montaža Vito Plavčak.
Avtor fotografije: Martin Kraft
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:MJK_34357_Teona_Strugar_Mitevska_%28Berlinale_2019%29.jpg
707 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
V art kino mreži je na ogled novi film makedonske cineastke Teone Strugar Mitevske Najsrečnejši človek na svetu. Film (pri produkciji je sodelovala tudi slovenska hiša Vertigo) je posnet po resnični izkušnji scenaristke Elme Tataragić. Ta je spoznala človeka, ki je med vojno v Bosni v Sarajevu kot ostrostrelec streljal nanjo. Film s to izjemno težko vsebino pa je vseeno poln črnega humorja.
Z režiserko Teono Strugar Mitevsko se je pogovarjala Tesa Drev Juh, brala je Lidija Hartman, ton in montaža Vito Plavčak.
Avtor fotografije: Martin Kraft
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:MJK_34357_Teona_Strugar_Mitevska_%28Berlinale_2019%29.jpg
Péter Nádas je za svoj književni opus prejel že številne nagrade, med njimi leta 1998 vilenico. V slovenščini imamo pet njegovih del: esejistično knjigo O nebeški in zemeljski ljubezni, kratki zgodbi Lastna smrt in Skrbna opredelitev kraja ter romana Konec družinskega romana in njegov opus magnum Vzporedne zgodbe. V tem monumentalnem delu na več kot 2000 straneh, ki v prevodu Marjance Mihelič nedavno izšlo pri založbi Beletrina, je Nádas panoramsko zaobjel 20. stoletje. O Vzporednih zgodbah se je med drugim s Pétrom Nádasem ob njegovem obisku Ljubljane pogovarjala Maja Žvokelj.
Konec oktobra je na ljubljanski Filozofski fakulteti potekala konferenca Na vzhod!, namenjena književnosti LGBTQ+ v Vzhodni Evropi. Številni sodelujoči so se spraševali, kako so se literarna produkcija, literarna veda in kritika tega področja razvijale v Vzhodni Evropi in zakaj ta v primerjavi z zahodom daje občutek, da manj sprejema seksualno in spolno nenormativnost. Vprašanja bo v oddaji z različnimi sogovorniki osvetlila Iza Pevec.
V iztekajočem se letu 2018 je kulturno-umetnostna vzgoja pri nas prvič dobila glas tudi v medijskem prostoru. Klemen Markovčič je v sodelovanju s strokovnjaki s tega področja zasnoval serijo mesečnih oddaj na Arsu, ki so v široki kot postavile tovrstno vzgojo na posameznih umetniških področjih. V tokratni oddaji je torej čas za razmislek o seriji in pogledu naprej.
V Cankarjevem letu, ko bo 11. decembra minilo 100 let od pisateljeve smrti, mineva tudi 140. obletnica rojstva drugega velikega Slovenca, Cankarjevega sodobnika in somišljenika doktorja Mihajla Rostoharja, ki ga javnost veliko manj pozna. In vendar je bil velik znanstvenik, psiholog, ustanovitelj katedre za psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Bil je pa tudi izjemen mislec, vpet v družbena vprašanja svojega časa. Že na začetku 20. stoletja je bil v svojih polemikah neomajen nasprotnik klerikalizma ter novega ilirizma oziroma podleganja asimilacijskim težnjam zaradi nekritičnega razumevanja jugoslovanstva. O razmerju med pisateljem Ivanom Cankarjem in znanstvenikom Mihajlom Rostoharjem ter o pomenu njunih stikov za današnji čas piše v Razgledih in razmislekih Peter Kuhar.
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
»Performans-kritika je nemogoča gesta upora proti obstoječemu,« izjavlja dr. Nenad Jelesijević, svojo izjavo pa podpre s poglobljenim premislekom o fenomenu kritike v performansu, v zbirki teoretskih spisov z naslovom Performans-kritika, Zasuk v odpravo umetnosti. Predstavitev knjige, letos spomladi v studiu MGL, je potekala v obliki performansa, ki ga bomo v neposrednem radijskem prenosu s 34. Slovenskega knjižnega sejma, ponovili. V njem nastopata igralki in igralec: Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič in Milan Štefe ter Nenad Jelesijević. Oddajo bomo z uvodnimi in zaključnimi besedami zaokrožili s pogovorom z avtorjem knjige, z njim se bo pogovarjala Petra Tanko.
Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega letos obeležuje 60. obletnico, odkar jo je leta 1958 zasnoval Dušan Moravec. V najbolj pomembni in tudi najbolj obsežni slovenski teatrološki zbirki je številko 170, letos spomladi, zasedla izdaja knjige dr. Nenada Jelesijevića, z naslovom Performans-kritika, Zasuk v odpravo umetnosti. Zbirko teoretskih spisov povezuje avtorjeva izjava »Performans-kritika je nemogoča gesta upora proti obstoječemu«. Več o knjigi in na nekoliko drugačen način, pa v oddaji Razgledi in razmisleki, v prenosu v živo s pisateljskega odra na 34. Slovenskem knjižnem sejmu. foto: Ivan Merljak
Enajstega novembra 1918 ob 11h dopoldne se je končala prva svetovna vojne. Ob obeleževanju stote obletnice tega dogodkase s trpkostjo spominjamo štirih let morije, ki je neizbrisno zaznamovala Evropo. Zato smo za oddajo Razgledi in razmisleki izbrali potopisni esej Draga Jančarja, ki je nastal potem, ko je obiskal polja Flandrije, kjer ljudje še danes živijo v senci in pod vtisom velike vojne.
V Firencah je do 20. januarja 2019 na ogled razstava slovite umetnice srbskega rodu Marine Abramović. To je zadnja v seriji razstav sodobne umetnosti, s katerimi so v Palači Strozzi razgibali razstavno ponudbo Firenc in jo uvrstili tudi na zemljevid destinacij ljubiteljev sodobne umetnosti. Naš rimski dopisnik je priložnost izkoristil za obširen pogovor z direktorjem firenške Palače Strozzi; v njem sta se dotaknila tudi posebnosti pri upravljanju kulturne ustanove v javno-zasebnem partnerstvu. Pogovor Janka Petrovca z umetnostnim zgodovinarjem Arturom Galansinom boste slišali v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki. foto: https://blog.palazzostrozzi.org/perche-il-blog.html
V oddaji Razgledi in razmisleki bo odzvanjal letošnji Frankfurtski knjižni sejem. Za Radio Slovenija je ta najpomembnejši vsakoletni dogodek knjižnega trga spremljal Aleksander Čobec in pripravil oddajo, v kateri bodo nastopili profesor in urednik dr. Miha Kovač, pisatelj Goran Vojnović in Harald Neidhardt, direktor evropskega inštituta za eksponentne tehnologije in pozitivno prihodnost.
Fotografinja Inge Morath se je rodila v avstrijskem Gradcu leta 1927. Takoj po rojstvu se je s starši – bila sta znanstvenika – preselila v Nemčijo. V Gradec se je vračala le še na obiske in počitnice. S starši in bratom je živela v Münchnu, nato v bližini Berlina in krajši čas v Franciji, pa spet v Nemčiji. V Berlinu je Inge Morath maturirala in začela študirati jezike, med vojno jo je pot zanesla v Budimpešto in v Salzburg, na Dunaj, v Pariz, London in nazadnje v Ameriko, kjer se je na začetku šestdesetih let poročila z znamenitim dramatikom Arthurjem Millerjem. Iz Amerike je kot fotografinja potovala po vsem svetu, tudi na Koroško in Štajersko, kjer je sklenila svoje fotografsko ustvarjanje. V Umetnostni galeriji Maribor so njene fotografije predstavili v okviru retrospektive. V Razgledih in razmislekih lahko v naslednjih minutah prisluhnete besedilu, ki ga je Inge Morath napisala o tem, kako se je po drugi svetovni vojni pridružila znameniti fotografski skupini Magnum. Besedilo je prevedla Staša Grahek.
Karpo Godina je najbolj uveljavljen in največkrat nagrajen slovenski filmar. S svojim ustvarjanjem je začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je skupaj z Želimirjem Žilnikom, Lordanom Zafranovićem, Dušanom Makavejevim in drugimi postal eden od ustvarjalcev novega jugoslovanskega oz. »črnega filma« - kot so njihovo ustvarjanje nenaklonjeno poimenovale tedanje oblasti. Zaradi njegovega radikalnega ustvarjanja, ki je bilo vselej uperjeno tudi proti vsem oblikam politične represije, so mu vse do osemdesetih prepovedali režirati filme, zato je v tem času deloval kot snemalec in direktor fotografije. Njegovi kratki filmi (kot so Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in Pogrešam Sonjo Henie) in celovečerci, kot sta Splav meduze in Rdeči boogie, so se vseeno za vedno zapisali v zgodovino. V teh dneh jih v obliki retrospektive prikazujejo tudi v slovitem newyorškem Muzeju sodobne umetnosti MoMA. S Karpom Godino se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Tina Poglajen. V oddajo je vključena skladba iz Godinovega filma Rdeči boogie: ljudsko Kaj ti je deklica v priredbi Janeza Gregorca in izvedbi Ditke Haberl. Oddajo je uredila Staša Grahek. Fotografija iz filma Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica
Velibor Čolić – mož z naglasom Bosanski pisatelj, ki v francoščini s humorjem in z distance piše o begunstvu in vojni Pri založbi Goga je izšel prevod romana Sarajevski omnibus Veliborja Čolića, ki je ob tej priložnosti obiskal Slovenijo. Avtor, ki že deset let piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Pri 28 letih se je pisatelj, novinar in glasbeni kritik, znašel v novi državi – nepismen. Ob prihodu je namreč poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pravi, da si lahko dovoli pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom. Z njim se je Nina Gostiša pogovarjala konec septembra, ko je bil gost pogovornega večera na Vodnikovi domačiji.
Argentinska pisateljica Alejandra Laurencich je potomka slovenskih priseljencev tretje generacije, ki se uveljavlja kot ena najboljših ustvarjalk mlade sodobne argentinske književnosti. Že leta 2011 je v slovenščini izšel njen roman Pusti me pri miru. Gre za knjigo o medsebojnih odnosih. Alejandra Laurencich je pred nedavnim obiskala Slovenijo, saj je bil na 21. festivalu slovenskega filma premierno prikazan dokumentarec Alejandra Vida Hajnžka in Klemena Brvarja, ki so osredotoča prav na njeno življenjsko usodo argentinske pisateljice s slovenskimi koreninami. V Razgledih in razmislekih objavljamo pogovor Andreja Rota s pisateljico.
Branje v najzgodnejšem obdobju je nadvse pomembno za človekov celostni razvoj. Dokazano je, da otrok, ki mu starši berejo, hitreje napreduje. Hkrati pa je to neprecenljiva dota, ki pokaže vse svoje razsežnosti, tako dobre, kot slabe, zares šele v odrasli dobi. V Nacionalnem mesecu spodbujanja skupnega branja je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil dr. Ljubico Marjanovič Umek s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor razpira pogled na vzgojno-sociološke aspekte branja.
Letošnji nagrajenec Vilenice, nemški pisatelj bolgarskega rodu Ilija Trojanow, je šestleten s starši iz komunistične Bolgarije prek tedanje Jugoslavije prebežal v zahodno Evropo. Iz Italije je družina odšla v Nemčijo, od tam so se preselili v Kenijo; Ilija Trojanow je živel še marsikje: v Franciji, Nemčiji, Južni Afriki, Indiji, zdaj živi na Dunaju. Napisal je vrsto leposlovnih in neleposlovnih knjig - večino v nemščini, prejel mnogo pomembnih nagrad - med njimi je zdaj tudi Vilenica. V slovenščino imamo prevedene tri knjige Ilije Trojanowa - romana Tajanje in Zbiralec svetov ter zbirko esejev Odvečni človek. Ilija Trojanow ni pisatelj, ki bi se zapiral v slonokoščeni stolp umetnosti. Je človek, ki nenehno spremlja dogajanje okrog sebe in po svetu, o njem premišljuje, ga komentira in postavlja neprijetna vprašanja. Z Ilijo Trojanowom se je nekaj dni pred podelitvijo nagrade Vilenica za Razglede in razmisleke pogovarjala Staša Grahek. Foto: Bobo
Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je bil častni gost letošnjih Dnevov vina in poezije na Ptuju. Ob tej priložnosti je v slovenskem prevodu izšel izbor njegove poezije z naslovom Notranja skrivnost. V svojih pesmih, ki so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene, se loteva različnih tem: od poezije, zgodovine, človeške minljivosti, vse do trenutnih impresij vsakdanjega življenja. V pogovoru Krüger razmišlja o mestu poezije v današnji družbi in o noči kot posebnem času za pisanje in ustvarjanje; o svojem otroštvu takoj po drugi svetovni vojni, ki ga je s starimi starši preživel na podeželju, pa tudi o temni plati svojega očeta v nacionalsocialistični stranki. Spregovori pa tudi o vlogi intelektualca v dobi globalizacije in digitalizacije. Z njim se je ob letošnjih Dnevih poezije in vina na Ptuju srečal Robert Kralj.
Ingmar Bergman, švedski režiser, rojen pred sto leti, je zaznamoval svetovno kinematografijo druge polovice dvajsetega stoletja tako kot malokdo. Njegovi filmi - med njimi Nasmeh poletne noči, Sedmi pečat, Divje jagode, Persona, Sramota, Strast, Kriki in šepetanja, Čarobna piščal, Prizori iz zakonskega življenja, Kačje jajce, Jesenska sonata, Fanny in Alexander - so namenjeni predvsem ljubiteljem in poznavalcem filmske umetnosti. Odlikuje jih domišljena psihološka podoba likov, zavitih v pogosto mučno komornost, ki razgalja njihove travme. Pri tem je bil neusmiljen tudi do sebe. O filmski ustvarjalnosti Ingmarja Bergmana so bile napisane številne študije. Za oddajo Razgledi in razmisleki je Tone Frelih prevedel in priredil prvo poglavje kritične biografije priznanega angleškega filmskega zgodovinarja in kritika Petra Cowieja.
V zadnjem času najbolj odmeven projekt slovenskega projektanta Marjana Pipenbaherja je viadukt Pelješac, ki bo hrvaški polotok povezal s celino. V Pipenbaherjevem projektivnem biroju pa so v zadnjih dveh desetletjih nastali že projekti kot je viadukt Črni kal in drugi viadukti slovenskega avtocestnega križa, most čez Savo Ada, v Beogradu, več železniških mostov in viaduktov v Izraelu, Turčiji, Alžiriji, na Madžarskem in v Črni gori ter krajši mostovi in brvi doma in na tujem. Projektiranje in gradnja mostov je osnovna usmeritev inženirskega biroja Pipenbaher inženirji, med njihovimi deli pa najdemo tudi projektiranje stavb, kot je na primer stolpnica Emonika v Ljubljani, ki je trenutno še v idejni fazi. Petra Tanko, ki je Marjana Pipenbaherja povabila pred mikrofon oddaje Razgledi in razmisleki, ga je povprašala o konkretnih in simbolnih vlogah mostov, pogovarjala pa sta se tudi o mostogradnji, poklicu in poslanstvu gradbenega inženirja, o razvoju stroke in tehnologije ter o materialnih vidikih objektov ki se »z zemlje pnejo v nebo in na drugem koncu spet pripenjajo nanjo«. Vabimo vas k poslušanju! gradnja viadukta Črni kal vir foto: pipenbaher-consulting.com
Občinstvo vedno sodeluje: kupi karto, pride v gledališče, se smeje, ploska; dogajanje na odru, ki mu je priča, nanj vpliva tako čustveno kot tudi kognitivno in fizično, je v knjigi Audience Participation in Theatre/Sodelovanje občinstva v gledališču zapisal Gareth White in dodal, da ob tem v večini primerov velja, da imajo ustvarjalci monopol nad akcijo, gledalci pa si pridržujejo pravico, da so iz te akcije izvzeti – predstavo gledajo, poslušajo, spremljajo. Gareth White pri tem podaja definicijo, da so participatorne prakse tiste prakse, ki temeljijo na sodelovanju gledalca v dogajanju predstave. Še nedavno so jih sprejemali z zadržki, danes pa so te prakse v vzponu, v modi. Hkrati se vse več umetnikov posveča raziskovanju socialnih in političnih tem – lahko bi rekli, da je v vzponu tudi politično gledališče; veliko razprav o političnih vidikih gledaliških predstav in performativnih plateh političnega življenja pa lahko zasledimo tudi na področju teorije. In ne nazadnje, razvoj občinstev – v kontekstu katerega se pogosto pojavljajo tudi participatorne umetniške prakse – je na primer ena prednostnih nalog Ustvarjalne Evrope, nadnacionalnega programa za kulturo. Kako sodelovanje gledalca v predstavi – občinstvo kot enakovreden partner – vpliva na metodologijo ustvarjanja predstave? O katerih konvencijah, vpisanih v format klasične gledališke predstave, se na novo sprašuje? Katere so pasti in priložnosti participatornih umetniških praks in ne nazadnje, kakšni družbeni in umetniških fenomeni se zrcalijo v izjavi, da je 21. stoletje – stoletje občinstva? Naš gost bo dramaturg in teoretik Roberto Fratini Serafide. Avtorica fotografije: Nada Žgank
Neveljaven email naslov