Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne.
Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka.
Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske.
Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro.
Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji
Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka.
Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.
708 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne.
Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka.
Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske.
Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro.
Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji
Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka.
Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.
V slovenski art kino mreži se je prejšnji teden zavrtel film Pogled tišine, drugi celovečerec Joshue Oppenheimerja, ki se je že s svojim prejšnjim filmom Teater ubijanja, katerega pendant je njegov novi film, ozrl v najbolj krvavo poglavje v zgodovini Indonezije, v sredino šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so tam sistematično pobili več kot milijon domnevnih komunistov. Za svoj celovečerni prvenec Teater ubijanja je Oppenheimer med drugim prejel nagrado Evropske filmske akademije ter nagrado BAFTA, pa tudi nominacijo za oskarja za najboljši dokumentarec. Prisluhnite pogovoru z režiserjem, ki je prejšnji teden obiskal Ljubljano, v oddaji Razgledi in razmisleki…
V slovenski art kino mreži se je prejšnji teden zavrtel film Pogled tišine, drugi celovečerec Joshue Oppenheimerja, ki se je že s svojim prejšnjim filmom Teater ubijanja, katerega pendant je njegov novi film, ozrl v najbolj krvavo poglavje v zgodovini Indonezije, v sredino šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so tam sistematično ubili več kot milijon domnevnih komunistov. Režiserja je pred mikrofon povabila Tesa Drev.
Pred nekaj tedni je Slovenijo obiskal Dragan Velikić, eden najbolj cenjenih sodobnih srbskih pisateljev. V slovenščino je prevedenih pet njegovih del, od tega smo kar tri romane dobili v zadnjem letu in pol: Dantejev trg, Rusko okno in Bonavia. Prizorišče večine njegovih del je Srednja Evropa, prostor med Beogradom, Jadranom in Berlinom, eden izmed virov, iz katerega nastajajo njegovi romani, pa je otroštvo, ki ga je preživel v Pulju. Z Draganom Velikićem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Vlado Motnikar.
Dragan Velikić, sodobni srbski pisatelj, je nedavno obiskal Ljubljano; z njim je Vlado Motnikar za oddajo Razgledi in razmisleki posnel pogovor. Velikića poznamo Slovenci predvsem po romanih, ki smo jih dobili v zadnjem letu in pol:Dantejev trg, Rusko okno, Bonavia. Prizorišče večine njegovih del je Srednja Evropa, eden izmed virov, iz katerega nastajajo njegovi romani pa je otroštvo, ki ga je preživel v Pulju.
Dragan Velikić, sodobni srbski pisatelj, je nedavno obiskal Ljubljano; z njim je Vlado Motnikar za oddajo Razgledi in razmisleki posnel pogovor. Velikića poznamo Slovenci predvsem po romanih, ki smo jih dobili v zadnjem letu in pol:Dantejev trg, Rusko okno, Bonavia. Prizorišče večine njegovih del je Srednja Evropa, eden izmed virov, iz katerega nastajajo njegovi romani pa je otroštvo, ki ga je preživel v Pulju.
Vitomil Zupan tudi desetletja po smrti ne kot pisatelj ne kot osebnost ni pozabljen. Zupanovo življenje in prozno delo sta dobro raziskana, njegovo dramsko ustvarjanje pa je bilo še nedavno slabo znano. Dr. Mateja Pezdirc Bartol se je temeljito poglobila v Zupanov dramski opus in k razmišljanju o njegovi dramatiki pritegnila tudi vrsto drugih literarnih in gledaliških strokovnjakov. Z dr. Matejo Pezdirc Bartol se je pogovarjala Staša Grahek.
Vitomil Zupan tudi desetletja po smrti ne kot pisatelj ne kot osebnost ni pozabljen. Zupanovo življenje in prozno delo sta dobro raziskana, njegovo dramsko ustvarjanje pa je bilo še nedavno slabo znano. Dr. Mateja Pezdirc Bartol se je temeljito poglobila v Zupanov dramski opus in k razmišljanju o njegovi dramatiki pritegnila tudi vrsto drugih literarnih in gledaliških strokovnjakov. Z dr. Matejo Pezdirc Bartol se je pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji je prva stran rokopisa Zupanove agitke Jelenov žleb.
Avstrijski dokumentarist Nikolaus Geyrhalter se je tudi pri nas predstavil že z vrsto filmov, med drugim z nepozabnim prikazom razčlovečene proizvodnje hrane v dokumentarcu Kruh naš vsakdanji ali s filmom Drugje, za katerega je leta 2000 vsak mesec potoval na drug konec sveta, na kraje, kjer ljudje še uspejo ohranjati starodavno tradicijo. Nikolaus Geyrhalter kljub svoji mladosti velja za enega od ključnih ustvarjalcev dokumentarnih filmov v svetovnem merilu. Če bi iskali poenostavitev, bi lahko rekli, da režiser v svojih delih raziskuje prostore sodobnosti in vse težave, ki se v teh zrcalijo. Tesa Drev se je z Nikolausom Geyrhalterjem pogovarjala na letošnjem festivalu avstrijskega filma Diagonale, kjer mu je bila posvečena retrospektiva, hkrati pa je na festivalu predstavil tudi svoj novi film Über die Jahre – Tekom let, za katerega je deset let spremljal življenja peščice ljudi, ki so bili na začetku tega tisočletja kot zadnji preostali v panogi, ki je nekoč dajala delo številnim delavcem, zaposlenim v avstrijski tekstilni tovarni, potem pa jih je Geyrhalter vsakih nekaj let obiskal in zabeležil tok njihovih življenj. Pripravlja Staša Grahek.
Oddaja Razgledi in razmisleki nam prinaša pogovor s flamskim pisateljem Stefanom Hertmansom. Nedavno je v klubu Cankarjevega doma nastopil kot zapozneli gost festivala Literature sveta, Fabula 2015. Predstavil je svoj zadnji roman Vojna in terpentin, s katerim je po številnih nagrajenih delih postal široko prepoznaven. V njem Hertmans opisuje življenje svojega deda, razpeto med grozote prve svetovne vojne in slikarstvom, ob dedovih spominih pa se dotakne tudi širših življenjskih vprašanj. Povod in podlaga za knjigo so dedovi spomini na prvo svetovno vojno in težko otroštvo pred njo. Ob tem pisatelj znova nagovarja teme otroštva, spomina in meje med domišljijo in resničnostjo, ki so bile navzoče že v njegovih prejšnjih delih. S Stefanom Hertmansom se je pogovarjala Iza Pevec.
Stefan Hertmans, flamski pisatelj je gost Ize Pevec v oddaji Razgledi in razmisleki. Stefan Hertmans je obiskal Ljubljano kot zapozneli gost festivala Literature sveta, Fabula 2015. Ob festivalu je izšel njegov roman Vojna in terpentin (prevedla ga je Staša Pavlovič), ki se posveča tematiki prve svetovne vojne prek spominov in opisov življenja njegovega deda. Roman je zbudil veliko zanimanje Flamcev in Nizozemcev, zdaj pa tudi že več svetovnih založb.
Slovaški pisatelj Pavol Rankov, ki mu namenjamo današnjo oddajo Razgledi in razmisleki, se je rodil leta 1964 na severu Slovaške. Šolal se je na filozofski fakulteti v Bratislavi, tam zadnjih dvajset let tudi predava. Rankov piše predvsem kratke zgodbe, izdal pa je tudi dva romana, postavljena v razburkano in z absurdi prežeto dvajseto stoletje. Za romaneskni prvenec Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič), ki je preveden tudi v slovenščino, je leta 2009 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Konec lanskega leta smo dobili tudi prevod njegovega zadnjega romana Matere, ki tematizira fenomen materinstva v izjemnih razmerah, natančneje v sovjetskem gulagu. Pavol Rankov je nedavno obiskal Slovenijo; takrat pa ga je pred mikrofon povabila Maja Žvokelj. foto: www.anasoftilera.sk
Pisatelj in izvrstni pripovedovalec zgodb Pavol Rankov se je rodil leta 1964 na severu Slovaške. Pozneje se je izobraževal na filozofski fakulteti v Bratislavi, kjer že približno dvajset let vztraja na poti profesorja. Ob tem vseskozi piše literarne tekste, predvsem kratke zgodbe, izdal pa je tudi že dva romana, katerih dogajanje je umestil v razburkano in z absurdi prežeto dvajseto stoletje. Za svoj romaneskni prvenec Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič), ki je v prevodu Diane Pungeršič dostopen v slovenščini, je leta 2009 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Prevod njegovega zadnjega romana Matere, ki tematizira fenomen materinstva v izjemnih razmerah, natančneje v sovjetskem gulagu, pa je pri založbi KUD Sodobnost International izšel konec minulega leta. V okviru njegove predstavitve je Pavol Rankov januarja obiskal Slovenijo, takrat pa ga je pred mikrofon povabila Maja Žvokelj.
Decembra lani je bil za predsednika Društva slovenskih pisateljev izvoljen pesnik, dramatik, esejist in dramatik Ivo Svetina. Katere bodo njegove prioritete, kako razume Društvo, pa o delovanju članic in članov ter različnih generacij in še o čem, tudi o cehovskih izzivih in načrtih za prihodnost, bo Ivo Svetina povedal v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
V tokratni oddaji se bomo ozrli na dva pomembna festivala, ki sta zaznamovala letošnjo zimo. Tina Poglajen je najprej spremljala Rotterdamski mednarodni filmski festival, zatem pa še Berlinale in se – skupaj z zanimivimi sogovorniki - poglobila v njune značilnosti in posebnosti. Pripravlja Staša Grahek.
Pisatelj, pesnik in dramatik Georgi Gospodinov, rojen leta 1968, je eden izmed najvidnejših in mednarodno najbolj priznanih bolgarskih literatov. Zaslovel je s svojim romanesknim prvencem Naravni roman, ki je bil preveden v več kot dvajset jezikov. Kritiki so odlično sprejeli tudi njegov najnovejši roman Fizika žalosti, ki je v Bolgariji izšel pred štirimi leti, v slovenščino pa ga je za založbo Beletrina prevedel Borut Omerzel. Fizika žalosti je razdrobljeno, enciklopedično in nelinearno grajeno delo, katerega rdeča nit je pripoved o dečku, ki se vživlja v zgodbe drugih. Poleg sodobne obdelave delo določa tematika žalosti oziroma osamljenosti, ki ves čas prežema besedilo, kar naznanja že sam naslov romana. Da je roman izjemno kvaliteten, pričajo nagrade, ki jih je avtor zanj prejel, in sicer nacionalna književna nagrada za najboljše prozno delo, nagrada mesta Sofija za književnost, helikonov cvet za najbolje prodajano knjigo leta 2012, postal pa je tudi bolgarski roman leta. Z Georgijem Gospodinovom, gostom letošnjega festivala Literature sveta – Fabula 2015, se je o njegovih literarnih delih, individualni poetiki in vplivih nanjo pogovarjala Maja Žvokelj.
Clement Benech, mladi francoski avtor, je bil gost festivala Literature sveta, Fabula 2015. Njegov prvi objavljeni roman Slovensko poletje lahko zdaj beremo v slovenščini.. Za oddajo Razgledi in razmisleki je Clementa Benecha pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
Gostja oddaje je škotska pisateljica Janice Galloway, ki je pred kratkim sodelovala na letošnjem festivalu Fabula – literature sveta. Janice Galloway se je rodila leta 1955 v mestecu Saltcoats na zahodni obali Škotske. Ko je imela štiri leta, sta se starša ločila, dve leti pozneje je oče umrl, Janice je živela z materjo in starejšo sestro – obe kot literarni junakinji nastopata v njenih avtobiografsko naravnanih delih This is Not About Me in All Made Up. Študirala je angleščino in glasbo, dolgo je poučevala.Prvi roman z naslovom Dihati moraš, to je vsa skrivnost je Janice Galloway izdala leta 1989. V središče je postavila junakinjo, ki se ob ljubimčevi in materini smrti spopada z depresijo. Za knjigo je prejela več literarnih nagrad, roman Dihati moraš, to je vsa skrivnost je v slovenščino prevedla Tina Mahkota. Pet let pozneje je Janice Galloway izdala roman Foreign Parts, ob tem pa še odmevni zbirki kratke proze: Blood in Where You Find It. Leta 2002 je izšel roman Clara – obsežno in izjemno delo o pianistki in skladateljici Clari Wieck Schumann, ki ga je poslovenil Jure Potokar, pred kratkim pa je izšel pri založbi Beletrina. Z Janice Galloway se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Staša Grahek. foto: Murdo MacLeod / Guardian
Konec aprila bo minilo 150 let od rojstva arhitekta Maksa Fabianija. Ob jubileju se ga bodo razen v Novi Gorici, ki je razglasila Fabianijevo leto in bo ob tej priložnosti predstavila manj znano arhitektovo delo, spomnili tudi na rodnem Krasu ter v Ljubljani in na Dunaju. Na pripravo jubilejnih prireditev pa meče senco razkrivanje oziroma manipulacija z že znanimi zgodovinskimi dejstvi o Fabianijevi politični opredelitvi. Neva Zajc je zbrala nekaj mnenj o tem in o polemiki, ki se te dni razvnema v medijih in zunaj njih. Več pa v oddaji Razgledi in razmisleki.
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Razgledi in razmisleki nam bodo prinesli razmišljanje dr. Marijana Dovića, raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU in izrednega profesorja na Univerzi v Novi Gorici o improvizaciji v dveh umetnostnih zvrsteh, natančneje, o improviziranem petem besedilu bertsolarijev v tradiciji baskovskega ljudskega pesništva in o sodobni jazzovski improvizaciji. Pripravlja Tadeja Krečič Scholten.
Neveljaven email naslov