Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

dr. Tine Hribar

26.12.2015


Akademik dr. Tine Hribar se spominja obdobja osamosvojitve in razkriva nekatera ozadja

Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva.

Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot “družbenopolitično oporečno delovanje”, kar so seveda “pristojni organi” zapisali tudi v njegovo kartoteko. Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali pokesal, saj je, kot je pred leti sam poudaril, “nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico.”

In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane “pisateljske ustave” in ko je dal pobudo za plebiscit “kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.”

Rodil se je leta 1941, zato je medvojne usode ljudi opazoval in doživljal kot fantič, ki je potem tudi v šolo hodil v samo enih kratkih hlačah. Ko so ovadili očeta, da se skriva med delom za Osvobodilno fronto, so ponj prišli domobranci: “Domobranstvo in partizanstvo v Krumperku je bilo nenavadno. Domobranci in partizani so hodili drug mimo drugega in ob koncu vojne oče ni bežal, saj ni nikogar ustrelil in nikomur nič naredil. Po koncu vojne je končal v Škofovih zavodih tudi on. Tam jih je največ umrlo zaradi driske, ne streljanja. Stražar je bil mož od očetove sestre in mu vsako jutro skozi okno vrgel kocko sladkorja, kar ga je rešilo. Človeškost enih in drugih je bila zasluga, da je marsikdo preživel.”

Da je bila po vojni na medčloveški ravni sprava udejanjena, sta morala tako Milan Kučan kot nadškof Alojzij Šuštar pred osamosvojitvenim referendumom zdržati velike pritiske tako partijskih trdorokcev kot tudi dedičev domobranstva. Pred očmi sta imela cilj: spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. Posrednica pri tem je bila Spomenka Hribar, “novorevijaše” kot predstavnike kulture in kot vezni člen med državo in Cerkvijo pa so Rode, Stres in njima podobni uspeli izriniti na obrobje. Kajti ko je prišlo do zaostritve, je večina domnevno “nevtralnih” kulturnikov izbrala eno ali drugo stran: “Že takrat so nekateri pritiskali na Kučana, da tega ne bi izvedel, hkrati so dediči Nove slovenske zaveze pritiskali, da ne bi prišel na spravno slovesnost.” Če je ne bi bilo, kar je zasluga nadškofa Šuštarja, osamosvojitve ne bi mogli izvesti.

“Ko sem bil star tri leta, se je v vasi Okno nad Ihanom oziroma nad Brdom zgodil pokol partizanov. Nemci so na vprežnih vozovih peljali trupla mrtvih, ki so jim skozi prečnice visele roke. Kot majhen fantič sem splezal na mizo in gledal skozi okno. Nemški vojak mi ni prepovedal, ampak gestikuliral, naj ne gledam. Takrat sem začutil, da niso vsi zločinci, na nobeni strani, in da v katerem koli položaju vsakdo lahko ohrani neko človečnost. To zavedanje sem ohranil tudi ob preganjanju, ki sem ga bil deležen s strani partijcev.”

Predavati je moral marksizem in predaval je Kapital, saj ga komunisti niso zares poznali. Tako je na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uspel med predavanji o Marxovem Kapitalu posredno predstaviti tudi druge vodilne svetovne filozofe. Marx je po njegovih besedah, tako kot Nietzsche, izpostavil temeljne resnice 19. stoletja: delo in produkcija, volja do moči in organizacija ter vprašanje smisla življenja in delovanja, torej orientacija. Toda prizadevanja Tineta Hribarja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila že po nekaj semestrih ocenjena za “družbenopolitično škodljivo delovanje” in leta 1975 je bil izključen iz pedagoškega procesa.

Prepoved opravljanja pedagoškega dela na FSPN mu je omogočila, da se je lahko še bolj aktivno vključil v procese priprav na osamosvojitev. Spominja se zakulisnih bojev: “Stres je kot pripadnik skupine nasprotnikov Šuštarja s pismom na štiridesetih straneh nastopil proti prvemu stavku ustave o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, kar je strahovito zaustavilo sprejemanje ustave. Zaradi prestiža, volje do oblasti, so nastopili proti. Strateško vodstvo osamosvajanja so skušali zaustaviti. S strani klerikalcev je bilo vedno več zahtev. Pred posvetovanjem v Poljčah smo dojeli, da z ustavo ne bomo prišli skoz, zato smo dali prednost plebiscitu in razprava o ustavi se je vlekla še eno leto.” Potem so posledično tudi zaradi tega očitali Spomenki Hribar članek “Ustavite desnico”.

Nikoli mu ni bilo do tega, da bi se kazal v javnosti. Tudi slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti si je tako ogledal kar na televiziji. Zanj je bila prava nagrada to, če je kakšna njegova zamisel padla na plodna tla in potem tudi zaživela v praksi: “Zame je bil pomemben zagon, ne pogon,” pravi. Potem podrobno opiše dogajanje, ki je botrovalo razpustu Demosa: “Celo ko je potekala razglasitev osamosvojitve, nisem šel. Zaradi napetosti med levico in desnico nismo nikoli uspeli uveljaviti prostosti duha. Majniško deklaracijo smo podpisali vsi razen cerkve. Šele, ko so dojeli, da bomo zares izpeljali proces osamosvojitve, so se priključili. Bučar je ob vseh pritiskih in udarih izrekel potem v parlamentu znamenito izjavo ‘Nehajte afne guncat’. Strateški načrtovalci smo morali prenesti marsikatero ponižanje.” V tistih razmerah, ko je šlo državi za nohte, so se številni šli borbo za moč. Intelektualne elite so ustanovile novo stranko, a “ljudje niso razumeli, kaj se dogaja v ozadju, zato so se sile cepile.”

Janez Janša je po njegovih besedah v obdobju, ko Slovenija še ni bila priznana in je Demos še deloval, podal predlog za spremembo vlade:

“Odstaviti Peterleta oziroma mu ponuditi nek položaj v skupščini, Bučarja zamenjati in ga postaviti za predsednika ustavnega sodišča, nove ministre, mene za ministra za znanost, kar nikoli nisem želel. Peterle in drugi niso nikoli verjeli, da nisem stal za tem. To sta pripravila Jambrek in Janša. Jambrek je podroben spisek poslal Janši in Kučanu. Janšo sem skušal pregovoriti, naj tega ne poda na predsedstvo Demosa. Nisem ga mogel pregovoriti, a na srečo je predsedstvo njegovo pobudo zavrglo. Zamere so ostale in čez eno leto Demos ni več obstajal”.

Ne more pozabiti zarote molka v medijih glede nepokopanih mrtvih žrtev povojnih pobojev: “Tako sem na Zboru za republiko 2004 prišel z idejo novega Demosa in zaradi neprimernega odnosa do mrtvih nastopil proti Ropovim liberalcem in zahteval od Janševega tabora, da prenehajo s sektaštvom in spremenijo odnos do ljudske stranke. Po Janševi zmagi smo se večkrat sestali, a dogovor ni obveljal. V godlji menjav Slovenci več nismo sposobni oblikovati perspektive s tako jasno vizijo, kot smo jo imeli v obdobju osamosvajanja.”


Razkošje v glavi

904 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

dr. Tine Hribar

26.12.2015


Akademik dr. Tine Hribar se spominja obdobja osamosvojitve in razkriva nekatera ozadja

Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva.

Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot “družbenopolitično oporečno delovanje”, kar so seveda “pristojni organi” zapisali tudi v njegovo kartoteko. Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali pokesal, saj je, kot je pred leti sam poudaril, “nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico.”

In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane “pisateljske ustave” in ko je dal pobudo za plebiscit “kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.”

Rodil se je leta 1941, zato je medvojne usode ljudi opazoval in doživljal kot fantič, ki je potem tudi v šolo hodil v samo enih kratkih hlačah. Ko so ovadili očeta, da se skriva med delom za Osvobodilno fronto, so ponj prišli domobranci: “Domobranstvo in partizanstvo v Krumperku je bilo nenavadno. Domobranci in partizani so hodili drug mimo drugega in ob koncu vojne oče ni bežal, saj ni nikogar ustrelil in nikomur nič naredil. Po koncu vojne je končal v Škofovih zavodih tudi on. Tam jih je največ umrlo zaradi driske, ne streljanja. Stražar je bil mož od očetove sestre in mu vsako jutro skozi okno vrgel kocko sladkorja, kar ga je rešilo. Človeškost enih in drugih je bila zasluga, da je marsikdo preživel.”

Da je bila po vojni na medčloveški ravni sprava udejanjena, sta morala tako Milan Kučan kot nadškof Alojzij Šuštar pred osamosvojitvenim referendumom zdržati velike pritiske tako partijskih trdorokcev kot tudi dedičev domobranstva. Pred očmi sta imela cilj: spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. Posrednica pri tem je bila Spomenka Hribar, “novorevijaše” kot predstavnike kulture in kot vezni člen med državo in Cerkvijo pa so Rode, Stres in njima podobni uspeli izriniti na obrobje. Kajti ko je prišlo do zaostritve, je večina domnevno “nevtralnih” kulturnikov izbrala eno ali drugo stran: “Že takrat so nekateri pritiskali na Kučana, da tega ne bi izvedel, hkrati so dediči Nove slovenske zaveze pritiskali, da ne bi prišel na spravno slovesnost.” Če je ne bi bilo, kar je zasluga nadškofa Šuštarja, osamosvojitve ne bi mogli izvesti.

“Ko sem bil star tri leta, se je v vasi Okno nad Ihanom oziroma nad Brdom zgodil pokol partizanov. Nemci so na vprežnih vozovih peljali trupla mrtvih, ki so jim skozi prečnice visele roke. Kot majhen fantič sem splezal na mizo in gledal skozi okno. Nemški vojak mi ni prepovedal, ampak gestikuliral, naj ne gledam. Takrat sem začutil, da niso vsi zločinci, na nobeni strani, in da v katerem koli položaju vsakdo lahko ohrani neko človečnost. To zavedanje sem ohranil tudi ob preganjanju, ki sem ga bil deležen s strani partijcev.”

Predavati je moral marksizem in predaval je Kapital, saj ga komunisti niso zares poznali. Tako je na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uspel med predavanji o Marxovem Kapitalu posredno predstaviti tudi druge vodilne svetovne filozofe. Marx je po njegovih besedah, tako kot Nietzsche, izpostavil temeljne resnice 19. stoletja: delo in produkcija, volja do moči in organizacija ter vprašanje smisla življenja in delovanja, torej orientacija. Toda prizadevanja Tineta Hribarja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila že po nekaj semestrih ocenjena za “družbenopolitično škodljivo delovanje” in leta 1975 je bil izključen iz pedagoškega procesa.

Prepoved opravljanja pedagoškega dela na FSPN mu je omogočila, da se je lahko še bolj aktivno vključil v procese priprav na osamosvojitev. Spominja se zakulisnih bojev: “Stres je kot pripadnik skupine nasprotnikov Šuštarja s pismom na štiridesetih straneh nastopil proti prvemu stavku ustave o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, kar je strahovito zaustavilo sprejemanje ustave. Zaradi prestiža, volje do oblasti, so nastopili proti. Strateško vodstvo osamosvajanja so skušali zaustaviti. S strani klerikalcev je bilo vedno več zahtev. Pred posvetovanjem v Poljčah smo dojeli, da z ustavo ne bomo prišli skoz, zato smo dali prednost plebiscitu in razprava o ustavi se je vlekla še eno leto.” Potem so posledično tudi zaradi tega očitali Spomenki Hribar članek “Ustavite desnico”.

Nikoli mu ni bilo do tega, da bi se kazal v javnosti. Tudi slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti si je tako ogledal kar na televiziji. Zanj je bila prava nagrada to, če je kakšna njegova zamisel padla na plodna tla in potem tudi zaživela v praksi: “Zame je bil pomemben zagon, ne pogon,” pravi. Potem podrobno opiše dogajanje, ki je botrovalo razpustu Demosa: “Celo ko je potekala razglasitev osamosvojitve, nisem šel. Zaradi napetosti med levico in desnico nismo nikoli uspeli uveljaviti prostosti duha. Majniško deklaracijo smo podpisali vsi razen cerkve. Šele, ko so dojeli, da bomo zares izpeljali proces osamosvojitve, so se priključili. Bučar je ob vseh pritiskih in udarih izrekel potem v parlamentu znamenito izjavo ‘Nehajte afne guncat’. Strateški načrtovalci smo morali prenesti marsikatero ponižanje.” V tistih razmerah, ko je šlo državi za nohte, so se številni šli borbo za moč. Intelektualne elite so ustanovile novo stranko, a “ljudje niso razumeli, kaj se dogaja v ozadju, zato so se sile cepile.”

Janez Janša je po njegovih besedah v obdobju, ko Slovenija še ni bila priznana in je Demos še deloval, podal predlog za spremembo vlade:

“Odstaviti Peterleta oziroma mu ponuditi nek položaj v skupščini, Bučarja zamenjati in ga postaviti za predsednika ustavnega sodišča, nove ministre, mene za ministra za znanost, kar nikoli nisem želel. Peterle in drugi niso nikoli verjeli, da nisem stal za tem. To sta pripravila Jambrek in Janša. Jambrek je podroben spisek poslal Janši in Kučanu. Janšo sem skušal pregovoriti, naj tega ne poda na predsedstvo Demosa. Nisem ga mogel pregovoriti, a na srečo je predsedstvo njegovo pobudo zavrglo. Zamere so ostale in čez eno leto Demos ni več obstajal”.

Ne more pozabiti zarote molka v medijih glede nepokopanih mrtvih žrtev povojnih pobojev: “Tako sem na Zboru za republiko 2004 prišel z idejo novega Demosa in zaradi neprimernega odnosa do mrtvih nastopil proti Ropovim liberalcem in zahteval od Janševega tabora, da prenehajo s sektaštvom in spremenijo odnos do ljudske stranke. Po Janševi zmagi smo se večkrat sestali, a dogovor ni obveljal. V godlji menjav Slovenci več nismo sposobni oblikovati perspektive s tako jasno vizijo, kot smo jo imeli v obdobju osamosvajanja.”


19.01.2019

Domen Slana

Rodil se je v družini akademske slikarke in akademskega slikarja, kar je, bolj ali manj pričakovano, zaznamovalo njegovo poklicno, umetniško in tudi življenjsko pot. Poleg tega je njegova mama, Dora Plestenjak, že ves čas dobrohotna ocenjevalka Domnove ustvarjalnosti, oba pa se, če je to le mogoče, pomešata med občinstvo vsaj pri najodmevnejših koncertih Domnovega polbrata, Jana Plestenjaka. Sicer pa slikar, kipar in oblikovalec Domen Slana poudarja, da mora vizualna umetnost »ljudem govoriti sama zase, brez dodatkov nekih kritičnih besedil, ki jih nihče ne razume. Tudi z glasbo je podobno. Poslušaš in te pritegne ali pač ne.«


12.01.2019

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


05.01.2019

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


29.12.2018

David Razboršek

Direktor zavoda Vozim David Razboršek je prepričan, da je treba sprejeti odgovornost za svoja dejanja, ker potem laže gradiš naprej in uresničuješ svoje želje. In danes so njegove želje in dejavnosti, ki jih opravlja, povezane z večjo prometno varnostjo. Je član sveta Agencije za varnost prometa, ambasador, ki se s svojo ekipo trudi doseči pozitivne spremembe v prometu tudi z akcijami, ki so dobro prepoznane v javnosti: Še vedno vozim, vendar ne hodim, Zavrtimo Slovenijo in Heroji furajo v pižamah. Zanj invalidnost ni ovira, saj je še vedno aktiven športnik – ukvarja se z ročnim kolesarjenjem in plavanjem ter je ustanovitveni član ekipe slovenskih parakolesarjev. O njegovem delu, vizijah in invalidnosti se je z Davidom Razborškom v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.


22.12.2018

Karl Drago Seme

Karl Drago Seme je upokojeni gledališki ustvarjalec, pedagog, družbenopolitični delavec in veteran vojne za Slovenijo. Od leta 1990 do upokojitve leta 2000 je bil zaposlen v Premogovniku Velenje kot poslovodja in vodja izobraževanja strojnih mehanikov. Štiri leta je bil vodja vodičev v Muzeju premogovništva. Bil je tudi jamski reševalec in član predavateljskega aktiva Delavske univerze Velenje. Od 1964 je član Gledališke skupine Velenje in gledališki igralec, recitator, scenarist, režiser ter povezovalec. Njegovo življenje je polno zgodb ljudi vseh starosti, ki jih povezuje ena sama misel: verjeti v dobro. Njegova življenjska vloga pa ga predstavlja z vidika, ki ga najbolje razumejo otroci. Karl Drago Seme je že 54 let Dedek Mraz. V prazničnem decembru ga je v enem izmed redkih trenutkov, ko ne deli nečesa še bolj pomembnega od daril, obiskal Jure K. Čokl.


15.12.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


08.12.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


01.12.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


24.11.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


17.11.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


10.11.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


03.11.2018

Tea Jarc

O sebi in svojem delu bo govorila mlada, energična in v nujnost bolj pravičnega sveta zavarovana mladinska sindikalna aktivistka Tea Jarc. Je zaprisežena tabornica, trenerka neformalnega izobraževanja, nekdanja vodja Mladinskega sveta Slovenije, danes pa pomemben člen sindikata Mladih Plus. Vse svoje življenje posveča drugim, v minulih nekaj letih pa posebej reševanju problemov in težav mlade generacije, zlasti pa snovanju politike, ki naj bi tej generaciji zagotovila večjo vlogo in samostojnost v družbi, predvsem pa bolj optimistično prihodnost.


27.10.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


20.10.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


13.10.2018

Alen Kobilica: “Neuspehi te naučijo več kot uspehi.”

Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda


06.10.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


29.09.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


22.09.2018

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


15.09.2018

Dr. Mirjana Ule: “Najbolj uporabna je dobra teorija.”

Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.


08.09.2018

Dušan Mauser

Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.


Stran 15 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov