Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

dr. Tine Hribar

26.12.2015


Akademik dr. Tine Hribar se spominja obdobja osamosvojitve in razkriva nekatera ozadja

Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva.

Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot “družbenopolitično oporečno delovanje”, kar so seveda “pristojni organi” zapisali tudi v njegovo kartoteko. Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali pokesal, saj je, kot je pred leti sam poudaril, “nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico.”

In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane “pisateljske ustave” in ko je dal pobudo za plebiscit “kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.”

Rodil se je leta 1941, zato je medvojne usode ljudi opazoval in doživljal kot fantič, ki je potem tudi v šolo hodil v samo enih kratkih hlačah. Ko so ovadili očeta, da se skriva med delom za Osvobodilno fronto, so ponj prišli domobranci: “Domobranstvo in partizanstvo v Krumperku je bilo nenavadno. Domobranci in partizani so hodili drug mimo drugega in ob koncu vojne oče ni bežal, saj ni nikogar ustrelil in nikomur nič naredil. Po koncu vojne je končal v Škofovih zavodih tudi on. Tam jih je največ umrlo zaradi driske, ne streljanja. Stražar je bil mož od očetove sestre in mu vsako jutro skozi okno vrgel kocko sladkorja, kar ga je rešilo. Človeškost enih in drugih je bila zasluga, da je marsikdo preživel.”

Da je bila po vojni na medčloveški ravni sprava udejanjena, sta morala tako Milan Kučan kot nadškof Alojzij Šuštar pred osamosvojitvenim referendumom zdržati velike pritiske tako partijskih trdorokcev kot tudi dedičev domobranstva. Pred očmi sta imela cilj: spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. Posrednica pri tem je bila Spomenka Hribar, “novorevijaše” kot predstavnike kulture in kot vezni člen med državo in Cerkvijo pa so Rode, Stres in njima podobni uspeli izriniti na obrobje. Kajti ko je prišlo do zaostritve, je večina domnevno “nevtralnih” kulturnikov izbrala eno ali drugo stran: “Že takrat so nekateri pritiskali na Kučana, da tega ne bi izvedel, hkrati so dediči Nove slovenske zaveze pritiskali, da ne bi prišel na spravno slovesnost.” Če je ne bi bilo, kar je zasluga nadškofa Šuštarja, osamosvojitve ne bi mogli izvesti.

“Ko sem bil star tri leta, se je v vasi Okno nad Ihanom oziroma nad Brdom zgodil pokol partizanov. Nemci so na vprežnih vozovih peljali trupla mrtvih, ki so jim skozi prečnice visele roke. Kot majhen fantič sem splezal na mizo in gledal skozi okno. Nemški vojak mi ni prepovedal, ampak gestikuliral, naj ne gledam. Takrat sem začutil, da niso vsi zločinci, na nobeni strani, in da v katerem koli položaju vsakdo lahko ohrani neko človečnost. To zavedanje sem ohranil tudi ob preganjanju, ki sem ga bil deležen s strani partijcev.”

Predavati je moral marksizem in predaval je Kapital, saj ga komunisti niso zares poznali. Tako je na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uspel med predavanji o Marxovem Kapitalu posredno predstaviti tudi druge vodilne svetovne filozofe. Marx je po njegovih besedah, tako kot Nietzsche, izpostavil temeljne resnice 19. stoletja: delo in produkcija, volja do moči in organizacija ter vprašanje smisla življenja in delovanja, torej orientacija. Toda prizadevanja Tineta Hribarja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila že po nekaj semestrih ocenjena za “družbenopolitično škodljivo delovanje” in leta 1975 je bil izključen iz pedagoškega procesa.

Prepoved opravljanja pedagoškega dela na FSPN mu je omogočila, da se je lahko še bolj aktivno vključil v procese priprav na osamosvojitev. Spominja se zakulisnih bojev: “Stres je kot pripadnik skupine nasprotnikov Šuštarja s pismom na štiridesetih straneh nastopil proti prvemu stavku ustave o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, kar je strahovito zaustavilo sprejemanje ustave. Zaradi prestiža, volje do oblasti, so nastopili proti. Strateško vodstvo osamosvajanja so skušali zaustaviti. S strani klerikalcev je bilo vedno več zahtev. Pred posvetovanjem v Poljčah smo dojeli, da z ustavo ne bomo prišli skoz, zato smo dali prednost plebiscitu in razprava o ustavi se je vlekla še eno leto.” Potem so posledično tudi zaradi tega očitali Spomenki Hribar članek “Ustavite desnico”.

Nikoli mu ni bilo do tega, da bi se kazal v javnosti. Tudi slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti si je tako ogledal kar na televiziji. Zanj je bila prava nagrada to, če je kakšna njegova zamisel padla na plodna tla in potem tudi zaživela v praksi: “Zame je bil pomemben zagon, ne pogon,” pravi. Potem podrobno opiše dogajanje, ki je botrovalo razpustu Demosa: “Celo ko je potekala razglasitev osamosvojitve, nisem šel. Zaradi napetosti med levico in desnico nismo nikoli uspeli uveljaviti prostosti duha. Majniško deklaracijo smo podpisali vsi razen cerkve. Šele, ko so dojeli, da bomo zares izpeljali proces osamosvojitve, so se priključili. Bučar je ob vseh pritiskih in udarih izrekel potem v parlamentu znamenito izjavo ‘Nehajte afne guncat’. Strateški načrtovalci smo morali prenesti marsikatero ponižanje.” V tistih razmerah, ko je šlo državi za nohte, so se številni šli borbo za moč. Intelektualne elite so ustanovile novo stranko, a “ljudje niso razumeli, kaj se dogaja v ozadju, zato so se sile cepile.”

Janez Janša je po njegovih besedah v obdobju, ko Slovenija še ni bila priznana in je Demos še deloval, podal predlog za spremembo vlade:

“Odstaviti Peterleta oziroma mu ponuditi nek položaj v skupščini, Bučarja zamenjati in ga postaviti za predsednika ustavnega sodišča, nove ministre, mene za ministra za znanost, kar nikoli nisem želel. Peterle in drugi niso nikoli verjeli, da nisem stal za tem. To sta pripravila Jambrek in Janša. Jambrek je podroben spisek poslal Janši in Kučanu. Janšo sem skušal pregovoriti, naj tega ne poda na predsedstvo Demosa. Nisem ga mogel pregovoriti, a na srečo je predsedstvo njegovo pobudo zavrglo. Zamere so ostale in čez eno leto Demos ni več obstajal”.

Ne more pozabiti zarote molka v medijih glede nepokopanih mrtvih žrtev povojnih pobojev: “Tako sem na Zboru za republiko 2004 prišel z idejo novega Demosa in zaradi neprimernega odnosa do mrtvih nastopil proti Ropovim liberalcem in zahteval od Janševega tabora, da prenehajo s sektaštvom in spremenijo odnos do ljudske stranke. Po Janševi zmagi smo se večkrat sestali, a dogovor ni obveljal. V godlji menjav Slovenci več nismo sposobni oblikovati perspektive s tako jasno vizijo, kot smo jo imeli v obdobju osamosvajanja.”


Razkošje v glavi

899 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

dr. Tine Hribar

26.12.2015


Akademik dr. Tine Hribar se spominja obdobja osamosvojitve in razkriva nekatera ozadja

Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva.

Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot “družbenopolitično oporečno delovanje”, kar so seveda “pristojni organi” zapisali tudi v njegovo kartoteko. Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali pokesal, saj je, kot je pred leti sam poudaril, “nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico.”

In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane “pisateljske ustave” in ko je dal pobudo za plebiscit “kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.”

Rodil se je leta 1941, zato je medvojne usode ljudi opazoval in doživljal kot fantič, ki je potem tudi v šolo hodil v samo enih kratkih hlačah. Ko so ovadili očeta, da se skriva med delom za Osvobodilno fronto, so ponj prišli domobranci: “Domobranstvo in partizanstvo v Krumperku je bilo nenavadno. Domobranci in partizani so hodili drug mimo drugega in ob koncu vojne oče ni bežal, saj ni nikogar ustrelil in nikomur nič naredil. Po koncu vojne je končal v Škofovih zavodih tudi on. Tam jih je največ umrlo zaradi driske, ne streljanja. Stražar je bil mož od očetove sestre in mu vsako jutro skozi okno vrgel kocko sladkorja, kar ga je rešilo. Človeškost enih in drugih je bila zasluga, da je marsikdo preživel.”

Da je bila po vojni na medčloveški ravni sprava udejanjena, sta morala tako Milan Kučan kot nadškof Alojzij Šuštar pred osamosvojitvenim referendumom zdržati velike pritiske tako partijskih trdorokcev kot tudi dedičev domobranstva. Pred očmi sta imela cilj: spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. Posrednica pri tem je bila Spomenka Hribar, “novorevijaše” kot predstavnike kulture in kot vezni člen med državo in Cerkvijo pa so Rode, Stres in njima podobni uspeli izriniti na obrobje. Kajti ko je prišlo do zaostritve, je večina domnevno “nevtralnih” kulturnikov izbrala eno ali drugo stran: “Že takrat so nekateri pritiskali na Kučana, da tega ne bi izvedel, hkrati so dediči Nove slovenske zaveze pritiskali, da ne bi prišel na spravno slovesnost.” Če je ne bi bilo, kar je zasluga nadškofa Šuštarja, osamosvojitve ne bi mogli izvesti.

“Ko sem bil star tri leta, se je v vasi Okno nad Ihanom oziroma nad Brdom zgodil pokol partizanov. Nemci so na vprežnih vozovih peljali trupla mrtvih, ki so jim skozi prečnice visele roke. Kot majhen fantič sem splezal na mizo in gledal skozi okno. Nemški vojak mi ni prepovedal, ampak gestikuliral, naj ne gledam. Takrat sem začutil, da niso vsi zločinci, na nobeni strani, in da v katerem koli položaju vsakdo lahko ohrani neko človečnost. To zavedanje sem ohranil tudi ob preganjanju, ki sem ga bil deležen s strani partijcev.”

Predavati je moral marksizem in predaval je Kapital, saj ga komunisti niso zares poznali. Tako je na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uspel med predavanji o Marxovem Kapitalu posredno predstaviti tudi druge vodilne svetovne filozofe. Marx je po njegovih besedah, tako kot Nietzsche, izpostavil temeljne resnice 19. stoletja: delo in produkcija, volja do moči in organizacija ter vprašanje smisla življenja in delovanja, torej orientacija. Toda prizadevanja Tineta Hribarja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila že po nekaj semestrih ocenjena za “družbenopolitično škodljivo delovanje” in leta 1975 je bil izključen iz pedagoškega procesa.

Prepoved opravljanja pedagoškega dela na FSPN mu je omogočila, da se je lahko še bolj aktivno vključil v procese priprav na osamosvojitev. Spominja se zakulisnih bojev: “Stres je kot pripadnik skupine nasprotnikov Šuštarja s pismom na štiridesetih straneh nastopil proti prvemu stavku ustave o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, kar je strahovito zaustavilo sprejemanje ustave. Zaradi prestiža, volje do oblasti, so nastopili proti. Strateško vodstvo osamosvajanja so skušali zaustaviti. S strani klerikalcev je bilo vedno več zahtev. Pred posvetovanjem v Poljčah smo dojeli, da z ustavo ne bomo prišli skoz, zato smo dali prednost plebiscitu in razprava o ustavi se je vlekla še eno leto.” Potem so posledično tudi zaradi tega očitali Spomenki Hribar članek “Ustavite desnico”.

Nikoli mu ni bilo do tega, da bi se kazal v javnosti. Tudi slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti si je tako ogledal kar na televiziji. Zanj je bila prava nagrada to, če je kakšna njegova zamisel padla na plodna tla in potem tudi zaživela v praksi: “Zame je bil pomemben zagon, ne pogon,” pravi. Potem podrobno opiše dogajanje, ki je botrovalo razpustu Demosa: “Celo ko je potekala razglasitev osamosvojitve, nisem šel. Zaradi napetosti med levico in desnico nismo nikoli uspeli uveljaviti prostosti duha. Majniško deklaracijo smo podpisali vsi razen cerkve. Šele, ko so dojeli, da bomo zares izpeljali proces osamosvojitve, so se priključili. Bučar je ob vseh pritiskih in udarih izrekel potem v parlamentu znamenito izjavo ‘Nehajte afne guncat’. Strateški načrtovalci smo morali prenesti marsikatero ponižanje.” V tistih razmerah, ko je šlo državi za nohte, so se številni šli borbo za moč. Intelektualne elite so ustanovile novo stranko, a “ljudje niso razumeli, kaj se dogaja v ozadju, zato so se sile cepile.”

Janez Janša je po njegovih besedah v obdobju, ko Slovenija še ni bila priznana in je Demos še deloval, podal predlog za spremembo vlade:

“Odstaviti Peterleta oziroma mu ponuditi nek položaj v skupščini, Bučarja zamenjati in ga postaviti za predsednika ustavnega sodišča, nove ministre, mene za ministra za znanost, kar nikoli nisem želel. Peterle in drugi niso nikoli verjeli, da nisem stal za tem. To sta pripravila Jambrek in Janša. Jambrek je podroben spisek poslal Janši in Kučanu. Janšo sem skušal pregovoriti, naj tega ne poda na predsedstvo Demosa. Nisem ga mogel pregovoriti, a na srečo je predsedstvo njegovo pobudo zavrglo. Zamere so ostale in čez eno leto Demos ni več obstajal”.

Ne more pozabiti zarote molka v medijih glede nepokopanih mrtvih žrtev povojnih pobojev: “Tako sem na Zboru za republiko 2004 prišel z idejo novega Demosa in zaradi neprimernega odnosa do mrtvih nastopil proti Ropovim liberalcem in zahteval od Janševega tabora, da prenehajo s sektaštvom in spremenijo odnos do ljudske stranke. Po Janševi zmagi smo se večkrat sestali, a dogovor ni obveljal. V godlji menjav Slovenci več nismo sposobni oblikovati perspektive s tako jasno vizijo, kot smo jo imeli v obdobju osamosvajanja.”


29.08.2020

Pavel Tanko

Pavel Tanko je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko. Pred mikrofon ga je povabil Jure K. Čokl.


22.08.2020

Stojan Kerbler

»Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'So vaši starši učili na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.


15.08.2020

Miran Erič

Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji, in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


08.08.2020

Razkošje v glavi

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


01.08.2020

Dr. Franci Lazarini

Franci Lazarini je doktor umetnostne zgodovine in raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU in predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Pretežno se ukvarja z zgodovino arhitekture. Ta ga je tudi med študijem najbolj navduševala. Ob diplomi in tudi pozneje se je posvetil predvsem arhitekturi 19. stoletja, ki je pri nas dolgo časa veljala za nekakšno neraziskano »belo liso«. Arhitektura historizma je namreč dolgo bila nekaj povsem drugorazrednega, predvsem obdobje, ki je bolj ali manj uspešno posnemalo sloge prejšnjih zgodovinskih obdobij. Vrednosti te arhitekture so začeli spoznavati in ceniti šele v 70. letih prejšnjega stoletja v tujini. Pri nas pa je pionirske članke o tem napisal v istem obdobju dr. Damjan Prelovšek. Sicer pa dr. Francija Lazarinija zanimajo tudi arhitektura 20. stoletja, začetek moderne in kot nekak osrednji lik tega časa Maks Fabiani. O tem znamenitem arhitektu še zbira podatke in načrtuje tudi obsežnejšo objavo svojih ugotovitev v prihodnje. Zanima ga tudi arhitekt Plečnik, ki ga, kot prizna, kot študent ni povsem razumel, to se je zgodilo šele, ko je študiral celotno 19. stoletje. Posebno ga zanimajo Plečnikovi neuresničeni načrti. Pred leti se je dr. Franci Lazarini ukvarjal na splošno tudi s cerkveno umetnostjo 19. stoletja v povezavi s cerkvenimi redovi. Dr. Franci Lazarini je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


25.07.2020

Dr. Petja Grafenauer

Razkošje v glavi Dr. Petja Grafenauer je umetnostna zgodovinarka, ki deluje na Katedri za teorijo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, poznamo pa jo tudi kot urednico, kritičarko, kuratorko in ne nazadnje kot dobro poznavalko kulturne politike. Objavlja tako v strokovnih publikacijah kot v medijih s poljudnejšim pristopom do obravnave likovnih tem. Tako je sourejala slovensko revijo za vizualno umetnost Likovne besede, sodelovala je z Radiem Študent, vodila je Galerijo Vodnikove domačije Šiška … Na področju likovnega in vizualnega jo od nekdaj zanimajo tokovi umetnosti, ki se ne uvrščajo med glavne smeri in v prepoznaven kanon. Petja Grafenauer se pozorno ukvarja z nekoliko spregledano umetnostjo, recimo s popartom in z zgodovino vključevanja fotografije na področje likovnega … Je namreč specialistka za lokalno in regijsko umetnost po drugi svetovni vojni, predvsem slikarstvo. Vsekakor pa jo v javnosti poznamo tudi kot zelo angažirano intelektualko civilne sfere.


18.07.2020

Dr. Tomaž Lazar

Dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrambne sisteme in vojskovanje tistega časa. Njegovo strokovno področje je predvsem zgodovina do 18. stoletja, med zbirke, ki so ali pa so bile njegovo področje dejavnosti, pa spadajo tudi merila, igrače, nakit, pečati in lapidarij. Rojen je v Ljubljani, kjer tudi živi, zato je tudi njegova celotna študijska pot vezana na to mesto. Kot nam je povedal, je z zgodovino povezan že zelo dolgo, najbolj pa se je to pokazalo v osnovni šoli, ko se je v naši državi zgodila osamosvojitev. Takratno dogajanje se mu je močno zarezalo v spomin. Čas osamosvojitve je bil prelomen. Med ljudmi je bilo takrat čutiti močan čustven naboj, povezanost in občutek pripadnosti skupnosti. Tako dojemanje časa pa je po mnenju Tomaža Lazarja tesno povezano s samo zgodovino. Ta zgodnja leta, ko se človek počasi usmeri v neko dejavnost, študij in podobno, so bila zaznamovana tudi s serijo oddaj na TV Slovenija o srednjeveških gradovih na Slovenskem, ki jih je vodil naš priznani kastelolog dr. Ivan Stopar. On je odprl zelo zanimivo tematiko arhitekture srednjeveških gradov, to pa je mladega nadobudneža Tomaža Lazarja še dodatno navdušilo za pot v zgodovinske vode. Tomaž Lazar je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


11.07.2020

Kamišibajkarica Jadranka Završnik

Jadranka Završnik je ponosna na delo oziroma že kar na poslanstvo, ki ga opravlja. Veliko energije, predanosti pa tudi ljubezni namreč vlaga v prizadevanja, da bi prebivalci Kranja dodobra spoznali in vzljubili svoje mesto, njegovo zgodovino, njegove skrite ulice in trge ter tudi naravo, ki ga obdaja. Ključ, ki odpira vrata v vse našteto, pa je kultura, ki pod isto streho združuje in povezuje umetnike najrazličnejših smeri. In kamenčke v mozaik teh prizadevanj ves čas prispeva tudi Jadranka Završnik, ki s svojimi kamišibajskimi predstavami in pravljicami, ki jih pripoveduje, nagovarja predvsem otroke. V oddajo Razkošje v glavi je »Jadrnico«, kot so jo poimenovali najmlajši, povabil Dušan Berne.


04.07.2020

Pisateljica in direktorica Zavoda Risa Tatjana Knapp

Njeno življenje oblikujejo zgodbe. Tatjana Knapp je pisateljica, strastna bralka in zagovornica pisanja v tehniki lahkega branja pri nas. Kot direktorica Zavoda Risa se zavzema za pravico ljudi z motnjo v duševnem razvoju, da se jim omogoči dostop do informacij, kulturno-umetniških in drugih vsebin v njim prilagojeni tehniki, saj se ji zdi nedopustno, da ljudi še vedno ločujemo po njihovih domnevnih sposobnostih. Razmišljanje Tatjane Knapp boste slišali v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.


27.06.2020

Doc. dr. Tomaž Podobnikar

Drage poslušalke, dragi poslušalci, v tokratni oddaji Razkošje v glavi se nam bo predstavil znanstvenik, raziskovalec in pedagog docent doktor Tomaž Podobnikar, ki se je večji del svoje poklicne kariere ukvarjal predvsem z razvojem geografske informacijske znanosti. Pri tem ga je pot vodila tudi na najodročnejše konce sveta, kot ljubiteljski glasbenik, kolesar in jadralec pa je seznam držav, ki jih je obiskal, še razširil. Na klepet v studio je Tomaža Podobnikarja povabil - Dušan Berne.


20.06.2020

Matej Hohkraut

Matej Hohkraut je informatik, profesor likovnih umetnosti. Kot rodoslovec zagnano deluje že dobrih trinajst let. Ker ga poleg rodoslovja privlačita tudi domoznanstvo in obča zgodovina, so njegova raziskovalna dela multidisciplinarna ter zajemajo gradiva in spoznanja različnih področij delovanja in bivanja naših prednikov. Svojo pot rodoslovca je začel leta 2007, vzrok za to pa je bil projekt, ki sta ga zastavila skupaj s kolegom, takratnim predsednikom Krajevne skupnosti Zidani Most. Ta ga je zaprosil, da bi izdelala spletno stran, na kateri bi predstavljali njun domači kraj. Ko je Matej razmišljal, kako bi to najbolje izpeljal, se je odločil, da je treba v projekt vključiti pestro zgodovino kraja, to pa predstaviti tako, da bo prijazno do ljudi. Ob tem se je srečal z osebnimi zgodbami krajanov in zgodovino svoje družine, saj je večji del njegovih prednikov prav iz Zidanega Mosta in okolice. Matej Hohkraut je od marca lani tudi predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. Njegovi najbolj znani deli sta Lipa zelenela je o rodbini Slanšek in Vrelci naše zgodovine o rodbini Hochkraut. Načrtuje tudi trilogijo o svojih prednikih, ima svojo spletno stran in piše blog. Matej Hohkraut je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


06.06.2020

Pavle Učakar

Pavle Učakar se je po študiju na likovni akademiji zaposlil pri založbi Mladinska knjiga, kjer je kot likovni urednik delal štirideset let. V tem času je bdel nad nastajanjem izjemnega opusa slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev.


30.05.2020

dr. Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca v Ljubljani

O ravnatelju Centra Janeza Levca v Ljubljani dr. Mateju Rovšku bi lahko rekli, da premika meje, odpira vrata v drugačnost in družbi nastavlja ogledalo. V življenju ga vodi želja po pravičnem odnosu do vseh depriviligiranih družbenih skupin, pravičnejši šoli in odprti družbi. Je predavatelj in avtor številnih člankov s področja vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. O njegovem življenju, poslanstvu – prizadevanju za izboljšanje položaja oseb z motnjami v duševnem razvoju in oblikovanju inkluzivne šole ter o sami ideji mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki se je začel te dni – letos se je preselil na spletni oder in tako postal edini virtualni inkluzivni festival pri nas doslej – se je z dr. Matejem Rovškom v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.


23.05.2020

dr. Dan Podjed

Dr. Dan Podjed zase pravi, da je profesionalni voajer. Opazovanje, ugotavljanje in razumevanje človeka je osnova njegovega poklica – je namreč etnolog in kulturni antropolog, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas. Ta z modernimi tehnologijami in izjemnimi dogodki, kot je na primer koronavirus, vplivajo na človeka, spreminjajo njegove navade in njegov odnos do zasebnosti, svobode, nadzora in do drugih ljudi. Zakaj je torej koronačas zanimiv za antropologe, bomo izvedeli od doc. dr. Dana Podjeda, ki je zaposlen za ZRC Sazu, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto in Inovacijsko razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani. Je tudi eden od pobudnikov in članov globalne mreže Zakaj svet potrebuje antropologe.


14.03.2020

Manja Lilek

V turizmu so uspešni predvsem tisti, ki v ospredje postavljajo svoje lastne izkušnje, življenjsko energijo in odprtost. Vse to ima v obilju Manja Lilek, ki razvija svojo poslovno zgodbo v okviru agencije Židana marela. Glavno vodilo v njenem življenju je bila želja, ali bolje rečeno nasvet njene babice, da naj se nauči špansko. Zdaj Manja govori pet jezikov in se ukvarja s turizmom na povsem oseben način. Manja Lilek se je rodila v Mariboru, nato pa je živela v Radencih. Zase pravi, da je »izvožena Prekmurka«. Tako starši po očetovi kot po mamini strani so namreč živeli v Prekmurju in zato je tudi Manja ob vseh koncih tedna in vse proste dni preživela pri enih ali drugih. Sicer pa je Manja profesorica španščine in filozofije, kar je tudi njen uradni poklic, vendar pa je v življenju izbrala drugačno pot. To pa so zaznamovala številna potovanj po svetu. Tako je v zadnjih 20 letih prepotovala več kot 70 držav. Turizem in potovanja so bila od nekdaj njen hobi, ob pomoči katerega se je učila, se veselila in nenazadnje se je to nadaljevalo v poklic ali pa delo, ki ga opravlja sedaj. To pa je rodoslovni turizem. Tega pa bomo skupaj z Manjo Lilek spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.


07.03.2020

Marko Brdnik

Marko Brdnik je harmonikar, skladatelj in plezalec, ki išče prvenstvene smeri ne le v plezanju, temveč tudi v glasbi. Spoznajte ga v glasni in besedi v oddaji Razkošje v glavi.


29.02.2020

Rafael Cajhen

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je zaslužni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen, nestor slovenske regulacijske tehnike in živa legenda letalskega modeliranja pri nas. Pri svojih 86 letih je še vedno izjemno dejaven. Potem ko je v več desetletjih pedagoškega in raziskovalnega dela vzgojil na tisoče strokovnjakov elektrotehnike in se posvečal hobijem, kot so letalsko modelarstvo, lov, video in fotografija, zdaj o vsem tem piše knjige in še vedno dejavno spremlja svoje strokovno področje. Obiskali smo ga na njegovem domu v Ljubljani, kjer hrani več kot 60 letečih letalskih modelov in vrsto unikatnih izumov s področja elektrotehnike.


22.02.2020

Bojan Cvetrežnik

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


15.02.2020

Ajda Smrekar

Igralka Ajda Smrekar, ki jo lahko gledamo v nadaljevanki V imenu ljudstva, resno pa nastopa tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem ,kjer se je zaposlila leta 2013, ima pri svojih 35 letih za seboj bogato in uspešno kariero. Končala je dve fakulteti, ima magisterij, je izobraženka in intelektualka, a hkrati prežeta tudi s poetičnostjo in milino dolenjske duše, predvsem pa izžareva energijo, s katero je in bo določala svojo lastno prihodnost. Vabljeni, da prisluhnete tej izjemni ženski, pri kateri ni nič običajno, pa vendar je vse narejeno s tolikšno ljubeznijo in redom, da zna svojo posebnost skriti v vsakdanjosti. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.


08.02.2020

Ddr. Damir Globočnik

Ob današnjem kulturnem prazniku je pozornost usmerjena v našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna, ki so ga od nekdaj preučevali številni raziskovalci iz različnih področij, od literature do umetnostne zgodovine. Eden takšnih je tudi naš današnji gost. Damir Globočnik je dvojni doktor, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Dela in živi v Radovljici. Po končani gimnaziji v Kranju se je vpisal na samostojni študij umetnostne zgodovine, ki ga je končal leta 1989. Dve leti pozneje se je zaposlil kot kustos za umetnostno zgodovino in galerijsko dejavnost v muzeju v Kranju. Med pripravništvom je bil njegov mentor umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Cene Avguštin, ki ga je usmerjal z napotki in svojim lastnim zgledom. Nato se je Damir Globočnik vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je končal leta 1997, naslov njegove magistrske naloge je : »Slovenska karikatura 1869–1941, Pregled, gradivo in interpretacije«. Leta 2005 je nato končal tudi doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani – naslov doktorske disertacije: »Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti«. Damir Globočnik je nato leta 2012 končal še doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovine filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika - pomožna zgodovinska vira. In Damir Globočnik je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


Stran 11 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov