Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

dr. Tine Hribar

26.12.2015


Akademik dr. Tine Hribar se spominja obdobja osamosvojitve in razkriva nekatera ozadja

Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva.

Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot “družbenopolitično oporečno delovanje”, kar so seveda “pristojni organi” zapisali tudi v njegovo kartoteko. Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali pokesal, saj je, kot je pred leti sam poudaril, “nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico.”

In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane “pisateljske ustave” in ko je dal pobudo za plebiscit “kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.”

Rodil se je leta 1941, zato je medvojne usode ljudi opazoval in doživljal kot fantič, ki je potem tudi v šolo hodil v samo enih kratkih hlačah. Ko so ovadili očeta, da se skriva med delom za Osvobodilno fronto, so ponj prišli domobranci: “Domobranstvo in partizanstvo v Krumperku je bilo nenavadno. Domobranci in partizani so hodili drug mimo drugega in ob koncu vojne oče ni bežal, saj ni nikogar ustrelil in nikomur nič naredil. Po koncu vojne je končal v Škofovih zavodih tudi on. Tam jih je največ umrlo zaradi driske, ne streljanja. Stražar je bil mož od očetove sestre in mu vsako jutro skozi okno vrgel kocko sladkorja, kar ga je rešilo. Človeškost enih in drugih je bila zasluga, da je marsikdo preživel.”

Da je bila po vojni na medčloveški ravni sprava udejanjena, sta morala tako Milan Kučan kot nadškof Alojzij Šuštar pred osamosvojitvenim referendumom zdržati velike pritiske tako partijskih trdorokcev kot tudi dedičev domobranstva. Pred očmi sta imela cilj: spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. Posrednica pri tem je bila Spomenka Hribar, “novorevijaše” kot predstavnike kulture in kot vezni člen med državo in Cerkvijo pa so Rode, Stres in njima podobni uspeli izriniti na obrobje. Kajti ko je prišlo do zaostritve, je večina domnevno “nevtralnih” kulturnikov izbrala eno ali drugo stran: “Že takrat so nekateri pritiskali na Kučana, da tega ne bi izvedel, hkrati so dediči Nove slovenske zaveze pritiskali, da ne bi prišel na spravno slovesnost.” Če je ne bi bilo, kar je zasluga nadškofa Šuštarja, osamosvojitve ne bi mogli izvesti.

“Ko sem bil star tri leta, se je v vasi Okno nad Ihanom oziroma nad Brdom zgodil pokol partizanov. Nemci so na vprežnih vozovih peljali trupla mrtvih, ki so jim skozi prečnice visele roke. Kot majhen fantič sem splezal na mizo in gledal skozi okno. Nemški vojak mi ni prepovedal, ampak gestikuliral, naj ne gledam. Takrat sem začutil, da niso vsi zločinci, na nobeni strani, in da v katerem koli položaju vsakdo lahko ohrani neko človečnost. To zavedanje sem ohranil tudi ob preganjanju, ki sem ga bil deležen s strani partijcev.”

Predavati je moral marksizem in predaval je Kapital, saj ga komunisti niso zares poznali. Tako je na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uspel med predavanji o Marxovem Kapitalu posredno predstaviti tudi druge vodilne svetovne filozofe. Marx je po njegovih besedah, tako kot Nietzsche, izpostavil temeljne resnice 19. stoletja: delo in produkcija, volja do moči in organizacija ter vprašanje smisla življenja in delovanja, torej orientacija. Toda prizadevanja Tineta Hribarja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila že po nekaj semestrih ocenjena za “družbenopolitično škodljivo delovanje” in leta 1975 je bil izključen iz pedagoškega procesa.

Prepoved opravljanja pedagoškega dela na FSPN mu je omogočila, da se je lahko še bolj aktivno vključil v procese priprav na osamosvojitev. Spominja se zakulisnih bojev: “Stres je kot pripadnik skupine nasprotnikov Šuštarja s pismom na štiridesetih straneh nastopil proti prvemu stavku ustave o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, kar je strahovito zaustavilo sprejemanje ustave. Zaradi prestiža, volje do oblasti, so nastopili proti. Strateško vodstvo osamosvajanja so skušali zaustaviti. S strani klerikalcev je bilo vedno več zahtev. Pred posvetovanjem v Poljčah smo dojeli, da z ustavo ne bomo prišli skoz, zato smo dali prednost plebiscitu in razprava o ustavi se je vlekla še eno leto.” Potem so posledično tudi zaradi tega očitali Spomenki Hribar članek “Ustavite desnico”.

Nikoli mu ni bilo do tega, da bi se kazal v javnosti. Tudi slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti si je tako ogledal kar na televiziji. Zanj je bila prava nagrada to, če je kakšna njegova zamisel padla na plodna tla in potem tudi zaživela v praksi: “Zame je bil pomemben zagon, ne pogon,” pravi. Potem podrobno opiše dogajanje, ki je botrovalo razpustu Demosa: “Celo ko je potekala razglasitev osamosvojitve, nisem šel. Zaradi napetosti med levico in desnico nismo nikoli uspeli uveljaviti prostosti duha. Majniško deklaracijo smo podpisali vsi razen cerkve. Šele, ko so dojeli, da bomo zares izpeljali proces osamosvojitve, so se priključili. Bučar je ob vseh pritiskih in udarih izrekel potem v parlamentu znamenito izjavo ‘Nehajte afne guncat’. Strateški načrtovalci smo morali prenesti marsikatero ponižanje.” V tistih razmerah, ko je šlo državi za nohte, so se številni šli borbo za moč. Intelektualne elite so ustanovile novo stranko, a “ljudje niso razumeli, kaj se dogaja v ozadju, zato so se sile cepile.”

Janez Janša je po njegovih besedah v obdobju, ko Slovenija še ni bila priznana in je Demos še deloval, podal predlog za spremembo vlade:

“Odstaviti Peterleta oziroma mu ponuditi nek položaj v skupščini, Bučarja zamenjati in ga postaviti za predsednika ustavnega sodišča, nove ministre, mene za ministra za znanost, kar nikoli nisem želel. Peterle in drugi niso nikoli verjeli, da nisem stal za tem. To sta pripravila Jambrek in Janša. Jambrek je podroben spisek poslal Janši in Kučanu. Janšo sem skušal pregovoriti, naj tega ne poda na predsedstvo Demosa. Nisem ga mogel pregovoriti, a na srečo je predsedstvo njegovo pobudo zavrglo. Zamere so ostale in čez eno leto Demos ni več obstajal”.

Ne more pozabiti zarote molka v medijih glede nepokopanih mrtvih žrtev povojnih pobojev: “Tako sem na Zboru za republiko 2004 prišel z idejo novega Demosa in zaradi neprimernega odnosa do mrtvih nastopil proti Ropovim liberalcem in zahteval od Janševega tabora, da prenehajo s sektaštvom in spremenijo odnos do ljudske stranke. Po Janševi zmagi smo se večkrat sestali, a dogovor ni obveljal. V godlji menjav Slovenci več nismo sposobni oblikovati perspektive s tako jasno vizijo, kot smo jo imeli v obdobju osamosvajanja.”


Razkošje v glavi

899 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

dr. Tine Hribar

26.12.2015


Akademik dr. Tine Hribar se spominja obdobja osamosvojitve in razkriva nekatera ozadja

Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva.

Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot “družbenopolitično oporečno delovanje”, kar so seveda “pristojni organi” zapisali tudi v njegovo kartoteko. Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali pokesal, saj je, kot je pred leti sam poudaril, “nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico.”

In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane “pisateljske ustave” in ko je dal pobudo za plebiscit “kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.”

Rodil se je leta 1941, zato je medvojne usode ljudi opazoval in doživljal kot fantič, ki je potem tudi v šolo hodil v samo enih kratkih hlačah. Ko so ovadili očeta, da se skriva med delom za Osvobodilno fronto, so ponj prišli domobranci: “Domobranstvo in partizanstvo v Krumperku je bilo nenavadno. Domobranci in partizani so hodili drug mimo drugega in ob koncu vojne oče ni bežal, saj ni nikogar ustrelil in nikomur nič naredil. Po koncu vojne je končal v Škofovih zavodih tudi on. Tam jih je največ umrlo zaradi driske, ne streljanja. Stražar je bil mož od očetove sestre in mu vsako jutro skozi okno vrgel kocko sladkorja, kar ga je rešilo. Človeškost enih in drugih je bila zasluga, da je marsikdo preživel.”

Da je bila po vojni na medčloveški ravni sprava udejanjena, sta morala tako Milan Kučan kot nadškof Alojzij Šuštar pred osamosvojitvenim referendumom zdržati velike pritiske tako partijskih trdorokcev kot tudi dedičev domobranstva. Pred očmi sta imela cilj: spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. Posrednica pri tem je bila Spomenka Hribar, “novorevijaše” kot predstavnike kulture in kot vezni člen med državo in Cerkvijo pa so Rode, Stres in njima podobni uspeli izriniti na obrobje. Kajti ko je prišlo do zaostritve, je večina domnevno “nevtralnih” kulturnikov izbrala eno ali drugo stran: “Že takrat so nekateri pritiskali na Kučana, da tega ne bi izvedel, hkrati so dediči Nove slovenske zaveze pritiskali, da ne bi prišel na spravno slovesnost.” Če je ne bi bilo, kar je zasluga nadškofa Šuštarja, osamosvojitve ne bi mogli izvesti.

“Ko sem bil star tri leta, se je v vasi Okno nad Ihanom oziroma nad Brdom zgodil pokol partizanov. Nemci so na vprežnih vozovih peljali trupla mrtvih, ki so jim skozi prečnice visele roke. Kot majhen fantič sem splezal na mizo in gledal skozi okno. Nemški vojak mi ni prepovedal, ampak gestikuliral, naj ne gledam. Takrat sem začutil, da niso vsi zločinci, na nobeni strani, in da v katerem koli položaju vsakdo lahko ohrani neko človečnost. To zavedanje sem ohranil tudi ob preganjanju, ki sem ga bil deležen s strani partijcev.”

Predavati je moral marksizem in predaval je Kapital, saj ga komunisti niso zares poznali. Tako je na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uspel med predavanji o Marxovem Kapitalu posredno predstaviti tudi druge vodilne svetovne filozofe. Marx je po njegovih besedah, tako kot Nietzsche, izpostavil temeljne resnice 19. stoletja: delo in produkcija, volja do moči in organizacija ter vprašanje smisla življenja in delovanja, torej orientacija. Toda prizadevanja Tineta Hribarja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila že po nekaj semestrih ocenjena za “družbenopolitično škodljivo delovanje” in leta 1975 je bil izključen iz pedagoškega procesa.

Prepoved opravljanja pedagoškega dela na FSPN mu je omogočila, da se je lahko še bolj aktivno vključil v procese priprav na osamosvojitev. Spominja se zakulisnih bojev: “Stres je kot pripadnik skupine nasprotnikov Šuštarja s pismom na štiridesetih straneh nastopil proti prvemu stavku ustave o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, kar je strahovito zaustavilo sprejemanje ustave. Zaradi prestiža, volje do oblasti, so nastopili proti. Strateško vodstvo osamosvajanja so skušali zaustaviti. S strani klerikalcev je bilo vedno več zahtev. Pred posvetovanjem v Poljčah smo dojeli, da z ustavo ne bomo prišli skoz, zato smo dali prednost plebiscitu in razprava o ustavi se je vlekla še eno leto.” Potem so posledično tudi zaradi tega očitali Spomenki Hribar članek “Ustavite desnico”.

Nikoli mu ni bilo do tega, da bi se kazal v javnosti. Tudi slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti si je tako ogledal kar na televiziji. Zanj je bila prava nagrada to, če je kakšna njegova zamisel padla na plodna tla in potem tudi zaživela v praksi: “Zame je bil pomemben zagon, ne pogon,” pravi. Potem podrobno opiše dogajanje, ki je botrovalo razpustu Demosa: “Celo ko je potekala razglasitev osamosvojitve, nisem šel. Zaradi napetosti med levico in desnico nismo nikoli uspeli uveljaviti prostosti duha. Majniško deklaracijo smo podpisali vsi razen cerkve. Šele, ko so dojeli, da bomo zares izpeljali proces osamosvojitve, so se priključili. Bučar je ob vseh pritiskih in udarih izrekel potem v parlamentu znamenito izjavo ‘Nehajte afne guncat’. Strateški načrtovalci smo morali prenesti marsikatero ponižanje.” V tistih razmerah, ko je šlo državi za nohte, so se številni šli borbo za moč. Intelektualne elite so ustanovile novo stranko, a “ljudje niso razumeli, kaj se dogaja v ozadju, zato so se sile cepile.”

Janez Janša je po njegovih besedah v obdobju, ko Slovenija še ni bila priznana in je Demos še deloval, podal predlog za spremembo vlade:

“Odstaviti Peterleta oziroma mu ponuditi nek položaj v skupščini, Bučarja zamenjati in ga postaviti za predsednika ustavnega sodišča, nove ministre, mene za ministra za znanost, kar nikoli nisem želel. Peterle in drugi niso nikoli verjeli, da nisem stal za tem. To sta pripravila Jambrek in Janša. Jambrek je podroben spisek poslal Janši in Kučanu. Janšo sem skušal pregovoriti, naj tega ne poda na predsedstvo Demosa. Nisem ga mogel pregovoriti, a na srečo je predsedstvo njegovo pobudo zavrglo. Zamere so ostale in čez eno leto Demos ni več obstajal”.

Ne more pozabiti zarote molka v medijih glede nepokopanih mrtvih žrtev povojnih pobojev: “Tako sem na Zboru za republiko 2004 prišel z idejo novega Demosa in zaradi neprimernega odnosa do mrtvih nastopil proti Ropovim liberalcem in zahteval od Janševega tabora, da prenehajo s sektaštvom in spremenijo odnos do ljudske stranke. Po Janševi zmagi smo se večkrat sestali, a dogovor ni obveljal. V godlji menjav Slovenci več nismo sposobni oblikovati perspektive s tako jasno vizijo, kot smo jo imeli v obdobju osamosvajanja.”


16.12.2022

Razkošje v glavi - Ciril Horjak

Ciril Horjak je slikar, ilustrator in stripar. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim, the Guardian, le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa den Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.


10.12.2022

Janez Janko Kodila

Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


03.12.2022

Mateja Gomboc

Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica učbenikov za slovenski jezik. V oddaji razgrinja, kako vanjo 'vstopi zgodba'; pojasnjuje, kako je za dobro pedagoško delo treba 'žareti'; ter ovrednoti prispevek njene družine k njenemu pisateljskem delu.


26.11.2022

Maks Merela

Ob koncu osnovne šole si vsakdo začrta svojo življenjsko pot oziroma se odloči, ali bo nadaljeval šolanje, študiral ali pa si bo poiskal zaposlitev. Pomembno vlogo ima pri nekaterih tudi to, kar počnejo njegovi starši. Maks Merela je tako sledil očetovim stopinjam, saj je imel njegov oče doma manjšo mizarsko delavnico, kjer se je Maks zaljubil v les. Poleg tega je oče delal v podjetju LIP Radomlje, kjer so izdelovali masivno pohištvo. Maks je po tej poti dobil tudi štipendijo in je potem nadaljeval šolanje na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Tam so bili tako odlična ekipa dijakov, se spominja Maks, da so se skupaj odločili, da bodo nadaljevali študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer lesarstvo. Ker je bil štipendist podjetja LIP Radomlje, se je po diplomi zaposlil v tem podjetju, kjer je po letu dni pripravništva pridobil status mladega raziskovalca iz gospodarstva. Po doktorskem študiju se je zaposlil na Biotehniški fakulteti. Izredni profesor dr. Maks Merela je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


19.11.2022

Aigul Hakimova

»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti.


12.11.2022

Anton Lesnik

»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.


05.11.2022

Aleš Arih

Ko je leta 1969 začel službovati kot profesor zgodovine in geografije na tedanji Srednji ekonomski šoli v Mariboru je bil manj kot desetletje starejši od svojih dijakinj in dijakov. Danes, ko jih šteje 80, je predsednik Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru in gost Razkošja v glavi. Profesor Aleš Arih iz Maribora. Preteklost in potovanja ga zanimata, odkar ve zase, zato odločitev za študij ni bila težka. Pedagoški poklic pa je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zamenjal za delo pri tedanjem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Tam in tedaj se je prvič srečal s tematiko, ki mu danes več kot le izpolnjuje čas. S člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra skrbi za ohranjanje spomina na čase, ki so mimo in na ljudi, ki jih že dolgo ni več. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.


29.10.2022

Tine Schein: Narava ni banka, iz katere bi le jemali!

Tine Schein je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Po izobrazbi je sicer arheolog, bil pa je eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to z ekipo tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.


29.10.2022

Tine Schein

Gost oddaje Razkošje v glavi je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Tine Schein, po izobrazbi sicer arheolog, je bil eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.


22.10.2022

Evald Flisar

Saj je res dolgo živel v tujini, a je vseeno malce presenetljivo slišati avtorja najbolj uspešnega romana sodobne slovenske književnosti priznati: »Še danes se lažje izražam v angleščini kakor v slovenščini.«


15.10.2022

Slepi pesnik in aforist Valter Čučkovič

»Belo palico imam zato, da vas opozorim na svojo slepoto, in ne sebe na vašo!« »Celo v slepoti je lahko svet barvit, le pobarvati ga moraš sam.« Aforizma sta iz knjige Črna svila z raskavo obrobo – Aforizmi o slepoti, ki jo je napisal Valter Čučkovič. Ob današnjem mednarodnem dnevu bele palice smo v oddajo Razkošje v glavi povabili slepega pesnika in aforista Valterja Čučkoviča, ki se predstavlja z obširnim literarnim opusom. O njegovem življenju in ustvarjanju se je z njim pogovarjala novinarka Petra Medved.


08.10.2022

Dr. Tamara Leskovar

Dr. Tamara Leskovar je doma s Hrušice pri Jesenicah, kot večina je šla študirat v Ljubljano, potem ko se je odločila za študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Po diplomi se je zaposlila v zasebnem arheološkem podjetju, kjer se je pri enem izmed projektov pokazala možnost za nadaljevanje študija. Od nekdaj so jo zanimali človeški posmrtni ostanki v arheoloških najdbah, te smeri pa v Sloveniji ni mogoče doštudirati neposredno, ampak se za to smer lahko specializirajo le biologi na Biotehniški fakulteti. Zato se je dr. Tamara Leskovar odločila, da bo znanje o človeških kosteh v arheoloških kontekstih pridobila v tujini, kjer je vpisala, študirala in zagovarjala znanstveni magisterij na priznani angleški univerzi Bradford, in potem se je kot mlada raziskovalka izpopolnjevala še v Združenih državah. Tako se je specializirala za človeško osteologijo in paleopatologijo. Dr. Tamara Leskovar je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


01.10.2022

Joseph Nzobandora - Jose

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je vsestranski pripovedovalec zgodb; glasbenik, raper, igralec in scenarist; Joseph Nzobandóra - Jose. V oddaji ob pomoči svojih izkušenj pretresa koncept identitete, razkriva pripovedno moč odra in pojasnjuje, zakaj ne sodeluje v 'rapovskih dvobojih'. Pred mikrofon ga je povabil Ambrož Kvartič.


24.09.2022

Zoran Poznič

Kipar Zoran Poznič, ki se vse bolj ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo. Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in utilitarizem, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo likovnih umetnikov, za njim je postavitev največjega Majskega salona do zdaj. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Razkošje v glavi.


24.09.2022

Zoran Poznič

Akademski kiipar Zoran Poznič, ki je magistriral s področja videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in se intenzivno ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo.Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in kalkulativni um, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo slovenskih likovnih umetnikov, ki pa ji država za tako številčno članstvo, dejavnosti in prizadevanja, primakne odločno premalo sredstev, kot bi šlo za kako manjše gasilsko društvo, je kritićen Poznič. Za njim je tudi postavitev največjega Majskega salona ZDSLU do zdaj, ki je letos nastala v sodelovanju z galerijo KIBLA PORTAL v Mariboru. Del razkošnih izkustev in spoznanj je delil tudi v pogovoru z Magdo Tušar. foto:Wikipedia


17.09.2022

Nadja Zupan Hajna

Izredna profesorica dr. Nadja Zupan Hajna, znanstvena svetnica, je diplomirala iz geologije leta 1987, 1990 končala magistrski študij in leta 2002 doktorirala iz geoloških znanosti; vse na Oddelku za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Njena doktorska teza je bila posvečena raztapljanju apnenca, nepopolnemu raztapljanju v jamah in produkciji karbonatnih klastičnih jamskih sedimentov. Leta 1991 se je 3 mesece izpopolnjevala na McMaster University v Hamiltonu. Od leta 1987 je zaposlena kot raziskovalka na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, letos je postala tudi predsednica Mednarodne speleološke zveze. Dr. Nadja Zupan Hajna je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


10.09.2022

Jana S. Rošker

Dr. Jana S. Rošker je mednarodno priznana sinologinja, ki se tako raziskovalno kot predavateljsko ukvarja predvsem s kitajsko filozofijo od njenih začetkov do modernosti, prav posebej pa z vprašanji človekovega spoznanja. Vse od začetka 80-ih let, ko je prvič odšla na Kitajsko, stalno obiskuje to vzpenjajočo se velesilo in je v tesnem stiku tako z družbeno kot z akademsko resničnostjo tamkajšnjega življenja. Čeprav raziskovanje zavzema velik del njenega življenja, pa se je tokratna gostja Razkošja v glavi v slovenski prostor izjemno močno vpisala tudi drugače, in sicer kot ena od treh ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter dolgoletna predstojnica in predavateljica na tem oddelku. S priznano sinologinjo – ki jo kakšen od poslušalcev morda pozna tudi po njenem hobiju: džezovskem petju – smo za tokratno oddajo govorili njenem odraščanju v Prekmurju, študiju na Dunaju, obiskih hitro spreminjajoče se Kitajske, ustanovitvi oddelka in nenazadnje vprašanju, zakaj na Zahodu azijsko filozofijo tako pogosto spregledujemo ter v čem je tako drugačna od evropske misli. Oddajo je pripravila Alja Zore.


03.09.2022

Željko Božić

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi bo plesalec, koreograf in plesni pedagog Željko Božić. V oddaji pripoveduje o tem, da med gibanjem laže dobiva ideje, pojasnjuje vrednost uhajanja vsakršni formi in razmišlja o tem, kako se je definicija uspeha v njegovi karieri spreminjala.


27.08.2022

Vanda Šega

Vanda Šega je svojo prvo pesniško zbirko Skrhane sanje objavila leta 1988 in zanjo prejela nagrado Jožeta Udoviča. Tako kot Jože Udovič, pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec, tudi Vanda Šega živi in ustvarja v okolju čarobnega in skrivnostnega cerkniškega jezera. Pesmi je začela pisati že v gimnaziji. Prvi zbirki so sledile še številne druge. Do zdaj je izdala 10 pesniških zbirk, zbirko kratke proze in dva romana. Zadnji - roman Polovica dvojine - je izšel pred kratkim. Ustvarjanje Vande Šege, ki je bila skoraj tri desetletja tudi naša RTV-kolegica, je tesno povezano s rahločutnim razumevanjem človeka, njegovih stisk in samoizpraševanja. Njeno delo je tako kot ona sama – polno čustev in posebne miline, ki očara in prepriča, da je prav, da si vzamemo čas drug za drugega. Kajti v sebi nosimo zgodbe in razmišljanje, ki jih lahko podelimo le med sabo.


13.08.2022

Dr. Hubert Zeiler

Življenjske okoliščine človeka vodijo po različnih poteh in v različna okolja. In če ve, da so vzrok za to prave odločitve in če je zvest samemu sebi in svojim vrednotam, ni nič pretežko. Dr. Hubert Zeiler, ki se je rodil in pretežni del svojega življenja preživel v rodni Avstriji, danes nič ne okleva pri vprašanju, kje je doma. Doma je v Sloveniji. Hubert Zeiler je študiral gozdarstvo. Svojo poklicno pot je posvetil skrbi za divje živali v naravnem okolju, vplivu človeka na ta habitat in ozaveščanju, zakaj je treba skrbno čuvati biotsko pestrost. Je tudi ilustrator, slikar, avtor številnih strokovnih člankov in knjig – 15 jih je in med temi so tudi knjige za otroke. Na njegovem domu na Vrhu nad Višnjo Goro ga je obiskala Darja Groznik.


Stran 5 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov