Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubezen do knjig mu je bila položena v zibelko
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa raste število izposoj knjig v knjižnicah. Kaj pa se dogaja s prodajo starih, redkih knjig? Kakšno vlogo imajo, in bodo imeli antikvariati? O tem bo v oddaji- Razkošje v glavi razmišljal Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki deluje na področju knjigotrštva.
Rok Glavan je antikvar z dušo in "telesom" , še več – nekoč je izjavil, da se v njegovi krvi pretakajo črke in da mu je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Glede silovitega tehnološkega razvoja pa meni, da je trg starih tiskov in knjig v nezavidljivem položaju, čeprav se je v zgodovini dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na bralno kulturo. Danes se poleg tega spopadamo še z drugimi težavami. Ena izmed njih je življenjski ritem, saj preprosto ni časa za branje, zato prevladujejo povzetki, krajši članki in podobno. Druga pa so novi mediji; tisto, kar želite prebrati, lahko preberete na svoji elektronski mobilni napravi, telefonu ali računalniku.
V Antikvariatu Glavan se ukvarjajo z iskanjem in prodajo starega tiska, knjig, razglednic, zemljevidov. Še vedno ga preseneča, da skoraj vsak dan vidi knjigo, ki je še ne pozna, preseneča ga drobni tisk, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Preseneča ga, koliko razglednic obstaja, tudi za manjše kraje.
Modni trendi pri oblikovanju domov in pohištva ne poznajo več knjižnih regalov, polic in prinašajo filozofijo praznega prostora. Tu ni prostora za knjige. Trudil se bo še naprej prodajati, kar nudi; to je nostalgija, tega ne ponudi noben modni trend. Drži se reka: Knjige so vedno v modi! Še ne dolgo nazaj je bil računalnik dostopen le redkim, knjiga pa vsem, danes je obratno, računalnik je dostopen vsem, knjiga pa le tistim, ki hočejo vanjo vlagati in jo znajo uporabljati. Sicer pa se profil iskalca, zbiralca knjig po oceni Roka v 20 letih ni spremil. To je moški srednjih zrelih let, višjega izobrazbenega statusa, finančno dobro preskrbljen. Dijaki, študenti pa so že vezani na nove medije, iščejo le še leposlovje, ki ni dosegljivo na spletu.
"Črke nam tečejo po žilah," pravi Rok Glavan, ki je tretja generacija knjigarnarjev. Prvi je bil njegov ded Tone, po očetovi strani, ki je delal v Cankarjevi založbi. Najprej je bil prodajalec, nato urednik in lektor. Njegov oče Matjaž, je bil antikvar v Trubarjevem antikvariatu. Njegova mama pa je delala v Cankarjevi založbi. O knjigah so se doma pogovarjali in jih brali.
Prvi "knjigotržec"v družini je bil Tone Glavan ded Roka. Tone je bil knjigar, lektor, korektor in nato urednik.
"To je trgovina z nostalgijo, " meni Rok Glavan. Potem je to kulturna zgodovina, ki se kaže še posebno, recimo ko gledamo, prodajamo in iščemo razglednice, pravi Rok.
Njegov oče je izjavil, da vsak človek 4-krat v življenju močno prevetri svojo knjižno zbirko, kar velja tudi za ostale zbirke. Rok je svoja razmišljanja o antikvariatih strnil takole:
"Antikvariati niso le knjigarne, v katerih so naprodaj stare knjige. So »posvečen prostor«, v katerem se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo in pogledajo, kdo je tam, kaj dela in kaj je novega na policah. »Novo« pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, v prostoru je čutiti njihov posebni vonj (kmalu ga prenehaš zaznavati). Zaveš se, da so te knjige nekoč pripadale nekomu, ki ga ni več, in potem še nekomu in še nekomu ...
V njih so z nespretno ali elegantno pisavo napisani ime, priimek, leto, ki ga je pozneje nekdo prečrtal in napisal drugo. V nekaterih knjigah najdeš razkošen ex libris, grb, moto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke ob robu besedila. Posušen cvet med knjižnimi listi nam odkriva neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal nekdanji lastnik, je ostal v knjigi – nepotreben, pozabljen, zunaj časa in prostora ...
Vsem tem stvarem antikvar skuša dati smisel in pomen. Ni le prodajalec, ampak tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Pred leti je bil v kinematografih na ogled film Deveta vrata (The Ninth gate) režiserja Romana Polanskega. V filmu Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. Pravzaprav je »knjižni detektiv«, kot ga poimenujejo v enem izmed kadrov. Ne smem pa pozabiti še enega poimenovanja iz tega filma. Kolega ga primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. »Ali v našem poslu morda obstaja kdo, ki to ni?« ga mirno vpraša Depp. Tudi to je del poklica."
Oče Roka Glavana, Matjaž, ki je bil 30 let antikvar, in s tem se ukvarja tudi Rok.
Rokova mama Nika je 30 let delovne dobe preživela v knjižni komerciali Cankarjeve založbe.
Pred 24 leti je začel delati v Trubarjevem antikvariatu in takrat so bili stari zemljevidi zelo iskani. Zato so šli ponje tudi v tujino. Tam so jih kupili in jih uvozili. Najprej so jih ponudili v odkup javnim ustanovam, nato vsem ostalim. Danes prodaje zemljevidov skoraj ni, saj je internet naredil svoje. Zbiralci pa so svoje zbirke tudi že dopolnili. So pa leta 2000 v Trubarjevem antikvariatu odkrili poskusni odtis Kozlerjevega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin.
Med redkostmi, ki jih je imel možnost "prijeti v roke", in jo posredovati je bila tudi Dalmatinova Biblija.
Njegov Antikvariat ni velik, trudi se narediti "jagodni izbor", moda zbiranja se namreč zelo menja. Zato je prvo načelo ponudba in povpraševanje. Zelo pomembno pa je, da je izvod ohranjen. Rok je bil vesel, da je videl Prešernove poezije s tiskarsko napako, saj je ohranjenih le 47 takih primerkov.
Pred časom so v antikvariatu odkupili večjo količino starih rokopisov, in med njimi so bile tudi doslej neznane Murnove pesmi. S tem gradivom se Rok še vedno ukvarja, čeprav je že uspel dokazati, da res pripadajo pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu. To je preveril v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je primerjal odkupljeni rokopis z drugimi Murnovimi rokopisi. Tudi Ivana Cankarja je spoznal skozi njegov rokopis, saj je dobil v odkup del zapuščine s Cankarjevim rokopisom.
Rok Glavan ima v svojem antikvariatu le del ponudbe, ki obsega 5000 knjig – večina gradiva je v depojih, v skladišču. Nekaj stvari nima razstavljenih, ljudje preveč gledamo z rokami. Pokaže pa jih tistim, ki jih to res zanima. Poleg tega ima veliko skladišče, prepolno različnih knjig.
Ali je tudi zbiralec? Pravi, da ne, saj je njegova pravica ta, da lahko izbrano zadevo vzame in v njej uživa, kolikor časa želi. Včasih pa je bil velik zbiralec vsega, kar je povezano z Ljubljano, dokler ni nekoč dobil neke grafike evangeličanske cerkve, ki je bila zelo draga. Sicer bi jo lahko kupil na obroke, vendar se je zgodil preobrat - zavedel se je, da vsega o Ljubljani ne more imeti. Vendar pa je neka vrste zbiralec, saj dopolnjuje zapuščino po očetu, ki je zbiral razglednice Godoviča.
V osnovi šoli ga je vleklo v agronomijo, oče in mati pa sta ga nato po pogovoru usmerila na srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes je to Poljanska gimnazija. Tam je obiskoval program knjižničar-knjigarnar in ga uspešno končal. Med počitnicami je delal v knjigarnah, saj je dobil štipendijo. Vedno pa si je želel delati v antikvariatu, to ga je privlačilo. Nato je nekaj časa študiral etnologijo in zgodovino, vendar se v tem ni našel, saj se mu je zdel študij dolgočasen. Nato se je vpisal na FDV, kjer je končal smer kulturologija.
Rok Glavan je eden pobudnikov oziroma (član programskega odbora) mednarodnega srečanja zbiralcev Collecta v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki vsako leto privabi veliko število razstavljavcev in obiskovalcev.
Z drugimi kolegi antikvarji sodeluje po "slovensko", to pomeni, da se trudijo povezovati, vsak pa skriva svoje stranke, noče priznati, da potrebuje podatke ali pomoč, skratka, sodelovanje bi lahko bilo boljše. Čeprav to ne pomeni, da ga ni, nasprotno, posebno pri iskanju podatkov, ali je določena knjiga ukradena ali ne, je to sodelovanje dobro.
Zelo pomemben del njegovega "poklica" so tudi dražbe, starih tiskov, razglednic in še marsičesa.
Pravi, da bi, saj se je v tem našel, dobil je veliko prijateljev, spoznal različne strokovnjake.
Kaj pa je njegova največja nočna mora? Predvsem to, da ne bo več mogel videti rokopisov, ker jih skoraj ni več. Vsi pošiljajo le elektronska sporočila, ki pa niso obstojna. Upa, da bodo nekateri kljub vsemu še vedno pisali in tako ohranili spomin na naš čas. Vprašanje je, kaj bo naredila zgodovina, zgodovinarji. Bo sedanjost znana le po redkih dokumentih?
Ko je začel delati kot antikvar, ga je vznemirilo, da so njegovi kolegi kako knjigo, ki jo je prodajal na svojih policah kupili in rekli, kako je bila poceni, zaradi tega si je očital, da bi jo lahko prodal dražje. Vendar pa si tega ne očita več. Čeprav včasih ostane tudi grenak priokus, zakaj je določeno gradivo kupil, ki ga ne more prodati, ampak vse to postane sčasoma del antikvarjevega življenja.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ljubezen do knjig mu je bila položena v zibelko
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa raste število izposoj knjig v knjižnicah. Kaj pa se dogaja s prodajo starih, redkih knjig? Kakšno vlogo imajo, in bodo imeli antikvariati? O tem bo v oddaji- Razkošje v glavi razmišljal Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki deluje na področju knjigotrštva.
Rok Glavan je antikvar z dušo in "telesom" , še več – nekoč je izjavil, da se v njegovi krvi pretakajo črke in da mu je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Glede silovitega tehnološkega razvoja pa meni, da je trg starih tiskov in knjig v nezavidljivem položaju, čeprav se je v zgodovini dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na bralno kulturo. Danes se poleg tega spopadamo še z drugimi težavami. Ena izmed njih je življenjski ritem, saj preprosto ni časa za branje, zato prevladujejo povzetki, krajši članki in podobno. Druga pa so novi mediji; tisto, kar želite prebrati, lahko preberete na svoji elektronski mobilni napravi, telefonu ali računalniku.
V Antikvariatu Glavan se ukvarjajo z iskanjem in prodajo starega tiska, knjig, razglednic, zemljevidov. Še vedno ga preseneča, da skoraj vsak dan vidi knjigo, ki je še ne pozna, preseneča ga drobni tisk, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Preseneča ga, koliko razglednic obstaja, tudi za manjše kraje.
Modni trendi pri oblikovanju domov in pohištva ne poznajo več knjižnih regalov, polic in prinašajo filozofijo praznega prostora. Tu ni prostora za knjige. Trudil se bo še naprej prodajati, kar nudi; to je nostalgija, tega ne ponudi noben modni trend. Drži se reka: Knjige so vedno v modi! Še ne dolgo nazaj je bil računalnik dostopen le redkim, knjiga pa vsem, danes je obratno, računalnik je dostopen vsem, knjiga pa le tistim, ki hočejo vanjo vlagati in jo znajo uporabljati. Sicer pa se profil iskalca, zbiralca knjig po oceni Roka v 20 letih ni spremil. To je moški srednjih zrelih let, višjega izobrazbenega statusa, finančno dobro preskrbljen. Dijaki, študenti pa so že vezani na nove medije, iščejo le še leposlovje, ki ni dosegljivo na spletu.
"Črke nam tečejo po žilah," pravi Rok Glavan, ki je tretja generacija knjigarnarjev. Prvi je bil njegov ded Tone, po očetovi strani, ki je delal v Cankarjevi založbi. Najprej je bil prodajalec, nato urednik in lektor. Njegov oče Matjaž, je bil antikvar v Trubarjevem antikvariatu. Njegova mama pa je delala v Cankarjevi založbi. O knjigah so se doma pogovarjali in jih brali.
Prvi "knjigotržec"v družini je bil Tone Glavan ded Roka. Tone je bil knjigar, lektor, korektor in nato urednik.
"To je trgovina z nostalgijo, " meni Rok Glavan. Potem je to kulturna zgodovina, ki se kaže še posebno, recimo ko gledamo, prodajamo in iščemo razglednice, pravi Rok.
Njegov oče je izjavil, da vsak človek 4-krat v življenju močno prevetri svojo knjižno zbirko, kar velja tudi za ostale zbirke. Rok je svoja razmišljanja o antikvariatih strnil takole:
"Antikvariati niso le knjigarne, v katerih so naprodaj stare knjige. So »posvečen prostor«, v katerem se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo in pogledajo, kdo je tam, kaj dela in kaj je novega na policah. »Novo« pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, v prostoru je čutiti njihov posebni vonj (kmalu ga prenehaš zaznavati). Zaveš se, da so te knjige nekoč pripadale nekomu, ki ga ni več, in potem še nekomu in še nekomu ...
V njih so z nespretno ali elegantno pisavo napisani ime, priimek, leto, ki ga je pozneje nekdo prečrtal in napisal drugo. V nekaterih knjigah najdeš razkošen ex libris, grb, moto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke ob robu besedila. Posušen cvet med knjižnimi listi nam odkriva neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal nekdanji lastnik, je ostal v knjigi – nepotreben, pozabljen, zunaj časa in prostora ...
Vsem tem stvarem antikvar skuša dati smisel in pomen. Ni le prodajalec, ampak tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Pred leti je bil v kinematografih na ogled film Deveta vrata (The Ninth gate) režiserja Romana Polanskega. V filmu Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. Pravzaprav je »knjižni detektiv«, kot ga poimenujejo v enem izmed kadrov. Ne smem pa pozabiti še enega poimenovanja iz tega filma. Kolega ga primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. »Ali v našem poslu morda obstaja kdo, ki to ni?« ga mirno vpraša Depp. Tudi to je del poklica."
Oče Roka Glavana, Matjaž, ki je bil 30 let antikvar, in s tem se ukvarja tudi Rok.
Rokova mama Nika je 30 let delovne dobe preživela v knjižni komerciali Cankarjeve založbe.
Pred 24 leti je začel delati v Trubarjevem antikvariatu in takrat so bili stari zemljevidi zelo iskani. Zato so šli ponje tudi v tujino. Tam so jih kupili in jih uvozili. Najprej so jih ponudili v odkup javnim ustanovam, nato vsem ostalim. Danes prodaje zemljevidov skoraj ni, saj je internet naredil svoje. Zbiralci pa so svoje zbirke tudi že dopolnili. So pa leta 2000 v Trubarjevem antikvariatu odkrili poskusni odtis Kozlerjevega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin.
Med redkostmi, ki jih je imel možnost "prijeti v roke", in jo posredovati je bila tudi Dalmatinova Biblija.
Njegov Antikvariat ni velik, trudi se narediti "jagodni izbor", moda zbiranja se namreč zelo menja. Zato je prvo načelo ponudba in povpraševanje. Zelo pomembno pa je, da je izvod ohranjen. Rok je bil vesel, da je videl Prešernove poezije s tiskarsko napako, saj je ohranjenih le 47 takih primerkov.
Pred časom so v antikvariatu odkupili večjo količino starih rokopisov, in med njimi so bile tudi doslej neznane Murnove pesmi. S tem gradivom se Rok še vedno ukvarja, čeprav je že uspel dokazati, da res pripadajo pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu. To je preveril v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je primerjal odkupljeni rokopis z drugimi Murnovimi rokopisi. Tudi Ivana Cankarja je spoznal skozi njegov rokopis, saj je dobil v odkup del zapuščine s Cankarjevim rokopisom.
Rok Glavan ima v svojem antikvariatu le del ponudbe, ki obsega 5000 knjig – večina gradiva je v depojih, v skladišču. Nekaj stvari nima razstavljenih, ljudje preveč gledamo z rokami. Pokaže pa jih tistim, ki jih to res zanima. Poleg tega ima veliko skladišče, prepolno različnih knjig.
Ali je tudi zbiralec? Pravi, da ne, saj je njegova pravica ta, da lahko izbrano zadevo vzame in v njej uživa, kolikor časa želi. Včasih pa je bil velik zbiralec vsega, kar je povezano z Ljubljano, dokler ni nekoč dobil neke grafike evangeličanske cerkve, ki je bila zelo draga. Sicer bi jo lahko kupil na obroke, vendar se je zgodil preobrat - zavedel se je, da vsega o Ljubljani ne more imeti. Vendar pa je neka vrste zbiralec, saj dopolnjuje zapuščino po očetu, ki je zbiral razglednice Godoviča.
V osnovi šoli ga je vleklo v agronomijo, oče in mati pa sta ga nato po pogovoru usmerila na srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes je to Poljanska gimnazija. Tam je obiskoval program knjižničar-knjigarnar in ga uspešno končal. Med počitnicami je delal v knjigarnah, saj je dobil štipendijo. Vedno pa si je želel delati v antikvariatu, to ga je privlačilo. Nato je nekaj časa študiral etnologijo in zgodovino, vendar se v tem ni našel, saj se mu je zdel študij dolgočasen. Nato se je vpisal na FDV, kjer je končal smer kulturologija.
Rok Glavan je eden pobudnikov oziroma (član programskega odbora) mednarodnega srečanja zbiralcev Collecta v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki vsako leto privabi veliko število razstavljavcev in obiskovalcev.
Z drugimi kolegi antikvarji sodeluje po "slovensko", to pomeni, da se trudijo povezovati, vsak pa skriva svoje stranke, noče priznati, da potrebuje podatke ali pomoč, skratka, sodelovanje bi lahko bilo boljše. Čeprav to ne pomeni, da ga ni, nasprotno, posebno pri iskanju podatkov, ali je določena knjiga ukradena ali ne, je to sodelovanje dobro.
Zelo pomemben del njegovega "poklica" so tudi dražbe, starih tiskov, razglednic in še marsičesa.
Pravi, da bi, saj se je v tem našel, dobil je veliko prijateljev, spoznal različne strokovnjake.
Kaj pa je njegova največja nočna mora? Predvsem to, da ne bo več mogel videti rokopisov, ker jih skoraj ni več. Vsi pošiljajo le elektronska sporočila, ki pa niso obstojna. Upa, da bodo nekateri kljub vsemu še vedno pisali in tako ohranili spomin na naš čas. Vprašanje je, kaj bo naredila zgodovina, zgodovinarji. Bo sedanjost znana le po redkih dokumentih?
Ko je začel delati kot antikvar, ga je vznemirilo, da so njegovi kolegi kako knjigo, ki jo je prodajal na svojih policah kupili in rekli, kako je bila poceni, zaradi tega si je očital, da bi jo lahko prodal dražje. Vendar pa si tega ne očita več. Čeprav včasih ostane tudi grenak priokus, zakaj je določeno gradivo kupil, ki ga ne more prodati, ampak vse to postane sčasoma del antikvarjevega življenja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Mateja Gaber je lektorica na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, kjer z nemškim jezikom in kulturo spoznava predvsem študente primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Čeprav jo zanimajo najrazličnejše umetnostne zvrsti, stili in obdobja - od rock glasbe pa do klasičnega baleta in gledališča - že od svojega odraščanja v Prekmurju posebno naklonjenost goji do nemškega srednjega veka, še posebej do takratne viteške lirike. Če se je torej velik del svojega življenja potapljala v razkošje nekega povsem drugega časa, polnega princev in princes, pa njeno življenje močno zaznamuje tudi ljubezen do lepega in razkošja nasploh: pa naj gre za parfume in obleke, najrazličnejša umetniška dela ali pa velike pustne zabave, ki jih prireja na svojem domu in v katerih lahko - tako kot v fakultetni učilnici - vedno zasede glavno vlogo. O njenem življenju - utrinke iz katerega je nedavno popisala tudi v knjigi Svet, kot iz škatlice vzet - se je z Matejo Gaber za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Gostja oddaje Razkošje v glavi je dokorica Gaja Kos, urednica otroškega in mladinskega leposlovja, literarna kritičarka, pisateljica in prevajalka. V oddaji razkriva, v kakšni kondiciji je slovenska otroška in mladinska književnost; pretresa odgovornost urednikov, pisateljev in staršev pri vzgoji mladih bralcev; ter pojasnjuje, kako se v vlogi pisateljice prepušča drugim uredniškim rokam.
Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo na beneškem nienalu, ki bo na ogled od 20. maja do 26. novembra letos, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti, to so Matic Vrabič, Eva Gusel in Maša Mertelj, in Vidic Grohar Arhitekti, to sta Jure Grohar in Anja Vidic. Osrednja tema letošnjega arhitekturnega bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko, je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je poudarila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa in skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznovrstne in inkluzivne družbe. Z Juretom Groharjem se je za današnjo oddajo Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž
Gostja oddaje je doktorica Uršula Lipovec Čebron, predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, profesorica in raziskovalka na področjih medicinske antropologije in antropologije migracij ter aktivistka, ki že desetletja daje glas marginaliziranim družbenim skupinam.
Arhitekt in borec za zaščito kulturne dediščine je svoje življenje preživel »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih.«
Družina dr. Marije Mojce Terčelj izvira iz Vipavske doline, iz Zapuž pri Ajdovščini. Tam je tudi preživela svoje najzgodnejše življenjsko obdobje. Njena mama pa prihaja iz Štajerske. Družina Terčelj se je pozneje preselila v Ljubljano. Dr. Marija Mojca Terčelj zato ni omejena z lokalno pripadnostjo, je Slovenka, po duši in svojem alter egu pa bolj Mehičanka kot Ljubljančanka. Študirala je na filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za etnologijo, ki je bila njen glavni predmet, drugi pa je bila filozofija. Za študij etnologije se je odločila že zelo zgodaj, ga tudi dokončala, vmes pa je veliko potovala. Ob vpisu na etnologijo si je namreč zadala cilj, da bo preučevala neevropske kulture. Najprej je želela preučevati afriške, vendar se je to pozneje spremenilo. Že kot študentka je namreč odšla na enoletno študijsko potovanje, ki ga je sama organizirala, v Peru, Bolivijo in Brazilijo. Nato se je odločila, da bo podiplomski študij nadaljevala v Latinski Ameriki, čeprav je bilo težko dobiti štipendijo. Dr. Marija Mojca Terčelj bo gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in ustvarjalec stripa. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. Mednarodno so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim Guardian, Le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in stripar. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim, the Guardian, le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa den Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica učbenikov za slovenski jezik. V oddaji razgrinja, kako vanjo 'vstopi zgodba'; pojasnjuje, kako je za dobro pedagoško delo treba 'žareti'; ter ovrednoti prispevek njene družine k njenemu pisateljskem delu.
Ob koncu osnovne šole si vsakdo začrta svojo življenjsko pot oziroma se odloči, ali bo nadaljeval šolanje, študiral ali pa si bo poiskal zaposlitev. Pomembno vlogo ima pri nekaterih tudi to, kar počnejo njegovi starši. Maks Merela je tako sledil očetovim stopinjam, saj je imel njegov oče doma manjšo mizarsko delavnico, kjer se je Maks zaljubil v les. Poleg tega je oče delal v podjetju LIP Radomlje, kjer so izdelovali masivno pohištvo. Maks je po tej poti dobil tudi štipendijo in je potem nadaljeval šolanje na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Tam so bili tako odlična ekipa dijakov, se spominja Maks, da so se skupaj odločili, da bodo nadaljevali študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer lesarstvo. Ker je bil štipendist podjetja LIP Radomlje, se je po diplomi zaposlil v tem podjetju, kjer je po letu dni pripravništva pridobil status mladega raziskovalca iz gospodarstva. Po doktorskem študiju se je zaposlil na Biotehniški fakulteti. Izredni profesor dr. Maks Merela je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti.
»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.
Ko je leta 1969 začel službovati kot profesor zgodovine in geografije na tedanji Srednji ekonomski šoli v Mariboru je bil manj kot desetletje starejši od svojih dijakinj in dijakov. Danes, ko jih šteje 80, je predsednik Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru in gost Razkošja v glavi. Profesor Aleš Arih iz Maribora. Preteklost in potovanja ga zanimata, odkar ve zase, zato odločitev za študij ni bila težka. Pedagoški poklic pa je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zamenjal za delo pri tedanjem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Tam in tedaj se je prvič srečal s tematiko, ki mu danes več kot le izpolnjuje čas. S člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra skrbi za ohranjanje spomina na čase, ki so mimo in na ljudi, ki jih že dolgo ni več. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.
Tine Schein je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Po izobrazbi je sicer arheolog, bil pa je eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to z ekipo tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.
Gost oddaje Razkošje v glavi je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Tine Schein, po izobrazbi sicer arheolog, je bil eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.
Saj je res dolgo živel v tujini, a je vseeno malce presenetljivo slišati avtorja najbolj uspešnega romana sodobne slovenske književnosti priznati: »Še danes se lažje izražam v angleščini kakor v slovenščini.«
»Belo palico imam zato, da vas opozorim na svojo slepoto, in ne sebe na vašo!« »Celo v slepoti je lahko svet barvit, le pobarvati ga moraš sam.« Aforizma sta iz knjige Črna svila z raskavo obrobo – Aforizmi o slepoti, ki jo je napisal Valter Čučkovič. Ob današnjem mednarodnem dnevu bele palice smo v oddajo Razkošje v glavi povabili slepega pesnika in aforista Valterja Čučkoviča, ki se predstavlja z obširnim literarnim opusom. O njegovem življenju in ustvarjanju se je z njim pogovarjala novinarka Petra Medved.
Neveljaven email naslov