Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Področja njegovega restavratorskega dela so bila zelo široka
Mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, se z restavratorstvom ukvarja od leta 1961, poklicno pa od leta 1970. Za svoje delo je prejel več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 1980 jugoslovansko plaketo za delo na področju spomeniškega varstva, dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Leta 2003 je ob svoji 60-letnici zapisal:
»Zelo sem rad delal na slikah na lesu. Tako sem dobil v delo tudi ukradene krilne table iz cerkve pri Sv. Treh Kraljih v Slovenskih goricah, ki jih je nepridiprav razžagal po dolgem in počez, da bi iz dvostransko slikanih tabel dobil več enostranskih podob. Na srečo so slike našli v prodaji v Gradcu, še preden so se razpršile med več kupcev…«
Jugovzhodni del Slovenije, ki je stoletja bolj gravitiral proti Zagrebu kot proti Ljubljani, je najbrž prav zato zelo slabo znan med Slovenci. Naš današnji gost mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, prihaja prav iz tega okolja, natančneje – iz Slovenske vasi pri Mokricah, ki se je leta 1943, ko se je rodil, imenovala Bregansko selo. Rojen je bil sredi vojne, bil je četrti otrok in oče se ga je razveselil, saj mu zaradi njega ni bilo treba obleči vojaške suknje. Živel je v kmečkem okolju, to pa je pomenilo, da kot drugi sin ne bo mogel ostati doma na mali kmetiji.
"V tej vasi sem bil rojen 16. aprila 1943. Bila je vojna in našo vas so skupaj z Obrežjem, Novo vasjo in Jesenicami ( na Dolenjskem) priključili novonastali hrvaški državi (NDH). Seveda so me morali nesti h krstu v Samobor. Po stricih Janezu in Štefanu, preimenovanih tiste čase v Ivana in Stjepana, sem bil krščen za Ivana Stjepana."
Ivan Bogovčič je že v osnovni šoli dobil prvo usmerjevalko Ido Smerdel, ki je opazila njegov talent, domači so želeli da bi postal godbenik v vojaški godbi.
" Ob eni od mnogih naših šolskih reform je bil na Veliki Dolini, kjer sem končal prve štiri razrede, ukinjen tuj jezik in nižja gimnazija. Moj prvi dobri duh je bila rosno mlada učiteljica, ki je svoje prvo delovno mesto dobila na tem čudnem obrobju Slovenije. Ida Žnidaršič, kasneje s stanovskim kolegom poročena Smerdel, je opazila mojo nagnjenost k risanju. Včasih mi je celo prepustila tablo, da sem na njej kaj narisal med poučevanjem. Bila je dobri duh, ki se je zavzel, da so me poslali v Brežice na Gimnazijo."
Šolanje je nadaljeval v Brežicah, nato se je na pobudo Antona Simčiča odločil za srečanje s prof. Stiplovškom, ki ga je nagovoril za šolanje v Zagrebu. Šolal se je brez težav, le denarja ni bilo, vendar pa je šolo končal kot najboljši v generaciji.
Nato mu je prof. Ivo Fressl že ponujal zaposlitev v domu za mlade, v katerem bi fante po prirejenem programu učil soboslikarstva. Ker je bil Ivan boječ, si tega ni upal, želel pa si je nadaljevati šolanje na akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Pozneje so ga nanjo tudi sprejeli. Že v prvem letniku je bilo usodno srečanje s prof. Ljubom Ivančićem, izvrstnim slikarjem, ki ga je usmeril v portretno figuro; ta ga spremlja vse do današnjih dni.
Kako se je srečal z restavratorstvom? Stroko je spoznal konec 4. letnika srednje šole, to je bilo leta 1961, ko je odšel v vas Vranja pod Učko. Sledilo je delo na različnih projektih, od mozaikov v Pulju, do fresk v Srbiji.
" Ob Ljubu Ivančiću je moj študij še posebej zaznamoval častiti, pedantni, poln znanja, dobri in prav očetovski profesor Sigo Summerecker. Profesor slikarske tehnologije. Ves se je razdajal študentom. Prišel je zgodaj zjutraj in odhajal pozno popoldne. Veliki prijatelj Radoja Hudoklina, kolega z ljubljanske akademije. Drug drugega sta hvalila na vse pretege. In ne brez vzroka. Summerecker nas je veliko naučil, v delavnici smo naribali mnogo oljnih barv in preparirali veliko platen. A hvaležen sem mu za to, kar sem danes. Ni me silil v stroko. Napotil me je v jugoslovansko ekipo, ki je leta 1963 krenila v Pulj restavrirat antični mozaik. Vedel je namreč, da sem pred tem že dve poletji preživel v istrskih cerkvah, kjer smo restavrirali srednjeveške freske."
Leta 1964 je med poletnimi počitnicami odšel v Srbijo, kjer je restavriral stenske slike v Manastiru Nikolje. Tja se je vračal vsako poletje do leta 1968 in sodeloval pri restavriranju stenskih slik v mnogih krajih.
"Sledilo je restavriranje stenskih slik v Manastiru Nikolje v Ovčarsko-kablarski klisuri, ob zajezeni zahodni Moravi. Cerkev je pred časom poplavilo, zato je bil nujen restavratorski poseg. Nova izkušnja, bivanje v strogem ženskem samostanu. S kurami spat, s kurami vstat! No, ni bilo hudo. Mati Efrosinija, igumanija (prednica) je bila drobceno blago bitje. Red smo spoštovali. Hranili smo se v samostanu, ki je gojil skladno s svojimi pravili pravo vegetarijansko kuhinjo. Brezmesne so bile tudi sarme. A okusne."
" Ker sem imel srbske izkušnje z bizantinskimi freskami, sem bil poslan v Črno goro v Pivski manastir. Na reki Pivi so gradili hidrocentralo in akumulirana voda naj bi zalila območje manastira, zato ga je bilo treba preseliti na višje ležečo lokacijo. Pred demontažo zgradbe cerkve je bilo treba iz njene notranjščine najprej sneti več kot tisoč dvesto kvadratnih metrov fresk. Impozanten podvig. Sestavili smo "jugoslovanski konzilij", katerega član sem bil tudi jaz. Slovenci smo tedaj veliko prispevali- s tehnično pomočjo ter pri načrtovanju in zbiranju opreme in materiala."
Njegova popotovanja so bila začinjena z mnogimi prigodami in anekdotami. Tako je restavriral freske v samostanu, Manstiru Ljubostinje.
"Manastiru Ljubostinja je tedaj načelovala igumanija mati Varvara. Bila je v dobrih odnosih z oblastjo oziroma maršalom Titom, zato je manastir že zelo zgodaj dobil nazaj nacionalizirane vinograde, v katerih so pridelovali odlično belo in rdeče (ružica) vino. Najboljši pridelek je šel v Maršalat in hotel Majestic v Beogradu. Za kletarjenje je bila zadolžena starejša monahinja (nuna), ki je prislonila uho k sodu in določila, kdaj bodo vino pretočili. Sode so pomivali z vročo vodo, v kateri so kuhali liste vrbe ali morda breskve."
Ob uspešnem restavriranju antičnih mozaikov pri šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, je Ivan Bogovčič pripravil tudi referat o postopkih restavriranja tega mozaika. Ta referat je zbudil precej zanimanja.
" Čez mesec dni pa sem šel še na kongres International Institute for Convservation of Historic and Artistic Works, ki je bil v prelepi dvorani Gulbenkianove kongresne palače v Lizboni. Vodja oddelka Franc Kokalj me je zvabil na ta kongres. Na ta način me je mentorsko vpeljal v širše mednarodno prizorišče. Kajti z Juin les Pinom ( Juan les Pin) sem imel grenko izkušnjo, ker sem bil tam skoraj brez denarja. Francozi so namreč v vabilu zapisali, da bodo udeleženci z referatom njihovi gosti, kar smo pri nas očitno napačno razumeli. Skoraj teden dni sem živel ob bananah in kruhu. V Lizboni sem bil prvič med kolegi restavratorji iz širnega sveta. Navezal sem veliko kontaktov ter si izmenjal veliko izkušenj, čeprav sem bil razmeroma med najmlajšimi. Ta kongres pa smo si zapomnil še po čem. Bili smo deležni veličastnih sprejemov, ki so jih priredili gostitelji tedaj še kolonialisti v Angoli in Mozambiku. Spoznal sem, da smo takrat sodili še onstran železne zavese, v vzhodno polovico Evrope."
Po prihodu od vojakov so ga povabili k restavriranju drnovskih mozaikov sedaj prezentiranih v Posavskem muzeju v Brežicah.Ko so ga povabili v službo na Zavod za spomeniško varstvo, je bilo to zanj, kot da bi se mu prikazali vsi nebeški angeli. Nato je tudi dejansko dobil ponudbo za delo na Zavodu za spomeniško varstvo, kar je bila zanj velika sreča.
"Po prihodu od vojakov me je na domu obiskal tedanji direktor Posavskega muzeja Stanko Škaler. Ponudil mi je v restavriranje drnovske mozaike, ki jih je dvignil Emil Plohl z Republiškega zavoda za spomeniško varstvo iz Ljubljane. Po privolitvi zavoda sem se lotil tega dela in ga uspešno opravil. Mozaiki so prezentirani v zbirki v brežiškem gradu. Še med delom sem dobil iz zavoda povabilo na pogovor, če me zanima delo pri njih. Torej služba. Pismo, oziroma dve, je napisal po nalogu odsotnega vodje restavratorskega oddelka, Franceta Kokalja, moj kasnejši mentor Miha Pirnat. Šel sem na pogovor. Sprejela sta me direktor Marijan Kolarič in predsednik Upravnega odbora Ivan Sedej. Ponudbo sem sprejel in 10. februarja 1970 nastopil službo na zavodu. Seveda sem šele kasneje izvedel, da so me sprejeli za dobo šestih mesecev. Verjetno so bili z mano in mojim delom zadovoljni, saj so me potem sprejeli v službo za stalno."
Sicer pa so področja njegovega restavratorskega dela zelo široka, od slikarstva, kiparstva do mozaikov, vse je bilo zanj izziv. Moral je sprejemati tudi zahtevne odločitve pri projektu fresk Janeza Aquile v Turnišču, pri antičnih mozaikih v Ljubljani in drugje.
" V delo sem dobil zelo pomemben spomenik, stenske slike Janeza Akvile v turniški cerkvi. Bilo me je strah zaradi odgovornosti. Nekaj let je trajalo delo, po drobcih, kakor je kapljal denar. Tam se prvič v Sloveniji uporabil mleto rdečo brečo kot dodatek grobim ometom in prvič uvedel strgani dekorativni omet. Njegova barva je bila prilagojena toplini turniških fresk. Pripravljen je bil iz mešanice puconskega kremenčevega peska, murske mivke in kalcita iz Stahovice."
So vse umetnine, dela različnih avtorjev, ki jih je restavriral vplivale tudi na njegovo osebno delo? Vse umetnike, ki jih je preučeval in reševal, so nekako zaznamovale njegovo osebno slikarstvo, velik vpliv ima nanj gotika.
"Velik delež v mojem restavratorskem opusu predstavlja restavriranje slik na platnu za novomeško tovarno zdravil Krka. Slike iz fundusa Narodnega muzeja so bile zlasti velika platna slikarja Fluhrerja. Vmes sem restavriral še slike z Obale, med njimi je najbolj zanimiva dvostranska lesene okrogla slika z rezbarjenim zlatim okvirom. Na obeh straneh je bila upodobljena Rožnovenska Mati božja z Detetom ter sv. Dominikom in sv. Katrino Siensko. Na njej sem preizkušal sistem grafičnega dokumentiranja."
Kaj pa uporaba novih materialov, ki lahko spomenike tudi poškodujejo? Zavzemal se je za interdisciplinarnost, za nove postopke, kar mu je uspevalo. Tako je sam uporabil nove smole pri drnovskih mozaikih, kar so nekateri sprejemali skeptično, izkazalo, pa se je, da je bila to dobra rešitev.
" Iz zavoda je tedaj ( 1970) v Zagreb odhajal Emil Plohl, ki me je vpeljal v prva dela na snetih podpeških freskah in na mozaiku starokrščanske bazilike za šolo Majde Vrhovnik v Ljubljani. Z restavriranjem mozaikov sem sicer imel nekaj izkušenj še iz Pulja, a tu je bilo treba organizirati delo in zanj v celoti odgovarjati. Delo sem opravil. Sesuti bazenček za krščevanje sem rekonstruiral v antični tehniki, z malto iz živega apna. Mozaik je bilo treba restavrirati v valoviti obliki, v kakršni je bil najden."
Koliko lahko restavrator spremeni izvirne umetnine? V vsaki stroki je nekaj osebnega, zato se je treba držati pravil, ki veljajo, da restavrator ne bi popolnoma spremenil izvirnika. Tu je treba upoštevati profesionalno etiko. Upoštevati je treba tudi druge stroke in nove tehnologije. Je pa za vsako zadevo več možnih sprejemljivih rešitev, ki jih je treba preveriti.
" Leta 1975 sem začel restavrirati tri table mojstra HGG, ki so jih pripeljali iz cerkvice sv. Florijana na Šeginkah pri Mokronogu. Zelo sem se trudil z uporabo v Italiji razvite tehnike retuširanja tratteggio a rigatino. S finim tankim čopičem sem nanašal barvo črtico za črtico. Kot v mnogih drugih primerih je tudi za te slike v nekem trenutku zmanjkalo sredstev za dokončanje začetega dela. Mihi Pirnatu mlajšemu, sinu mojega sodelavca in mentorja Mihe Pirnata starejšega sem sugeriral, da za magisterij prijavi temo o možnostih rekonstrukcije manjkajočih delov na največji tabli. Nalogo je opravil nadvse uspešno. Pri tem je uporabil tudi računalniška orodja, ki v takih primerih vse bolj dobivajo domovinsko pravico v restavratorskih vrstah."
" Za prezentacijo ostankov cerkva na Tonovcovem gradu sem razvil posebno metodo ohranjanja zidov in ometov, ki se je izkazala za uspešno. Prispeval sem tudi k prezentacijski podobi oziroma rešitvi z nadgradnjo zaščitnih stavb nad ohranjenimi in prezentiranimi ostalinami."
" Zadnja leta sem se lotil dveh projektov na stenskih slikah.V cerkvi na Suhi pri Škofji Loki je močno kontaminirana površina slik zaradi nekdanjega neustreznega ogrevanja, ki je na površine sten odlagal mastne delce in prah. Razvile so se plesni in skazile podobo znanih fresk Suškega mojstra iz 15. stoletja. Drugi projekt je restavriranje stenskih slik iz 15. stoletja v cerkvi sv. Križa v Prevolah v Suhi krajini. Pravzaprav gre za celovito prenove cerkve. V njej je ohranjen, resda fragmentarno, edinstven prizor s podobo sv. Kummernis. V tej cerkvi je najdena tudi edinstvena rariteta, zapis z letnico na ostankih lesenega poslikanega gotskega stropa iz leta 1436."
Ivan Bogovčič se je srečal tudi s "kmečkimi freskami".
"V Četeni Ravni pod Blegošem so urejali kmetijo v turistične namene in poskrbeli so za restavriranje fresk na fasadi hiše in kašče. Kmalu sem se znašel še v samostanu Žiče, kjer sem odkrival lepo fresko Križanega na zunanji fasadi bivalnega dela samostana. Sledilo je delo na več lesenih polihromiranih plastikah iz Crngroba in Narodne galerije, na kojskem krilnem oltarju.."
Restavratorstvo je danes zanj nekaj, kar ni nikoli zapustil. Stroka se lepo razvija, čeprav nekoč ni bilo tako. Tudi sam se je zavzemal za to, da bi imela pravo mesto znotraj spomeniškega varstva, kar se je tudi zgodilo. Opaža, da je restavratorstvo danes predvsem ženski poklic, nekoč je bilo nasprotno, so pa pogoji absolutno drugačni. Danes so restavratorji zaradi tehnično tehnološkega napredka prava nano generacija.
" Zelo veliko sem delal z mladino. Osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno. Največ vzgojno, a tudi na področju izobraževanja. Organiziral in vodil sem skupinske oglede restavratorskih ateljejev, organiziral obvezno prakso srednješolcev, organiziral in izvajal pa sem tudi pripravništva. Kot zunanji sodelavec sem sodeloval pri izobraževanju bodočih restavratorjev na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in na Umetniški fakulteti na Cetinju v Črni gori."
Vseskozi ga je navduševala gotika. Zato ni čudno, da je v okviru velikega projekta- Gotika v Sloveniji zasnoval in postavil razstavo o nastanku, ogroženosti in reševanju likovne dediščine. Zelo odmeven projekt je bil Gotika v Sloveniji, kjer je bil član delovne skupine. Organiziral posebno razstavo. Za to je dobil tudi prvo Steletovo priznanje, ki so ji sledile številne druge nagrade, oziroma priznanja.
Ivan Bogovčič je pripravil številne razstave.
Njegovo razkošje je bilo dostop do umetnin, ki ga mi, navadni smrtniki, nimamo. Kakšno pa je njegovo razkošje zdaj? Njegovo razkošje sedaj je, da ni prekinil ne z restavratorstvom ne slikarstvom, sodeluje s sinovoma, ki imata restavratorsko podjetje. Seveda pa je največje razkošje družina, žena, dva sinova, vnuki, prijatelji, sosedje in zavetje domače zidanice.
" Na sončni strani Gorjancev, v dolini mejne rečice Bregane je locirana Slovenska vas, ki smo ji do leta 1992 rekli Bregansko selo. Do tedaj smo bili Brgajnci... V trikotniku med Savo in Bregano ter obronki Gorjancev je bilo pogosto kot v kotlu. Ozek prehod med hribi in Savo je zadržal marsikatero vojsko na poti proti Krškemu polju. Tukajšnji ljudje so zato vedno trpeli in so se morali prilagajati vsem nevšečnostim ter težavam, ki jih je prinašal negotov jutri. Zato se ni čuditi zapisu iz cerkvenih arhivov pred nekaj stoletji, takrat še župnije na Čatežu, da so tukajšnji ljudje trmasti, uporni, iznajdljivi, skratka nemogoči. Kajti le takšno, žilavo ljudstvo je zmoglo preživeti vse, kar jim je na tem, sicer prijetnem kotičku naše domovine, prinašala venomer negotova prihodnost."
"Leta 1974 sem se poročil z Lučko (Marjo) Stepišnik, po rodu Novomeščanko, ki je zaradi očetovega službovanja veliko let preživela v Beogradu. Isto leto sem šel na Kraljevi inštitut za umetniško dediščino v Bruslju."
Ima domačo zidanico, manjšo kmetijo. Ohranja stike s kolegi in prijatelji.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Področja njegovega restavratorskega dela so bila zelo široka
Mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, se z restavratorstvom ukvarja od leta 1961, poklicno pa od leta 1970. Za svoje delo je prejel več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 1980 jugoslovansko plaketo za delo na področju spomeniškega varstva, dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Leta 2003 je ob svoji 60-letnici zapisal:
»Zelo sem rad delal na slikah na lesu. Tako sem dobil v delo tudi ukradene krilne table iz cerkve pri Sv. Treh Kraljih v Slovenskih goricah, ki jih je nepridiprav razžagal po dolgem in počez, da bi iz dvostransko slikanih tabel dobil več enostranskih podob. Na srečo so slike našli v prodaji v Gradcu, še preden so se razpršile med več kupcev…«
Jugovzhodni del Slovenije, ki je stoletja bolj gravitiral proti Zagrebu kot proti Ljubljani, je najbrž prav zato zelo slabo znan med Slovenci. Naš današnji gost mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, prihaja prav iz tega okolja, natančneje – iz Slovenske vasi pri Mokricah, ki se je leta 1943, ko se je rodil, imenovala Bregansko selo. Rojen je bil sredi vojne, bil je četrti otrok in oče se ga je razveselil, saj mu zaradi njega ni bilo treba obleči vojaške suknje. Živel je v kmečkem okolju, to pa je pomenilo, da kot drugi sin ne bo mogel ostati doma na mali kmetiji.
"V tej vasi sem bil rojen 16. aprila 1943. Bila je vojna in našo vas so skupaj z Obrežjem, Novo vasjo in Jesenicami ( na Dolenjskem) priključili novonastali hrvaški državi (NDH). Seveda so me morali nesti h krstu v Samobor. Po stricih Janezu in Štefanu, preimenovanih tiste čase v Ivana in Stjepana, sem bil krščen za Ivana Stjepana."
Ivan Bogovčič je že v osnovni šoli dobil prvo usmerjevalko Ido Smerdel, ki je opazila njegov talent, domači so želeli da bi postal godbenik v vojaški godbi.
" Ob eni od mnogih naših šolskih reform je bil na Veliki Dolini, kjer sem končal prve štiri razrede, ukinjen tuj jezik in nižja gimnazija. Moj prvi dobri duh je bila rosno mlada učiteljica, ki je svoje prvo delovno mesto dobila na tem čudnem obrobju Slovenije. Ida Žnidaršič, kasneje s stanovskim kolegom poročena Smerdel, je opazila mojo nagnjenost k risanju. Včasih mi je celo prepustila tablo, da sem na njej kaj narisal med poučevanjem. Bila je dobri duh, ki se je zavzel, da so me poslali v Brežice na Gimnazijo."
Šolanje je nadaljeval v Brežicah, nato se je na pobudo Antona Simčiča odločil za srečanje s prof. Stiplovškom, ki ga je nagovoril za šolanje v Zagrebu. Šolal se je brez težav, le denarja ni bilo, vendar pa je šolo končal kot najboljši v generaciji.
Nato mu je prof. Ivo Fressl že ponujal zaposlitev v domu za mlade, v katerem bi fante po prirejenem programu učil soboslikarstva. Ker je bil Ivan boječ, si tega ni upal, želel pa si je nadaljevati šolanje na akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Pozneje so ga nanjo tudi sprejeli. Že v prvem letniku je bilo usodno srečanje s prof. Ljubom Ivančićem, izvrstnim slikarjem, ki ga je usmeril v portretno figuro; ta ga spremlja vse do današnjih dni.
Kako se je srečal z restavratorstvom? Stroko je spoznal konec 4. letnika srednje šole, to je bilo leta 1961, ko je odšel v vas Vranja pod Učko. Sledilo je delo na različnih projektih, od mozaikov v Pulju, do fresk v Srbiji.
" Ob Ljubu Ivančiću je moj študij še posebej zaznamoval častiti, pedantni, poln znanja, dobri in prav očetovski profesor Sigo Summerecker. Profesor slikarske tehnologije. Ves se je razdajal študentom. Prišel je zgodaj zjutraj in odhajal pozno popoldne. Veliki prijatelj Radoja Hudoklina, kolega z ljubljanske akademije. Drug drugega sta hvalila na vse pretege. In ne brez vzroka. Summerecker nas je veliko naučil, v delavnici smo naribali mnogo oljnih barv in preparirali veliko platen. A hvaležen sem mu za to, kar sem danes. Ni me silil v stroko. Napotil me je v jugoslovansko ekipo, ki je leta 1963 krenila v Pulj restavrirat antični mozaik. Vedel je namreč, da sem pred tem že dve poletji preživel v istrskih cerkvah, kjer smo restavrirali srednjeveške freske."
Leta 1964 je med poletnimi počitnicami odšel v Srbijo, kjer je restavriral stenske slike v Manastiru Nikolje. Tja se je vračal vsako poletje do leta 1968 in sodeloval pri restavriranju stenskih slik v mnogih krajih.
"Sledilo je restavriranje stenskih slik v Manastiru Nikolje v Ovčarsko-kablarski klisuri, ob zajezeni zahodni Moravi. Cerkev je pred časom poplavilo, zato je bil nujen restavratorski poseg. Nova izkušnja, bivanje v strogem ženskem samostanu. S kurami spat, s kurami vstat! No, ni bilo hudo. Mati Efrosinija, igumanija (prednica) je bila drobceno blago bitje. Red smo spoštovali. Hranili smo se v samostanu, ki je gojil skladno s svojimi pravili pravo vegetarijansko kuhinjo. Brezmesne so bile tudi sarme. A okusne."
" Ker sem imel srbske izkušnje z bizantinskimi freskami, sem bil poslan v Črno goro v Pivski manastir. Na reki Pivi so gradili hidrocentralo in akumulirana voda naj bi zalila območje manastira, zato ga je bilo treba preseliti na višje ležečo lokacijo. Pred demontažo zgradbe cerkve je bilo treba iz njene notranjščine najprej sneti več kot tisoč dvesto kvadratnih metrov fresk. Impozanten podvig. Sestavili smo "jugoslovanski konzilij", katerega član sem bil tudi jaz. Slovenci smo tedaj veliko prispevali- s tehnično pomočjo ter pri načrtovanju in zbiranju opreme in materiala."
Njegova popotovanja so bila začinjena z mnogimi prigodami in anekdotami. Tako je restavriral freske v samostanu, Manstiru Ljubostinje.
"Manastiru Ljubostinja je tedaj načelovala igumanija mati Varvara. Bila je v dobrih odnosih z oblastjo oziroma maršalom Titom, zato je manastir že zelo zgodaj dobil nazaj nacionalizirane vinograde, v katerih so pridelovali odlično belo in rdeče (ružica) vino. Najboljši pridelek je šel v Maršalat in hotel Majestic v Beogradu. Za kletarjenje je bila zadolžena starejša monahinja (nuna), ki je prislonila uho k sodu in določila, kdaj bodo vino pretočili. Sode so pomivali z vročo vodo, v kateri so kuhali liste vrbe ali morda breskve."
Ob uspešnem restavriranju antičnih mozaikov pri šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, je Ivan Bogovčič pripravil tudi referat o postopkih restavriranja tega mozaika. Ta referat je zbudil precej zanimanja.
" Čez mesec dni pa sem šel še na kongres International Institute for Convservation of Historic and Artistic Works, ki je bil v prelepi dvorani Gulbenkianove kongresne palače v Lizboni. Vodja oddelka Franc Kokalj me je zvabil na ta kongres. Na ta način me je mentorsko vpeljal v širše mednarodno prizorišče. Kajti z Juin les Pinom ( Juan les Pin) sem imel grenko izkušnjo, ker sem bil tam skoraj brez denarja. Francozi so namreč v vabilu zapisali, da bodo udeleženci z referatom njihovi gosti, kar smo pri nas očitno napačno razumeli. Skoraj teden dni sem živel ob bananah in kruhu. V Lizboni sem bil prvič med kolegi restavratorji iz širnega sveta. Navezal sem veliko kontaktov ter si izmenjal veliko izkušenj, čeprav sem bil razmeroma med najmlajšimi. Ta kongres pa smo si zapomnil še po čem. Bili smo deležni veličastnih sprejemov, ki so jih priredili gostitelji tedaj še kolonialisti v Angoli in Mozambiku. Spoznal sem, da smo takrat sodili še onstran železne zavese, v vzhodno polovico Evrope."
Po prihodu od vojakov so ga povabili k restavriranju drnovskih mozaikov sedaj prezentiranih v Posavskem muzeju v Brežicah.Ko so ga povabili v službo na Zavod za spomeniško varstvo, je bilo to zanj, kot da bi se mu prikazali vsi nebeški angeli. Nato je tudi dejansko dobil ponudbo za delo na Zavodu za spomeniško varstvo, kar je bila zanj velika sreča.
"Po prihodu od vojakov me je na domu obiskal tedanji direktor Posavskega muzeja Stanko Škaler. Ponudil mi je v restavriranje drnovske mozaike, ki jih je dvignil Emil Plohl z Republiškega zavoda za spomeniško varstvo iz Ljubljane. Po privolitvi zavoda sem se lotil tega dela in ga uspešno opravil. Mozaiki so prezentirani v zbirki v brežiškem gradu. Še med delom sem dobil iz zavoda povabilo na pogovor, če me zanima delo pri njih. Torej služba. Pismo, oziroma dve, je napisal po nalogu odsotnega vodje restavratorskega oddelka, Franceta Kokalja, moj kasnejši mentor Miha Pirnat. Šel sem na pogovor. Sprejela sta me direktor Marijan Kolarič in predsednik Upravnega odbora Ivan Sedej. Ponudbo sem sprejel in 10. februarja 1970 nastopil službo na zavodu. Seveda sem šele kasneje izvedel, da so me sprejeli za dobo šestih mesecev. Verjetno so bili z mano in mojim delom zadovoljni, saj so me potem sprejeli v službo za stalno."
Sicer pa so področja njegovega restavratorskega dela zelo široka, od slikarstva, kiparstva do mozaikov, vse je bilo zanj izziv. Moral je sprejemati tudi zahtevne odločitve pri projektu fresk Janeza Aquile v Turnišču, pri antičnih mozaikih v Ljubljani in drugje.
" V delo sem dobil zelo pomemben spomenik, stenske slike Janeza Akvile v turniški cerkvi. Bilo me je strah zaradi odgovornosti. Nekaj let je trajalo delo, po drobcih, kakor je kapljal denar. Tam se prvič v Sloveniji uporabil mleto rdečo brečo kot dodatek grobim ometom in prvič uvedel strgani dekorativni omet. Njegova barva je bila prilagojena toplini turniških fresk. Pripravljen je bil iz mešanice puconskega kremenčevega peska, murske mivke in kalcita iz Stahovice."
So vse umetnine, dela različnih avtorjev, ki jih je restavriral vplivale tudi na njegovo osebno delo? Vse umetnike, ki jih je preučeval in reševal, so nekako zaznamovale njegovo osebno slikarstvo, velik vpliv ima nanj gotika.
"Velik delež v mojem restavratorskem opusu predstavlja restavriranje slik na platnu za novomeško tovarno zdravil Krka. Slike iz fundusa Narodnega muzeja so bile zlasti velika platna slikarja Fluhrerja. Vmes sem restavriral še slike z Obale, med njimi je najbolj zanimiva dvostranska lesene okrogla slika z rezbarjenim zlatim okvirom. Na obeh straneh je bila upodobljena Rožnovenska Mati božja z Detetom ter sv. Dominikom in sv. Katrino Siensko. Na njej sem preizkušal sistem grafičnega dokumentiranja."
Kaj pa uporaba novih materialov, ki lahko spomenike tudi poškodujejo? Zavzemal se je za interdisciplinarnost, za nove postopke, kar mu je uspevalo. Tako je sam uporabil nove smole pri drnovskih mozaikih, kar so nekateri sprejemali skeptično, izkazalo, pa se je, da je bila to dobra rešitev.
" Iz zavoda je tedaj ( 1970) v Zagreb odhajal Emil Plohl, ki me je vpeljal v prva dela na snetih podpeških freskah in na mozaiku starokrščanske bazilike za šolo Majde Vrhovnik v Ljubljani. Z restavriranjem mozaikov sem sicer imel nekaj izkušenj še iz Pulja, a tu je bilo treba organizirati delo in zanj v celoti odgovarjati. Delo sem opravil. Sesuti bazenček za krščevanje sem rekonstruiral v antični tehniki, z malto iz živega apna. Mozaik je bilo treba restavrirati v valoviti obliki, v kakršni je bil najden."
Koliko lahko restavrator spremeni izvirne umetnine? V vsaki stroki je nekaj osebnega, zato se je treba držati pravil, ki veljajo, da restavrator ne bi popolnoma spremenil izvirnika. Tu je treba upoštevati profesionalno etiko. Upoštevati je treba tudi druge stroke in nove tehnologije. Je pa za vsako zadevo več možnih sprejemljivih rešitev, ki jih je treba preveriti.
" Leta 1975 sem začel restavrirati tri table mojstra HGG, ki so jih pripeljali iz cerkvice sv. Florijana na Šeginkah pri Mokronogu. Zelo sem se trudil z uporabo v Italiji razvite tehnike retuširanja tratteggio a rigatino. S finim tankim čopičem sem nanašal barvo črtico za črtico. Kot v mnogih drugih primerih je tudi za te slike v nekem trenutku zmanjkalo sredstev za dokončanje začetega dela. Mihi Pirnatu mlajšemu, sinu mojega sodelavca in mentorja Mihe Pirnata starejšega sem sugeriral, da za magisterij prijavi temo o možnostih rekonstrukcije manjkajočih delov na največji tabli. Nalogo je opravil nadvse uspešno. Pri tem je uporabil tudi računalniška orodja, ki v takih primerih vse bolj dobivajo domovinsko pravico v restavratorskih vrstah."
" Za prezentacijo ostankov cerkva na Tonovcovem gradu sem razvil posebno metodo ohranjanja zidov in ometov, ki se je izkazala za uspešno. Prispeval sem tudi k prezentacijski podobi oziroma rešitvi z nadgradnjo zaščitnih stavb nad ohranjenimi in prezentiranimi ostalinami."
" Zadnja leta sem se lotil dveh projektov na stenskih slikah.V cerkvi na Suhi pri Škofji Loki je močno kontaminirana površina slik zaradi nekdanjega neustreznega ogrevanja, ki je na površine sten odlagal mastne delce in prah. Razvile so se plesni in skazile podobo znanih fresk Suškega mojstra iz 15. stoletja. Drugi projekt je restavriranje stenskih slik iz 15. stoletja v cerkvi sv. Križa v Prevolah v Suhi krajini. Pravzaprav gre za celovito prenove cerkve. V njej je ohranjen, resda fragmentarno, edinstven prizor s podobo sv. Kummernis. V tej cerkvi je najdena tudi edinstvena rariteta, zapis z letnico na ostankih lesenega poslikanega gotskega stropa iz leta 1436."
Ivan Bogovčič se je srečal tudi s "kmečkimi freskami".
"V Četeni Ravni pod Blegošem so urejali kmetijo v turistične namene in poskrbeli so za restavriranje fresk na fasadi hiše in kašče. Kmalu sem se znašel še v samostanu Žiče, kjer sem odkrival lepo fresko Križanega na zunanji fasadi bivalnega dela samostana. Sledilo je delo na več lesenih polihromiranih plastikah iz Crngroba in Narodne galerije, na kojskem krilnem oltarju.."
Restavratorstvo je danes zanj nekaj, kar ni nikoli zapustil. Stroka se lepo razvija, čeprav nekoč ni bilo tako. Tudi sam se je zavzemal za to, da bi imela pravo mesto znotraj spomeniškega varstva, kar se je tudi zgodilo. Opaža, da je restavratorstvo danes predvsem ženski poklic, nekoč je bilo nasprotno, so pa pogoji absolutno drugačni. Danes so restavratorji zaradi tehnično tehnološkega napredka prava nano generacija.
" Zelo veliko sem delal z mladino. Osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno. Največ vzgojno, a tudi na področju izobraževanja. Organiziral in vodil sem skupinske oglede restavratorskih ateljejev, organiziral obvezno prakso srednješolcev, organiziral in izvajal pa sem tudi pripravništva. Kot zunanji sodelavec sem sodeloval pri izobraževanju bodočih restavratorjev na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in na Umetniški fakulteti na Cetinju v Črni gori."
Vseskozi ga je navduševala gotika. Zato ni čudno, da je v okviru velikega projekta- Gotika v Sloveniji zasnoval in postavil razstavo o nastanku, ogroženosti in reševanju likovne dediščine. Zelo odmeven projekt je bil Gotika v Sloveniji, kjer je bil član delovne skupine. Organiziral posebno razstavo. Za to je dobil tudi prvo Steletovo priznanje, ki so ji sledile številne druge nagrade, oziroma priznanja.
Ivan Bogovčič je pripravil številne razstave.
Njegovo razkošje je bilo dostop do umetnin, ki ga mi, navadni smrtniki, nimamo. Kakšno pa je njegovo razkošje zdaj? Njegovo razkošje sedaj je, da ni prekinil ne z restavratorstvom ne slikarstvom, sodeluje s sinovoma, ki imata restavratorsko podjetje. Seveda pa je največje razkošje družina, žena, dva sinova, vnuki, prijatelji, sosedje in zavetje domače zidanice.
" Na sončni strani Gorjancev, v dolini mejne rečice Bregane je locirana Slovenska vas, ki smo ji do leta 1992 rekli Bregansko selo. Do tedaj smo bili Brgajnci... V trikotniku med Savo in Bregano ter obronki Gorjancev je bilo pogosto kot v kotlu. Ozek prehod med hribi in Savo je zadržal marsikatero vojsko na poti proti Krškemu polju. Tukajšnji ljudje so zato vedno trpeli in so se morali prilagajati vsem nevšečnostim ter težavam, ki jih je prinašal negotov jutri. Zato se ni čuditi zapisu iz cerkvenih arhivov pred nekaj stoletji, takrat še župnije na Čatežu, da so tukajšnji ljudje trmasti, uporni, iznajdljivi, skratka nemogoči. Kajti le takšno, žilavo ljudstvo je zmoglo preživeti vse, kar jim je na tem, sicer prijetnem kotičku naše domovine, prinašala venomer negotova prihodnost."
"Leta 1974 sem se poročil z Lučko (Marjo) Stepišnik, po rodu Novomeščanko, ki je zaradi očetovega službovanja veliko let preživela v Beogradu. Isto leto sem šel na Kraljevi inštitut za umetniško dediščino v Bruslju."
Ima domačo zidanico, manjšo kmetijo. Ohranja stike s kolegi in prijatelji.
Niko Goršič je dolgoletni gledališki igralec, ki se je rodil v Ljubljani pod italijansko okupacijo med drugo svetovno vojno, večino kariere pa je preživel v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je od blizu spremljal, kako se je to prelevilo od čisto lokalnega teatra za otroke in mlade do mednarodno izjemno uspešnega eksperimentalnega gledališča, ki je s svojimi predstavami gostovalo po celem svetu. Če je tako kot igralec prispeval k eni najbolj uspešnih zgodb v gledališki zgodovini našega prostora, pa je tokratni gost Razkošja v glavi v življenju počel še marsikaj drugega, od režiranja gledaliških predstav, pisanja kritik in pesmi, sinhronizacij risank pa do igranja trobente in opernega petja, planinstva ter nenehnega branja in izobraževanja nasploh. Niko Goršič se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Slovenski filmski center
Konec osemdesetih prejšnjega stoletja je za nekdanjo državo Jugoslavijo in celoten državni aparat pomenil čas korenitih sprememb. To je bilo obdobje, ki je Sloveniji in drugim republikam prineslo samostojnost. O tem dogajanju pričajo tudi zgodovinske knjige. A čas ni tako zelo oddaljen, da ne bi številni, ki so bili takrat politiki, imeli tudi svoje izkušnje z njim. Eden izmed teh je Igor Lavš. Kako razmišlja o tistih časih in kako o sedanjih razmerah?
Docentka dr. Barbara Ivančič Kutin je Bovčanka. Vse svoje otroštvo je preživela v Zgornjem Posočju. Po končani gimnaziji v Tolminu je študirala slovenščino in sociologijo kulture na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je začela poučevati slovenščino v ljubljanski Bolnišnični šoli, konec leta 1999 pa se je s statusom mlade raziskovalke zaposlila na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter leta 2005 doktorirala na filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo »Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem«. Raziskuje slovstveno folkloristiko, predvsem folklorne pripovedi, okoliščine in izvedbo pripovedovanja, svojevrstna lokalna pripovedna izročila in repertoarje ljudi, ki jih lokalna skupnost označuje za dobre pripovedovalce. Docentko dr. Barbaro Ivančič Kutin bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Volja, želja, disciplina, trdo delo, odrekanje in neizmerna moč ter predanost so vodili paraolimpijca Frančka Gorazda Tirška, da je premagal vse ovire v svojem življenju. Po treh srebrnih in eni bronasti medalji na preteklih paraolimpijskih igrah je na letošnjih v Parizu osvojil zlato medaljo v disciplini R4 – zračna puška stoje. V življenju si je vedno postavljal realne cilje, pravi, šport pa je postal njegov najboljši prijatelj, ki mu je polepšal življenje. Kar sedemkrat je bil izbran za parašportnika leta, leta 2013 je postal častni občan Gornjega Grada. Paraolimpijec Franček Gorazd Tiršek bo gost današnje oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
Slikar in grafik Leon Zakrajšek je lani prejel visoko japonsko cesarsko odlikovanje red vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki, saj že dolga leta gradi kulturne mostove med Japonsko, Slovenijo in Hrvaško. Na Japonskem se je v 90. letih prejšnjega stoletja od tamkajšnjih svetovno znanih mojstrov tudi učil tradicionalne likovne umetnosti, predvsem grafičnih tehnik, kot je lesorez. Čeprav učna doba ni trajala dolgo, se vedno znova vrača tja, v svet posebne kulture in narave, obiskovat svoje mentorje, ki so ga oblikovali tako osebnostno kot umetniško. Nekateri med njimi so že odšli. V oddaji se spominja svojih prvih stikov z japonskim likovnim izročilom, strogih pravil, hierarhično zastavljenega sistema in odnosa, ki ga imajo tamkajšnji umetniki do materialov, spoznavanja umetniške tradicije, njene asketske in eterične lepote. Sicer pa je Leon Zakrajšek umetnik, ki ga biografski leksikoni uvrščajo med ustvarjalce olja na platnu, monotipije, tehnike sumi in mešanih tehnik. foto: Zdenko Bračevac
Alenka Pirjevec je dolgoletna lutkovna ustvarjalka, ki je kar 40 let delovala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Čeprav jo poznamo predvsem kot izvajalko in avtorico lutkovnih predstav ter izdelovalko lutk, pa pot do tega poklica ni bila tako premočrtna. Tokratna gostja Razkošja v glavi, ki se je partizanskima staršema rodila manj kot dva meseca po koncu druge svetovne vojne, je že v času šolanja pol leta živela v Parizu, še v Beograd - kjer je dokončala študij igre in honorarno igrala v Narodnem gledališču - pa jo je zasledovalo ime karizmatičnega očeta, profesorja primerjalne književnosti in literarne teorije Dušana Pirjevca, ki je sredi 60-ih let prišel v spor z jugoslovanskimi oblastmi. Šele ko v prestolnici nekdanje Jugoslavije - kljub dobrim kritikam - v gledališču ni dobila stalnega mandata, se je odločila vrniti v Ljubljano, tu pa sta se njeni ljubezni do likovnih umetnosti ter igre povsem po spletu naključij združili v lutkovnem ustvarjanju, ki je nato definiralo njeno ustvarjalno in poklicno pot. Alenka Pirjevec je o svojem življenju - v svojem izrazitem slogu, torej neposredno in s humorjem - za tokratno Razkošje v glavi pripovedovala Alji Zore.
Nina Jelen se opiše najprej kot mamo in ženo, nato kot učiteljico, ljubiteljico Harryja Potterja in vseh čarovnij, Vikingov in dobrih koncertov. Da bo učiteljica, kar nekaj časa ni bila popolnoma prepričana, a ko je prvič stopila za kateder, je vedela, da je to njeno poslanstvo. Kakšna je vloga učitelja v današnjih časih, kašen je pomen digitalnega opismenjevanja otrok, kje vidi prednosti in pomanjkljivosti našega šolskega sistema in s kakšnimi občutki gleda v novo šolsko leto – o vsem tem se je z Nino Jelen v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Stara mestna elektrarna v Ljubljani letos praznuje 20-letnico prenove, ko je postala eno od osrednjih prizorišč sodobnih uprizoritvenih umetnosti pri nas. V teh dneh tam poteka že 27. festival Mladi levi, ki je velja za enega osrednjih poletnih dogodkov na polju sodobne uprizoritvene umetnosti. Mednarodni festival Mladi levi pripravlja zavod Bunker in že vrsto let ob koncu poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše in perspektivne odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali Mojco Jug, ki festival soustvarja že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž.
Zgornja Savinjska dolina, Solčavsko, Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot - vse to in še marsikaj sestavlja malce skrivnostno, dih jemajoče območje, kjer se vrstijo izjemne naravne danosti, bogata kulturna dediščina in starosvetno izročilo. In iz teh krajev, natančneje iz Robanovega kota, prihaja Jernej Slapnik, ki je svoj poklic in življenje posvetil ohranjanju bogatega izročila solčavskih prednikov. To namreč vključuje zelo bogat in širok nabor najrazličnejših ljudi, ki nastopajo v veselih in žalostih vlogah. Pogosto se zapletejo v nepredvidljive dogodivščine, kjer nastopajo nadnaravne dobre in zle sile. Več o solčavskem izročilu in Jerneju Slapniku, ki ga predaja mlajšim rodovom, izvemo v oddaji Razkošje v glavi.
Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človeka, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov.
Katarina Stegnar je igralka in performerka, ki na slovenski uprizoritveni sceni pušča globok pečat. Med drugim sodeluje pri platformi za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, je članica kolektiva Beton Ltd., od leta 2014 pa je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Za svoje delo je prejela več nagrad, leta 2016 tudi nagrado Prešernovega sklada. Je družbeno angažirana in glasno zagovarja pravice šibkejših. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Katarino Stegnar pogovarjal Miha Žorž.
Ob koncu šolskega leta si oddahnejo vsi: otroci in mladi, starši, učitelji, profesorji in ostali pedagoški delavci. Kako razmišlja o svojem poklicu, kaj je zanj odlika dobrega učitelja in kaj je bilo zanj v 44-ih letih delovne dobe v šolskem prostoru najbolj dragoceno in nepozabno? O tem pripoveduje Milan Jevnikar, profesor matematike in dolgoletni ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. »Nikoli ni bilo dvoma, kaj bom počel,« pravi učitelj po duši in srcu. Zato je ta konec šolskega leta za Milana Jevnikarja prav poseben.
Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Milan Predovič je profesor, učitelj, ki je predan svojemu poklicu. Je tudi likovni ustvarjalec, slikar in kipar, ki se ne ukvarja samo z grafiko, ampak tudi s fotografiranjem in občasno z oblikovanjem in obdelovanjem lesa. Grafike izdeluje v tehnikah visokega, globokega in ploskega tiska. Leta 2021 je prejel zlato paleto za grafično delo Motto Speedo. Pri delu je natančen in projektom posveti veliko časa. Pravi, da je včasih morda tudi preveč samokritičen. Leta 2022 je imel svojo prvo samostojno razstavo v starotrški knjižnici. Tu je predstavljal grafike v tehniki suha igla, med motivi pa je prevladovala kraška krajina. Milana Predoviča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Neveljaven email naslov