Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorenjska korenina
Življenje Davorina Preisingerja je zaznamovala predvsem narava, tako gore, jame kot tudi minerali in fosili. Zelo pomemben del so bila, in so še, popotovanja, kot recimo prečenje Sahare s starim land roverjem, ali pa potovanje iz Kranja na Kitajsko. Sam se težko odloči, kaj bi dal na prvo mesto, vsak doživljaj ali področje sta prinesla neko bogato izkušnjo ali spomine.
Kot pove, so velik del njegovega življenja zaznamovale jame. Z jamarstvom se je prvič srečal konec 50 let prejšnjega stoletja, ko je na vrhu Grintovca srečal Tomaža Planino. Ta je bil jamar v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana Matica in je na Davorinovo opombo, da je visokogorska narava nekaj izjemnega, odvrnil, da je v kraških jamah prav tako lepo.
Nekaj mesecev po srečanju s Tomažem Planino se je Davorin skupaj z alpinističnim tovarišem Milanom Valantom in nekaterimi drugimi spustil v Brezno na Jamah na Jelovici. Nato je obiskal še eno jamo in tako se je začela njegova jamarska zgodba, ki traja še danes. V svoj dnevnik je takrat zapisal:
12.4. 1959. Prvič v jame.
Za spremembo sva se z Milanom Valantom, občasnim alpinističnim soplezalcem domenila, da se enkrat podava v brezna. Rečeno, storjeno, sva se dobila na postaji v Radovljici. Z nama so šli še trije Milanovi, in sedaj tudi moji prijatelji. Najprej smo se lotili Brezna na jamah. Ljudje so o njem širili precej grozne stvari, toda ni bilo nič hudega. Najprej je bilo deset metrov brezna, potem pa se je po deset metrih rova končala vsa grozota. Rova je bilo namreč konec. Da rova je bilo konec, mi pa še nismo zaključili svojega dela. Odšli smo še v Častitljivo jamo. Za konec dneva sva z Milanom plezala v skalah pri Breznici. Tak trening je zelo koristen.
18.11. 1961. Križna jama pri Ložu
Ponudila se mi je ugodna prilika, da si ogledam eno najlepših Slovenskih jam. Prijatelj Tomaž Planina je zbral žepno odpravo v Križno jamo. Z avtobusom smo v petek zvečer krenili iz Ljubljane. Preko Polževega smo se peljali proti Cerkniškemu jezeru. Na Bloški Polici smo se ustavili v gostilni, in ker niso imeli tujskih sob smo v spalnih vrečah prespali v hlevu. Okrog šeste zjutraj smo peš krenili proti Križni jami. Nekaj časa je bila jama suha, in zelo velika. Karbidarice, s katerimi smo si svetili, niso osvetlile stropa jame. Prišli smo do jezera, na katerega bregu sta bila dva stara, lesena čolnička. Najprej smo jih morali zakrpati, s cunjami in pločevino razrezanih konzerv. To nam je vzelo debelo uro časa, in šele potem smo zaveslali v temo. V čolnu je bilo prostora za dva klečeča moža, in nahrbtnik v sredini. Prvi je v roki držal obe karbidki, in svetil pred seboj kot avtomobilska žarometa, drugi je zadaj veslal. Tomaž in Viktor sta bila posadka prvega, Bogo pa je bil v drugem z menoj. Čez majhno jezero smo prišli do kopnega. Čolne smo nekaj časa nesli, da smo zopet prišli do vode. Skozi ozek predor smo prišli do Drugega jezera. To se je še velikokrat ponovilo, da smo malo veslali, in malo nosili čolne. Šli smo mimo dveh lepih kapnikov, ki skupaj tvorita otoček, imenovan Piratska ladja. Naprej mimo Otoka, Suhega rova, Matjaževega rova, do Kalvarije. Tu smo morali malo dlje nesti čolne. Kalvarija je manjši griček v jami, ves posut z kapniki raznih oblik. Od tu naprej smo morali skozi pasažo. To je zelo ozek prehod, skozi katerega smo morali leže, v čolnu. Prišli smo do Križne gore. Tu je potrebno dlje časa, zelo visoko nesti čoln, zato smo napredovali samo z enim, in se prepeljevali. Po nekaj jezercih smo prišli do Kamrice, kjer se jama konča. Nekaj deset metrov pred koncem smo se povzpeli na Kristalno goro. Na njej je veliko izredno lepih in velikih kapnikov. Med njimi je eden v obliki križa, drugi pa se vzpenjajo visoko proti stropu dvorane. Vrnili smo se po isti poti. V jami smo se zadrževali štiriindvajset ur. Pošteno smo bili zbiti. Lepote podzemlja je težko opisati, saj je bilo vsega kar preveč za en dan. Zunaj je zmrzovalo, in ker smo bili pošteno mokri, in preznojeni, so nam pajaci v celoti zmrznili. Kot strašila smo se privlekli do hleva in se vrgli na seno. Posebno problematično je bilo slačenje zmrznjene opreme. Tega garanja in lepot obenem sem se v življenju že nič kolikokrat z veseljem spomnil.
/ Iz dnevniških zapisov, Davorin Preisinger/
Davorin Preisinger še vedno deluje v Društvu za raziskovanje jam Kranj, ki je leta 2014 praznovalo 60-letnico delovanja. Ob tem so izdali poseben zbornik. Pri zbiranju gradiva zanj pa je sodeloval tudi Davo.
Kot pravi, je šestdeset let doba, ki jo je treba zabeležiti, zato so dobro leto pred jubilejem že zbirali gradivo, podatke in fotografije o delovanju društva. Tako je nastal zbornik, ki bo opomin poznejšim rodovom, da niso oni tisti, ki so začeli z jamarstvom, ampak so to počele že številne generacije pred njimi. Jamarstvo ima v Sloveniji tradicijo od 1889 leta, ko so v Postojni ustanovili prvo jamarsko društvo Anthron.
Davorin in njegova generacija so začeli raziskovati jame še s pomočjo lestvic, potem so prešli na vrvno tehniko. Takrat je bilo veliko težav pri nabavi opreme, vse so morali izdelati sami, kupovanje v tujini je bilo predrago.
Davorin je bil orodjar, strojni tehnik in nato inženir in zato je marsikateri kos opreme izdelal sam, na primer kline, vponke, svedrovce. Poleg tega so v Kranju razvili vrvno zavoro, imenovano po Butkoviču, ki je bil njen idejni oče. Pozneje so izdali kar 7 prototipov te zavore in Davorin je enega od njih uporabljal še do pred kratkim. Nato pa ga je na prigovarjanje mlajših jamarjev nadomestil s francosko zavoro Petzl.
Gore so od nekdaj Davova velika ljubezen. Bil je gorski reševalec.
V tistem času so reševali brez pomoči helikopterja, zato so iskali različne rešitve, ena je bila, da bi pri reševanju sodelovali padalci. To je bila ideja in vse je pač treba preizkusiti, da se izkaže, kaj je koristno in kaj ne. Takrat so namreč v gorah reševali "na roke", za to je bilo potrebno več reševalcev, in vse je trajalo dalj časa.
Poleg tega je bilo več trpljenja, saj je bilo treba ponesrečenca nesti na nosilih v dolino, ker helikopterskega prevoza takrat še ni bilo. Zato so si zamislili, da bi organizirali ekipo, ki bi čim hitreje prišla do ponesrečenca, to pa bi lahko storili padalci. Tako bi za skoke s padalom usposobili tri, štiri reševalce, ki bi hitro ponesrečenca oskrbeli in nato počakali na ostale reševalce. To pa se ni obneslo in na srečo ni bilo pri tem nobene nesreče. Na Soriški planini so imeli namreč predstavitveno vajo in skočil je zelo izkušen padalec, ki je imel že več kot 1000 skokov s padalom. Ker je rahlo pihalo, ga je v zraku zaneslo precej daleč stran od kraja domnevnega cilja. To je bil zadosten razlog, da so idejo o padalcih opustili, saj bi se ob močnejšem vetru lahko zgodila hujša nesreča.
Zelo zanimiv del življenja Davorina Preisingerja je bilo njegovo sodelovanje v mirovnih silah na Sinaju leta 1960, tam je bil šest mesecev.
Vojaški rok je služil dve leti.
Bil je voznik in avtomobilski inštruktor. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zbirali prostovoljce iz različnih vojaških enot, ki bi šli kot mirovni vojaki na Sinaj. To naj bi bil kontingent, ki je štel 600 vojakov iz različnih rodov vojske. Za sodelovanje pa so morali prostovoljci prestati zelo težke preizkuse, vaje in podobno. Pripadniki avto-enote so morali voziti po izredno zahtevnem terenu, ki ga še danes ne bi zmogli prevoziti s sodobnimi terenskimi vozili. Take vožnje in pritiska nekateri niso zmogli in so odpadli. Nato so šli Zagreb, tam so se mesec dni učili angleščine. Nazadnje pa je bil zdravniški pregled in spet so šli skozi "sito", tako na primer vojak, ki so mu manjkali trije zobje, ni bil izbran. Sledila je vrsta cepljenj, vse v enem dnevu, in reakcije na cepiva so bile tako hude, da so tudi tu številni odpadli.
Izbrani so nato z ladjo Jugoslavija odpluli v Port Said in nato na Sinaj. V Al Arišu so imeli glavni tabor in ker sta se jugoslovanski predsednik Tito in egiptovski Naser zelo dobro razumela, so Jugoslovane sprejeli odprtih rok in tako so imeli svoje nadzorne točke po celotnem Sinaju. Tam so potem vzdrževali patrolne steze.
Davorin je vozil tovornjak, cisterno z vodo, ki jo je prevažal iz arteškega studenca na postojanke, oddaljene do 150 km. Vodo je dajal tudi beduinom, ki so stali ob cesti.
Davorin se je leta 1999 kot prvi zasebni zbiralec odzval na vabilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije in razstavili svojo zbirko mineralov in fosilov. Na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije so zapisali:
"MIOCENSKI FOSILI TUNJIŠKEGA GRIČEVJA IZ ZBIRKE DAVORINA PREISINGERJA
Poleg omenjene je Davorin sodeloval še na kakih 60 razstavah fosilov in mineralov. Med drugimi je imel veliko samostojno razstavo: Kamnine in okamnine Slovenije in sveta, v avli mestne občine Kranj januarja 2002. Tam je razstavljal svojo zbirko v 25 vitrinah. To razstavo si je zapomnil, ker je imel zelo veliko dela z odbiranjem primerkov, napisnimi listki in samo postavitvijo, ter celotno organizacijo.
26.1. 2012 Rudnik na kmetiji Slapšak, v vasi Pradež blizu Laškega, in tudi muzeja v Laškem. Z Matijem Križnarjem.
To je bil zelo star rudnik svinca in baje srebra. Domačini so rov odkopali, ga priredili za turistični obisk. V sredini rudnika imajo tudi vodno zajetje za svoj vodovod. Za rezervoar uporabljajo kar z vodo zaliti jašek v rovu, zelo zanimivo.
/Iz dnevniških zapiskov, Davorin Preisinger/
Prvi fosil je dobil pod Prestreljnikom leta 1964, ko je skupaj z drugimi jamarji raziskoval na Kaninu. Takrat tam še ni bilo žičnice, zato so morali vso opremo za raziskovanja jam, ki so trajala tudi do 10 dni, prenašati v nahrbtniku. Ti so tehtali od 35 do 40 kilogramov in ko je tako skrčen pod težo hodil, je na tleh opazil poseben kamen. Tega je nato pokazal Juriju Kunaverju, ki mu je povedal, da je to fosil polža. Ker je šlo za res lep primerek jedra fosila, ga je spravil in nato je začel čez nekaj let, ko ni bil več v prvih jamarskih raziskovalnih vrstah, fosile in minerale tudi bolj zavzeto zbirati. Takrat namreč ni bil več tako imenovani "špičak", to je izraz za najbolj kondicijsko in raziskovalno usposobljene jamarje, ki prvi odkrivajo nove jame, zato se je začel zanimati tudi za druge zadeve v jamah in to so bili minerali in fosili. Zbirka se je skozi leta zelo razširila, v njej so zelo redki primerki, rakovice in recimo navtilusi.
Nato se je odzval na pobudo Prirodoslovnega muzeja, da naj razstavi vse, kar je zbral in tega se je nabralo za celo dvorano. Takrat je bila to prva razstava amaterja, imenovala pa se je Fosili z Tunjiškega gričevja. S tem so tudi ostali zbiralci dobili nekakšno priznanje, začeli so jih upoštevati in sprejemati in to odlično sodelovanje traja še danes. Sad tega je bila knjiga Mineralno bogastvo Slovenije, kjer so obdelali čez 100 nahajališč fosilov.
Odmevna razstava je bila tudi v takoimenovanem "podzemlju Kranja", v rovih pod starim mestnim jedrom Kranja.
Posebno zanimivo področje njegovih raziskovanj pa so opuščeni rudniki v Sloveniji, o teh je Davorin izdal knjigo.
Jame so za jamarje svete, iz njih se nič ne odnaša, razen fotografij, rudniki pa so nekaj povsem drugega, predvsem tisti, kjer se nahajajo kovinskih minerali in jih je v Sloveniji več 100. Tam najdemo tudi sledi različnih kovin, to pa je za zbiratelje zanimivo.
Vendar pa se rudniki stalno podirajo, recimo posavske gube, kjer je veliko mineralov. Tam se recimo zgodi, da ko se v določen opuščen rudnik ali rudniški rov vrneš čez nekaj mesecev, prehod ni več mogoč, da ga je medtem zasulo. Najbolj žalostno je, ko tako izgine vhod v rudnik. Tak primer je bil Počivalnik nad Tržičem. Tam so najprej naleteli na zasut vhod in čez 15 let, ko se je vrnil na to lokacijo, je opazil nad vhodom manjšo razpoko. To so potem jamarji razširili in vstopili v rudnik oziroma v rov, ki je dolg 70 m.
Deluje v dveh društvih, v jamarskem in v društvu ljubiteljev mineralov. Kaj meni o delovanju takih društev?
Po njegovem v vsaki taki organizaciji pride do vzponov in padcev. Gre za sinusoido, enkrat gre bolje, drugič slabše, generacije se menjajo, vmes so različni ljudje. Eni so zagnani, drugi nergajo in podobno. Vendar se z vztrajnim delom doseže rezultate. V Kranju so imeli leta 2000 hude težave in jamarsko društvo se je razdelilo na dva dela. Na tiste, ki so želeli bolj turizem in druge, ki so hoteli raziskovati jame. To jedro je ostalo in Davorin je z njim zelo zadovoljen. Lani so oddali zapisnike za 50 novih jam. Treba je delati, doda, po razkolu jih je namreč ostalo 5-6, lani pa jih je na raziskovalni akciji v Bisernem breznu na Jelovici sodelovalo 16. Poleg dela pa je treba biti potrpežljiv, saj je v društvu vsak dobrodošel. Če ni za ekstremno raziskovanje pa lahko ureja druge zadeve v društvu, ki so prav tako nujne za dobro delovanje take organizacije.
Kako gleda na to svoje zares pestro življenje? Davorin je s svojim življenjem in potjo zadovoljen. Saj so vzponi in padci, ko se življenje postavi pokonci, recimo ob smrti bližnjih. Vendar pa človek ne sme obupati, življenje gre naprej, dokler gre. Skrbeti je treba za kondicijo tudi "podstrešja", treba je razmišljati pozitivno. Nekaj let nazaj sta se o tem pogovarjala s prijateljem in ta je rekel, da bi bil rad še enkrat mlad. Davorin pa si tega ne želi, preveč je pretrpel, preveč "se je nagaral". Pravilno je, da se rodiš, delaš, živiš in v pokoju poskrbiš zase, z aktivnostmi, dokler gre, nato pa se posloviš. Vse to je edino pravilno in pravično, ker drugače bi nekateri tudi to končno resnico in pravico izkoristili in bi večno živeli, tisti brez bogastva pa bi hitro končali svojo pot. Sicer pa je Davorin še vedno dejaven tudi kot jamar, saj enkrat letno, skupaj z ekipo registrira vsaj eno novo jamo, sodeluje pa tudi pri različnih drugih akcijah jamarskega društva.
Davorinova potepanja po svetu
1.) 1959. Italija - Francija julij 1959 ( Materhorn , Mont Blanc ) 21 dni , z vlakom vso hrano s seboj. Dent Hernes, prečenje gr. Rosch For Monterosa Difur špice, Materhorn, Mont Blanc. Odprava alpinističnega odseka P.D. Kranj.Udeleženci: Žvokelj Jože,Jamnik Peter,Gašperlin Franc,Grilc Vinko, Jeranko Rado in Davo Preisinger.
2.) 1960. Egipt ( UNEF ) šest mesecev kot vojak Jugoslavije, na Sinaju, meji med Egiptom in Izraelom. El Ariš, El Huseima, El Kuntila, Ras El Nagib. Od novembra 1960 do aprila 1961.
3.) 1962. Turčija ( Carigrad ) s starim DKV jem Tinko, Cilka, in Marta.
- ) 1963 Grčija ( Atene Korint ) sindikalni izlet s Projektivnim podjetjem.
5.) 1964. Italija žepna odprava s Planinskim društvom Kranj Marmolada Ortler september. Keše, Jamnik P. Zajc Janez, Davo plezali jugovzhodni greben, ostali po normalni poti.
6.) 1966 Avstrija Italija Salzburg, Innsbruck, Cortina, Dolomiti Južna Tirolska.
7.) 1967 Italija, Francija, Švica. Strokovna ekskurzija Projektivnega podjetja Kranj. Kranj, Milano, Kormoyer, Chamonix, Grenobel, ogled gradnje objektov za zimsko olimpijado, Morzine, Ženeva, Martini, Domodosola, Stresa, Lago Maggiore, Lago di Garda, Verona Kranj.
8.) 1968 Od 7. 9. do 9. 9. 1968. Obisk taborišča Dachau, z očetom, ki je bil tam zaprt od marca 1942 do osvoboditve, in starejšim bratom Oskarjem.
9.) 1969 Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg . 26. 4. 1969. do 3. 5. 1969. Munchen, Koln, Amsterdam, Keukenhof,Antwerpen, Bruxseles, Luksemburg in Innsbruck.
10.) 1970 Rusija ( Moskva - Leningrad ) turistična. Ferjalni savez Jugoslavije z vlakom iz Beograda. Beograd, Budimpešta, Lvov, Kiev, Moskva. Nato iz Moskve v svoji organizaciji za dva dni v Leningrad, z vlakom Hitra strela. Od 22.4. do 1. 5. 1970. Sama s Cilko.
11.) 1972. Maroko ( Tubkal ) z avionom do Casablance nato z najetim avtobusom do Marakeša in na vrh Tubkala 4167 m .Organiziral Herlec Roman, sam kot spremljevalec gorski reševalec.
12.) 1973( 1975 ). Tunis ( dopust ) z družino Cilka in Saša.
13.) 1974. Italija ( Padova, Pisa, Asissi, Rim , Pompeji , Neapelj , Capri , Pisa) turistično, sam s Kompasom.
14.) 1977. Munchen, strokovna ekskurzija za konverzacijo nemškega jezika. Bili smo gostje Bavarske vlade, po četrtem nadaljevalnem tečaju nemščine. DU Tomo Brejc Kranj. Štiri dni v maju. Obisk operne predstave , olimpijskega štadiona…
- a) 1978. Grčija ( Olimp ) s PD Iskra, Meteore.
15.) 1979. Makedonija od 26. 4. do 5. 5. 1979. ( jamarska odprava DZRJ Kranj )
16.) 1979. Od 20. 7. do 28. 7. 1979. Italija – Švica vodil žepno odpravo planinske sekcije Planika Zermat in okolica, Alalinhorn, Difurspitze, z Rotar Stanetom.
17.) 1979. Poljska Zakopani od 1. – 6. 10. 1979. Mednarodna konferenca o jamarskem reševanju. Udeleženca Preisinger Davo in Korenčan Zvone.
18.) 1980. Jamarska odprava na Čehoslovaško. Od 26. 4. do 4. 5. 1980. Kranj, Leoben, Lienz, Češke Budjevice, Praga, Brno , Rožnjava, Bratislava,Dunaj, Kranj. Skupaj 2742km. Ogled turističnih jam v Moravskem krasu. Spremljali so nas Slovaški jamarji. Miro Hujdič Jozef Nagi…
19.) 1980 . Planinski izlet v gorski masiv Prenj, Hercegovina. Od 19. do 22. 6. 198o. Kranj, Karlovac, Bihač, Jajce, Maklen, Prozor, Jablanica, Boračka draga, 4h do koče Jezerce 1600m. Na najvišji vrh Prenja Zelena glavica 2155m. Spanje v koči Jezerce, drugi dan prečenje masiva Prenja, in to Veliki Prenj 1916m, v kanjon Neretve do kraja Aleksin, in avtobus do Jablanice. Soteska Diva, Gabrovica v Čvrsnici in Drvar, Bihač, Karlovac Kranj.
20.) 1981. PD Iskra Planinski izlet v Bosno in Črno goro od 13. 6. Do 21. 6. 1981. Kranj, Sarajevo, Foča, Maglič 2386m, Nikšič, Žabljak, Durmitor, Bobotov Kuk 2522m, Titograd, Kotor, Dubrovnik Kranj.
21.) 1981. Od 14. 7. do 20. 7. 1981. Žepna odprava planinske sekcije Planika Kranj cilj vzpon na Breithorn in Mont Blanc. Šest članov in dva vodnika. Vodila Preisinger Davo in Ručigaj Marjan. Ostali ude
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gorenjska korenina
Življenje Davorina Preisingerja je zaznamovala predvsem narava, tako gore, jame kot tudi minerali in fosili. Zelo pomemben del so bila, in so še, popotovanja, kot recimo prečenje Sahare s starim land roverjem, ali pa potovanje iz Kranja na Kitajsko. Sam se težko odloči, kaj bi dal na prvo mesto, vsak doživljaj ali področje sta prinesla neko bogato izkušnjo ali spomine.
Kot pove, so velik del njegovega življenja zaznamovale jame. Z jamarstvom se je prvič srečal konec 50 let prejšnjega stoletja, ko je na vrhu Grintovca srečal Tomaža Planino. Ta je bil jamar v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana Matica in je na Davorinovo opombo, da je visokogorska narava nekaj izjemnega, odvrnil, da je v kraških jamah prav tako lepo.
Nekaj mesecev po srečanju s Tomažem Planino se je Davorin skupaj z alpinističnim tovarišem Milanom Valantom in nekaterimi drugimi spustil v Brezno na Jamah na Jelovici. Nato je obiskal še eno jamo in tako se je začela njegova jamarska zgodba, ki traja še danes. V svoj dnevnik je takrat zapisal:
12.4. 1959. Prvič v jame.
Za spremembo sva se z Milanom Valantom, občasnim alpinističnim soplezalcem domenila, da se enkrat podava v brezna. Rečeno, storjeno, sva se dobila na postaji v Radovljici. Z nama so šli še trije Milanovi, in sedaj tudi moji prijatelji. Najprej smo se lotili Brezna na jamah. Ljudje so o njem širili precej grozne stvari, toda ni bilo nič hudega. Najprej je bilo deset metrov brezna, potem pa se je po deset metrih rova končala vsa grozota. Rova je bilo namreč konec. Da rova je bilo konec, mi pa še nismo zaključili svojega dela. Odšli smo še v Častitljivo jamo. Za konec dneva sva z Milanom plezala v skalah pri Breznici. Tak trening je zelo koristen.
18.11. 1961. Križna jama pri Ložu
Ponudila se mi je ugodna prilika, da si ogledam eno najlepših Slovenskih jam. Prijatelj Tomaž Planina je zbral žepno odpravo v Križno jamo. Z avtobusom smo v petek zvečer krenili iz Ljubljane. Preko Polževega smo se peljali proti Cerkniškemu jezeru. Na Bloški Polici smo se ustavili v gostilni, in ker niso imeli tujskih sob smo v spalnih vrečah prespali v hlevu. Okrog šeste zjutraj smo peš krenili proti Križni jami. Nekaj časa je bila jama suha, in zelo velika. Karbidarice, s katerimi smo si svetili, niso osvetlile stropa jame. Prišli smo do jezera, na katerega bregu sta bila dva stara, lesena čolnička. Najprej smo jih morali zakrpati, s cunjami in pločevino razrezanih konzerv. To nam je vzelo debelo uro časa, in šele potem smo zaveslali v temo. V čolnu je bilo prostora za dva klečeča moža, in nahrbtnik v sredini. Prvi je v roki držal obe karbidki, in svetil pred seboj kot avtomobilska žarometa, drugi je zadaj veslal. Tomaž in Viktor sta bila posadka prvega, Bogo pa je bil v drugem z menoj. Čez majhno jezero smo prišli do kopnega. Čolne smo nekaj časa nesli, da smo zopet prišli do vode. Skozi ozek predor smo prišli do Drugega jezera. To se je še velikokrat ponovilo, da smo malo veslali, in malo nosili čolne. Šli smo mimo dveh lepih kapnikov, ki skupaj tvorita otoček, imenovan Piratska ladja. Naprej mimo Otoka, Suhega rova, Matjaževega rova, do Kalvarije. Tu smo morali malo dlje nesti čolne. Kalvarija je manjši griček v jami, ves posut z kapniki raznih oblik. Od tu naprej smo morali skozi pasažo. To je zelo ozek prehod, skozi katerega smo morali leže, v čolnu. Prišli smo do Križne gore. Tu je potrebno dlje časa, zelo visoko nesti čoln, zato smo napredovali samo z enim, in se prepeljevali. Po nekaj jezercih smo prišli do Kamrice, kjer se jama konča. Nekaj deset metrov pred koncem smo se povzpeli na Kristalno goro. Na njej je veliko izredno lepih in velikih kapnikov. Med njimi je eden v obliki križa, drugi pa se vzpenjajo visoko proti stropu dvorane. Vrnili smo se po isti poti. V jami smo se zadrževali štiriindvajset ur. Pošteno smo bili zbiti. Lepote podzemlja je težko opisati, saj je bilo vsega kar preveč za en dan. Zunaj je zmrzovalo, in ker smo bili pošteno mokri, in preznojeni, so nam pajaci v celoti zmrznili. Kot strašila smo se privlekli do hleva in se vrgli na seno. Posebno problematično je bilo slačenje zmrznjene opreme. Tega garanja in lepot obenem sem se v življenju že nič kolikokrat z veseljem spomnil.
/ Iz dnevniških zapisov, Davorin Preisinger/
Davorin Preisinger še vedno deluje v Društvu za raziskovanje jam Kranj, ki je leta 2014 praznovalo 60-letnico delovanja. Ob tem so izdali poseben zbornik. Pri zbiranju gradiva zanj pa je sodeloval tudi Davo.
Kot pravi, je šestdeset let doba, ki jo je treba zabeležiti, zato so dobro leto pred jubilejem že zbirali gradivo, podatke in fotografije o delovanju društva. Tako je nastal zbornik, ki bo opomin poznejšim rodovom, da niso oni tisti, ki so začeli z jamarstvom, ampak so to počele že številne generacije pred njimi. Jamarstvo ima v Sloveniji tradicijo od 1889 leta, ko so v Postojni ustanovili prvo jamarsko društvo Anthron.
Davorin in njegova generacija so začeli raziskovati jame še s pomočjo lestvic, potem so prešli na vrvno tehniko. Takrat je bilo veliko težav pri nabavi opreme, vse so morali izdelati sami, kupovanje v tujini je bilo predrago.
Davorin je bil orodjar, strojni tehnik in nato inženir in zato je marsikateri kos opreme izdelal sam, na primer kline, vponke, svedrovce. Poleg tega so v Kranju razvili vrvno zavoro, imenovano po Butkoviču, ki je bil njen idejni oče. Pozneje so izdali kar 7 prototipov te zavore in Davorin je enega od njih uporabljal še do pred kratkim. Nato pa ga je na prigovarjanje mlajših jamarjev nadomestil s francosko zavoro Petzl.
Gore so od nekdaj Davova velika ljubezen. Bil je gorski reševalec.
V tistem času so reševali brez pomoči helikopterja, zato so iskali različne rešitve, ena je bila, da bi pri reševanju sodelovali padalci. To je bila ideja in vse je pač treba preizkusiti, da se izkaže, kaj je koristno in kaj ne. Takrat so namreč v gorah reševali "na roke", za to je bilo potrebno več reševalcev, in vse je trajalo dalj časa.
Poleg tega je bilo več trpljenja, saj je bilo treba ponesrečenca nesti na nosilih v dolino, ker helikopterskega prevoza takrat še ni bilo. Zato so si zamislili, da bi organizirali ekipo, ki bi čim hitreje prišla do ponesrečenca, to pa bi lahko storili padalci. Tako bi za skoke s padalom usposobili tri, štiri reševalce, ki bi hitro ponesrečenca oskrbeli in nato počakali na ostale reševalce. To pa se ni obneslo in na srečo ni bilo pri tem nobene nesreče. Na Soriški planini so imeli namreč predstavitveno vajo in skočil je zelo izkušen padalec, ki je imel že več kot 1000 skokov s padalom. Ker je rahlo pihalo, ga je v zraku zaneslo precej daleč stran od kraja domnevnega cilja. To je bil zadosten razlog, da so idejo o padalcih opustili, saj bi se ob močnejšem vetru lahko zgodila hujša nesreča.
Zelo zanimiv del življenja Davorina Preisingerja je bilo njegovo sodelovanje v mirovnih silah na Sinaju leta 1960, tam je bil šest mesecev.
Vojaški rok je služil dve leti.
Bil je voznik in avtomobilski inštruktor. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zbirali prostovoljce iz različnih vojaških enot, ki bi šli kot mirovni vojaki na Sinaj. To naj bi bil kontingent, ki je štel 600 vojakov iz različnih rodov vojske. Za sodelovanje pa so morali prostovoljci prestati zelo težke preizkuse, vaje in podobno. Pripadniki avto-enote so morali voziti po izredno zahtevnem terenu, ki ga še danes ne bi zmogli prevoziti s sodobnimi terenskimi vozili. Take vožnje in pritiska nekateri niso zmogli in so odpadli. Nato so šli Zagreb, tam so se mesec dni učili angleščine. Nazadnje pa je bil zdravniški pregled in spet so šli skozi "sito", tako na primer vojak, ki so mu manjkali trije zobje, ni bil izbran. Sledila je vrsta cepljenj, vse v enem dnevu, in reakcije na cepiva so bile tako hude, da so tudi tu številni odpadli.
Izbrani so nato z ladjo Jugoslavija odpluli v Port Said in nato na Sinaj. V Al Arišu so imeli glavni tabor in ker sta se jugoslovanski predsednik Tito in egiptovski Naser zelo dobro razumela, so Jugoslovane sprejeli odprtih rok in tako so imeli svoje nadzorne točke po celotnem Sinaju. Tam so potem vzdrževali patrolne steze.
Davorin je vozil tovornjak, cisterno z vodo, ki jo je prevažal iz arteškega studenca na postojanke, oddaljene do 150 km. Vodo je dajal tudi beduinom, ki so stali ob cesti.
Davorin se je leta 1999 kot prvi zasebni zbiralec odzval na vabilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije in razstavili svojo zbirko mineralov in fosilov. Na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije so zapisali:
"MIOCENSKI FOSILI TUNJIŠKEGA GRIČEVJA IZ ZBIRKE DAVORINA PREISINGERJA
Poleg omenjene je Davorin sodeloval še na kakih 60 razstavah fosilov in mineralov. Med drugimi je imel veliko samostojno razstavo: Kamnine in okamnine Slovenije in sveta, v avli mestne občine Kranj januarja 2002. Tam je razstavljal svojo zbirko v 25 vitrinah. To razstavo si je zapomnil, ker je imel zelo veliko dela z odbiranjem primerkov, napisnimi listki in samo postavitvijo, ter celotno organizacijo.
26.1. 2012 Rudnik na kmetiji Slapšak, v vasi Pradež blizu Laškega, in tudi muzeja v Laškem. Z Matijem Križnarjem.
To je bil zelo star rudnik svinca in baje srebra. Domačini so rov odkopali, ga priredili za turistični obisk. V sredini rudnika imajo tudi vodno zajetje za svoj vodovod. Za rezervoar uporabljajo kar z vodo zaliti jašek v rovu, zelo zanimivo.
/Iz dnevniških zapiskov, Davorin Preisinger/
Prvi fosil je dobil pod Prestreljnikom leta 1964, ko je skupaj z drugimi jamarji raziskoval na Kaninu. Takrat tam še ni bilo žičnice, zato so morali vso opremo za raziskovanja jam, ki so trajala tudi do 10 dni, prenašati v nahrbtniku. Ti so tehtali od 35 do 40 kilogramov in ko je tako skrčen pod težo hodil, je na tleh opazil poseben kamen. Tega je nato pokazal Juriju Kunaverju, ki mu je povedal, da je to fosil polža. Ker je šlo za res lep primerek jedra fosila, ga je spravil in nato je začel čez nekaj let, ko ni bil več v prvih jamarskih raziskovalnih vrstah, fosile in minerale tudi bolj zavzeto zbirati. Takrat namreč ni bil več tako imenovani "špičak", to je izraz za najbolj kondicijsko in raziskovalno usposobljene jamarje, ki prvi odkrivajo nove jame, zato se je začel zanimati tudi za druge zadeve v jamah in to so bili minerali in fosili. Zbirka se je skozi leta zelo razširila, v njej so zelo redki primerki, rakovice in recimo navtilusi.
Nato se je odzval na pobudo Prirodoslovnega muzeja, da naj razstavi vse, kar je zbral in tega se je nabralo za celo dvorano. Takrat je bila to prva razstava amaterja, imenovala pa se je Fosili z Tunjiškega gričevja. S tem so tudi ostali zbiralci dobili nekakšno priznanje, začeli so jih upoštevati in sprejemati in to odlično sodelovanje traja še danes. Sad tega je bila knjiga Mineralno bogastvo Slovenije, kjer so obdelali čez 100 nahajališč fosilov.
Odmevna razstava je bila tudi v takoimenovanem "podzemlju Kranja", v rovih pod starim mestnim jedrom Kranja.
Posebno zanimivo področje njegovih raziskovanj pa so opuščeni rudniki v Sloveniji, o teh je Davorin izdal knjigo.
Jame so za jamarje svete, iz njih se nič ne odnaša, razen fotografij, rudniki pa so nekaj povsem drugega, predvsem tisti, kjer se nahajajo kovinskih minerali in jih je v Sloveniji več 100. Tam najdemo tudi sledi različnih kovin, to pa je za zbiratelje zanimivo.
Vendar pa se rudniki stalno podirajo, recimo posavske gube, kjer je veliko mineralov. Tam se recimo zgodi, da ko se v določen opuščen rudnik ali rudniški rov vrneš čez nekaj mesecev, prehod ni več mogoč, da ga je medtem zasulo. Najbolj žalostno je, ko tako izgine vhod v rudnik. Tak primer je bil Počivalnik nad Tržičem. Tam so najprej naleteli na zasut vhod in čez 15 let, ko se je vrnil na to lokacijo, je opazil nad vhodom manjšo razpoko. To so potem jamarji razširili in vstopili v rudnik oziroma v rov, ki je dolg 70 m.
Deluje v dveh društvih, v jamarskem in v društvu ljubiteljev mineralov. Kaj meni o delovanju takih društev?
Po njegovem v vsaki taki organizaciji pride do vzponov in padcev. Gre za sinusoido, enkrat gre bolje, drugič slabše, generacije se menjajo, vmes so različni ljudje. Eni so zagnani, drugi nergajo in podobno. Vendar se z vztrajnim delom doseže rezultate. V Kranju so imeli leta 2000 hude težave in jamarsko društvo se je razdelilo na dva dela. Na tiste, ki so želeli bolj turizem in druge, ki so hoteli raziskovati jame. To jedro je ostalo in Davorin je z njim zelo zadovoljen. Lani so oddali zapisnike za 50 novih jam. Treba je delati, doda, po razkolu jih je namreč ostalo 5-6, lani pa jih je na raziskovalni akciji v Bisernem breznu na Jelovici sodelovalo 16. Poleg dela pa je treba biti potrpežljiv, saj je v društvu vsak dobrodošel. Če ni za ekstremno raziskovanje pa lahko ureja druge zadeve v društvu, ki so prav tako nujne za dobro delovanje take organizacije.
Kako gleda na to svoje zares pestro življenje? Davorin je s svojim življenjem in potjo zadovoljen. Saj so vzponi in padci, ko se življenje postavi pokonci, recimo ob smrti bližnjih. Vendar pa človek ne sme obupati, življenje gre naprej, dokler gre. Skrbeti je treba za kondicijo tudi "podstrešja", treba je razmišljati pozitivno. Nekaj let nazaj sta se o tem pogovarjala s prijateljem in ta je rekel, da bi bil rad še enkrat mlad. Davorin pa si tega ne želi, preveč je pretrpel, preveč "se je nagaral". Pravilno je, da se rodiš, delaš, živiš in v pokoju poskrbiš zase, z aktivnostmi, dokler gre, nato pa se posloviš. Vse to je edino pravilno in pravično, ker drugače bi nekateri tudi to končno resnico in pravico izkoristili in bi večno živeli, tisti brez bogastva pa bi hitro končali svojo pot. Sicer pa je Davorin še vedno dejaven tudi kot jamar, saj enkrat letno, skupaj z ekipo registrira vsaj eno novo jamo, sodeluje pa tudi pri različnih drugih akcijah jamarskega društva.
Davorinova potepanja po svetu
1.) 1959. Italija - Francija julij 1959 ( Materhorn , Mont Blanc ) 21 dni , z vlakom vso hrano s seboj. Dent Hernes, prečenje gr. Rosch For Monterosa Difur špice, Materhorn, Mont Blanc. Odprava alpinističnega odseka P.D. Kranj.Udeleženci: Žvokelj Jože,Jamnik Peter,Gašperlin Franc,Grilc Vinko, Jeranko Rado in Davo Preisinger.
2.) 1960. Egipt ( UNEF ) šest mesecev kot vojak Jugoslavije, na Sinaju, meji med Egiptom in Izraelom. El Ariš, El Huseima, El Kuntila, Ras El Nagib. Od novembra 1960 do aprila 1961.
3.) 1962. Turčija ( Carigrad ) s starim DKV jem Tinko, Cilka, in Marta.
- ) 1963 Grčija ( Atene Korint ) sindikalni izlet s Projektivnim podjetjem.
5.) 1964. Italija žepna odprava s Planinskim društvom Kranj Marmolada Ortler september. Keše, Jamnik P. Zajc Janez, Davo plezali jugovzhodni greben, ostali po normalni poti.
6.) 1966 Avstrija Italija Salzburg, Innsbruck, Cortina, Dolomiti Južna Tirolska.
7.) 1967 Italija, Francija, Švica. Strokovna ekskurzija Projektivnega podjetja Kranj. Kranj, Milano, Kormoyer, Chamonix, Grenobel, ogled gradnje objektov za zimsko olimpijado, Morzine, Ženeva, Martini, Domodosola, Stresa, Lago Maggiore, Lago di Garda, Verona Kranj.
8.) 1968 Od 7. 9. do 9. 9. 1968. Obisk taborišča Dachau, z očetom, ki je bil tam zaprt od marca 1942 do osvoboditve, in starejšim bratom Oskarjem.
9.) 1969 Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg . 26. 4. 1969. do 3. 5. 1969. Munchen, Koln, Amsterdam, Keukenhof,Antwerpen, Bruxseles, Luksemburg in Innsbruck.
10.) 1970 Rusija ( Moskva - Leningrad ) turistična. Ferjalni savez Jugoslavije z vlakom iz Beograda. Beograd, Budimpešta, Lvov, Kiev, Moskva. Nato iz Moskve v svoji organizaciji za dva dni v Leningrad, z vlakom Hitra strela. Od 22.4. do 1. 5. 1970. Sama s Cilko.
11.) 1972. Maroko ( Tubkal ) z avionom do Casablance nato z najetim avtobusom do Marakeša in na vrh Tubkala 4167 m .Organiziral Herlec Roman, sam kot spremljevalec gorski reševalec.
12.) 1973( 1975 ). Tunis ( dopust ) z družino Cilka in Saša.
13.) 1974. Italija ( Padova, Pisa, Asissi, Rim , Pompeji , Neapelj , Capri , Pisa) turistično, sam s Kompasom.
14.) 1977. Munchen, strokovna ekskurzija za konverzacijo nemškega jezika. Bili smo gostje Bavarske vlade, po četrtem nadaljevalnem tečaju nemščine. DU Tomo Brejc Kranj. Štiri dni v maju. Obisk operne predstave , olimpijskega štadiona…
- a) 1978. Grčija ( Olimp ) s PD Iskra, Meteore.
15.) 1979. Makedonija od 26. 4. do 5. 5. 1979. ( jamarska odprava DZRJ Kranj )
16.) 1979. Od 20. 7. do 28. 7. 1979. Italija – Švica vodil žepno odpravo planinske sekcije Planika Zermat in okolica, Alalinhorn, Difurspitze, z Rotar Stanetom.
17.) 1979. Poljska Zakopani od 1. – 6. 10. 1979. Mednarodna konferenca o jamarskem reševanju. Udeleženca Preisinger Davo in Korenčan Zvone.
18.) 1980. Jamarska odprava na Čehoslovaško. Od 26. 4. do 4. 5. 1980. Kranj, Leoben, Lienz, Češke Budjevice, Praga, Brno , Rožnjava, Bratislava,Dunaj, Kranj. Skupaj 2742km. Ogled turističnih jam v Moravskem krasu. Spremljali so nas Slovaški jamarji. Miro Hujdič Jozef Nagi…
19.) 1980 . Planinski izlet v gorski masiv Prenj, Hercegovina. Od 19. do 22. 6. 198o. Kranj, Karlovac, Bihač, Jajce, Maklen, Prozor, Jablanica, Boračka draga, 4h do koče Jezerce 1600m. Na najvišji vrh Prenja Zelena glavica 2155m. Spanje v koči Jezerce, drugi dan prečenje masiva Prenja, in to Veliki Prenj 1916m, v kanjon Neretve do kraja Aleksin, in avtobus do Jablanice. Soteska Diva, Gabrovica v Čvrsnici in Drvar, Bihač, Karlovac Kranj.
20.) 1981. PD Iskra Planinski izlet v Bosno in Črno goro od 13. 6. Do 21. 6. 1981. Kranj, Sarajevo, Foča, Maglič 2386m, Nikšič, Žabljak, Durmitor, Bobotov Kuk 2522m, Titograd, Kotor, Dubrovnik Kranj.
21.) 1981. Od 14. 7. do 20. 7. 1981. Žepna odprava planinske sekcije Planika Kranj cilj vzpon na Breithorn in Mont Blanc. Šest članov in dva vodnika. Vodila Preisinger Davo in Ručigaj Marjan. Ostali ude
Tadeja Polanšček je res na samo svoji poti, poti, ki ji jo določa neozdravljiva bolenezen - multipla skleroza. Zanjo pravijo, da je bolezen s tisoč obrazi. Ima jo tudi njena mama, vendar je potek njene drugačen. Pri mami je komaj opazna. Po razširejnosti te bolezni Slovenija sodi v zgornji svetovni razred. Pri nas je več kot tri tisoč bolnikov, dve tretjine so ženske. Tadeja je za svojo bolezen zvedela ob koncu najstniških let, ko se je že odločala za svojo poklicno prihodnost. Izbrala si je fizioterapijo in to še preden je zvedela, da jo bo najbolj uporabljala zato, da pomaga sebi. Kot vsako mlado dekle je bila takrat polna življenja, učila je otroke plesat, učila je aerobiko, rolala je, da je imela vse noge v krvavih žuljih in tako naprej. Dne, ko je zvedela za bolezen, se spominja, kot, da bi bilo včeraj, zdi se ji, da se ta vedno znova ponavlja. Z mislijo na bolezen živi vsak dan, ne mine minuta, da ne bi pomislila nanjo in strah jo je, kaj bo jutri, a vendar je bolezen ni povsem premagala. Čeprav živi z njo, sta se z možem odločila, da ji ne bosta dovolila, da bi v celoti odločala o njunem življenju. Tadeja je prepričana, da je treba o bolzeni in o svojem lastnem čutnem svetu povezanem s tem, kar bolezen prinaša, govoriti na glas, naj ljudje vedo, da ta bolezen je, da je tu med nami. Čeprav gre za težko bolezen, pa je nanjo mogoče tudi vplivati, manj kot bi si želeli, a vendar. Jurij Popov je obiskal Tadejo in njeno družino v Murski Soboti in se zapletel v zanimiv pogovor o njenem življenju, njenem razmišljanju, njenem boju z multiplo sklerozo. Pripravlja: Jurij Popov
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Po univerzitetni diplomi na univerzi v Ljubljani je 15 let delal kot samostojni arhitekt in urbanist v gospodarstvu, v Ljubljani, Trbovljah in v Idriji. V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo. V letih od 1983 do 2005 je bil zaposlen pri Triglavskem narodnem parku, najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od leta 1992 do upokojitve leta 2005 pa kot direktor tega našega najstarejšega oz. edinega narodnega parka. Je tudi zavzet naravovarstvenik in je o tej temi napisal 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. Poleg tega je avtor petih knjig, od katerih je največ pozornosti zagotovo sprožila tista z naslovom Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom. Janez Bizjak je zapisal: ?Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ...?
Kot deklica je lahko med počitnicami opazovala beloglave jastrebe, ki so gnezdili na strmih pobočjih v bližini očetove rojstne hiše na Cresu. Toda napak bi sklepali, če bi mislili, da jo je že ta stik z naravo usmeril v študij biologije, saj je naprej svojo poklicno pot videla na področju kulture. Tudi zdaj tako ob poslušanju Puccinijeve Tosce in ob gledanju baletnih predstav pride na površje njena umetniška duša, hkrati pa mnoge preseneti, ko jim pove, da ima črni pas v karateju. V oddajo Razkošje v glavi je profesorico Kristino Sepčić, predstojnico katedre za biokemijo na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, povabil Dušan Berne.
Šentiljčan Izidor Golob se je rodil v tridesetih letih minulega stoletja v Orehku pri Cerknem, kjer je očitno doma posebno prefinjen občutek za naravo in njeno lepoto saj iz tistih krajev izhaja tudi direktor ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon, hortikulturi pa se je zapisala tudi njegova sestra Jožica Golob Klančič, ki na Primorskem velja za specialistko za trajnice. Izidorja je pot zanesla na Štajersko, natančneje v Šentilj. Služboval je v mariborskem podjetju Florina in se izoblikoval v odličnega strokovnjaka za okrasne rastline. Je avtor štirih knjig od katerih je najbolj znana Vrt in letni časi, ki je bila prodana v kar 63 tisoč izvodih. V njegovem nasadu perunik najdemo tako stare znane sorte kot tiste najnovejše, ki jim rečejo kar vesoljske perunike pa tudi maslenice s katerimi se ukvarja kot žlahtnitelj. Svoje navdušenje rad deli z ljudmi, ki jih navduši njegovo cvetoče delo o katerem bo morda kmalu spet izšla kakšna knjiga. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996-2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. Je avtor zelo odmevne knjige Potujoči srednji vek, in soavtor Zgodovinskega atlasa.
Izr. prof. dr. Damjan Janeš, mag. farm., se je rodil leta 1977 v Ljubljani. Na ljubljanski Fakulteti za farmacijo je diplomiral leta 2002 in za svoje diplomsko delo prejel Univerzitetno Prešernovo nagrado. Doktoriral je pri 30. letih z disertacijo Raziskave gliv kot virov novih protimikrobnih učinkovin. Danes dela na omenjeni fakulteti kot izredni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo. Predava predmete povezane z zdravilnimi rastlinami: farmakognozija, fitofarmaki, biogena zdravila in kozmetične sestavine naravnega izvora. Raziskovalno deluje na področju plinske kromatografije in proučuje spojine, ki so bistvene za vonj in okus, in spojine, ki so zanimive kot nove zdravilne učinkovine. Njegov poklic je tudi njegov hobi, ki mu vzame večino prostega časa. Edini v Sloveniji se ukvarja z rekonstrukcijo parfumov. Njegovo znanje o človekovem odkrivanju in proučevanju vonjav od prvih civilizacij do današnje dobe, ko je moderna sintezna kemija uresničila sanje Jeana-Baptista Grenouilla, junaka romana Parfum je eruditsko. Intrigira ga pomembnost najskrivnostnejšega med čutili – voha za človeka, odkriva ali je mogoče narediti parfum z vonjem dežnih kapelj in morske obale, ter kako lahko s pomočjo enega samega cveta naredimo esenco, ne da bi ga sploh utrgali. Ima odličen nos. In izjemen spomin. Karkoli dela, pri tem zagovarja pravo mero, znanost pa vidi kot izjemen kreativni poligon. V službi etike in služenja človečnemu. Razvrščanje živih bitij po razvitosti se mu zdi zelo relativno.
Doktor Tomaž Pavlin je nekanji hokejist Olimpije, zgodovinar in sociolog, ki že poldrugo desetletje predava na ljubljanski fakulteti za šport. Je velik poznavalec razvoja sokolstva na Slovenskem, organiziral in vodil je zbiranje gradiva športne dediščine pri nas, pripravil scenarij za razstavo Slovenski alpinizem, sodeloval pa je tudi pri oblikovanju vsebinske zasnove za Muzej športa. Na svojih predavanjih poudarja, da "zgodovina športa niso samo faktografsko zapisani dogodki in številke, marveč da gre pri tem tudi za širše razumevanje, razlage in vrednotenje športa skozi čas. Zgodovina torej ne sme biti cokla športu, ampak kažipot za prihodnost." V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dramaturginja in teatrologinja Mojca Kreft se je rodila v idilični vasici Biserjane v Prlekiji, potem pa je dijaška leta že preživela v Ljubljani, kjer je maturirala na Poljanski gimnaziji. Za študij na filozofski fakulteti si je najprej izbrala slovenščino in etnologijo, čez dve leti pa je vzporedno vpisala še študij radijske in gledališke dramaturgije na AGRFT in tam leta 1975 tudi diplomirala. Njena poklicna kariera se je začela že naslednje leto v Mestnem gledališču ljubljanskem, ko je to gledališče vodil legendarni dramaturg Lojze Filipič, se potem nadaljevala v Drami SNG Maribor in v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je bila deset let na delovnem mestu umetniškega vodje in nato še dramaturginje. Svojo poklicno pot je sklenila v vlogi kustosinje v Slovenskem gledališkem muzeju, Združenje dramskih umetnikov Slovenije pa ji je za življenjsko delo podelilo najuglednejše priznanje - veliki Bršljanov venec. Pripravlja: Dušan Berne
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gostili bomo prav posebno gostjo in imeli zelo redko priložnost prisluhniti gospe, ki bo dan kasneje slavila svoj 100-ti rojstni dan. Milena Cesar se je rodila namreč 21.avgusta leta 1916, tako rekoč sredi prve svetovne vojne. Življenje ji nikoli ni bilo naklonjeno, prevečkrat je bilo kruto, saj je kot deklica izgubila najprej očeta, potem še mater in kasneje živela z dedom. Pot jo je iz Postojne zanesla v Ljubljano na šolanje, končala je trgovsko šolo,med drugim je bila pri nunah, službovala pa je v takratni banovini v oddelku za kulturo in šolstvo. Po končani drugi vojni se je udeležila delovne brigade in bila bolničarka, v zdravstvu pa je kasneje ostala vse do upokojitve pred dobrimi 40 leti. Pa še nekaj vse življenje prepleta njeno neverjetno zgodbo. Globoka, iskrena in predana vera v boga, v katerem je, in še vedno išče azil in zatočišče v neprijetnih trenutkih spominov ali vsakdanjega bivanja. Vljudno vabljeni, da prisluhnete, saj njeni spomini naravnost bruhajo na dan in njena odkritost, odprtost ter poštenost je osupljiva. Oddajo pripravlja Marjan Rogelj.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Je arhitekt in buden opazovalec narave. Njegovi pašniki so namenoma nepokošeni, v dar dobiva domače čaje, ki so jih nabrali člani cirkuške družine in je eden od treh projektantov, ki so iz nekdanjih belgijskih zaporov sredi Ljubljane ustvarili enega najbolj prepoznavnih mladinskih hotelov v Evropi. Celica in njena zgodba temne preteklosti je spremenila vse. Ira Zorko je arhitekturo začel povezovati s permakulturo, meddrugim ustvaril prostore svobodne šole in ostal razmišljujoči človek, ki je optimist, ker je pesimizem rezerviran za boljše čase. Ira Zorko bo gost Carmen L. Oven v oddaji Razkošje v glavi, v soboto 23. julija ob 16.30 na prvem programu Radia Slovenija.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov