Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorenjska korenina
Življenje Davorina Preisingerja je zaznamovala predvsem narava, tako gore, jame kot tudi minerali in fosili. Zelo pomemben del so bila, in so še, popotovanja, kot recimo prečenje Sahare s starim land roverjem, ali pa potovanje iz Kranja na Kitajsko. Sam se težko odloči, kaj bi dal na prvo mesto, vsak doživljaj ali področje sta prinesla neko bogato izkušnjo ali spomine.
Kot pove, so velik del njegovega življenja zaznamovale jame. Z jamarstvom se je prvič srečal konec 50 let prejšnjega stoletja, ko je na vrhu Grintovca srečal Tomaža Planino. Ta je bil jamar v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana Matica in je na Davorinovo opombo, da je visokogorska narava nekaj izjemnega, odvrnil, da je v kraških jamah prav tako lepo.
Nekaj mesecev po srečanju s Tomažem Planino se je Davorin skupaj z alpinističnim tovarišem Milanom Valantom in nekaterimi drugimi spustil v Brezno na Jamah na Jelovici. Nato je obiskal še eno jamo in tako se je začela njegova jamarska zgodba, ki traja še danes. V svoj dnevnik je takrat zapisal:
12.4. 1959. Prvič v jame.
Za spremembo sva se z Milanom Valantom, občasnim alpinističnim soplezalcem domenila, da se enkrat podava v brezna. Rečeno, storjeno, sva se dobila na postaji v Radovljici. Z nama so šli še trije Milanovi, in sedaj tudi moji prijatelji. Najprej smo se lotili Brezna na jamah. Ljudje so o njem širili precej grozne stvari, toda ni bilo nič hudega. Najprej je bilo deset metrov brezna, potem pa se je po deset metrih rova končala vsa grozota. Rova je bilo namreč konec. Da rova je bilo konec, mi pa še nismo zaključili svojega dela. Odšli smo še v Častitljivo jamo. Za konec dneva sva z Milanom plezala v skalah pri Breznici. Tak trening je zelo koristen.
18.11. 1961. Križna jama pri Ložu
Ponudila se mi je ugodna prilika, da si ogledam eno najlepših Slovenskih jam. Prijatelj Tomaž Planina je zbral žepno odpravo v Križno jamo. Z avtobusom smo v petek zvečer krenili iz Ljubljane. Preko Polževega smo se peljali proti Cerkniškemu jezeru. Na Bloški Polici smo se ustavili v gostilni, in ker niso imeli tujskih sob smo v spalnih vrečah prespali v hlevu. Okrog šeste zjutraj smo peš krenili proti Križni jami. Nekaj časa je bila jama suha, in zelo velika. Karbidarice, s katerimi smo si svetili, niso osvetlile stropa jame. Prišli smo do jezera, na katerega bregu sta bila dva stara, lesena čolnička. Najprej smo jih morali zakrpati, s cunjami in pločevino razrezanih konzerv. To nam je vzelo debelo uro časa, in šele potem smo zaveslali v temo. V čolnu je bilo prostora za dva klečeča moža, in nahrbtnik v sredini. Prvi je v roki držal obe karbidki, in svetil pred seboj kot avtomobilska žarometa, drugi je zadaj veslal. Tomaž in Viktor sta bila posadka prvega, Bogo pa je bil v drugem z menoj. Čez majhno jezero smo prišli do kopnega. Čolne smo nekaj časa nesli, da smo zopet prišli do vode. Skozi ozek predor smo prišli do Drugega jezera. To se je še velikokrat ponovilo, da smo malo veslali, in malo nosili čolne. Šli smo mimo dveh lepih kapnikov, ki skupaj tvorita otoček, imenovan Piratska ladja. Naprej mimo Otoka, Suhega rova, Matjaževega rova, do Kalvarije. Tu smo morali malo dlje nesti čolne. Kalvarija je manjši griček v jami, ves posut z kapniki raznih oblik. Od tu naprej smo morali skozi pasažo. To je zelo ozek prehod, skozi katerega smo morali leže, v čolnu. Prišli smo do Križne gore. Tu je potrebno dlje časa, zelo visoko nesti čoln, zato smo napredovali samo z enim, in se prepeljevali. Po nekaj jezercih smo prišli do Kamrice, kjer se jama konča. Nekaj deset metrov pred koncem smo se povzpeli na Kristalno goro. Na njej je veliko izredno lepih in velikih kapnikov. Med njimi je eden v obliki križa, drugi pa se vzpenjajo visoko proti stropu dvorane. Vrnili smo se po isti poti. V jami smo se zadrževali štiriindvajset ur. Pošteno smo bili zbiti. Lepote podzemlja je težko opisati, saj je bilo vsega kar preveč za en dan. Zunaj je zmrzovalo, in ker smo bili pošteno mokri, in preznojeni, so nam pajaci v celoti zmrznili. Kot strašila smo se privlekli do hleva in se vrgli na seno. Posebno problematično je bilo slačenje zmrznjene opreme. Tega garanja in lepot obenem sem se v življenju že nič kolikokrat z veseljem spomnil.
/ Iz dnevniških zapisov, Davorin Preisinger/
Davorin Preisinger še vedno deluje v Društvu za raziskovanje jam Kranj, ki je leta 2014 praznovalo 60-letnico delovanja. Ob tem so izdali poseben zbornik. Pri zbiranju gradiva zanj pa je sodeloval tudi Davo.
Kot pravi, je šestdeset let doba, ki jo je treba zabeležiti, zato so dobro leto pred jubilejem že zbirali gradivo, podatke in fotografije o delovanju društva. Tako je nastal zbornik, ki bo opomin poznejšim rodovom, da niso oni tisti, ki so začeli z jamarstvom, ampak so to počele že številne generacije pred njimi. Jamarstvo ima v Sloveniji tradicijo od 1889 leta, ko so v Postojni ustanovili prvo jamarsko društvo Anthron.
Davorin in njegova generacija so začeli raziskovati jame še s pomočjo lestvic, potem so prešli na vrvno tehniko. Takrat je bilo veliko težav pri nabavi opreme, vse so morali izdelati sami, kupovanje v tujini je bilo predrago.
Davorin je bil orodjar, strojni tehnik in nato inženir in zato je marsikateri kos opreme izdelal sam, na primer kline, vponke, svedrovce. Poleg tega so v Kranju razvili vrvno zavoro, imenovano po Butkoviču, ki je bil njen idejni oče. Pozneje so izdali kar 7 prototipov te zavore in Davorin je enega od njih uporabljal še do pred kratkim. Nato pa ga je na prigovarjanje mlajših jamarjev nadomestil s francosko zavoro Petzl.
Gore so od nekdaj Davova velika ljubezen. Bil je gorski reševalec.
V tistem času so reševali brez pomoči helikopterja, zato so iskali različne rešitve, ena je bila, da bi pri reševanju sodelovali padalci. To je bila ideja in vse je pač treba preizkusiti, da se izkaže, kaj je koristno in kaj ne. Takrat so namreč v gorah reševali "na roke", za to je bilo potrebno več reševalcev, in vse je trajalo dalj časa.
Poleg tega je bilo več trpljenja, saj je bilo treba ponesrečenca nesti na nosilih v dolino, ker helikopterskega prevoza takrat še ni bilo. Zato so si zamislili, da bi organizirali ekipo, ki bi čim hitreje prišla do ponesrečenca, to pa bi lahko storili padalci. Tako bi za skoke s padalom usposobili tri, štiri reševalce, ki bi hitro ponesrečenca oskrbeli in nato počakali na ostale reševalce. To pa se ni obneslo in na srečo ni bilo pri tem nobene nesreče. Na Soriški planini so imeli namreč predstavitveno vajo in skočil je zelo izkušen padalec, ki je imel že več kot 1000 skokov s padalom. Ker je rahlo pihalo, ga je v zraku zaneslo precej daleč stran od kraja domnevnega cilja. To je bil zadosten razlog, da so idejo o padalcih opustili, saj bi se ob močnejšem vetru lahko zgodila hujša nesreča.
Zelo zanimiv del življenja Davorina Preisingerja je bilo njegovo sodelovanje v mirovnih silah na Sinaju leta 1960, tam je bil šest mesecev.
Vojaški rok je služil dve leti.
Bil je voznik in avtomobilski inštruktor. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zbirali prostovoljce iz različnih vojaških enot, ki bi šli kot mirovni vojaki na Sinaj. To naj bi bil kontingent, ki je štel 600 vojakov iz različnih rodov vojske. Za sodelovanje pa so morali prostovoljci prestati zelo težke preizkuse, vaje in podobno. Pripadniki avto-enote so morali voziti po izredno zahtevnem terenu, ki ga še danes ne bi zmogli prevoziti s sodobnimi terenskimi vozili. Take vožnje in pritiska nekateri niso zmogli in so odpadli. Nato so šli Zagreb, tam so se mesec dni učili angleščine. Nazadnje pa je bil zdravniški pregled in spet so šli skozi "sito", tako na primer vojak, ki so mu manjkali trije zobje, ni bil izbran. Sledila je vrsta cepljenj, vse v enem dnevu, in reakcije na cepiva so bile tako hude, da so tudi tu številni odpadli.
Izbrani so nato z ladjo Jugoslavija odpluli v Port Said in nato na Sinaj. V Al Arišu so imeli glavni tabor in ker sta se jugoslovanski predsednik Tito in egiptovski Naser zelo dobro razumela, so Jugoslovane sprejeli odprtih rok in tako so imeli svoje nadzorne točke po celotnem Sinaju. Tam so potem vzdrževali patrolne steze.
Davorin je vozil tovornjak, cisterno z vodo, ki jo je prevažal iz arteškega studenca na postojanke, oddaljene do 150 km. Vodo je dajal tudi beduinom, ki so stali ob cesti.
Davorin se je leta 1999 kot prvi zasebni zbiralec odzval na vabilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije in razstavili svojo zbirko mineralov in fosilov. Na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije so zapisali:
"MIOCENSKI FOSILI TUNJIŠKEGA GRIČEVJA IZ ZBIRKE DAVORINA PREISINGERJA
Poleg omenjene je Davorin sodeloval še na kakih 60 razstavah fosilov in mineralov. Med drugimi je imel veliko samostojno razstavo: Kamnine in okamnine Slovenije in sveta, v avli mestne občine Kranj januarja 2002. Tam je razstavljal svojo zbirko v 25 vitrinah. To razstavo si je zapomnil, ker je imel zelo veliko dela z odbiranjem primerkov, napisnimi listki in samo postavitvijo, ter celotno organizacijo.
26.1. 2012 Rudnik na kmetiji Slapšak, v vasi Pradež blizu Laškega, in tudi muzeja v Laškem. Z Matijem Križnarjem.
To je bil zelo star rudnik svinca in baje srebra. Domačini so rov odkopali, ga priredili za turistični obisk. V sredini rudnika imajo tudi vodno zajetje za svoj vodovod. Za rezervoar uporabljajo kar z vodo zaliti jašek v rovu, zelo zanimivo.
/Iz dnevniških zapiskov, Davorin Preisinger/
Prvi fosil je dobil pod Prestreljnikom leta 1964, ko je skupaj z drugimi jamarji raziskoval na Kaninu. Takrat tam še ni bilo žičnice, zato so morali vso opremo za raziskovanja jam, ki so trajala tudi do 10 dni, prenašati v nahrbtniku. Ti so tehtali od 35 do 40 kilogramov in ko je tako skrčen pod težo hodil, je na tleh opazil poseben kamen. Tega je nato pokazal Juriju Kunaverju, ki mu je povedal, da je to fosil polža. Ker je šlo za res lep primerek jedra fosila, ga je spravil in nato je začel čez nekaj let, ko ni bil več v prvih jamarskih raziskovalnih vrstah, fosile in minerale tudi bolj zavzeto zbirati. Takrat namreč ni bil več tako imenovani "špičak", to je izraz za najbolj kondicijsko in raziskovalno usposobljene jamarje, ki prvi odkrivajo nove jame, zato se je začel zanimati tudi za druge zadeve v jamah in to so bili minerali in fosili. Zbirka se je skozi leta zelo razširila, v njej so zelo redki primerki, rakovice in recimo navtilusi.
Nato se je odzval na pobudo Prirodoslovnega muzeja, da naj razstavi vse, kar je zbral in tega se je nabralo za celo dvorano. Takrat je bila to prva razstava amaterja, imenovala pa se je Fosili z Tunjiškega gričevja. S tem so tudi ostali zbiralci dobili nekakšno priznanje, začeli so jih upoštevati in sprejemati in to odlično sodelovanje traja še danes. Sad tega je bila knjiga Mineralno bogastvo Slovenije, kjer so obdelali čez 100 nahajališč fosilov.
Odmevna razstava je bila tudi v takoimenovanem "podzemlju Kranja", v rovih pod starim mestnim jedrom Kranja.
Posebno zanimivo področje njegovih raziskovanj pa so opuščeni rudniki v Sloveniji, o teh je Davorin izdal knjigo.
Jame so za jamarje svete, iz njih se nič ne odnaša, razen fotografij, rudniki pa so nekaj povsem drugega, predvsem tisti, kjer se nahajajo kovinskih minerali in jih je v Sloveniji več 100. Tam najdemo tudi sledi različnih kovin, to pa je za zbiratelje zanimivo.
Vendar pa se rudniki stalno podirajo, recimo posavske gube, kjer je veliko mineralov. Tam se recimo zgodi, da ko se v določen opuščen rudnik ali rudniški rov vrneš čez nekaj mesecev, prehod ni več mogoč, da ga je medtem zasulo. Najbolj žalostno je, ko tako izgine vhod v rudnik. Tak primer je bil Počivalnik nad Tržičem. Tam so najprej naleteli na zasut vhod in čez 15 let, ko se je vrnil na to lokacijo, je opazil nad vhodom manjšo razpoko. To so potem jamarji razširili in vstopili v rudnik oziroma v rov, ki je dolg 70 m.
Deluje v dveh društvih, v jamarskem in v društvu ljubiteljev mineralov. Kaj meni o delovanju takih društev?
Po njegovem v vsaki taki organizaciji pride do vzponov in padcev. Gre za sinusoido, enkrat gre bolje, drugič slabše, generacije se menjajo, vmes so različni ljudje. Eni so zagnani, drugi nergajo in podobno. Vendar se z vztrajnim delom doseže rezultate. V Kranju so imeli leta 2000 hude težave in jamarsko društvo se je razdelilo na dva dela. Na tiste, ki so želeli bolj turizem in druge, ki so hoteli raziskovati jame. To jedro je ostalo in Davorin je z njim zelo zadovoljen. Lani so oddali zapisnike za 50 novih jam. Treba je delati, doda, po razkolu jih je namreč ostalo 5-6, lani pa jih je na raziskovalni akciji v Bisernem breznu na Jelovici sodelovalo 16. Poleg dela pa je treba biti potrpežljiv, saj je v društvu vsak dobrodošel. Če ni za ekstremno raziskovanje pa lahko ureja druge zadeve v društvu, ki so prav tako nujne za dobro delovanje take organizacije.
Kako gleda na to svoje zares pestro življenje? Davorin je s svojim življenjem in potjo zadovoljen. Saj so vzponi in padci, ko se življenje postavi pokonci, recimo ob smrti bližnjih. Vendar pa človek ne sme obupati, življenje gre naprej, dokler gre. Skrbeti je treba za kondicijo tudi "podstrešja", treba je razmišljati pozitivno. Nekaj let nazaj sta se o tem pogovarjala s prijateljem in ta je rekel, da bi bil rad še enkrat mlad. Davorin pa si tega ne želi, preveč je pretrpel, preveč "se je nagaral". Pravilno je, da se rodiš, delaš, živiš in v pokoju poskrbiš zase, z aktivnostmi, dokler gre, nato pa se posloviš. Vse to je edino pravilno in pravično, ker drugače bi nekateri tudi to končno resnico in pravico izkoristili in bi večno živeli, tisti brez bogastva pa bi hitro končali svojo pot. Sicer pa je Davorin še vedno dejaven tudi kot jamar, saj enkrat letno, skupaj z ekipo registrira vsaj eno novo jamo, sodeluje pa tudi pri različnih drugih akcijah jamarskega društva.
Davorinova potepanja po svetu
1.) 1959. Italija - Francija julij 1959 ( Materhorn , Mont Blanc ) 21 dni , z vlakom vso hrano s seboj. Dent Hernes, prečenje gr. Rosch For Monterosa Difur špice, Materhorn, Mont Blanc. Odprava alpinističnega odseka P.D. Kranj.Udeleženci: Žvokelj Jože,Jamnik Peter,Gašperlin Franc,Grilc Vinko, Jeranko Rado in Davo Preisinger.
2.) 1960. Egipt ( UNEF ) šest mesecev kot vojak Jugoslavije, na Sinaju, meji med Egiptom in Izraelom. El Ariš, El Huseima, El Kuntila, Ras El Nagib. Od novembra 1960 do aprila 1961.
3.) 1962. Turčija ( Carigrad ) s starim DKV jem Tinko, Cilka, in Marta.
- ) 1963 Grčija ( Atene Korint ) sindikalni izlet s Projektivnim podjetjem.
5.) 1964. Italija žepna odprava s Planinskim društvom Kranj Marmolada Ortler september. Keše, Jamnik P. Zajc Janez, Davo plezali jugovzhodni greben, ostali po normalni poti.
6.) 1966 Avstrija Italija Salzburg, Innsbruck, Cortina, Dolomiti Južna Tirolska.
7.) 1967 Italija, Francija, Švica. Strokovna ekskurzija Projektivnega podjetja Kranj. Kranj, Milano, Kormoyer, Chamonix, Grenobel, ogled gradnje objektov za zimsko olimpijado, Morzine, Ženeva, Martini, Domodosola, Stresa, Lago Maggiore, Lago di Garda, Verona Kranj.
8.) 1968 Od 7. 9. do 9. 9. 1968. Obisk taborišča Dachau, z očetom, ki je bil tam zaprt od marca 1942 do osvoboditve, in starejšim bratom Oskarjem.
9.) 1969 Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg . 26. 4. 1969. do 3. 5. 1969. Munchen, Koln, Amsterdam, Keukenhof,Antwerpen, Bruxseles, Luksemburg in Innsbruck.
10.) 1970 Rusija ( Moskva - Leningrad ) turistična. Ferjalni savez Jugoslavije z vlakom iz Beograda. Beograd, Budimpešta, Lvov, Kiev, Moskva. Nato iz Moskve v svoji organizaciji za dva dni v Leningrad, z vlakom Hitra strela. Od 22.4. do 1. 5. 1970. Sama s Cilko.
11.) 1972. Maroko ( Tubkal ) z avionom do Casablance nato z najetim avtobusom do Marakeša in na vrh Tubkala 4167 m .Organiziral Herlec Roman, sam kot spremljevalec gorski reševalec.
12.) 1973( 1975 ). Tunis ( dopust ) z družino Cilka in Saša.
13.) 1974. Italija ( Padova, Pisa, Asissi, Rim , Pompeji , Neapelj , Capri , Pisa) turistično, sam s Kompasom.
14.) 1977. Munchen, strokovna ekskurzija za konverzacijo nemškega jezika. Bili smo gostje Bavarske vlade, po četrtem nadaljevalnem tečaju nemščine. DU Tomo Brejc Kranj. Štiri dni v maju. Obisk operne predstave , olimpijskega štadiona…
- a) 1978. Grčija ( Olimp ) s PD Iskra, Meteore.
15.) 1979. Makedonija od 26. 4. do 5. 5. 1979. ( jamarska odprava DZRJ Kranj )
16.) 1979. Od 20. 7. do 28. 7. 1979. Italija – Švica vodil žepno odpravo planinske sekcije Planika Zermat in okolica, Alalinhorn, Difurspitze, z Rotar Stanetom.
17.) 1979. Poljska Zakopani od 1. – 6. 10. 1979. Mednarodna konferenca o jamarskem reševanju. Udeleženca Preisinger Davo in Korenčan Zvone.
18.) 1980. Jamarska odprava na Čehoslovaško. Od 26. 4. do 4. 5. 1980. Kranj, Leoben, Lienz, Češke Budjevice, Praga, Brno , Rožnjava, Bratislava,Dunaj, Kranj. Skupaj 2742km. Ogled turističnih jam v Moravskem krasu. Spremljali so nas Slovaški jamarji. Miro Hujdič Jozef Nagi…
19.) 1980 . Planinski izlet v gorski masiv Prenj, Hercegovina. Od 19. do 22. 6. 198o. Kranj, Karlovac, Bihač, Jajce, Maklen, Prozor, Jablanica, Boračka draga, 4h do koče Jezerce 1600m. Na najvišji vrh Prenja Zelena glavica 2155m. Spanje v koči Jezerce, drugi dan prečenje masiva Prenja, in to Veliki Prenj 1916m, v kanjon Neretve do kraja Aleksin, in avtobus do Jablanice. Soteska Diva, Gabrovica v Čvrsnici in Drvar, Bihač, Karlovac Kranj.
20.) 1981. PD Iskra Planinski izlet v Bosno in Črno goro od 13. 6. Do 21. 6. 1981. Kranj, Sarajevo, Foča, Maglič 2386m, Nikšič, Žabljak, Durmitor, Bobotov Kuk 2522m, Titograd, Kotor, Dubrovnik Kranj.
21.) 1981. Od 14. 7. do 20. 7. 1981. Žepna odprava planinske sekcije Planika Kranj cilj vzpon na Breithorn in Mont Blanc. Šest članov in dva vodnika. Vodila Preisinger Davo in Ručigaj Marjan. Ostali ude
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gorenjska korenina
Življenje Davorina Preisingerja je zaznamovala predvsem narava, tako gore, jame kot tudi minerali in fosili. Zelo pomemben del so bila, in so še, popotovanja, kot recimo prečenje Sahare s starim land roverjem, ali pa potovanje iz Kranja na Kitajsko. Sam se težko odloči, kaj bi dal na prvo mesto, vsak doživljaj ali področje sta prinesla neko bogato izkušnjo ali spomine.
Kot pove, so velik del njegovega življenja zaznamovale jame. Z jamarstvom se je prvič srečal konec 50 let prejšnjega stoletja, ko je na vrhu Grintovca srečal Tomaža Planino. Ta je bil jamar v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana Matica in je na Davorinovo opombo, da je visokogorska narava nekaj izjemnega, odvrnil, da je v kraških jamah prav tako lepo.
Nekaj mesecev po srečanju s Tomažem Planino se je Davorin skupaj z alpinističnim tovarišem Milanom Valantom in nekaterimi drugimi spustil v Brezno na Jamah na Jelovici. Nato je obiskal še eno jamo in tako se je začela njegova jamarska zgodba, ki traja še danes. V svoj dnevnik je takrat zapisal:
12.4. 1959. Prvič v jame.
Za spremembo sva se z Milanom Valantom, občasnim alpinističnim soplezalcem domenila, da se enkrat podava v brezna. Rečeno, storjeno, sva se dobila na postaji v Radovljici. Z nama so šli še trije Milanovi, in sedaj tudi moji prijatelji. Najprej smo se lotili Brezna na jamah. Ljudje so o njem širili precej grozne stvari, toda ni bilo nič hudega. Najprej je bilo deset metrov brezna, potem pa se je po deset metrih rova končala vsa grozota. Rova je bilo namreč konec. Da rova je bilo konec, mi pa še nismo zaključili svojega dela. Odšli smo še v Častitljivo jamo. Za konec dneva sva z Milanom plezala v skalah pri Breznici. Tak trening je zelo koristen.
18.11. 1961. Križna jama pri Ložu
Ponudila se mi je ugodna prilika, da si ogledam eno najlepših Slovenskih jam. Prijatelj Tomaž Planina je zbral žepno odpravo v Križno jamo. Z avtobusom smo v petek zvečer krenili iz Ljubljane. Preko Polževega smo se peljali proti Cerkniškemu jezeru. Na Bloški Polici smo se ustavili v gostilni, in ker niso imeli tujskih sob smo v spalnih vrečah prespali v hlevu. Okrog šeste zjutraj smo peš krenili proti Križni jami. Nekaj časa je bila jama suha, in zelo velika. Karbidarice, s katerimi smo si svetili, niso osvetlile stropa jame. Prišli smo do jezera, na katerega bregu sta bila dva stara, lesena čolnička. Najprej smo jih morali zakrpati, s cunjami in pločevino razrezanih konzerv. To nam je vzelo debelo uro časa, in šele potem smo zaveslali v temo. V čolnu je bilo prostora za dva klečeča moža, in nahrbtnik v sredini. Prvi je v roki držal obe karbidki, in svetil pred seboj kot avtomobilska žarometa, drugi je zadaj veslal. Tomaž in Viktor sta bila posadka prvega, Bogo pa je bil v drugem z menoj. Čez majhno jezero smo prišli do kopnega. Čolne smo nekaj časa nesli, da smo zopet prišli do vode. Skozi ozek predor smo prišli do Drugega jezera. To se je še velikokrat ponovilo, da smo malo veslali, in malo nosili čolne. Šli smo mimo dveh lepih kapnikov, ki skupaj tvorita otoček, imenovan Piratska ladja. Naprej mimo Otoka, Suhega rova, Matjaževega rova, do Kalvarije. Tu smo morali malo dlje nesti čolne. Kalvarija je manjši griček v jami, ves posut z kapniki raznih oblik. Od tu naprej smo morali skozi pasažo. To je zelo ozek prehod, skozi katerega smo morali leže, v čolnu. Prišli smo do Križne gore. Tu je potrebno dlje časa, zelo visoko nesti čoln, zato smo napredovali samo z enim, in se prepeljevali. Po nekaj jezercih smo prišli do Kamrice, kjer se jama konča. Nekaj deset metrov pred koncem smo se povzpeli na Kristalno goro. Na njej je veliko izredno lepih in velikih kapnikov. Med njimi je eden v obliki križa, drugi pa se vzpenjajo visoko proti stropu dvorane. Vrnili smo se po isti poti. V jami smo se zadrževali štiriindvajset ur. Pošteno smo bili zbiti. Lepote podzemlja je težko opisati, saj je bilo vsega kar preveč za en dan. Zunaj je zmrzovalo, in ker smo bili pošteno mokri, in preznojeni, so nam pajaci v celoti zmrznili. Kot strašila smo se privlekli do hleva in se vrgli na seno. Posebno problematično je bilo slačenje zmrznjene opreme. Tega garanja in lepot obenem sem se v življenju že nič kolikokrat z veseljem spomnil.
/ Iz dnevniških zapisov, Davorin Preisinger/
Davorin Preisinger še vedno deluje v Društvu za raziskovanje jam Kranj, ki je leta 2014 praznovalo 60-letnico delovanja. Ob tem so izdali poseben zbornik. Pri zbiranju gradiva zanj pa je sodeloval tudi Davo.
Kot pravi, je šestdeset let doba, ki jo je treba zabeležiti, zato so dobro leto pred jubilejem že zbirali gradivo, podatke in fotografije o delovanju društva. Tako je nastal zbornik, ki bo opomin poznejšim rodovom, da niso oni tisti, ki so začeli z jamarstvom, ampak so to počele že številne generacije pred njimi. Jamarstvo ima v Sloveniji tradicijo od 1889 leta, ko so v Postojni ustanovili prvo jamarsko društvo Anthron.
Davorin in njegova generacija so začeli raziskovati jame še s pomočjo lestvic, potem so prešli na vrvno tehniko. Takrat je bilo veliko težav pri nabavi opreme, vse so morali izdelati sami, kupovanje v tujini je bilo predrago.
Davorin je bil orodjar, strojni tehnik in nato inženir in zato je marsikateri kos opreme izdelal sam, na primer kline, vponke, svedrovce. Poleg tega so v Kranju razvili vrvno zavoro, imenovano po Butkoviču, ki je bil njen idejni oče. Pozneje so izdali kar 7 prototipov te zavore in Davorin je enega od njih uporabljal še do pred kratkim. Nato pa ga je na prigovarjanje mlajših jamarjev nadomestil s francosko zavoro Petzl.
Gore so od nekdaj Davova velika ljubezen. Bil je gorski reševalec.
V tistem času so reševali brez pomoči helikopterja, zato so iskali različne rešitve, ena je bila, da bi pri reševanju sodelovali padalci. To je bila ideja in vse je pač treba preizkusiti, da se izkaže, kaj je koristno in kaj ne. Takrat so namreč v gorah reševali "na roke", za to je bilo potrebno več reševalcev, in vse je trajalo dalj časa.
Poleg tega je bilo več trpljenja, saj je bilo treba ponesrečenca nesti na nosilih v dolino, ker helikopterskega prevoza takrat še ni bilo. Zato so si zamislili, da bi organizirali ekipo, ki bi čim hitreje prišla do ponesrečenca, to pa bi lahko storili padalci. Tako bi za skoke s padalom usposobili tri, štiri reševalce, ki bi hitro ponesrečenca oskrbeli in nato počakali na ostale reševalce. To pa se ni obneslo in na srečo ni bilo pri tem nobene nesreče. Na Soriški planini so imeli namreč predstavitveno vajo in skočil je zelo izkušen padalec, ki je imel že več kot 1000 skokov s padalom. Ker je rahlo pihalo, ga je v zraku zaneslo precej daleč stran od kraja domnevnega cilja. To je bil zadosten razlog, da so idejo o padalcih opustili, saj bi se ob močnejšem vetru lahko zgodila hujša nesreča.
Zelo zanimiv del življenja Davorina Preisingerja je bilo njegovo sodelovanje v mirovnih silah na Sinaju leta 1960, tam je bil šest mesecev.
Vojaški rok je služil dve leti.
Bil je voznik in avtomobilski inštruktor. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zbirali prostovoljce iz različnih vojaških enot, ki bi šli kot mirovni vojaki na Sinaj. To naj bi bil kontingent, ki je štel 600 vojakov iz različnih rodov vojske. Za sodelovanje pa so morali prostovoljci prestati zelo težke preizkuse, vaje in podobno. Pripadniki avto-enote so morali voziti po izredno zahtevnem terenu, ki ga še danes ne bi zmogli prevoziti s sodobnimi terenskimi vozili. Take vožnje in pritiska nekateri niso zmogli in so odpadli. Nato so šli Zagreb, tam so se mesec dni učili angleščine. Nazadnje pa je bil zdravniški pregled in spet so šli skozi "sito", tako na primer vojak, ki so mu manjkali trije zobje, ni bil izbran. Sledila je vrsta cepljenj, vse v enem dnevu, in reakcije na cepiva so bile tako hude, da so tudi tu številni odpadli.
Izbrani so nato z ladjo Jugoslavija odpluli v Port Said in nato na Sinaj. V Al Arišu so imeli glavni tabor in ker sta se jugoslovanski predsednik Tito in egiptovski Naser zelo dobro razumela, so Jugoslovane sprejeli odprtih rok in tako so imeli svoje nadzorne točke po celotnem Sinaju. Tam so potem vzdrževali patrolne steze.
Davorin je vozil tovornjak, cisterno z vodo, ki jo je prevažal iz arteškega studenca na postojanke, oddaljene do 150 km. Vodo je dajal tudi beduinom, ki so stali ob cesti.
Davorin se je leta 1999 kot prvi zasebni zbiralec odzval na vabilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije in razstavili svojo zbirko mineralov in fosilov. Na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije so zapisali:
"MIOCENSKI FOSILI TUNJIŠKEGA GRIČEVJA IZ ZBIRKE DAVORINA PREISINGERJA
Poleg omenjene je Davorin sodeloval še na kakih 60 razstavah fosilov in mineralov. Med drugimi je imel veliko samostojno razstavo: Kamnine in okamnine Slovenije in sveta, v avli mestne občine Kranj januarja 2002. Tam je razstavljal svojo zbirko v 25 vitrinah. To razstavo si je zapomnil, ker je imel zelo veliko dela z odbiranjem primerkov, napisnimi listki in samo postavitvijo, ter celotno organizacijo.
26.1. 2012 Rudnik na kmetiji Slapšak, v vasi Pradež blizu Laškega, in tudi muzeja v Laškem. Z Matijem Križnarjem.
To je bil zelo star rudnik svinca in baje srebra. Domačini so rov odkopali, ga priredili za turistični obisk. V sredini rudnika imajo tudi vodno zajetje za svoj vodovod. Za rezervoar uporabljajo kar z vodo zaliti jašek v rovu, zelo zanimivo.
/Iz dnevniških zapiskov, Davorin Preisinger/
Prvi fosil je dobil pod Prestreljnikom leta 1964, ko je skupaj z drugimi jamarji raziskoval na Kaninu. Takrat tam še ni bilo žičnice, zato so morali vso opremo za raziskovanja jam, ki so trajala tudi do 10 dni, prenašati v nahrbtniku. Ti so tehtali od 35 do 40 kilogramov in ko je tako skrčen pod težo hodil, je na tleh opazil poseben kamen. Tega je nato pokazal Juriju Kunaverju, ki mu je povedal, da je to fosil polža. Ker je šlo za res lep primerek jedra fosila, ga je spravil in nato je začel čez nekaj let, ko ni bil več v prvih jamarskih raziskovalnih vrstah, fosile in minerale tudi bolj zavzeto zbirati. Takrat namreč ni bil več tako imenovani "špičak", to je izraz za najbolj kondicijsko in raziskovalno usposobljene jamarje, ki prvi odkrivajo nove jame, zato se je začel zanimati tudi za druge zadeve v jamah in to so bili minerali in fosili. Zbirka se je skozi leta zelo razširila, v njej so zelo redki primerki, rakovice in recimo navtilusi.
Nato se je odzval na pobudo Prirodoslovnega muzeja, da naj razstavi vse, kar je zbral in tega se je nabralo za celo dvorano. Takrat je bila to prva razstava amaterja, imenovala pa se je Fosili z Tunjiškega gričevja. S tem so tudi ostali zbiralci dobili nekakšno priznanje, začeli so jih upoštevati in sprejemati in to odlično sodelovanje traja še danes. Sad tega je bila knjiga Mineralno bogastvo Slovenije, kjer so obdelali čez 100 nahajališč fosilov.
Odmevna razstava je bila tudi v takoimenovanem "podzemlju Kranja", v rovih pod starim mestnim jedrom Kranja.
Posebno zanimivo področje njegovih raziskovanj pa so opuščeni rudniki v Sloveniji, o teh je Davorin izdal knjigo.
Jame so za jamarje svete, iz njih se nič ne odnaša, razen fotografij, rudniki pa so nekaj povsem drugega, predvsem tisti, kjer se nahajajo kovinskih minerali in jih je v Sloveniji več 100. Tam najdemo tudi sledi različnih kovin, to pa je za zbiratelje zanimivo.
Vendar pa se rudniki stalno podirajo, recimo posavske gube, kjer je veliko mineralov. Tam se recimo zgodi, da ko se v določen opuščen rudnik ali rudniški rov vrneš čez nekaj mesecev, prehod ni več mogoč, da ga je medtem zasulo. Najbolj žalostno je, ko tako izgine vhod v rudnik. Tak primer je bil Počivalnik nad Tržičem. Tam so najprej naleteli na zasut vhod in čez 15 let, ko se je vrnil na to lokacijo, je opazil nad vhodom manjšo razpoko. To so potem jamarji razširili in vstopili v rudnik oziroma v rov, ki je dolg 70 m.
Deluje v dveh društvih, v jamarskem in v društvu ljubiteljev mineralov. Kaj meni o delovanju takih društev?
Po njegovem v vsaki taki organizaciji pride do vzponov in padcev. Gre za sinusoido, enkrat gre bolje, drugič slabše, generacije se menjajo, vmes so različni ljudje. Eni so zagnani, drugi nergajo in podobno. Vendar se z vztrajnim delom doseže rezultate. V Kranju so imeli leta 2000 hude težave in jamarsko društvo se je razdelilo na dva dela. Na tiste, ki so želeli bolj turizem in druge, ki so hoteli raziskovati jame. To jedro je ostalo in Davorin je z njim zelo zadovoljen. Lani so oddali zapisnike za 50 novih jam. Treba je delati, doda, po razkolu jih je namreč ostalo 5-6, lani pa jih je na raziskovalni akciji v Bisernem breznu na Jelovici sodelovalo 16. Poleg dela pa je treba biti potrpežljiv, saj je v društvu vsak dobrodošel. Če ni za ekstremno raziskovanje pa lahko ureja druge zadeve v društvu, ki so prav tako nujne za dobro delovanje take organizacije.
Kako gleda na to svoje zares pestro življenje? Davorin je s svojim življenjem in potjo zadovoljen. Saj so vzponi in padci, ko se življenje postavi pokonci, recimo ob smrti bližnjih. Vendar pa človek ne sme obupati, življenje gre naprej, dokler gre. Skrbeti je treba za kondicijo tudi "podstrešja", treba je razmišljati pozitivno. Nekaj let nazaj sta se o tem pogovarjala s prijateljem in ta je rekel, da bi bil rad še enkrat mlad. Davorin pa si tega ne želi, preveč je pretrpel, preveč "se je nagaral". Pravilno je, da se rodiš, delaš, živiš in v pokoju poskrbiš zase, z aktivnostmi, dokler gre, nato pa se posloviš. Vse to je edino pravilno in pravično, ker drugače bi nekateri tudi to končno resnico in pravico izkoristili in bi večno živeli, tisti brez bogastva pa bi hitro končali svojo pot. Sicer pa je Davorin še vedno dejaven tudi kot jamar, saj enkrat letno, skupaj z ekipo registrira vsaj eno novo jamo, sodeluje pa tudi pri različnih drugih akcijah jamarskega društva.
Davorinova potepanja po svetu
1.) 1959. Italija - Francija julij 1959 ( Materhorn , Mont Blanc ) 21 dni , z vlakom vso hrano s seboj. Dent Hernes, prečenje gr. Rosch For Monterosa Difur špice, Materhorn, Mont Blanc. Odprava alpinističnega odseka P.D. Kranj.Udeleženci: Žvokelj Jože,Jamnik Peter,Gašperlin Franc,Grilc Vinko, Jeranko Rado in Davo Preisinger.
2.) 1960. Egipt ( UNEF ) šest mesecev kot vojak Jugoslavije, na Sinaju, meji med Egiptom in Izraelom. El Ariš, El Huseima, El Kuntila, Ras El Nagib. Od novembra 1960 do aprila 1961.
3.) 1962. Turčija ( Carigrad ) s starim DKV jem Tinko, Cilka, in Marta.
- ) 1963 Grčija ( Atene Korint ) sindikalni izlet s Projektivnim podjetjem.
5.) 1964. Italija žepna odprava s Planinskim društvom Kranj Marmolada Ortler september. Keše, Jamnik P. Zajc Janez, Davo plezali jugovzhodni greben, ostali po normalni poti.
6.) 1966 Avstrija Italija Salzburg, Innsbruck, Cortina, Dolomiti Južna Tirolska.
7.) 1967 Italija, Francija, Švica. Strokovna ekskurzija Projektivnega podjetja Kranj. Kranj, Milano, Kormoyer, Chamonix, Grenobel, ogled gradnje objektov za zimsko olimpijado, Morzine, Ženeva, Martini, Domodosola, Stresa, Lago Maggiore, Lago di Garda, Verona Kranj.
8.) 1968 Od 7. 9. do 9. 9. 1968. Obisk taborišča Dachau, z očetom, ki je bil tam zaprt od marca 1942 do osvoboditve, in starejšim bratom Oskarjem.
9.) 1969 Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg . 26. 4. 1969. do 3. 5. 1969. Munchen, Koln, Amsterdam, Keukenhof,Antwerpen, Bruxseles, Luksemburg in Innsbruck.
10.) 1970 Rusija ( Moskva - Leningrad ) turistična. Ferjalni savez Jugoslavije z vlakom iz Beograda. Beograd, Budimpešta, Lvov, Kiev, Moskva. Nato iz Moskve v svoji organizaciji za dva dni v Leningrad, z vlakom Hitra strela. Od 22.4. do 1. 5. 1970. Sama s Cilko.
11.) 1972. Maroko ( Tubkal ) z avionom do Casablance nato z najetim avtobusom do Marakeša in na vrh Tubkala 4167 m .Organiziral Herlec Roman, sam kot spremljevalec gorski reševalec.
12.) 1973( 1975 ). Tunis ( dopust ) z družino Cilka in Saša.
13.) 1974. Italija ( Padova, Pisa, Asissi, Rim , Pompeji , Neapelj , Capri , Pisa) turistično, sam s Kompasom.
14.) 1977. Munchen, strokovna ekskurzija za konverzacijo nemškega jezika. Bili smo gostje Bavarske vlade, po četrtem nadaljevalnem tečaju nemščine. DU Tomo Brejc Kranj. Štiri dni v maju. Obisk operne predstave , olimpijskega štadiona…
- a) 1978. Grčija ( Olimp ) s PD Iskra, Meteore.
15.) 1979. Makedonija od 26. 4. do 5. 5. 1979. ( jamarska odprava DZRJ Kranj )
16.) 1979. Od 20. 7. do 28. 7. 1979. Italija – Švica vodil žepno odpravo planinske sekcije Planika Zermat in okolica, Alalinhorn, Difurspitze, z Rotar Stanetom.
17.) 1979. Poljska Zakopani od 1. – 6. 10. 1979. Mednarodna konferenca o jamarskem reševanju. Udeleženca Preisinger Davo in Korenčan Zvone.
18.) 1980. Jamarska odprava na Čehoslovaško. Od 26. 4. do 4. 5. 1980. Kranj, Leoben, Lienz, Češke Budjevice, Praga, Brno , Rožnjava, Bratislava,Dunaj, Kranj. Skupaj 2742km. Ogled turističnih jam v Moravskem krasu. Spremljali so nas Slovaški jamarji. Miro Hujdič Jozef Nagi…
19.) 1980 . Planinski izlet v gorski masiv Prenj, Hercegovina. Od 19. do 22. 6. 198o. Kranj, Karlovac, Bihač, Jajce, Maklen, Prozor, Jablanica, Boračka draga, 4h do koče Jezerce 1600m. Na najvišji vrh Prenja Zelena glavica 2155m. Spanje v koči Jezerce, drugi dan prečenje masiva Prenja, in to Veliki Prenj 1916m, v kanjon Neretve do kraja Aleksin, in avtobus do Jablanice. Soteska Diva, Gabrovica v Čvrsnici in Drvar, Bihač, Karlovac Kranj.
20.) 1981. PD Iskra Planinski izlet v Bosno in Črno goro od 13. 6. Do 21. 6. 1981. Kranj, Sarajevo, Foča, Maglič 2386m, Nikšič, Žabljak, Durmitor, Bobotov Kuk 2522m, Titograd, Kotor, Dubrovnik Kranj.
21.) 1981. Od 14. 7. do 20. 7. 1981. Žepna odprava planinske sekcije Planika Kranj cilj vzpon na Breithorn in Mont Blanc. Šest članov in dva vodnika. Vodila Preisinger Davo in Ručigaj Marjan. Ostali ude
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Mateja Gaber je lektorica na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, kjer z nemškim jezikom in kulturo spoznava predvsem študente primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Čeprav jo zanimajo najrazličnejše umetnostne zvrsti, stili in obdobja - od rock glasbe pa do klasičnega baleta in gledališča - že od svojega odraščanja v Prekmurju posebno naklonjenost goji do nemškega srednjega veka, še posebej do takratne viteške lirike. Če se je torej velik del svojega življenja potapljala v razkošje nekega povsem drugega časa, polnega princev in princes, pa njeno življenje močno zaznamuje tudi ljubezen do lepega in razkošja nasploh: pa naj gre za parfume in obleke, najrazličnejša umetniška dela ali pa velike pustne zabave, ki jih prireja na svojem domu in v katerih lahko - tako kot v fakultetni učilnici - vedno zasede glavno vlogo. O njenem življenju - utrinke iz katerega je nedavno popisala tudi v knjigi Svet, kot iz škatlice vzet - se je z Matejo Gaber za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Gostja oddaje Razkošje v glavi je dokorica Gaja Kos, urednica otroškega in mladinskega leposlovja, literarna kritičarka, pisateljica in prevajalka. V oddaji razkriva, v kakšni kondiciji je slovenska otroška in mladinska književnost; pretresa odgovornost urednikov, pisateljev in staršev pri vzgoji mladih bralcev; ter pojasnjuje, kako se v vlogi pisateljice prepušča drugim uredniškim rokam.
Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo na beneškem nienalu, ki bo na ogled od 20. maja do 26. novembra letos, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti, to so Matic Vrabič, Eva Gusel in Maša Mertelj, in Vidic Grohar Arhitekti, to sta Jure Grohar in Anja Vidic. Osrednja tema letošnjega arhitekturnega bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko, je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je poudarila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa in skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznovrstne in inkluzivne družbe. Z Juretom Groharjem se je za današnjo oddajo Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž
Gostja oddaje je doktorica Uršula Lipovec Čebron, predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, profesorica in raziskovalka na področjih medicinske antropologije in antropologije migracij ter aktivistka, ki že desetletja daje glas marginaliziranim družbenim skupinam.
Arhitekt in borec za zaščito kulturne dediščine je svoje življenje preživel »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih.«
Družina dr. Marije Mojce Terčelj izvira iz Vipavske doline, iz Zapuž pri Ajdovščini. Tam je tudi preživela svoje najzgodnejše življenjsko obdobje. Njena mama pa prihaja iz Štajerske. Družina Terčelj se je pozneje preselila v Ljubljano. Dr. Marija Mojca Terčelj zato ni omejena z lokalno pripadnostjo, je Slovenka, po duši in svojem alter egu pa bolj Mehičanka kot Ljubljančanka. Študirala je na filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za etnologijo, ki je bila njen glavni predmet, drugi pa je bila filozofija. Za študij etnologije se je odločila že zelo zgodaj, ga tudi dokončala, vmes pa je veliko potovala. Ob vpisu na etnologijo si je namreč zadala cilj, da bo preučevala neevropske kulture. Najprej je želela preučevati afriške, vendar se je to pozneje spremenilo. Že kot študentka je namreč odšla na enoletno študijsko potovanje, ki ga je sama organizirala, v Peru, Bolivijo in Brazilijo. Nato se je odločila, da bo podiplomski študij nadaljevala v Latinski Ameriki, čeprav je bilo težko dobiti štipendijo. Dr. Marija Mojca Terčelj bo gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in ustvarjalec stripa. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. Mednarodno so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim Guardian, Le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in stripar. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim, the Guardian, le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa den Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica učbenikov za slovenski jezik. V oddaji razgrinja, kako vanjo 'vstopi zgodba'; pojasnjuje, kako je za dobro pedagoško delo treba 'žareti'; ter ovrednoti prispevek njene družine k njenemu pisateljskem delu.
Ob koncu osnovne šole si vsakdo začrta svojo življenjsko pot oziroma se odloči, ali bo nadaljeval šolanje, študiral ali pa si bo poiskal zaposlitev. Pomembno vlogo ima pri nekaterih tudi to, kar počnejo njegovi starši. Maks Merela je tako sledil očetovim stopinjam, saj je imel njegov oče doma manjšo mizarsko delavnico, kjer se je Maks zaljubil v les. Poleg tega je oče delal v podjetju LIP Radomlje, kjer so izdelovali masivno pohištvo. Maks je po tej poti dobil tudi štipendijo in je potem nadaljeval šolanje na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Tam so bili tako odlična ekipa dijakov, se spominja Maks, da so se skupaj odločili, da bodo nadaljevali študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer lesarstvo. Ker je bil štipendist podjetja LIP Radomlje, se je po diplomi zaposlil v tem podjetju, kjer je po letu dni pripravništva pridobil status mladega raziskovalca iz gospodarstva. Po doktorskem študiju se je zaposlil na Biotehniški fakulteti. Izredni profesor dr. Maks Merela je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti.
»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.
Ko je leta 1969 začel službovati kot profesor zgodovine in geografije na tedanji Srednji ekonomski šoli v Mariboru je bil manj kot desetletje starejši od svojih dijakinj in dijakov. Danes, ko jih šteje 80, je predsednik Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru in gost Razkošja v glavi. Profesor Aleš Arih iz Maribora. Preteklost in potovanja ga zanimata, odkar ve zase, zato odločitev za študij ni bila težka. Pedagoški poklic pa je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zamenjal za delo pri tedanjem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Tam in tedaj se je prvič srečal s tematiko, ki mu danes več kot le izpolnjuje čas. S člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra skrbi za ohranjanje spomina na čase, ki so mimo in na ljudi, ki jih že dolgo ni več. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.
Tine Schein je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Po izobrazbi je sicer arheolog, bil pa je eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to z ekipo tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.
Gost oddaje Razkošje v glavi je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Tine Schein, po izobrazbi sicer arheolog, je bil eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.
Saj je res dolgo živel v tujini, a je vseeno malce presenetljivo slišati avtorja najbolj uspešnega romana sodobne slovenske književnosti priznati: »Še danes se lažje izražam v angleščini kakor v slovenščini.«
»Belo palico imam zato, da vas opozorim na svojo slepoto, in ne sebe na vašo!« »Celo v slepoti je lahko svet barvit, le pobarvati ga moraš sam.« Aforizma sta iz knjige Črna svila z raskavo obrobo – Aforizmi o slepoti, ki jo je napisal Valter Čučkovič. Ob današnjem mednarodnem dnevu bele palice smo v oddajo Razkošje v glavi povabili slepega pesnika in aforista Valterja Čučkoviča, ki se predstavlja z obširnim literarnim opusom. O njegovem življenju in ustvarjanju se je z njim pogovarjala novinarka Petra Medved.
Neveljaven email naslov