Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorenjska korenina
Življenje Davorina Preisingerja je zaznamovala predvsem narava, tako gore, jame kot tudi minerali in fosili. Zelo pomemben del so bila, in so še, popotovanja, kot recimo prečenje Sahare s starim land roverjem, ali pa potovanje iz Kranja na Kitajsko. Sam se težko odloči, kaj bi dal na prvo mesto, vsak doživljaj ali področje sta prinesla neko bogato izkušnjo ali spomine.
Kot pove, so velik del njegovega življenja zaznamovale jame. Z jamarstvom se je prvič srečal konec 50 let prejšnjega stoletja, ko je na vrhu Grintovca srečal Tomaža Planino. Ta je bil jamar v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana Matica in je na Davorinovo opombo, da je visokogorska narava nekaj izjemnega, odvrnil, da je v kraških jamah prav tako lepo.
Nekaj mesecev po srečanju s Tomažem Planino se je Davorin skupaj z alpinističnim tovarišem Milanom Valantom in nekaterimi drugimi spustil v Brezno na Jamah na Jelovici. Nato je obiskal še eno jamo in tako se je začela njegova jamarska zgodba, ki traja še danes. V svoj dnevnik je takrat zapisal:
12.4. 1959. Prvič v jame.
Za spremembo sva se z Milanom Valantom, občasnim alpinističnim soplezalcem domenila, da se enkrat podava v brezna. Rečeno, storjeno, sva se dobila na postaji v Radovljici. Z nama so šli še trije Milanovi, in sedaj tudi moji prijatelji. Najprej smo se lotili Brezna na jamah. Ljudje so o njem širili precej grozne stvari, toda ni bilo nič hudega. Najprej je bilo deset metrov brezna, potem pa se je po deset metrih rova končala vsa grozota. Rova je bilo namreč konec. Da rova je bilo konec, mi pa še nismo zaključili svojega dela. Odšli smo še v Častitljivo jamo. Za konec dneva sva z Milanom plezala v skalah pri Breznici. Tak trening je zelo koristen.
18.11. 1961. Križna jama pri Ložu
Ponudila se mi je ugodna prilika, da si ogledam eno najlepših Slovenskih jam. Prijatelj Tomaž Planina je zbral žepno odpravo v Križno jamo. Z avtobusom smo v petek zvečer krenili iz Ljubljane. Preko Polževega smo se peljali proti Cerkniškemu jezeru. Na Bloški Polici smo se ustavili v gostilni, in ker niso imeli tujskih sob smo v spalnih vrečah prespali v hlevu. Okrog šeste zjutraj smo peš krenili proti Križni jami. Nekaj časa je bila jama suha, in zelo velika. Karbidarice, s katerimi smo si svetili, niso osvetlile stropa jame. Prišli smo do jezera, na katerega bregu sta bila dva stara, lesena čolnička. Najprej smo jih morali zakrpati, s cunjami in pločevino razrezanih konzerv. To nam je vzelo debelo uro časa, in šele potem smo zaveslali v temo. V čolnu je bilo prostora za dva klečeča moža, in nahrbtnik v sredini. Prvi je v roki držal obe karbidki, in svetil pred seboj kot avtomobilska žarometa, drugi je zadaj veslal. Tomaž in Viktor sta bila posadka prvega, Bogo pa je bil v drugem z menoj. Čez majhno jezero smo prišli do kopnega. Čolne smo nekaj časa nesli, da smo zopet prišli do vode. Skozi ozek predor smo prišli do Drugega jezera. To se je še velikokrat ponovilo, da smo malo veslali, in malo nosili čolne. Šli smo mimo dveh lepih kapnikov, ki skupaj tvorita otoček, imenovan Piratska ladja. Naprej mimo Otoka, Suhega rova, Matjaževega rova, do Kalvarije. Tu smo morali malo dlje nesti čolne. Kalvarija je manjši griček v jami, ves posut z kapniki raznih oblik. Od tu naprej smo morali skozi pasažo. To je zelo ozek prehod, skozi katerega smo morali leže, v čolnu. Prišli smo do Križne gore. Tu je potrebno dlje časa, zelo visoko nesti čoln, zato smo napredovali samo z enim, in se prepeljevali. Po nekaj jezercih smo prišli do Kamrice, kjer se jama konča. Nekaj deset metrov pred koncem smo se povzpeli na Kristalno goro. Na njej je veliko izredno lepih in velikih kapnikov. Med njimi je eden v obliki križa, drugi pa se vzpenjajo visoko proti stropu dvorane. Vrnili smo se po isti poti. V jami smo se zadrževali štiriindvajset ur. Pošteno smo bili zbiti. Lepote podzemlja je težko opisati, saj je bilo vsega kar preveč za en dan. Zunaj je zmrzovalo, in ker smo bili pošteno mokri, in preznojeni, so nam pajaci v celoti zmrznili. Kot strašila smo se privlekli do hleva in se vrgli na seno. Posebno problematično je bilo slačenje zmrznjene opreme. Tega garanja in lepot obenem sem se v življenju že nič kolikokrat z veseljem spomnil.
/ Iz dnevniških zapisov, Davorin Preisinger/
Davorin Preisinger še vedno deluje v Društvu za raziskovanje jam Kranj, ki je leta 2014 praznovalo 60-letnico delovanja. Ob tem so izdali poseben zbornik. Pri zbiranju gradiva zanj pa je sodeloval tudi Davo.
Kot pravi, je šestdeset let doba, ki jo je treba zabeležiti, zato so dobro leto pred jubilejem že zbirali gradivo, podatke in fotografije o delovanju društva. Tako je nastal zbornik, ki bo opomin poznejšim rodovom, da niso oni tisti, ki so začeli z jamarstvom, ampak so to počele že številne generacije pred njimi. Jamarstvo ima v Sloveniji tradicijo od 1889 leta, ko so v Postojni ustanovili prvo jamarsko društvo Anthron.
Davorin in njegova generacija so začeli raziskovati jame še s pomočjo lestvic, potem so prešli na vrvno tehniko. Takrat je bilo veliko težav pri nabavi opreme, vse so morali izdelati sami, kupovanje v tujini je bilo predrago.
Davorin je bil orodjar, strojni tehnik in nato inženir in zato je marsikateri kos opreme izdelal sam, na primer kline, vponke, svedrovce. Poleg tega so v Kranju razvili vrvno zavoro, imenovano po Butkoviču, ki je bil njen idejni oče. Pozneje so izdali kar 7 prototipov te zavore in Davorin je enega od njih uporabljal še do pred kratkim. Nato pa ga je na prigovarjanje mlajših jamarjev nadomestil s francosko zavoro Petzl.
Gore so od nekdaj Davova velika ljubezen. Bil je gorski reševalec.
V tistem času so reševali brez pomoči helikopterja, zato so iskali različne rešitve, ena je bila, da bi pri reševanju sodelovali padalci. To je bila ideja in vse je pač treba preizkusiti, da se izkaže, kaj je koristno in kaj ne. Takrat so namreč v gorah reševali "na roke", za to je bilo potrebno več reševalcev, in vse je trajalo dalj časa.
Poleg tega je bilo več trpljenja, saj je bilo treba ponesrečenca nesti na nosilih v dolino, ker helikopterskega prevoza takrat še ni bilo. Zato so si zamislili, da bi organizirali ekipo, ki bi čim hitreje prišla do ponesrečenca, to pa bi lahko storili padalci. Tako bi za skoke s padalom usposobili tri, štiri reševalce, ki bi hitro ponesrečenca oskrbeli in nato počakali na ostale reševalce. To pa se ni obneslo in na srečo ni bilo pri tem nobene nesreče. Na Soriški planini so imeli namreč predstavitveno vajo in skočil je zelo izkušen padalec, ki je imel že več kot 1000 skokov s padalom. Ker je rahlo pihalo, ga je v zraku zaneslo precej daleč stran od kraja domnevnega cilja. To je bil zadosten razlog, da so idejo o padalcih opustili, saj bi se ob močnejšem vetru lahko zgodila hujša nesreča.
Zelo zanimiv del življenja Davorina Preisingerja je bilo njegovo sodelovanje v mirovnih silah na Sinaju leta 1960, tam je bil šest mesecev.
Vojaški rok je služil dve leti.
Bil je voznik in avtomobilski inštruktor. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zbirali prostovoljce iz različnih vojaških enot, ki bi šli kot mirovni vojaki na Sinaj. To naj bi bil kontingent, ki je štel 600 vojakov iz različnih rodov vojske. Za sodelovanje pa so morali prostovoljci prestati zelo težke preizkuse, vaje in podobno. Pripadniki avto-enote so morali voziti po izredno zahtevnem terenu, ki ga še danes ne bi zmogli prevoziti s sodobnimi terenskimi vozili. Take vožnje in pritiska nekateri niso zmogli in so odpadli. Nato so šli Zagreb, tam so se mesec dni učili angleščine. Nazadnje pa je bil zdravniški pregled in spet so šli skozi "sito", tako na primer vojak, ki so mu manjkali trije zobje, ni bil izbran. Sledila je vrsta cepljenj, vse v enem dnevu, in reakcije na cepiva so bile tako hude, da so tudi tu številni odpadli.
Izbrani so nato z ladjo Jugoslavija odpluli v Port Said in nato na Sinaj. V Al Arišu so imeli glavni tabor in ker sta se jugoslovanski predsednik Tito in egiptovski Naser zelo dobro razumela, so Jugoslovane sprejeli odprtih rok in tako so imeli svoje nadzorne točke po celotnem Sinaju. Tam so potem vzdrževali patrolne steze.
Davorin je vozil tovornjak, cisterno z vodo, ki jo je prevažal iz arteškega studenca na postojanke, oddaljene do 150 km. Vodo je dajal tudi beduinom, ki so stali ob cesti.
Davorin se je leta 1999 kot prvi zasebni zbiralec odzval na vabilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije in razstavili svojo zbirko mineralov in fosilov. Na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije so zapisali:
"MIOCENSKI FOSILI TUNJIŠKEGA GRIČEVJA IZ ZBIRKE DAVORINA PREISINGERJA
Poleg omenjene je Davorin sodeloval še na kakih 60 razstavah fosilov in mineralov. Med drugimi je imel veliko samostojno razstavo: Kamnine in okamnine Slovenije in sveta, v avli mestne občine Kranj januarja 2002. Tam je razstavljal svojo zbirko v 25 vitrinah. To razstavo si je zapomnil, ker je imel zelo veliko dela z odbiranjem primerkov, napisnimi listki in samo postavitvijo, ter celotno organizacijo.
26.1. 2012 Rudnik na kmetiji Slapšak, v vasi Pradež blizu Laškega, in tudi muzeja v Laškem. Z Matijem Križnarjem.
To je bil zelo star rudnik svinca in baje srebra. Domačini so rov odkopali, ga priredili za turistični obisk. V sredini rudnika imajo tudi vodno zajetje za svoj vodovod. Za rezervoar uporabljajo kar z vodo zaliti jašek v rovu, zelo zanimivo.
/Iz dnevniških zapiskov, Davorin Preisinger/
Prvi fosil je dobil pod Prestreljnikom leta 1964, ko je skupaj z drugimi jamarji raziskoval na Kaninu. Takrat tam še ni bilo žičnice, zato so morali vso opremo za raziskovanja jam, ki so trajala tudi do 10 dni, prenašati v nahrbtniku. Ti so tehtali od 35 do 40 kilogramov in ko je tako skrčen pod težo hodil, je na tleh opazil poseben kamen. Tega je nato pokazal Juriju Kunaverju, ki mu je povedal, da je to fosil polža. Ker je šlo za res lep primerek jedra fosila, ga je spravil in nato je začel čez nekaj let, ko ni bil več v prvih jamarskih raziskovalnih vrstah, fosile in minerale tudi bolj zavzeto zbirati. Takrat namreč ni bil več tako imenovani "špičak", to je izraz za najbolj kondicijsko in raziskovalno usposobljene jamarje, ki prvi odkrivajo nove jame, zato se je začel zanimati tudi za druge zadeve v jamah in to so bili minerali in fosili. Zbirka se je skozi leta zelo razširila, v njej so zelo redki primerki, rakovice in recimo navtilusi.
Nato se je odzval na pobudo Prirodoslovnega muzeja, da naj razstavi vse, kar je zbral in tega se je nabralo za celo dvorano. Takrat je bila to prva razstava amaterja, imenovala pa se je Fosili z Tunjiškega gričevja. S tem so tudi ostali zbiralci dobili nekakšno priznanje, začeli so jih upoštevati in sprejemati in to odlično sodelovanje traja še danes. Sad tega je bila knjiga Mineralno bogastvo Slovenije, kjer so obdelali čez 100 nahajališč fosilov.
Odmevna razstava je bila tudi v takoimenovanem "podzemlju Kranja", v rovih pod starim mestnim jedrom Kranja.
Posebno zanimivo področje njegovih raziskovanj pa so opuščeni rudniki v Sloveniji, o teh je Davorin izdal knjigo.
Jame so za jamarje svete, iz njih se nič ne odnaša, razen fotografij, rudniki pa so nekaj povsem drugega, predvsem tisti, kjer se nahajajo kovinskih minerali in jih je v Sloveniji več 100. Tam najdemo tudi sledi različnih kovin, to pa je za zbiratelje zanimivo.
Vendar pa se rudniki stalno podirajo, recimo posavske gube, kjer je veliko mineralov. Tam se recimo zgodi, da ko se v določen opuščen rudnik ali rudniški rov vrneš čez nekaj mesecev, prehod ni več mogoč, da ga je medtem zasulo. Najbolj žalostno je, ko tako izgine vhod v rudnik. Tak primer je bil Počivalnik nad Tržičem. Tam so najprej naleteli na zasut vhod in čez 15 let, ko se je vrnil na to lokacijo, je opazil nad vhodom manjšo razpoko. To so potem jamarji razširili in vstopili v rudnik oziroma v rov, ki je dolg 70 m.
Deluje v dveh društvih, v jamarskem in v društvu ljubiteljev mineralov. Kaj meni o delovanju takih društev?
Po njegovem v vsaki taki organizaciji pride do vzponov in padcev. Gre za sinusoido, enkrat gre bolje, drugič slabše, generacije se menjajo, vmes so različni ljudje. Eni so zagnani, drugi nergajo in podobno. Vendar se z vztrajnim delom doseže rezultate. V Kranju so imeli leta 2000 hude težave in jamarsko društvo se je razdelilo na dva dela. Na tiste, ki so želeli bolj turizem in druge, ki so hoteli raziskovati jame. To jedro je ostalo in Davorin je z njim zelo zadovoljen. Lani so oddali zapisnike za 50 novih jam. Treba je delati, doda, po razkolu jih je namreč ostalo 5-6, lani pa jih je na raziskovalni akciji v Bisernem breznu na Jelovici sodelovalo 16. Poleg dela pa je treba biti potrpežljiv, saj je v društvu vsak dobrodošel. Če ni za ekstremno raziskovanje pa lahko ureja druge zadeve v društvu, ki so prav tako nujne za dobro delovanje take organizacije.
Kako gleda na to svoje zares pestro življenje? Davorin je s svojim življenjem in potjo zadovoljen. Saj so vzponi in padci, ko se življenje postavi pokonci, recimo ob smrti bližnjih. Vendar pa človek ne sme obupati, življenje gre naprej, dokler gre. Skrbeti je treba za kondicijo tudi "podstrešja", treba je razmišljati pozitivno. Nekaj let nazaj sta se o tem pogovarjala s prijateljem in ta je rekel, da bi bil rad še enkrat mlad. Davorin pa si tega ne želi, preveč je pretrpel, preveč "se je nagaral". Pravilno je, da se rodiš, delaš, živiš in v pokoju poskrbiš zase, z aktivnostmi, dokler gre, nato pa se posloviš. Vse to je edino pravilno in pravično, ker drugače bi nekateri tudi to končno resnico in pravico izkoristili in bi večno živeli, tisti brez bogastva pa bi hitro končali svojo pot. Sicer pa je Davorin še vedno dejaven tudi kot jamar, saj enkrat letno, skupaj z ekipo registrira vsaj eno novo jamo, sodeluje pa tudi pri različnih drugih akcijah jamarskega društva.
Davorinova potepanja po svetu
1.) 1959. Italija - Francija julij 1959 ( Materhorn , Mont Blanc ) 21 dni , z vlakom vso hrano s seboj. Dent Hernes, prečenje gr. Rosch For Monterosa Difur špice, Materhorn, Mont Blanc. Odprava alpinističnega odseka P.D. Kranj.Udeleženci: Žvokelj Jože,Jamnik Peter,Gašperlin Franc,Grilc Vinko, Jeranko Rado in Davo Preisinger.
2.) 1960. Egipt ( UNEF ) šest mesecev kot vojak Jugoslavije, na Sinaju, meji med Egiptom in Izraelom. El Ariš, El Huseima, El Kuntila, Ras El Nagib. Od novembra 1960 do aprila 1961.
3.) 1962. Turčija ( Carigrad ) s starim DKV jem Tinko, Cilka, in Marta.
- ) 1963 Grčija ( Atene Korint ) sindikalni izlet s Projektivnim podjetjem.
5.) 1964. Italija žepna odprava s Planinskim društvom Kranj Marmolada Ortler september. Keše, Jamnik P. Zajc Janez, Davo plezali jugovzhodni greben, ostali po normalni poti.
6.) 1966 Avstrija Italija Salzburg, Innsbruck, Cortina, Dolomiti Južna Tirolska.
7.) 1967 Italija, Francija, Švica. Strokovna ekskurzija Projektivnega podjetja Kranj. Kranj, Milano, Kormoyer, Chamonix, Grenobel, ogled gradnje objektov za zimsko olimpijado, Morzine, Ženeva, Martini, Domodosola, Stresa, Lago Maggiore, Lago di Garda, Verona Kranj.
8.) 1968 Od 7. 9. do 9. 9. 1968. Obisk taborišča Dachau, z očetom, ki je bil tam zaprt od marca 1942 do osvoboditve, in starejšim bratom Oskarjem.
9.) 1969 Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg . 26. 4. 1969. do 3. 5. 1969. Munchen, Koln, Amsterdam, Keukenhof,Antwerpen, Bruxseles, Luksemburg in Innsbruck.
10.) 1970 Rusija ( Moskva - Leningrad ) turistična. Ferjalni savez Jugoslavije z vlakom iz Beograda. Beograd, Budimpešta, Lvov, Kiev, Moskva. Nato iz Moskve v svoji organizaciji za dva dni v Leningrad, z vlakom Hitra strela. Od 22.4. do 1. 5. 1970. Sama s Cilko.
11.) 1972. Maroko ( Tubkal ) z avionom do Casablance nato z najetim avtobusom do Marakeša in na vrh Tubkala 4167 m .Organiziral Herlec Roman, sam kot spremljevalec gorski reševalec.
12.) 1973( 1975 ). Tunis ( dopust ) z družino Cilka in Saša.
13.) 1974. Italija ( Padova, Pisa, Asissi, Rim , Pompeji , Neapelj , Capri , Pisa) turistično, sam s Kompasom.
14.) 1977. Munchen, strokovna ekskurzija za konverzacijo nemškega jezika. Bili smo gostje Bavarske vlade, po četrtem nadaljevalnem tečaju nemščine. DU Tomo Brejc Kranj. Štiri dni v maju. Obisk operne predstave , olimpijskega štadiona…
- a) 1978. Grčija ( Olimp ) s PD Iskra, Meteore.
15.) 1979. Makedonija od 26. 4. do 5. 5. 1979. ( jamarska odprava DZRJ Kranj )
16.) 1979. Od 20. 7. do 28. 7. 1979. Italija – Švica vodil žepno odpravo planinske sekcije Planika Zermat in okolica, Alalinhorn, Difurspitze, z Rotar Stanetom.
17.) 1979. Poljska Zakopani od 1. – 6. 10. 1979. Mednarodna konferenca o jamarskem reševanju. Udeleženca Preisinger Davo in Korenčan Zvone.
18.) 1980. Jamarska odprava na Čehoslovaško. Od 26. 4. do 4. 5. 1980. Kranj, Leoben, Lienz, Češke Budjevice, Praga, Brno , Rožnjava, Bratislava,Dunaj, Kranj. Skupaj 2742km. Ogled turističnih jam v Moravskem krasu. Spremljali so nas Slovaški jamarji. Miro Hujdič Jozef Nagi…
19.) 1980 . Planinski izlet v gorski masiv Prenj, Hercegovina. Od 19. do 22. 6. 198o. Kranj, Karlovac, Bihač, Jajce, Maklen, Prozor, Jablanica, Boračka draga, 4h do koče Jezerce 1600m. Na najvišji vrh Prenja Zelena glavica 2155m. Spanje v koči Jezerce, drugi dan prečenje masiva Prenja, in to Veliki Prenj 1916m, v kanjon Neretve do kraja Aleksin, in avtobus do Jablanice. Soteska Diva, Gabrovica v Čvrsnici in Drvar, Bihač, Karlovac Kranj.
20.) 1981. PD Iskra Planinski izlet v Bosno in Črno goro od 13. 6. Do 21. 6. 1981. Kranj, Sarajevo, Foča, Maglič 2386m, Nikšič, Žabljak, Durmitor, Bobotov Kuk 2522m, Titograd, Kotor, Dubrovnik Kranj.
21.) 1981. Od 14. 7. do 20. 7. 1981. Žepna odprava planinske sekcije Planika Kranj cilj vzpon na Breithorn in Mont Blanc. Šest članov in dva vodnika. Vodila Preisinger Davo in Ručigaj Marjan. Ostali ude
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gorenjska korenina
Življenje Davorina Preisingerja je zaznamovala predvsem narava, tako gore, jame kot tudi minerali in fosili. Zelo pomemben del so bila, in so še, popotovanja, kot recimo prečenje Sahare s starim land roverjem, ali pa potovanje iz Kranja na Kitajsko. Sam se težko odloči, kaj bi dal na prvo mesto, vsak doživljaj ali področje sta prinesla neko bogato izkušnjo ali spomine.
Kot pove, so velik del njegovega življenja zaznamovale jame. Z jamarstvom se je prvič srečal konec 50 let prejšnjega stoletja, ko je na vrhu Grintovca srečal Tomaža Planino. Ta je bil jamar v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana Matica in je na Davorinovo opombo, da je visokogorska narava nekaj izjemnega, odvrnil, da je v kraških jamah prav tako lepo.
Nekaj mesecev po srečanju s Tomažem Planino se je Davorin skupaj z alpinističnim tovarišem Milanom Valantom in nekaterimi drugimi spustil v Brezno na Jamah na Jelovici. Nato je obiskal še eno jamo in tako se je začela njegova jamarska zgodba, ki traja še danes. V svoj dnevnik je takrat zapisal:
12.4. 1959. Prvič v jame.
Za spremembo sva se z Milanom Valantom, občasnim alpinističnim soplezalcem domenila, da se enkrat podava v brezna. Rečeno, storjeno, sva se dobila na postaji v Radovljici. Z nama so šli še trije Milanovi, in sedaj tudi moji prijatelji. Najprej smo se lotili Brezna na jamah. Ljudje so o njem širili precej grozne stvari, toda ni bilo nič hudega. Najprej je bilo deset metrov brezna, potem pa se je po deset metrih rova končala vsa grozota. Rova je bilo namreč konec. Da rova je bilo konec, mi pa še nismo zaključili svojega dela. Odšli smo še v Častitljivo jamo. Za konec dneva sva z Milanom plezala v skalah pri Breznici. Tak trening je zelo koristen.
18.11. 1961. Križna jama pri Ložu
Ponudila se mi je ugodna prilika, da si ogledam eno najlepših Slovenskih jam. Prijatelj Tomaž Planina je zbral žepno odpravo v Križno jamo. Z avtobusom smo v petek zvečer krenili iz Ljubljane. Preko Polževega smo se peljali proti Cerkniškemu jezeru. Na Bloški Polici smo se ustavili v gostilni, in ker niso imeli tujskih sob smo v spalnih vrečah prespali v hlevu. Okrog šeste zjutraj smo peš krenili proti Križni jami. Nekaj časa je bila jama suha, in zelo velika. Karbidarice, s katerimi smo si svetili, niso osvetlile stropa jame. Prišli smo do jezera, na katerega bregu sta bila dva stara, lesena čolnička. Najprej smo jih morali zakrpati, s cunjami in pločevino razrezanih konzerv. To nam je vzelo debelo uro časa, in šele potem smo zaveslali v temo. V čolnu je bilo prostora za dva klečeča moža, in nahrbtnik v sredini. Prvi je v roki držal obe karbidki, in svetil pred seboj kot avtomobilska žarometa, drugi je zadaj veslal. Tomaž in Viktor sta bila posadka prvega, Bogo pa je bil v drugem z menoj. Čez majhno jezero smo prišli do kopnega. Čolne smo nekaj časa nesli, da smo zopet prišli do vode. Skozi ozek predor smo prišli do Drugega jezera. To se je še velikokrat ponovilo, da smo malo veslali, in malo nosili čolne. Šli smo mimo dveh lepih kapnikov, ki skupaj tvorita otoček, imenovan Piratska ladja. Naprej mimo Otoka, Suhega rova, Matjaževega rova, do Kalvarije. Tu smo morali malo dlje nesti čolne. Kalvarija je manjši griček v jami, ves posut z kapniki raznih oblik. Od tu naprej smo morali skozi pasažo. To je zelo ozek prehod, skozi katerega smo morali leže, v čolnu. Prišli smo do Križne gore. Tu je potrebno dlje časa, zelo visoko nesti čoln, zato smo napredovali samo z enim, in se prepeljevali. Po nekaj jezercih smo prišli do Kamrice, kjer se jama konča. Nekaj deset metrov pred koncem smo se povzpeli na Kristalno goro. Na njej je veliko izredno lepih in velikih kapnikov. Med njimi je eden v obliki križa, drugi pa se vzpenjajo visoko proti stropu dvorane. Vrnili smo se po isti poti. V jami smo se zadrževali štiriindvajset ur. Pošteno smo bili zbiti. Lepote podzemlja je težko opisati, saj je bilo vsega kar preveč za en dan. Zunaj je zmrzovalo, in ker smo bili pošteno mokri, in preznojeni, so nam pajaci v celoti zmrznili. Kot strašila smo se privlekli do hleva in se vrgli na seno. Posebno problematično je bilo slačenje zmrznjene opreme. Tega garanja in lepot obenem sem se v življenju že nič kolikokrat z veseljem spomnil.
/ Iz dnevniških zapisov, Davorin Preisinger/
Davorin Preisinger še vedno deluje v Društvu za raziskovanje jam Kranj, ki je leta 2014 praznovalo 60-letnico delovanja. Ob tem so izdali poseben zbornik. Pri zbiranju gradiva zanj pa je sodeloval tudi Davo.
Kot pravi, je šestdeset let doba, ki jo je treba zabeležiti, zato so dobro leto pred jubilejem že zbirali gradivo, podatke in fotografije o delovanju društva. Tako je nastal zbornik, ki bo opomin poznejšim rodovom, da niso oni tisti, ki so začeli z jamarstvom, ampak so to počele že številne generacije pred njimi. Jamarstvo ima v Sloveniji tradicijo od 1889 leta, ko so v Postojni ustanovili prvo jamarsko društvo Anthron.
Davorin in njegova generacija so začeli raziskovati jame še s pomočjo lestvic, potem so prešli na vrvno tehniko. Takrat je bilo veliko težav pri nabavi opreme, vse so morali izdelati sami, kupovanje v tujini je bilo predrago.
Davorin je bil orodjar, strojni tehnik in nato inženir in zato je marsikateri kos opreme izdelal sam, na primer kline, vponke, svedrovce. Poleg tega so v Kranju razvili vrvno zavoro, imenovano po Butkoviču, ki je bil njen idejni oče. Pozneje so izdali kar 7 prototipov te zavore in Davorin je enega od njih uporabljal še do pred kratkim. Nato pa ga je na prigovarjanje mlajših jamarjev nadomestil s francosko zavoro Petzl.
Gore so od nekdaj Davova velika ljubezen. Bil je gorski reševalec.
V tistem času so reševali brez pomoči helikopterja, zato so iskali različne rešitve, ena je bila, da bi pri reševanju sodelovali padalci. To je bila ideja in vse je pač treba preizkusiti, da se izkaže, kaj je koristno in kaj ne. Takrat so namreč v gorah reševali "na roke", za to je bilo potrebno več reševalcev, in vse je trajalo dalj časa.
Poleg tega je bilo več trpljenja, saj je bilo treba ponesrečenca nesti na nosilih v dolino, ker helikopterskega prevoza takrat še ni bilo. Zato so si zamislili, da bi organizirali ekipo, ki bi čim hitreje prišla do ponesrečenca, to pa bi lahko storili padalci. Tako bi za skoke s padalom usposobili tri, štiri reševalce, ki bi hitro ponesrečenca oskrbeli in nato počakali na ostale reševalce. To pa se ni obneslo in na srečo ni bilo pri tem nobene nesreče. Na Soriški planini so imeli namreč predstavitveno vajo in skočil je zelo izkušen padalec, ki je imel že več kot 1000 skokov s padalom. Ker je rahlo pihalo, ga je v zraku zaneslo precej daleč stran od kraja domnevnega cilja. To je bil zadosten razlog, da so idejo o padalcih opustili, saj bi se ob močnejšem vetru lahko zgodila hujša nesreča.
Zelo zanimiv del življenja Davorina Preisingerja je bilo njegovo sodelovanje v mirovnih silah na Sinaju leta 1960, tam je bil šest mesecev.
Vojaški rok je služil dve leti.
Bil je voznik in avtomobilski inštruktor. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zbirali prostovoljce iz različnih vojaških enot, ki bi šli kot mirovni vojaki na Sinaj. To naj bi bil kontingent, ki je štel 600 vojakov iz različnih rodov vojske. Za sodelovanje pa so morali prostovoljci prestati zelo težke preizkuse, vaje in podobno. Pripadniki avto-enote so morali voziti po izredno zahtevnem terenu, ki ga še danes ne bi zmogli prevoziti s sodobnimi terenskimi vozili. Take vožnje in pritiska nekateri niso zmogli in so odpadli. Nato so šli Zagreb, tam so se mesec dni učili angleščine. Nazadnje pa je bil zdravniški pregled in spet so šli skozi "sito", tako na primer vojak, ki so mu manjkali trije zobje, ni bil izbran. Sledila je vrsta cepljenj, vse v enem dnevu, in reakcije na cepiva so bile tako hude, da so tudi tu številni odpadli.
Izbrani so nato z ladjo Jugoslavija odpluli v Port Said in nato na Sinaj. V Al Arišu so imeli glavni tabor in ker sta se jugoslovanski predsednik Tito in egiptovski Naser zelo dobro razumela, so Jugoslovane sprejeli odprtih rok in tako so imeli svoje nadzorne točke po celotnem Sinaju. Tam so potem vzdrževali patrolne steze.
Davorin je vozil tovornjak, cisterno z vodo, ki jo je prevažal iz arteškega studenca na postojanke, oddaljene do 150 km. Vodo je dajal tudi beduinom, ki so stali ob cesti.
Davorin se je leta 1999 kot prvi zasebni zbiralec odzval na vabilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije in razstavili svojo zbirko mineralov in fosilov. Na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije so zapisali:
"MIOCENSKI FOSILI TUNJIŠKEGA GRIČEVJA IZ ZBIRKE DAVORINA PREISINGERJA
Poleg omenjene je Davorin sodeloval še na kakih 60 razstavah fosilov in mineralov. Med drugimi je imel veliko samostojno razstavo: Kamnine in okamnine Slovenije in sveta, v avli mestne občine Kranj januarja 2002. Tam je razstavljal svojo zbirko v 25 vitrinah. To razstavo si je zapomnil, ker je imel zelo veliko dela z odbiranjem primerkov, napisnimi listki in samo postavitvijo, ter celotno organizacijo.
26.1. 2012 Rudnik na kmetiji Slapšak, v vasi Pradež blizu Laškega, in tudi muzeja v Laškem. Z Matijem Križnarjem.
To je bil zelo star rudnik svinca in baje srebra. Domačini so rov odkopali, ga priredili za turistični obisk. V sredini rudnika imajo tudi vodno zajetje za svoj vodovod. Za rezervoar uporabljajo kar z vodo zaliti jašek v rovu, zelo zanimivo.
/Iz dnevniških zapiskov, Davorin Preisinger/
Prvi fosil je dobil pod Prestreljnikom leta 1964, ko je skupaj z drugimi jamarji raziskoval na Kaninu. Takrat tam še ni bilo žičnice, zato so morali vso opremo za raziskovanja jam, ki so trajala tudi do 10 dni, prenašati v nahrbtniku. Ti so tehtali od 35 do 40 kilogramov in ko je tako skrčen pod težo hodil, je na tleh opazil poseben kamen. Tega je nato pokazal Juriju Kunaverju, ki mu je povedal, da je to fosil polža. Ker je šlo za res lep primerek jedra fosila, ga je spravil in nato je začel čez nekaj let, ko ni bil več v prvih jamarskih raziskovalnih vrstah, fosile in minerale tudi bolj zavzeto zbirati. Takrat namreč ni bil več tako imenovani "špičak", to je izraz za najbolj kondicijsko in raziskovalno usposobljene jamarje, ki prvi odkrivajo nove jame, zato se je začel zanimati tudi za druge zadeve v jamah in to so bili minerali in fosili. Zbirka se je skozi leta zelo razširila, v njej so zelo redki primerki, rakovice in recimo navtilusi.
Nato se je odzval na pobudo Prirodoslovnega muzeja, da naj razstavi vse, kar je zbral in tega se je nabralo za celo dvorano. Takrat je bila to prva razstava amaterja, imenovala pa se je Fosili z Tunjiškega gričevja. S tem so tudi ostali zbiralci dobili nekakšno priznanje, začeli so jih upoštevati in sprejemati in to odlično sodelovanje traja še danes. Sad tega je bila knjiga Mineralno bogastvo Slovenije, kjer so obdelali čez 100 nahajališč fosilov.
Odmevna razstava je bila tudi v takoimenovanem "podzemlju Kranja", v rovih pod starim mestnim jedrom Kranja.
Posebno zanimivo področje njegovih raziskovanj pa so opuščeni rudniki v Sloveniji, o teh je Davorin izdal knjigo.
Jame so za jamarje svete, iz njih se nič ne odnaša, razen fotografij, rudniki pa so nekaj povsem drugega, predvsem tisti, kjer se nahajajo kovinskih minerali in jih je v Sloveniji več 100. Tam najdemo tudi sledi različnih kovin, to pa je za zbiratelje zanimivo.
Vendar pa se rudniki stalno podirajo, recimo posavske gube, kjer je veliko mineralov. Tam se recimo zgodi, da ko se v določen opuščen rudnik ali rudniški rov vrneš čez nekaj mesecev, prehod ni več mogoč, da ga je medtem zasulo. Najbolj žalostno je, ko tako izgine vhod v rudnik. Tak primer je bil Počivalnik nad Tržičem. Tam so najprej naleteli na zasut vhod in čez 15 let, ko se je vrnil na to lokacijo, je opazil nad vhodom manjšo razpoko. To so potem jamarji razširili in vstopili v rudnik oziroma v rov, ki je dolg 70 m.
Deluje v dveh društvih, v jamarskem in v društvu ljubiteljev mineralov. Kaj meni o delovanju takih društev?
Po njegovem v vsaki taki organizaciji pride do vzponov in padcev. Gre za sinusoido, enkrat gre bolje, drugič slabše, generacije se menjajo, vmes so različni ljudje. Eni so zagnani, drugi nergajo in podobno. Vendar se z vztrajnim delom doseže rezultate. V Kranju so imeli leta 2000 hude težave in jamarsko društvo se je razdelilo na dva dela. Na tiste, ki so želeli bolj turizem in druge, ki so hoteli raziskovati jame. To jedro je ostalo in Davorin je z njim zelo zadovoljen. Lani so oddali zapisnike za 50 novih jam. Treba je delati, doda, po razkolu jih je namreč ostalo 5-6, lani pa jih je na raziskovalni akciji v Bisernem breznu na Jelovici sodelovalo 16. Poleg dela pa je treba biti potrpežljiv, saj je v društvu vsak dobrodošel. Če ni za ekstremno raziskovanje pa lahko ureja druge zadeve v društvu, ki so prav tako nujne za dobro delovanje take organizacije.
Kako gleda na to svoje zares pestro življenje? Davorin je s svojim življenjem in potjo zadovoljen. Saj so vzponi in padci, ko se življenje postavi pokonci, recimo ob smrti bližnjih. Vendar pa človek ne sme obupati, življenje gre naprej, dokler gre. Skrbeti je treba za kondicijo tudi "podstrešja", treba je razmišljati pozitivno. Nekaj let nazaj sta se o tem pogovarjala s prijateljem in ta je rekel, da bi bil rad še enkrat mlad. Davorin pa si tega ne želi, preveč je pretrpel, preveč "se je nagaral". Pravilno je, da se rodiš, delaš, živiš in v pokoju poskrbiš zase, z aktivnostmi, dokler gre, nato pa se posloviš. Vse to je edino pravilno in pravično, ker drugače bi nekateri tudi to končno resnico in pravico izkoristili in bi večno živeli, tisti brez bogastva pa bi hitro končali svojo pot. Sicer pa je Davorin še vedno dejaven tudi kot jamar, saj enkrat letno, skupaj z ekipo registrira vsaj eno novo jamo, sodeluje pa tudi pri različnih drugih akcijah jamarskega društva.
Davorinova potepanja po svetu
1.) 1959. Italija - Francija julij 1959 ( Materhorn , Mont Blanc ) 21 dni , z vlakom vso hrano s seboj. Dent Hernes, prečenje gr. Rosch For Monterosa Difur špice, Materhorn, Mont Blanc. Odprava alpinističnega odseka P.D. Kranj.Udeleženci: Žvokelj Jože,Jamnik Peter,Gašperlin Franc,Grilc Vinko, Jeranko Rado in Davo Preisinger.
2.) 1960. Egipt ( UNEF ) šest mesecev kot vojak Jugoslavije, na Sinaju, meji med Egiptom in Izraelom. El Ariš, El Huseima, El Kuntila, Ras El Nagib. Od novembra 1960 do aprila 1961.
3.) 1962. Turčija ( Carigrad ) s starim DKV jem Tinko, Cilka, in Marta.
- ) 1963 Grčija ( Atene Korint ) sindikalni izlet s Projektivnim podjetjem.
5.) 1964. Italija žepna odprava s Planinskim društvom Kranj Marmolada Ortler september. Keše, Jamnik P. Zajc Janez, Davo plezali jugovzhodni greben, ostali po normalni poti.
6.) 1966 Avstrija Italija Salzburg, Innsbruck, Cortina, Dolomiti Južna Tirolska.
7.) 1967 Italija, Francija, Švica. Strokovna ekskurzija Projektivnega podjetja Kranj. Kranj, Milano, Kormoyer, Chamonix, Grenobel, ogled gradnje objektov za zimsko olimpijado, Morzine, Ženeva, Martini, Domodosola, Stresa, Lago Maggiore, Lago di Garda, Verona Kranj.
8.) 1968 Od 7. 9. do 9. 9. 1968. Obisk taborišča Dachau, z očetom, ki je bil tam zaprt od marca 1942 do osvoboditve, in starejšim bratom Oskarjem.
9.) 1969 Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg . 26. 4. 1969. do 3. 5. 1969. Munchen, Koln, Amsterdam, Keukenhof,Antwerpen, Bruxseles, Luksemburg in Innsbruck.
10.) 1970 Rusija ( Moskva - Leningrad ) turistična. Ferjalni savez Jugoslavije z vlakom iz Beograda. Beograd, Budimpešta, Lvov, Kiev, Moskva. Nato iz Moskve v svoji organizaciji za dva dni v Leningrad, z vlakom Hitra strela. Od 22.4. do 1. 5. 1970. Sama s Cilko.
11.) 1972. Maroko ( Tubkal ) z avionom do Casablance nato z najetim avtobusom do Marakeša in na vrh Tubkala 4167 m .Organiziral Herlec Roman, sam kot spremljevalec gorski reševalec.
12.) 1973( 1975 ). Tunis ( dopust ) z družino Cilka in Saša.
13.) 1974. Italija ( Padova, Pisa, Asissi, Rim , Pompeji , Neapelj , Capri , Pisa) turistično, sam s Kompasom.
14.) 1977. Munchen, strokovna ekskurzija za konverzacijo nemškega jezika. Bili smo gostje Bavarske vlade, po četrtem nadaljevalnem tečaju nemščine. DU Tomo Brejc Kranj. Štiri dni v maju. Obisk operne predstave , olimpijskega štadiona…
- a) 1978. Grčija ( Olimp ) s PD Iskra, Meteore.
15.) 1979. Makedonija od 26. 4. do 5. 5. 1979. ( jamarska odprava DZRJ Kranj )
16.) 1979. Od 20. 7. do 28. 7. 1979. Italija – Švica vodil žepno odpravo planinske sekcije Planika Zermat in okolica, Alalinhorn, Difurspitze, z Rotar Stanetom.
17.) 1979. Poljska Zakopani od 1. – 6. 10. 1979. Mednarodna konferenca o jamarskem reševanju. Udeleženca Preisinger Davo in Korenčan Zvone.
18.) 1980. Jamarska odprava na Čehoslovaško. Od 26. 4. do 4. 5. 1980. Kranj, Leoben, Lienz, Češke Budjevice, Praga, Brno , Rožnjava, Bratislava,Dunaj, Kranj. Skupaj 2742km. Ogled turističnih jam v Moravskem krasu. Spremljali so nas Slovaški jamarji. Miro Hujdič Jozef Nagi…
19.) 1980 . Planinski izlet v gorski masiv Prenj, Hercegovina. Od 19. do 22. 6. 198o. Kranj, Karlovac, Bihač, Jajce, Maklen, Prozor, Jablanica, Boračka draga, 4h do koče Jezerce 1600m. Na najvišji vrh Prenja Zelena glavica 2155m. Spanje v koči Jezerce, drugi dan prečenje masiva Prenja, in to Veliki Prenj 1916m, v kanjon Neretve do kraja Aleksin, in avtobus do Jablanice. Soteska Diva, Gabrovica v Čvrsnici in Drvar, Bihač, Karlovac Kranj.
20.) 1981. PD Iskra Planinski izlet v Bosno in Črno goro od 13. 6. Do 21. 6. 1981. Kranj, Sarajevo, Foča, Maglič 2386m, Nikšič, Žabljak, Durmitor, Bobotov Kuk 2522m, Titograd, Kotor, Dubrovnik Kranj.
21.) 1981. Od 14. 7. do 20. 7. 1981. Žepna odprava planinske sekcije Planika Kranj cilj vzpon na Breithorn in Mont Blanc. Šest članov in dva vodnika. Vodila Preisinger Davo in Ručigaj Marjan. Ostali ude
Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več kot osemnajstih letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … Pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici. "Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje," pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi. Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.
Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno sestavljanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek.
Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko. Njegovo poklicno, pedagoško in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let, a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Zdaj ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim – z novim spoznanjem.
Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu.
Boris Grabrijan se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v Velikih Selih pri Adlešičih v Beli krajini. S starši in dvema sestrama je otroštvo preživel v Črnomlju v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto-višješolski študij živinoreje in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je bil tudi inovator. Del njegove poti pa je bil tudi na področju politike. Precej se je angažiral pri ustanovitvi Zveze slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Bil je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo Cirila Smerkolja leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja Krajinskega parka Kolpa. Boris Grabrijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Goran Lisica, bolj znan pod nadimkom Fox, je lastnik in direktor Dallas Records, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem Mars Music prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.
Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici Aleksandri Kornhauser, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Miha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.
Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi, avtor je Milan Trobič.
»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej.« Huberto Široka bo gost v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravil Dušan Berne.
Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura mnogih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, »izumljeno ali digitalizirano« zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, sodobna moramo še dobro odkiti. Dragica Fabjan Andritsakos, z eno besedo – slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine.
Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in v kateri se je nabralo nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.
Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali prav prek arhivskih dokumentov. ________________________________________
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.
Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov