Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naša majhna dežela je svojo identiteto vrednosti našla tudi v kuhinji. Čeprav se zdi, da v svetu kulinarike prevladujejo moški, se je to pri nas pravzaprav zgodilo z ženskami. Sloviti razsvetljenec in jezikoslovec Valentin Vodnik je takole zapisal v svojih Kuharskih bukvah, tiskanih v Ljubljani leta 1799: “Ne le samo navada, ampak tudi spodobnost je, da ženske kuhajo. Žene so skrbnejše za snalažljivost, iz njihovih čednih rok je vse prijetnejše, one se znajo urejnejše obračati, imajo bolj ojster pokus, bistrejši poduh za razločiti, kaj je boljše, kaj zdravejše.”
To potrjuje tudi Katja Kavčič. S svojim življenjem kuharice, gostinke. Z njo se začne nova doba gastronomije na Slovenskem. Vse svoje življenje je posvetila negovanju vipavske kulinarike in jo že pred več kot dobrim desetletjem povzdignila na raven najboljše gostilne v Sloveniji. Tudi njena, Gostilna pri Lojzetu (prvič omenjena leta 1897, ki zdaj že več let domuje na dvorcu Zemono), odkoder izhajajo že tri generacije gostincev iz Dornberka, je usodno povezana z gibanjem Slow food. Avtohtono kulinariko z avtohtonimi sestavinami so pričeli negovati v Dornberku dosti prej, ko je Carlo Petrini leta 1987 v Parizu ustanovil to svetovno gibanje. Tako je bilo decembra 1995 več kot logično, da se je ustanovna večerja slovenskega gibanja Slow Food zgodila pri njih. A naziv prva dama slovenske kulinarike je pri Katji Kavčič mnogo več od strokovnega priznanja. Ona je najprej Človek z veliko začetnico. Ženska, ki ve, da gost v gostilno ne pride zgolj po tisto, kar je na krožniku ali v kozarcu, zato vselej poudarja svojo maksimo, ki jo tudi zares živi: “Jaz sem srečna, ko je gost srečen.” in “Gost postane tvoj človek. ”
In čeprav je gostinstvo poklic, ki ga opravlja s srcem in dušo, cela, vsa, vendarle z nekaj trpkosti prizna, da je tako garaški, da tudi veliko vzame. Precej zdravja. Najbolj pa trpi družina. “V gostilniški družini malokrat začutiš objeme” pravi. Je tudi mama še enega velikega mojstra slovenske kulinarike, chefa Tomaža Kavčiča, ki je svojo mentorico že davno presegel, pravi ponosno. Je tudi sommelierka. Ljubiteljska športna revolverašica. Nesojena gimnastičarka, rokometašica in zobarica. Brez obžalovanj. Z vedenjem, da ji je gostinstvo dalo veliko. Vsaj toliko kot ona njemu.
911 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Naša majhna dežela je svojo identiteto vrednosti našla tudi v kuhinji. Čeprav se zdi, da v svetu kulinarike prevladujejo moški, se je to pri nas pravzaprav zgodilo z ženskami. Sloviti razsvetljenec in jezikoslovec Valentin Vodnik je takole zapisal v svojih Kuharskih bukvah, tiskanih v Ljubljani leta 1799: “Ne le samo navada, ampak tudi spodobnost je, da ženske kuhajo. Žene so skrbnejše za snalažljivost, iz njihovih čednih rok je vse prijetnejše, one se znajo urejnejše obračati, imajo bolj ojster pokus, bistrejši poduh za razločiti, kaj je boljše, kaj zdravejše.”
To potrjuje tudi Katja Kavčič. S svojim življenjem kuharice, gostinke. Z njo se začne nova doba gastronomije na Slovenskem. Vse svoje življenje je posvetila negovanju vipavske kulinarike in jo že pred več kot dobrim desetletjem povzdignila na raven najboljše gostilne v Sloveniji. Tudi njena, Gostilna pri Lojzetu (prvič omenjena leta 1897, ki zdaj že več let domuje na dvorcu Zemono), odkoder izhajajo že tri generacije gostincev iz Dornberka, je usodno povezana z gibanjem Slow food. Avtohtono kulinariko z avtohtonimi sestavinami so pričeli negovati v Dornberku dosti prej, ko je Carlo Petrini leta 1987 v Parizu ustanovil to svetovno gibanje. Tako je bilo decembra 1995 več kot logično, da se je ustanovna večerja slovenskega gibanja Slow Food zgodila pri njih. A naziv prva dama slovenske kulinarike je pri Katji Kavčič mnogo več od strokovnega priznanja. Ona je najprej Človek z veliko začetnico. Ženska, ki ve, da gost v gostilno ne pride zgolj po tisto, kar je na krožniku ali v kozarcu, zato vselej poudarja svojo maksimo, ki jo tudi zares živi: “Jaz sem srečna, ko je gost srečen.” in “Gost postane tvoj človek. ”
In čeprav je gostinstvo poklic, ki ga opravlja s srcem in dušo, cela, vsa, vendarle z nekaj trpkosti prizna, da je tako garaški, da tudi veliko vzame. Precej zdravja. Najbolj pa trpi družina. “V gostilniški družini malokrat začutiš objeme” pravi. Je tudi mama še enega velikega mojstra slovenske kulinarike, chefa Tomaža Kavčiča, ki je svojo mentorico že davno presegel, pravi ponosno. Je tudi sommelierka. Ljubiteljska športna revolverašica. Nesojena gimnastičarka, rokometašica in zobarica. Brez obžalovanj. Z vedenjem, da ji je gostinstvo dalo veliko. Vsaj toliko kot ona njemu.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ena najbolj priznanih slovenskih režiserk animiranega filma, tako doma kot v tujini, je Špela Čadež. Pod svoje prve kratke animirane filme se je podpisala v Nemčiji, kjer je po končani Akademiji za likovno umetnost nadaljevala študij na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu. Že njen prvi, Zasukanec, je pobral veliko nagrad, nič drugače ni bilo z drugimi njenimi odmevnimi filmi: Ljubezen je bolezen, Boles in Nočna ptica. Kljub njeni prepoznavnosti in uveljavljenosti ter položaju animiranih filmov v svetu se še vedno se zgodi, da jo ljudje vprašajo, ali ni animacija le za otroke in kdo sploh gleda animirane filme za odrasle. Prav zaradi tega meni, da je animirani film za odrasle najtrša filmska niša.
Neveljaven email naslov