Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinar, ki preučuje starejše pravosodno arhivsko gradivo, kjer odkriva zgodbe o rokovnjačih, detomorilkah, sirotah, otroškem delu in mnoge druge.
Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik, zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko v Kranju, kjer se pri delu s starejšim in pravosodnim arhivskim gradivom srečuje z raznovrstnimi zgodbami in usodami ljudi iz preteklosti. Po osnovni šoli najprej ni vedel kaj bi študiral in se je vpisal na gimnazijo. Po končani gimnaziji ga je študijska pot najprej zanesla na FSPN- Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer si je obetal lahek študij brez zoprne matematike. Še preden pa je začel študirati, je moral na služenje vojaškega roka. In tudi njega je zaznamovala vojaška izkušnja, po kateri so se bodoči študenti navajali živeti po liniji najmanjšega odpora, kjer je bil edini cilj, da so bili vsak dan siti, medtem ko so čakali, da bodo slekli "vojaške cunje" in znova postali ljudje. S takšno popotnico, to je z izbiro študija, ki naj bi bil najlažji in z navadami iz vojske, ki so predvidevale zadovoljevanje zgolj fizičnih potreb, je bila seveda tudi FSPN prevelik zalogaj. In sledila je pomorska avantura pri piranski Splošni plovbi, ki se je prav tako hitro končala in dr. Gorazd Stariha je zaplul v zgodovinske, oziroma arhivske vode. Dr. Gorazd Stariha bo gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. Gorazd Starih je kmalu spoznal, da morjeplovstvo ni zaposlitev za vse življenje. Znova je pregledal sporede fakultet in tokrat se je kot najperspektivnejša smer brez matematike izkazala zgodovina na filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanimivo je, da se je tu našel in da je potem izbral pot arhivista, ki traja še danes.
Glavna tema, ki ga je vseskozi zanimala pa so bili rokovnjači.
Dr. Gorazd Stariha:
"Preučevanja kazenskih spisov sem se lotil v želji, da bi zvedel kaj več o rokovnjačih, ki so po slovenski osamosvojitvi doživeli ponovno odkritje, ponovno so jih začeli slaviti kot slovenske Robine Hoode, ki so ropali bogate in dajali revnim in za katerimi so zavzdihovala dekleta. Pričakovano so arhivski viri ta mit popolnoma razbili. Že res, da so rokovnjači kdaj pa kdaj oropali tudi kakšnega bogataša, sicer pa je bil za sodobnike že vsak trden kmet bogataš. Vendar je bilo to samo nekako za priboljšek. Za vsakodnevno preživljanje so kradli in izsiljevali sebi enake reveže, ki se niso mogli braniti pred njimi. Na prav mafijski način so terjali svoj davek, če se jim je kdo upiral pa so mu zagrozili, da mu bodo razparali vamp in poslali rdečega petelina na streho, in to so bili pripravljeni tudi uresničiti. Še bolj pogosti kot ropi, to se pravi nasilne kraje, pa so bile "navadne" tatvine."
Kazensko področje ne zajema samo roparjev in tatov, ampak se tu pojavlja že od nekdaj nasilje med spoloma, nasilje nad otroki.
Dr. Gorazd Stariha:
"Tako se je nabralo veliko gradiva tudi za članek zakonskih umorov. V času od srede 18. do srede 19. st. so se žene mož največkrat hotele znebiti s strupom, moški pa so se na žene spravljali s fizičnim nasiljem, kar ustreza stereotipu o ženskih zastrupljevalkah in moških nasilnežih. Zanimiv stranski produkt zasledovanja razbojniškega delovanja je tudi delo, ki še čaka na objavo, o nasilni in nedovoljeni spolnosti v času po napoleonskih vojnah pa do šestdesetih let 19. st. To je bil čas, ko so bile homoseksualnost, sodomija, krvoskrunstvo še kaznive spolne prakse. Potem pa se je to začelo spreminjati, vedno več je bilo dopustnega in danes recimo prepovedanih spolnih praks pravzaprav ni več. Razen zaščite mladoletnih oseb je v bistvu prepovedano le spolno nasilje. Nasilje je tisto, ki je v samem temelju nesprejemljivo. Vse manj pa je prepovedi kdo s kom kaj počne, ovire so samo še kje to počnemo. Še vedno je na primer popolnoma nesprejemljiv seks v javnosti."
Posebno žalostne so zgodbe o nezakonskih otrocih, ki so jih njihove matere rojevale v Trstu in jih tam prepuščale v oskrbo sirotišnicam.
Dr. Gorazd Stariha:
"Svojo žalostno zgodbo so predstavljali tržaški najdenci, to so nesrečni otroci, ki so jih večinoma Kranjice kot nezakonske matere hodile rojevat v Trst in so nato prihajali nazaj v kranjsko zaledje v plačano rejo. Na podeželju so šle te sirote dobro v promet, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka. Kjer se deli državni denar, pa se prej ali slej pojavijo domislice, kako neupravičeno pristaviti svoj piskrček. V primeru najdencev so bile to umazane babe, ki so hodile v tržaško najdenišnico po novorojence, jih nalašč zanemarjale, da so jim že na poti iz Trsta pomrli, potem pa vsako leto kazale "nadomestne" otroke, da so potegnile rejnino."
Dr. Gorazd Stariha je začel sestavljati tudi knjigo o razbojništvu, kjer bo opisal tudi razbojnika Dimeža.
Razbojnik Dimež, iz knjige Danila Cerarja, Dimež.
foto: Danilo Cerar.
Veseli in razbremeni ga tek. S tem se ukvarja od srednje šole, in ko ne bo mogel teči bo dobro tudi kolo. Rad drvari, dela na vrtu, rad dela nekaj konkretnega. Je zelo navdušen planinec, hribolazec, in pogosto se udeleži tudi različnih pohodov.
Nekoč je njegova hči na vprašanje kaj počne njen oče odgovorila, da očka preklada stare papirje brska po smeteh in potem piše pravljice.
911 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zgodovinar, ki preučuje starejše pravosodno arhivsko gradivo, kjer odkriva zgodbe o rokovnjačih, detomorilkah, sirotah, otroškem delu in mnoge druge.
Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik, zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko v Kranju, kjer se pri delu s starejšim in pravosodnim arhivskim gradivom srečuje z raznovrstnimi zgodbami in usodami ljudi iz preteklosti. Po osnovni šoli najprej ni vedel kaj bi študiral in se je vpisal na gimnazijo. Po končani gimnaziji ga je študijska pot najprej zanesla na FSPN- Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer si je obetal lahek študij brez zoprne matematike. Še preden pa je začel študirati, je moral na služenje vojaškega roka. In tudi njega je zaznamovala vojaška izkušnja, po kateri so se bodoči študenti navajali živeti po liniji najmanjšega odpora, kjer je bil edini cilj, da so bili vsak dan siti, medtem ko so čakali, da bodo slekli "vojaške cunje" in znova postali ljudje. S takšno popotnico, to je z izbiro študija, ki naj bi bil najlažji in z navadami iz vojske, ki so predvidevale zadovoljevanje zgolj fizičnih potreb, je bila seveda tudi FSPN prevelik zalogaj. In sledila je pomorska avantura pri piranski Splošni plovbi, ki se je prav tako hitro končala in dr. Gorazd Stariha je zaplul v zgodovinske, oziroma arhivske vode. Dr. Gorazd Stariha bo gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. Gorazd Starih je kmalu spoznal, da morjeplovstvo ni zaposlitev za vse življenje. Znova je pregledal sporede fakultet in tokrat se je kot najperspektivnejša smer brez matematike izkazala zgodovina na filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanimivo je, da se je tu našel in da je potem izbral pot arhivista, ki traja še danes.
Glavna tema, ki ga je vseskozi zanimala pa so bili rokovnjači.
Dr. Gorazd Stariha:
"Preučevanja kazenskih spisov sem se lotil v želji, da bi zvedel kaj več o rokovnjačih, ki so po slovenski osamosvojitvi doživeli ponovno odkritje, ponovno so jih začeli slaviti kot slovenske Robine Hoode, ki so ropali bogate in dajali revnim in za katerimi so zavzdihovala dekleta. Pričakovano so arhivski viri ta mit popolnoma razbili. Že res, da so rokovnjači kdaj pa kdaj oropali tudi kakšnega bogataša, sicer pa je bil za sodobnike že vsak trden kmet bogataš. Vendar je bilo to samo nekako za priboljšek. Za vsakodnevno preživljanje so kradli in izsiljevali sebi enake reveže, ki se niso mogli braniti pred njimi. Na prav mafijski način so terjali svoj davek, če se jim je kdo upiral pa so mu zagrozili, da mu bodo razparali vamp in poslali rdečega petelina na streho, in to so bili pripravljeni tudi uresničiti. Še bolj pogosti kot ropi, to se pravi nasilne kraje, pa so bile "navadne" tatvine."
Kazensko področje ne zajema samo roparjev in tatov, ampak se tu pojavlja že od nekdaj nasilje med spoloma, nasilje nad otroki.
Dr. Gorazd Stariha:
"Tako se je nabralo veliko gradiva tudi za članek zakonskih umorov. V času od srede 18. do srede 19. st. so se žene mož največkrat hotele znebiti s strupom, moški pa so se na žene spravljali s fizičnim nasiljem, kar ustreza stereotipu o ženskih zastrupljevalkah in moških nasilnežih. Zanimiv stranski produkt zasledovanja razbojniškega delovanja je tudi delo, ki še čaka na objavo, o nasilni in nedovoljeni spolnosti v času po napoleonskih vojnah pa do šestdesetih let 19. st. To je bil čas, ko so bile homoseksualnost, sodomija, krvoskrunstvo še kaznive spolne prakse. Potem pa se je to začelo spreminjati, vedno več je bilo dopustnega in danes recimo prepovedanih spolnih praks pravzaprav ni več. Razen zaščite mladoletnih oseb je v bistvu prepovedano le spolno nasilje. Nasilje je tisto, ki je v samem temelju nesprejemljivo. Vse manj pa je prepovedi kdo s kom kaj počne, ovire so samo še kje to počnemo. Še vedno je na primer popolnoma nesprejemljiv seks v javnosti."
Posebno žalostne so zgodbe o nezakonskih otrocih, ki so jih njihove matere rojevale v Trstu in jih tam prepuščale v oskrbo sirotišnicam.
Dr. Gorazd Stariha:
"Svojo žalostno zgodbo so predstavljali tržaški najdenci, to so nesrečni otroci, ki so jih večinoma Kranjice kot nezakonske matere hodile rojevat v Trst in so nato prihajali nazaj v kranjsko zaledje v plačano rejo. Na podeželju so šle te sirote dobro v promet, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka. Kjer se deli državni denar, pa se prej ali slej pojavijo domislice, kako neupravičeno pristaviti svoj piskrček. V primeru najdencev so bile to umazane babe, ki so hodile v tržaško najdenišnico po novorojence, jih nalašč zanemarjale, da so jim že na poti iz Trsta pomrli, potem pa vsako leto kazale "nadomestne" otroke, da so potegnile rejnino."
Dr. Gorazd Stariha je začel sestavljati tudi knjigo o razbojništvu, kjer bo opisal tudi razbojnika Dimeža.
Razbojnik Dimež, iz knjige Danila Cerarja, Dimež.
foto: Danilo Cerar.
Veseli in razbremeni ga tek. S tem se ukvarja od srednje šole, in ko ne bo mogel teči bo dobro tudi kolo. Rad drvari, dela na vrtu, rad dela nekaj konkretnega. Je zelo navdušen planinec, hribolazec, in pogosto se udeleži tudi različnih pohodov.
Nekoč je njegova hči na vprašanje kaj počne njen oče odgovorila, da očka preklada stare papirje brska po smeteh in potem piše pravljice.
Bohinj je ena najlepših dolin v vseh Alpah, je prepričan gost oddaje Razkošje v glavi. To je Jože Mihelič, alpinist, fotograf, turni smučar, pedagog, naravovarstvenik in avtor številnih strokovnih in poljudnih člankov ter več monografij. Predvsem pa človek, za katerega se zdi, da na življenje gleda z radovednostjo znanstvenika, razumevanjem antropologa in strastjo alpinista. Še vedno rad odide v gore, ima še kar nekaj idej za pisanje in se z vsemi podrobnostmi spominja svojega otroštva, alpinističnih prijateljev in podvigov, pa tudi 25-letnega obdobja, ko je bil zaposlen v Triglavskem narodnem parku, in skoraj štiri desetletja dolgega sodelovanja z ljubljansko Fakulteto za šport.
Gledališka režiserka, filozofinja in literarna komparativistka Tjaša Črnigoj deluje tako na institucionalni kot na neodvisni sceni. Je režiserka, avtorica besedil, dramaturška sodelavka, performerka, mentorica ter asistentka režije in dramaturgije. S Svojim delom pomembno sooblikuje gledališko krajino v Ljubljani in v mednarodnem merilu. Je prejemnica številnih nagrad doma in v tujini, študijsko se je izpopolnjevala na Dunaju in v Parizu. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Tjašo Črnigoj pogovarjal Miha Žorž.
Maja Kunšič iz Lutkovnega gledališča Ljubljana pogosto menja kraje in občinstva, potuje, ustvarja, igra, animira, vpija raznolike odzive gledališke publike po Evropi in drugod ...
Niko Goršič je dolgoletni gledališki igralec, ki se je rodil v Ljubljani pod italijansko okupacijo med drugo svetovno vojno, večino kariere pa je preživel v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je od blizu spremljal, kako se je to prelevilo od čisto lokalnega teatra za otroke in mlade do mednarodno izjemno uspešnega eksperimentalnega gledališča, ki je s svojimi predstavami gostovalo po celem svetu. Če je tako kot igralec prispeval k eni najbolj uspešnih zgodb v gledališki zgodovini našega prostora, pa je tokratni gost Razkošja v glavi v življenju počel še marsikaj drugega, od režiranja gledaliških predstav, pisanja kritik in pesmi, sinhronizacij risank pa do igranja trobente in opernega petja, planinstva ter nenehnega branja in izobraževanja nasploh. Niko Goršič se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Slovenski filmski center
Konec osemdesetih prejšnjega stoletja je za nekdanjo državo Jugoslavijo in celoten državni aparat pomenil čas korenitih sprememb. To je bilo obdobje, ki je Sloveniji in drugim republikam prineslo samostojnost. O tem dogajanju pričajo tudi zgodovinske knjige. A čas ni tako zelo oddaljen, da ne bi številni, ki so bili takrat politiki, imeli tudi svoje izkušnje z njim. Eden izmed teh je Igor Lavš. Kako razmišlja o tistih časih in kako o sedanjih razmerah?
Docentka dr. Barbara Ivančič Kutin je Bovčanka. Vse svoje otroštvo je preživela v Zgornjem Posočju. Po končani gimnaziji v Tolminu je študirala slovenščino in sociologijo kulture na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je začela poučevati slovenščino v ljubljanski Bolnišnični šoli, konec leta 1999 pa se je s statusom mlade raziskovalke zaposlila na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter leta 2005 doktorirala na filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo »Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem«. Raziskuje slovstveno folkloristiko, predvsem folklorne pripovedi, okoliščine in izvedbo pripovedovanja, svojevrstna lokalna pripovedna izročila in repertoarje ljudi, ki jih lokalna skupnost označuje za dobre pripovedovalce. Docentko dr. Barbaro Ivančič Kutin bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Volja, želja, disciplina, trdo delo, odrekanje in neizmerna moč ter predanost so vodili paraolimpijca Frančka Gorazda Tirška, da je premagal vse ovire v svojem življenju. Po treh srebrnih in eni bronasti medalji na preteklih paraolimpijskih igrah je na letošnjih v Parizu osvojil zlato medaljo v disciplini R4 – zračna puška stoje. V življenju si je vedno postavljal realne cilje, pravi, šport pa je postal njegov najboljši prijatelj, ki mu je polepšal življenje. Kar sedemkrat je bil izbran za parašportnika leta, leta 2013 je postal častni občan Gornjega Grada. Paraolimpijec Franček Gorazd Tiršek bo gost današnje oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
Slikar in grafik Leon Zakrajšek je lani prejel visoko japonsko cesarsko odlikovanje red vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki, saj že dolga leta gradi kulturne mostove med Japonsko, Slovenijo in Hrvaško. Na Japonskem se je v 90. letih prejšnjega stoletja od tamkajšnjih svetovno znanih mojstrov tudi učil tradicionalne likovne umetnosti, predvsem grafičnih tehnik, kot je lesorez. Čeprav učna doba ni trajala dolgo, se vedno znova vrača tja, v svet posebne kulture in narave, obiskovat svoje mentorje, ki so ga oblikovali tako osebnostno kot umetniško. Nekateri med njimi so že odšli. V oddaji se spominja svojih prvih stikov z japonskim likovnim izročilom, strogih pravil, hierarhično zastavljenega sistema in odnosa, ki ga imajo tamkajšnji umetniki do materialov, spoznavanja umetniške tradicije, njene asketske in eterične lepote. Sicer pa je Leon Zakrajšek umetnik, ki ga biografski leksikoni uvrščajo med ustvarjalce olja na platnu, monotipije, tehnike sumi in mešanih tehnik. foto: Zdenko Bračevac
Alenka Pirjevec je dolgoletna lutkovna ustvarjalka, ki je kar 40 let delovala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Čeprav jo poznamo predvsem kot izvajalko in avtorico lutkovnih predstav ter izdelovalko lutk, pa pot do tega poklica ni bila tako premočrtna. Tokratna gostja Razkošja v glavi, ki se je partizanskima staršema rodila manj kot dva meseca po koncu druge svetovne vojne, je že v času šolanja pol leta živela v Parizu, še v Beograd - kjer je dokončala študij igre in honorarno igrala v Narodnem gledališču - pa jo je zasledovalo ime karizmatičnega očeta, profesorja primerjalne književnosti in literarne teorije Dušana Pirjevca, ki je sredi 60-ih let prišel v spor z jugoslovanskimi oblastmi. Šele ko v prestolnici nekdanje Jugoslavije - kljub dobrim kritikam - v gledališču ni dobila stalnega mandata, se je odločila vrniti v Ljubljano, tu pa sta se njeni ljubezni do likovnih umetnosti ter igre povsem po spletu naključij združili v lutkovnem ustvarjanju, ki je nato definiralo njeno ustvarjalno in poklicno pot. Alenka Pirjevec je o svojem življenju - v svojem izrazitem slogu, torej neposredno in s humorjem - za tokratno Razkošje v glavi pripovedovala Alji Zore.
Nina Jelen se opiše najprej kot mamo in ženo, nato kot učiteljico, ljubiteljico Harryja Potterja in vseh čarovnij, Vikingov in dobrih koncertov. Da bo učiteljica, kar nekaj časa ni bila popolnoma prepričana, a ko je prvič stopila za kateder, je vedela, da je to njeno poslanstvo. Kakšna je vloga učitelja v današnjih časih, kašen je pomen digitalnega opismenjevanja otrok, kje vidi prednosti in pomanjkljivosti našega šolskega sistema in s kakšnimi občutki gleda v novo šolsko leto – o vsem tem se je z Nino Jelen v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Stara mestna elektrarna v Ljubljani letos praznuje 20-letnico prenove, ko je postala eno od osrednjih prizorišč sodobnih uprizoritvenih umetnosti pri nas. V teh dneh tam poteka že 27. festival Mladi levi, ki je velja za enega osrednjih poletnih dogodkov na polju sodobne uprizoritvene umetnosti. Mednarodni festival Mladi levi pripravlja zavod Bunker in že vrsto let ob koncu poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše in perspektivne odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali Mojco Jug, ki festival soustvarja že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž.
Zgornja Savinjska dolina, Solčavsko, Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot - vse to in še marsikaj sestavlja malce skrivnostno, dih jemajoče območje, kjer se vrstijo izjemne naravne danosti, bogata kulturna dediščina in starosvetno izročilo. In iz teh krajev, natančneje iz Robanovega kota, prihaja Jernej Slapnik, ki je svoj poklic in življenje posvetil ohranjanju bogatega izročila solčavskih prednikov. To namreč vključuje zelo bogat in širok nabor najrazličnejših ljudi, ki nastopajo v veselih in žalostih vlogah. Pogosto se zapletejo v nepredvidljive dogodivščine, kjer nastopajo nadnaravne dobre in zle sile. Več o solčavskem izročilu in Jerneju Slapniku, ki ga predaja mlajšim rodovom, izvemo v oddaji Razkošje v glavi.
Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človeka, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov.
Katarina Stegnar je igralka in performerka, ki na slovenski uprizoritveni sceni pušča globok pečat. Med drugim sodeluje pri platformi za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, je članica kolektiva Beton Ltd., od leta 2014 pa je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Za svoje delo je prejela več nagrad, leta 2016 tudi nagrado Prešernovega sklada. Je družbeno angažirana in glasno zagovarja pravice šibkejših. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Katarino Stegnar pogovarjal Miha Žorž.
Ob koncu šolskega leta si oddahnejo vsi: otroci in mladi, starši, učitelji, profesorji in ostali pedagoški delavci. Kako razmišlja o svojem poklicu, kaj je zanj odlika dobrega učitelja in kaj je bilo zanj v 44-ih letih delovne dobe v šolskem prostoru najbolj dragoceno in nepozabno? O tem pripoveduje Milan Jevnikar, profesor matematike in dolgoletni ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. »Nikoli ni bilo dvoma, kaj bom počel,« pravi učitelj po duši in srcu. Zato je ta konec šolskega leta za Milana Jevnikarja prav poseben.
Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Milan Predovič je profesor, učitelj, ki je predan svojemu poklicu. Je tudi likovni ustvarjalec, slikar in kipar, ki se ne ukvarja samo z grafiko, ampak tudi s fotografiranjem in občasno z oblikovanjem in obdelovanjem lesa. Grafike izdeluje v tehnikah visokega, globokega in ploskega tiska. Leta 2021 je prejel zlato paleto za grafično delo Motto Speedo. Pri delu je natančen in projektom posveti veliko časa. Pravi, da je včasih morda tudi preveč samokritičen. Leta 2022 je imel svojo prvo samostojno razstavo v starotrški knjižnici. Tu je predstavljal grafike v tehniki suha igla, med motivi pa je prevladovala kraška krajina. Milana Predoviča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.
Neveljaven email naslov