Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinar, ki preučuje starejše pravosodno arhivsko gradivo, kjer odkriva zgodbe o rokovnjačih, detomorilkah, sirotah, otroškem delu in mnoge druge.
Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik, zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko v Kranju, kjer se pri delu s starejšim in pravosodnim arhivskim gradivom srečuje z raznovrstnimi zgodbami in usodami ljudi iz preteklosti. Po osnovni šoli najprej ni vedel kaj bi študiral in se je vpisal na gimnazijo. Po končani gimnaziji ga je študijska pot najprej zanesla na FSPN- Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer si je obetal lahek študij brez zoprne matematike. Še preden pa je začel študirati, je moral na služenje vojaškega roka. In tudi njega je zaznamovala vojaška izkušnja, po kateri so se bodoči študenti navajali živeti po liniji najmanjšega odpora, kjer je bil edini cilj, da so bili vsak dan siti, medtem ko so čakali, da bodo slekli "vojaške cunje" in znova postali ljudje. S takšno popotnico, to je z izbiro študija, ki naj bi bil najlažji in z navadami iz vojske, ki so predvidevale zadovoljevanje zgolj fizičnih potreb, je bila seveda tudi FSPN prevelik zalogaj. In sledila je pomorska avantura pri piranski Splošni plovbi, ki se je prav tako hitro končala in dr. Gorazd Stariha je zaplul v zgodovinske, oziroma arhivske vode. Dr. Gorazd Stariha bo gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. Gorazd Starih je kmalu spoznal, da morjeplovstvo ni zaposlitev za vse življenje. Znova je pregledal sporede fakultet in tokrat se je kot najperspektivnejša smer brez matematike izkazala zgodovina na filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanimivo je, da se je tu našel in da je potem izbral pot arhivista, ki traja še danes.
Glavna tema, ki ga je vseskozi zanimala pa so bili rokovnjači.
Dr. Gorazd Stariha:
"Preučevanja kazenskih spisov sem se lotil v želji, da bi zvedel kaj več o rokovnjačih, ki so po slovenski osamosvojitvi doživeli ponovno odkritje, ponovno so jih začeli slaviti kot slovenske Robine Hoode, ki so ropali bogate in dajali revnim in za katerimi so zavzdihovala dekleta. Pričakovano so arhivski viri ta mit popolnoma razbili. Že res, da so rokovnjači kdaj pa kdaj oropali tudi kakšnega bogataša, sicer pa je bil za sodobnike že vsak trden kmet bogataš. Vendar je bilo to samo nekako za priboljšek. Za vsakodnevno preživljanje so kradli in izsiljevali sebi enake reveže, ki se niso mogli braniti pred njimi. Na prav mafijski način so terjali svoj davek, če se jim je kdo upiral pa so mu zagrozili, da mu bodo razparali vamp in poslali rdečega petelina na streho, in to so bili pripravljeni tudi uresničiti. Še bolj pogosti kot ropi, to se pravi nasilne kraje, pa so bile "navadne" tatvine."
Kazensko področje ne zajema samo roparjev in tatov, ampak se tu pojavlja že od nekdaj nasilje med spoloma, nasilje nad otroki.
Dr. Gorazd Stariha:
"Tako se je nabralo veliko gradiva tudi za članek zakonskih umorov. V času od srede 18. do srede 19. st. so se žene mož največkrat hotele znebiti s strupom, moški pa so se na žene spravljali s fizičnim nasiljem, kar ustreza stereotipu o ženskih zastrupljevalkah in moških nasilnežih. Zanimiv stranski produkt zasledovanja razbojniškega delovanja je tudi delo, ki še čaka na objavo, o nasilni in nedovoljeni spolnosti v času po napoleonskih vojnah pa do šestdesetih let 19. st. To je bil čas, ko so bile homoseksualnost, sodomija, krvoskrunstvo še kaznive spolne prakse. Potem pa se je to začelo spreminjati, vedno več je bilo dopustnega in danes recimo prepovedanih spolnih praks pravzaprav ni več. Razen zaščite mladoletnih oseb je v bistvu prepovedano le spolno nasilje. Nasilje je tisto, ki je v samem temelju nesprejemljivo. Vse manj pa je prepovedi kdo s kom kaj počne, ovire so samo še kje to počnemo. Še vedno je na primer popolnoma nesprejemljiv seks v javnosti."
Posebno žalostne so zgodbe o nezakonskih otrocih, ki so jih njihove matere rojevale v Trstu in jih tam prepuščale v oskrbo sirotišnicam.
Dr. Gorazd Stariha:
"Svojo žalostno zgodbo so predstavljali tržaški najdenci, to so nesrečni otroci, ki so jih večinoma Kranjice kot nezakonske matere hodile rojevat v Trst in so nato prihajali nazaj v kranjsko zaledje v plačano rejo. Na podeželju so šle te sirote dobro v promet, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka. Kjer se deli državni denar, pa se prej ali slej pojavijo domislice, kako neupravičeno pristaviti svoj piskrček. V primeru najdencev so bile to umazane babe, ki so hodile v tržaško najdenišnico po novorojence, jih nalašč zanemarjale, da so jim že na poti iz Trsta pomrli, potem pa vsako leto kazale "nadomestne" otroke, da so potegnile rejnino."
Dr. Gorazd Stariha je začel sestavljati tudi knjigo o razbojništvu, kjer bo opisal tudi razbojnika Dimeža.
Razbojnik Dimež, iz knjige Danila Cerarja, Dimež.
foto: Danilo Cerar.
Veseli in razbremeni ga tek. S tem se ukvarja od srednje šole, in ko ne bo mogel teči bo dobro tudi kolo. Rad drvari, dela na vrtu, rad dela nekaj konkretnega. Je zelo navdušen planinec, hribolazec, in pogosto se udeleži tudi različnih pohodov.
Nekoč je njegova hči na vprašanje kaj počne njen oče odgovorila, da očka preklada stare papirje brska po smeteh in potem piše pravljice.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zgodovinar, ki preučuje starejše pravosodno arhivsko gradivo, kjer odkriva zgodbe o rokovnjačih, detomorilkah, sirotah, otroškem delu in mnoge druge.
Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik, zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko v Kranju, kjer se pri delu s starejšim in pravosodnim arhivskim gradivom srečuje z raznovrstnimi zgodbami in usodami ljudi iz preteklosti. Po osnovni šoli najprej ni vedel kaj bi študiral in se je vpisal na gimnazijo. Po končani gimnaziji ga je študijska pot najprej zanesla na FSPN- Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer si je obetal lahek študij brez zoprne matematike. Še preden pa je začel študirati, je moral na služenje vojaškega roka. In tudi njega je zaznamovala vojaška izkušnja, po kateri so se bodoči študenti navajali živeti po liniji najmanjšega odpora, kjer je bil edini cilj, da so bili vsak dan siti, medtem ko so čakali, da bodo slekli "vojaške cunje" in znova postali ljudje. S takšno popotnico, to je z izbiro študija, ki naj bi bil najlažji in z navadami iz vojske, ki so predvidevale zadovoljevanje zgolj fizičnih potreb, je bila seveda tudi FSPN prevelik zalogaj. In sledila je pomorska avantura pri piranski Splošni plovbi, ki se je prav tako hitro končala in dr. Gorazd Stariha je zaplul v zgodovinske, oziroma arhivske vode. Dr. Gorazd Stariha bo gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. Gorazd Starih je kmalu spoznal, da morjeplovstvo ni zaposlitev za vse življenje. Znova je pregledal sporede fakultet in tokrat se je kot najperspektivnejša smer brez matematike izkazala zgodovina na filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanimivo je, da se je tu našel in da je potem izbral pot arhivista, ki traja še danes.
Glavna tema, ki ga je vseskozi zanimala pa so bili rokovnjači.
Dr. Gorazd Stariha:
"Preučevanja kazenskih spisov sem se lotil v želji, da bi zvedel kaj več o rokovnjačih, ki so po slovenski osamosvojitvi doživeli ponovno odkritje, ponovno so jih začeli slaviti kot slovenske Robine Hoode, ki so ropali bogate in dajali revnim in za katerimi so zavzdihovala dekleta. Pričakovano so arhivski viri ta mit popolnoma razbili. Že res, da so rokovnjači kdaj pa kdaj oropali tudi kakšnega bogataša, sicer pa je bil za sodobnike že vsak trden kmet bogataš. Vendar je bilo to samo nekako za priboljšek. Za vsakodnevno preživljanje so kradli in izsiljevali sebi enake reveže, ki se niso mogli braniti pred njimi. Na prav mafijski način so terjali svoj davek, če se jim je kdo upiral pa so mu zagrozili, da mu bodo razparali vamp in poslali rdečega petelina na streho, in to so bili pripravljeni tudi uresničiti. Še bolj pogosti kot ropi, to se pravi nasilne kraje, pa so bile "navadne" tatvine."
Kazensko področje ne zajema samo roparjev in tatov, ampak se tu pojavlja že od nekdaj nasilje med spoloma, nasilje nad otroki.
Dr. Gorazd Stariha:
"Tako se je nabralo veliko gradiva tudi za članek zakonskih umorov. V času od srede 18. do srede 19. st. so se žene mož največkrat hotele znebiti s strupom, moški pa so se na žene spravljali s fizičnim nasiljem, kar ustreza stereotipu o ženskih zastrupljevalkah in moških nasilnežih. Zanimiv stranski produkt zasledovanja razbojniškega delovanja je tudi delo, ki še čaka na objavo, o nasilni in nedovoljeni spolnosti v času po napoleonskih vojnah pa do šestdesetih let 19. st. To je bil čas, ko so bile homoseksualnost, sodomija, krvoskrunstvo še kaznive spolne prakse. Potem pa se je to začelo spreminjati, vedno več je bilo dopustnega in danes recimo prepovedanih spolnih praks pravzaprav ni več. Razen zaščite mladoletnih oseb je v bistvu prepovedano le spolno nasilje. Nasilje je tisto, ki je v samem temelju nesprejemljivo. Vse manj pa je prepovedi kdo s kom kaj počne, ovire so samo še kje to počnemo. Še vedno je na primer popolnoma nesprejemljiv seks v javnosti."
Posebno žalostne so zgodbe o nezakonskih otrocih, ki so jih njihove matere rojevale v Trstu in jih tam prepuščale v oskrbo sirotišnicam.
Dr. Gorazd Stariha:
"Svojo žalostno zgodbo so predstavljali tržaški najdenci, to so nesrečni otroci, ki so jih večinoma Kranjice kot nezakonske matere hodile rojevat v Trst in so nato prihajali nazaj v kranjsko zaledje v plačano rejo. Na podeželju so šle te sirote dobro v promet, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka. Kjer se deli državni denar, pa se prej ali slej pojavijo domislice, kako neupravičeno pristaviti svoj piskrček. V primeru najdencev so bile to umazane babe, ki so hodile v tržaško najdenišnico po novorojence, jih nalašč zanemarjale, da so jim že na poti iz Trsta pomrli, potem pa vsako leto kazale "nadomestne" otroke, da so potegnile rejnino."
Dr. Gorazd Stariha je začel sestavljati tudi knjigo o razbojništvu, kjer bo opisal tudi razbojnika Dimeža.
Razbojnik Dimež, iz knjige Danila Cerarja, Dimež.
foto: Danilo Cerar.
Veseli in razbremeni ga tek. S tem se ukvarja od srednje šole, in ko ne bo mogel teči bo dobro tudi kolo. Rad drvari, dela na vrtu, rad dela nekaj konkretnega. Je zelo navdušen planinec, hribolazec, in pogosto se udeleži tudi različnih pohodov.
Nekoč je njegova hči na vprašanje kaj počne njen oče odgovorila, da očka preklada stare papirje brska po smeteh in potem piše pravljice.
Antropologinja, ki je z družino dolgih sedem let preživela na jadrnici in postala nekakšna morska nomadka
V zadnjih letih smo jo v medijih spoznali kot predstavnico svetovalnih delavcev, zagovornico kakovostnega šolstva in glas mladih. Psihologinja in pedagoginja Ajda Erjavec je več kot deset let delala v šolski svetovalni službi, zraven pa dolgo pisala dopise odgovornim s področja izobraževanja, se vključevala v številne strokovne razprave, predlagala spremembe. Pred dvema letoma je dala protestno odpoved kot šolska svetovalna delavka, da bi opozorila na nemogoči položaj svetovalnih delavcev v šolstvu. Zdaj na gimnaziji poučuje psihologijo, v delo svetovalne službe pa ni več vpeta. Ima dovolj boja z mlini na veter? V katero smer bi morala iti šolska reforma? In zakaj je med mladimi več duševnih stisk kot nekoč? O vsem tem v oddaji Razkošje v glavi z Ajdo Erjavec.
Magistrica Tilka Jamnik je upokojena knjižničarka, komparativistka in bibliotekarka ter neustavljiva bralka; promotorka branja in literature, sploh za otroke in mladino; podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS ter nekdanja predsednica Slovenske sekcije Mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY.
Doktor Uroš Stanič je eden od pionirjev robotike in funkcionalne električne stimulacije, znanstvenik, ki se nikoli ni zadovoljil s kupom napisanih člankov in knjig, ampak so njegova dognanja tako rekoč vedno sproti prehajala ne le v prakso, ampak včasih tudi v široko uporabo. Bil je ključni človek pri razvoju funkcionalne električne stimulacije, s pomočjo katere se pacientom s hromimi udi ponovno vrača možnost gibanja, in skupaj s svojimi sodelavci na Institutu Jožefa Stefana je slovensko znanost na tem področju popeljal v sam svetovni vrh. Sodeloval je tudi pri nastanku prvega slovenskega industrijskega robota GORO 1, ki je v začetku 80-ih let sprožil pravo tekmo v robotizaciji naše industrije, predvsem njenih najbolj zahtevnih in nevarnih delovnih mest. Lahko bi torej rekli, da se je njegovo življenje gibalo med izumi, ki so omogočali rehabilitacijo hudih poškodb, in tistimi, ki so te poškodbe skušali že v sami osnovi preprečiti. O tem, kako je že v mladosti razvil svoj odnos do dela, o sodelovanju pri pomembnih znanstvenih prebojih, o položaju znanosti v socialistični Jugoslaviji, pa tudi o njegovem življenju nasploh, je z Urošem Staničem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.
Blaž Demšar je izdelovalec in popravljavec glasbil, violin, viol, kontrabasov in violončelov, nekoč so za njegov poklic uporabljali tudi malce manj poznani izraz goslar. Je tretji predstavnik generacije izdelovalcev godal, izdelovati jih je začel najprej njegov dedek okrog leta 1927, potem je to nadaljeval njegov stric in leta 2015 je vodenje goslarskega ateljeja prevzel Blaž. Ta ni samo izdelovalec, ampak glasbila tudi popravlja in restavrira. Delo z lesom ga je veselilo že od zgodnjega otroštva. Že ko je bil v vrtcu, so ga starši velikokrat peljali k babici in dedku, ki sta ga čuvala. Tam je bila dedkova in nato stričeva delavnica in Blaž je opazoval, kaj se dogaja v ateljeju. In stric mu je dal v roke tudi razne kose lesa, brusilni papir in podobno. Pozneje mu je kupil tudi modelarski komplet, s katerim je obdeloval les. Ko je dopolnil 12 let, pa ga je delo v delavnici premamilo in je prosil očeta, naj ga odpelje tja. Blaž Demšar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Magistrica Jožica Frigelj je po odločitvi strokovne komisije, učiteljev v iniciativi Učitelj sem! Učiteljica sem! in tudi javnosti postala učiteljica leta 2023. To je zadnje od številnih priznanj in nagrad, ki jih je prejela v 41 letih na svoji učiteljski poti. V štirih desetletjih se je nabralo veliko izkušenj in novih spoznanj, pravi in dodaja: »Otroci so vedno enaki, so vedoželjni, radovedni, spreminjajo se le razmere, v katerih živijo.«
Monika Skaberne je dolgoletna organizatorka koncertov in promotorka alternativne glasbe, v zadnjih desetletjih predvsem garažnega rocka, punk-rocka in delta bluesa. Na čelu založbe FV Music že od sredine 80-ih let spremlja in kroji slovensko alternativno glasbeno sceno. Organizirala je množico nastopov domačih in tujih bendov ter vrsto festivalov, nekaj let je sodelovala tudi pri programu KUD France Prešeren, ob zasedbi Avtonomnega kulturnega centra Metelkova v zgodnjih 90-ih letih pa je tam za dobro leto prevzela vodenje največje dvorane Gala hala. O tem, kako je pristala v rockovskih vodah, o vodenju ene naših največjih neodvisnih glasbenih založb, o turnejah po Ameriki, zasedbi Metelkove in srednješolskem bivanju v Amsterdamu, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala z Aljo Zore. foto: Monika Skaberne, osebni arhiv
Ervin Hartman je zrasel v glasbeni družini, že njegov ded je kot otrok igral pri kmečki godbi na Remšniku na Kozjaku in ljubezen do glasbe se je nadgrajevala in prenašala iz roda v rod. Triindvajsetleten je prevzel Pihalni orkester KUD Pošta Maribor in ga vodil do leta 2019. Danes je še vedno aktiven v glasbeni šoli, vodi pa tudi čezmejno godbo veteranov Štajerske.
Leja Jurišič je plesalka, koreografinja in performerka. Deluje na presečišču sodobnega plesa, performativnih praks in gledališča. Kritična je do ekonomskega in političnega izkrivljanja osebnih in kolektivnih svoboščin, v svojih predstavah pa sodeluje z umetnicami in umetniki z različnih področij. Prestopa meje plesa, razbija konvencije ter na novo definira umetniški izraz. Je tudi ena izmed vodij festivala Spider, ki bo v sredini junija zavzel Plečnikovo gledališče v ljubljanskem Tivoliju. Lani je med predstavo utrpela hudo poškodbo kolena, a je vztrajna, da se vrne na odre tudi kot plesalka.
Jožica Bajc Pivec od nekdaj ceni in spoštuje naravo. »Sem človek zemlje«, pravi. Življenjske okoliščine, predvsem pa zagledanost v tisto, kar nam ponuja narava, je botrovalo zeliščarstvu, s katerim se ukvarja. Je ena od nosilk zeliščarstva kot nesnovne kulturne dediščine.Pozna učinke rastlin, dela tinkture, piše članke, pripravlja brošure o zdravilnih rastlinah, pa tudi vodi delavnice in predava, saj je znanje treba širiti, pravi.
Ko potujemo po Sloveniji, se pogosto čudimo, kako je mogoče, da smo tako močno degradirali prostor in krajino. Včasih dobimo občutek, da urbanizem v naši državi sploh ne obstaja, da se gradi stihijsko in vsevprek, z malo premišljenega načrtovanja in s še manj nadzora. Sem ter tja vznikajo nove stanovanjske soseske, tako individualnih hiš kot večstanovanjskih stavb, ki pa ne ponujajo povezanega življenja in kakovostnega javnega prostora. V tokratni oddaji Razkošje v Glavi gostimo Matevža Grando, arhitekta in publicista, svetovljana in lokalno dejavnega človeka. Človeka, ki svoje znanje o arhitekturi in urbanizmu z javnostjo deli v svojih kolumnah, z izdajanjem revije Outsider in programom obnovljene Plečnikove Trafike na Vegovi ulici v Ljubljani.
V Razkošju v glavi je z nami Ivan Zakeršnik iz Dravske doline. Sredi vojne vihre je kot vojak dveh vojska dopolnil dvajset let in zaradi doživetega nikoli več ni želel slišati ničesar o orožju. Raje je gradil hiše in čebelaril …
Glasba izraža tisto, česar ni mogoče ubesediti in kar ni mogoče zamolčati. In ta véIika dama umetnosti je vsakodnevna družica ene najbolj znanih glasbenih družin v Posavju – družine Strnad. Rudolf Strnad in Simona Rožman Strnad sta v slovenskem prostoru že odtisnila neizbrisljivo glasbeno stopinjo. Rudolf tudi kot dirigent Big banda Orkestra Slovenske vojske, soproga Simona pa je vse do lani kar 30 let vodila Mešani pevski zbor Viva Brežice. Dirigentsko palico je predala sinu Krištofu, študentu 3. letnika kompozicije Akademije za glasbo v Ljubljani, hči Veronika, ki je na Popevki 2022 navdušila s skladbo “Ljubim” in prejela nagrado za mladega obetavnega avtorja in izvajalca, pa se avgusta podaja na študij na znamenito univerzo Berklee College of Music v Bostonu. Za družino Strnad je glasba umetnost, pobliže vam jo predstavimo v najnovejši izdaji oddaje Razkošje v glavi..
Gostja tokratnega avtoportreta Razkošje v glavi je Jasna Dokl Osolnik, nekdaj uspešna tekmovalka v gimnastiki, danes pa direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto. V oddaji pojasnjuje, kako je njeno pot direktorice oblikovala njena nekdanja pot športnice; razmišlja o vztrajanju kljub na videz nemogočim preprekam; ter pripoveduje, kako je na gimnastičnih tekmovanjih lahko spoznavala svet, ko je bil ta še veliko bolj zaprt.
V oddaji Razkošje v glavi bo gost Matjaž Farič, koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja zavoda Flota in festivala Front@ v Murski Soboti. Že od otroških let se posveča različnim poetikam odrske umetnosti, strastno se je veliko učil in deloval prav v obdobju družbenih sprememb, ko je bil sodobni ples eden izmed najbolj prodornih izrazov v sodobni umetnosti 80. let. Takrat se je ta veja plesne komunikacije odmaknila od vplivov prejšnje evropske predvojne tradicije in od ameriških vzorov. Danes, po desetletjih, ko so mimo družbena gibanja za demokratizacijo in drugačno družbeno ureditev, pa sistemskih rešitev za boljše ustvarjalne in delovne pogoje predvsem za samozaposlene pri nas še vedno ni. Kljub temu za nastope še vedno najde veliko ustvarjalnih razlogov. Nekateri motivi ga celo večkrat nagovorijo, denimo partitura Posvetitev pomladi, ki je pred leti nastala v lutkovni priredbi. Sprehaja se od opernih in baletnih odrov do sodobnega gledališča, zanima pa ga tudi spektakel, ki ga režira za večje državne slovesnosti. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar.
Gašper Fabijan je doma iz Kranja, tam je končal osnovno šolo in gimnazijo, zdaj pa že nekaj let z družino živi v bližini Vojnika pri Celju. Tja ga je vodila ljubezen. Njegova izobraževalna pot pa je bila nekaj posebnega, kot to velja za vsakogar izmed nas. Gašper se je, ne da bi vedel zakaj, najprej vpisal na pravno fakulteto. Kot se spominja danes, se mu je to najbrž zdelo zelo posrečeno ali »kul«, kot v žargonu pravijo mladi. Seveda na pravni fakulteti ni prav zagnano študiral, ampak je bolj obiskoval predavanja. In potem se je, tudi povsem nenačrtno, odločil za arhitekturo, vmes pa je imel še različne druge zamisli, da bi študiral igralstvo ali glasbo. Ta nemir ga je spremljal tudi po vpisu in začetku predavanj na arhitekturi, vendar jo je kljub temu uspešno končal in rezultati so danes presenetljivi. Gašper Fabijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Pri nevladnih organizacijah delujejo ljudje z veliko empatije, nekateri kot zaposleni, drugi kot prostovoljci ali pa oboje. To ni delo za vsakogar, ampak za tiste, ki imajo čut za sočloveka, za tiste, ki jih je življenje zaradi različnih okoliščin prikrajšalo. To je delo za tiste, ki so zagnani pri iskanju lepše prihodnosti za ranljive skupine. In to prav gotovo počne Jana Lampe, ki vodi mednarodne projekte pri Karitasu.
Suzana Tratnik je pisateljica in aktivistka. Že od srede osemdesetih je nepogrešljiv del LGBT-skupnosti. Je soustanoviteljica lezbične skupine LL v Ljubljani leta 1987 in sodelavka Festivala LGBT-filma. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov. Suzana Tratnik je izjemna sogovornica, ki z izkušnjami in modrostjo družbi nastavlja ogledalo, s svojo literaturo pa tudi na polju umetnosti odpira pomembna vprašanja o marginaliziranih družbenih skupinah. Z večkrat nagrajeno pisateljico se je v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž.
Šestindvajsetega februarja je minilo 31 let od nezakonitega izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva Slovenije. Med njimi je bilo 5360 otrok. To je v novejši zgodovini naše države zagotovo črna lisa. Storjene so bile krivice, ki še danes niso odpravljene. Pravzaprav mnogih posledic izbrisa niti ni mogoče odpraviti. »Izbris mora biti del zgodovinskih učbenikov,« pravi danes Irfan Beširević, predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov, ki se takratnih dogodkov spominja takole:" Niso nam vzeli le stalnega bivališča. Vzeli so nam osebnost. Vzeli so nam ponos.«
Idrijčanka Metka Pavšič je igralka, pevka in animatorka. Je tudi socialna delavka in sourednica revije Rikoss. Predana je gledališču in prepevanju, ker, kot sama pravi, ji ponujata možnost, da raziskuje svoj glas in svoje telo in z njima vstopa v druge ljudi, drugačne svetove. V monodramah uprizarja ženske like. O tem, kako se vživi vanje in kako jih doživlja ter kaj ji pomeni igranje, bo pripovedovala v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Neveljaven email naslov