Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«. Rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951, vendar … Po potopisnem romanu Apalaška pot je tako luč sveta ugledal že drugi. Tudi ta ima preprost naslov: Transverzala.
Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«, rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951. Po potopisnem romanu Apalaška pot, nas zdaj čaka še Transverzala.
Andres, za prijatelje in domače Andrej Vombergar, je Slovenijo prvič obiskal, ko je imel štiri leta. Potem se je leta 2017 zgodila prelomnica, ki ga je iz rojstne Argentine pripeljala nazaj, v domovino njegovih prednikov. Zaigral je za ljubljanski nogometni klub Olimpija in v hipu osvojil srca navijačev. Pri 26 letih je doživel in videl veliko. Zato govori premišljeno, z nalezljivim nasmehom, ki razkriva vedrino in optimizem, ki sta ga popeljala daleč. Kaj se skriva za zeleno številko 18, ki jo nosi zdaj, je skušal razkriti Jure K. Čokl.
A še veste, kako je biti navzoč? V trenutku? Ga sprejemati in použivati? Gospodična medična to ve. In zna. Gospodična medična je Nika Pengal. Deluje pod to pomensko domiselno blagovno znamko. In je ena naših najmlajših in najbolj strokovno podkovanih ter mednarodno priznanih čebelark in apiterapevtk. Čebele so njene učiteljice, navdihovalke in zdravilke. Brez pretiravanja - one so njeno življenje. Tako posvečena je čebelarskemu klicu oziroma poklicu. V tokratno Razkošje v glavi jo je povabila Liana Buršič.
»Pri mojem ustvarjanju je zvok navdih in hkrati tudi vodilo. Bolj je nenavaden, večji izziv je zame in tudi več možnosti izražanja mi ponuja,« pravi multiinštrumentalist Boštjan Gombač. »In ta moja želja po spoprijemanju z različnimi glasbenimi poetikami sega že v obdobje študija klarineta na ljubljanski akademiji za glasbo, v katerem sem imel to srečo, da je bil moj mentor izjemni pedagog in vrhunski klarinetist prof. Jože Kotar. Kljub nekajletni prekinitvi študija sem se že takrat intenzivno ukvarjal z različnimi glasbami sveta in z različnimi glasbili, posledica tega pa je bila, da sem začel raziskovati kopico zame takrat novih, navdihujočih in nenavadnih zvokov. Vsak zvok oziroma glasbilo nosi v sebi zgodbo, ki me vodi pri ustvarjanju.« V oddajo Razkošje v glavi je Boštjana Gombača povabil Dušan Berne.
Nekateri ljudje so v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev sinonim za dejavnost, ki jo predstavljajo in s katero živijo. Viki Grošelj pomeni za nas plezanje, Himalajo, alpinizem in odprave. Kaj pa plezanje, alpinizem, Himalaja in odprave pomenijo njemu? Kako se spoprijema z izzivi, ki mu jih njemu tako ljube gore vedno postavljajo na pot? Bo sploh kdaj nehal biti alpinist? Viki Grošelj, kakršnega morda še ne poznate. Z njim se je pogovarjal Jure K. Čokl.
Gregor Jazbec je vojaški psiholog, ki že več kot 20 let dela v Slovenski vojski. Prvo polovico tega obdobja je pomagal pri razvoju ekip in skrbel za psihično pripravljenost pripadnikov v dvajsetem motoriziranem bataljonu, pozneje pa se je zaposlil kot predavatelj vojaške psihologije na Centru vojaških šol Slovenske vojske, kjer vojaške voditelje še danes pripravlja na učinkovito vodenje enot tako v mirnih kot v vojnih razmerah. Ukvarja se s psihologijo vodenja, bojnim stresom ter delovanjem posameznikov in enot v izrednih razmerah, psihologijo ekstremnega nasilja, pa tudi s propagando in odporniškimi gibanji. Napisal je več knjig; poleg vojaških učbenikov še zbirko satir Takle mamo ..., monografijo z naslovom Vojna, eseje Zakulisje, ravnokar pa je izdal delo z naslovom Bitka na Sutjeski. Po študiju psihologije je končal šolo za častnike vojnih enot, pozneje je magistriral na področju upravljanja kadrov. Če je njegovo razmišljanje nedvomno oblikovalo poglobljeno teoretično raziskovanje, pa so verjetno še večji vtis na njem pustili neposredni stiki z vojaki in veterani, s katerimi je delal v vseh teh letih ali pa so mu bili pripravljeni zaupati svoje zgodbe. Gregor Jazbec je v našem studiu gostoval v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Alja Zore.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Pavel Tanko je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko. Pred mikrofon ga je povabil Jure K. Čokl.
»Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'So vaši starši učili na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.
Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji, in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Franci Lazarini je doktor umetnostne zgodovine in raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU in predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Pretežno se ukvarja z zgodovino arhitekture. Ta ga je tudi med študijem najbolj navduševala. Ob diplomi in tudi pozneje se je posvetil predvsem arhitekturi 19. stoletja, ki je pri nas dolgo časa veljala za nekakšno neraziskano »belo liso«. Arhitektura historizma je namreč dolgo bila nekaj povsem drugorazrednega, predvsem obdobje, ki je bolj ali manj uspešno posnemalo sloge prejšnjih zgodovinskih obdobij. Vrednosti te arhitekture so začeli spoznavati in ceniti šele v 70. letih prejšnjega stoletja v tujini. Pri nas pa je pionirske članke o tem napisal v istem obdobju dr. Damjan Prelovšek. Sicer pa dr. Francija Lazarinija zanimajo tudi arhitektura 20. stoletja, začetek moderne in kot nekak osrednji lik tega časa Maks Fabiani. O tem znamenitem arhitektu še zbira podatke in načrtuje tudi obsežnejšo objavo svojih ugotovitev v prihodnje. Zanima ga tudi arhitekt Plečnik, ki ga, kot prizna, kot študent ni povsem razumel, to se je zgodilo šele, ko je študiral celotno 19. stoletje. Posebno ga zanimajo Plečnikovi neuresničeni načrti. Pred leti se je dr. Franci Lazarini ukvarjal na splošno tudi s cerkveno umetnostjo 19. stoletja v povezavi s cerkvenimi redovi. Dr. Franci Lazarini je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Razkošje v glavi Dr. Petja Grafenauer je umetnostna zgodovinarka, ki deluje na Katedri za teorijo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, poznamo pa jo tudi kot urednico, kritičarko, kuratorko in ne nazadnje kot dobro poznavalko kulturne politike. Objavlja tako v strokovnih publikacijah kot v medijih s poljudnejšim pristopom do obravnave likovnih tem. Tako je sourejala slovensko revijo za vizualno umetnost Likovne besede, sodelovala je z Radiem Študent, vodila je Galerijo Vodnikove domačije Šiška … Na področju likovnega in vizualnega jo od nekdaj zanimajo tokovi umetnosti, ki se ne uvrščajo med glavne smeri in v prepoznaven kanon. Petja Grafenauer se pozorno ukvarja z nekoliko spregledano umetnostjo, recimo s popartom in z zgodovino vključevanja fotografije na področje likovnega … Je namreč specialistka za lokalno in regijsko umetnost po drugi svetovni vojni, predvsem slikarstvo. Vsekakor pa jo v javnosti poznamo tudi kot zelo angažirano intelektualko civilne sfere.
Dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrambne sisteme in vojskovanje tistega časa. Njegovo strokovno področje je predvsem zgodovina do 18. stoletja, med zbirke, ki so ali pa so bile njegovo področje dejavnosti, pa spadajo tudi merila, igrače, nakit, pečati in lapidarij. Rojen je v Ljubljani, kjer tudi živi, zato je tudi njegova celotna študijska pot vezana na to mesto. Kot nam je povedal, je z zgodovino povezan že zelo dolgo, najbolj pa se je to pokazalo v osnovni šoli, ko se je v naši državi zgodila osamosvojitev. Takratno dogajanje se mu je močno zarezalo v spomin. Čas osamosvojitve je bil prelomen. Med ljudmi je bilo takrat čutiti močan čustven naboj, povezanost in občutek pripadnosti skupnosti. Tako dojemanje časa pa je po mnenju Tomaža Lazarja tesno povezano s samo zgodovino. Ta zgodnja leta, ko se človek počasi usmeri v neko dejavnost, študij in podobno, so bila zaznamovana tudi s serijo oddaj na TV Slovenija o srednjeveških gradovih na Slovenskem, ki jih je vodil naš priznani kastelolog dr. Ivan Stopar. On je odprl zelo zanimivo tematiko arhitekture srednjeveških gradov, to pa je mladega nadobudneža Tomaža Lazarja še dodatno navdušilo za pot v zgodovinske vode. Tomaž Lazar je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Jadranka Završnik je ponosna na delo oziroma že kar na poslanstvo, ki ga opravlja. Veliko energije, predanosti pa tudi ljubezni namreč vlaga v prizadevanja, da bi prebivalci Kranja dodobra spoznali in vzljubili svoje mesto, njegovo zgodovino, njegove skrite ulice in trge ter tudi naravo, ki ga obdaja. Ključ, ki odpira vrata v vse našteto, pa je kultura, ki pod isto streho združuje in povezuje umetnike najrazličnejših smeri. In kamenčke v mozaik teh prizadevanj ves čas prispeva tudi Jadranka Završnik, ki s svojimi kamišibajskimi predstavami in pravljicami, ki jih pripoveduje, nagovarja predvsem otroke. V oddajo Razkošje v glavi je »Jadrnico«, kot so jo poimenovali najmlajši, povabil Dušan Berne.
Njeno življenje oblikujejo zgodbe. Tatjana Knapp je pisateljica, strastna bralka in zagovornica pisanja v tehniki lahkega branja pri nas. Kot direktorica Zavoda Risa se zavzema za pravico ljudi z motnjo v duševnem razvoju, da se jim omogoči dostop do informacij, kulturno-umetniških in drugih vsebin v njim prilagojeni tehniki, saj se ji zdi nedopustno, da ljudi še vedno ločujemo po njihovih domnevnih sposobnostih. Razmišljanje Tatjane Knapp boste slišali v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Drage poslušalke, dragi poslušalci, v tokratni oddaji Razkošje v glavi se nam bo predstavil znanstvenik, raziskovalec in pedagog docent doktor Tomaž Podobnikar, ki se je večji del svoje poklicne kariere ukvarjal predvsem z razvojem geografske informacijske znanosti. Pri tem ga je pot vodila tudi na najodročnejše konce sveta, kot ljubiteljski glasbenik, kolesar in jadralec pa je seznam držav, ki jih je obiskal, še razširil. Na klepet v studio je Tomaža Podobnikarja povabil - Dušan Berne.
Matej Hohkraut je informatik, profesor likovnih umetnosti. Kot rodoslovec zagnano deluje že dobrih trinajst let. Ker ga poleg rodoslovja privlačita tudi domoznanstvo in obča zgodovina, so njegova raziskovalna dela multidisciplinarna ter zajemajo gradiva in spoznanja različnih področij delovanja in bivanja naših prednikov. Svojo pot rodoslovca je začel leta 2007, vzrok za to pa je bil projekt, ki sta ga zastavila skupaj s kolegom, takratnim predsednikom Krajevne skupnosti Zidani Most. Ta ga je zaprosil, da bi izdelala spletno stran, na kateri bi predstavljali njun domači kraj. Ko je Matej razmišljal, kako bi to najbolje izpeljal, se je odločil, da je treba v projekt vključiti pestro zgodovino kraja, to pa predstaviti tako, da bo prijazno do ljudi. Ob tem se je srečal z osebnimi zgodbami krajanov in zgodovino svoje družine, saj je večji del njegovih prednikov prav iz Zidanega Mosta in okolice. Matej Hohkraut je od marca lani tudi predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. Njegovi najbolj znani deli sta Lipa zelenela je o rodbini Slanšek in Vrelci naše zgodovine o rodbini Hochkraut. Načrtuje tudi trilogijo o svojih prednikih, ima svojo spletno stran in piše blog. Matej Hohkraut je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Pavle Učakar se je po študiju na likovni akademiji zaposlil pri založbi Mladinska knjiga, kjer je kot likovni urednik delal štirideset let. V tem času je bdel nad nastajanjem izjemnega opusa slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev.
Neveljaven email naslov