Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
Najprej sem ga videl, nato slišal in nazadnje razumel. Da bi ga spoznal, sem moral stopiti bližje k njemu. Duško Badovinac nikakor ni človek, ki bi ga lahko prečital na prvi pogled. Že polno ime Duško Mamut Zupanjič Badovinac pove, da je večplasten in vsako plast sogovorniku le počasi odstira. Najprej sem slišal, da je po poklicu kriminalist, a po zunanjem videzu bi dejal, da dela pod krinko. Potem sem spoznal, da je zaprisežen ljubitelj kuhanega masla, gheeja, ki mu zdaj posveča tudi vso delovno pozornost, saj vidi v njem čisto energijo v vseh pomenih te besede. In naposled je Duško glasbenik, ki zna izvabiti zvok iz planetarnega gonga, raznih piščali, školjk ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Če vse dni praznuje kapital - ta ima praznik vsak dan - pa naj vsaj 1. in 2. maja praznuje delo! Gre za velik in pomemben praznik," poudarja magister Dušan Semolič, ki že 24 leti vodi Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Je karizmatičen voditelj, borec za delavske pravice, pa tudi športnik. Petra Medved ga je povabila v oddajo Razkošje v glavi, v kateri bo tekla beseda o njegovem delu, življenjski filozofiji, sindikalni avtoriteti, vrednotah, ki prevladujejo v današnji družbi in o tem, kaj vse dandanes zaznamuje slovenskega delavca.
Ria Bačer je zelo posebna gospa. Rojena je bila med obema vojnama in je doživela pet držav v enem mestu - Novem mestu. O tem je pred kratkim izdala knjigo, v kateri beremo tudi, kako je kot dekletce, ki je bralo že pri petih letih, na bregovih Krke "požirala" knjige vseh vrst. Kot mlado dekle je potem v dolenjski prestolnici spremljala osvoboditev ob koncu druge svetovne vojne, ki se je še danes živo spominja. Izjemen čut za opisovanje in pisanje zgodb jo je pripeljal na novinarsko pot. Desetletja je pisala in raziskovala za Dolenjski list, ob tem pa ostajala zvesta občutku za prepoznavanje in opozarjanje na krivice tako imenovanega malega človeka. Njena "velika ljubezen" pa je med drugim ženska moda, ki ji je v življenje prinesla tudi kakšno opazko več. Z gostjo, ki zdaj piše že svojo tretjo knjigo, se bo v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Carmen L. Oven.
"Vesolje nima roba, kjer bi lahko sedeli in gledali naokrog. Ker je treba širjenje vesolja razumeti tudi kot širjenje prostora, ne morete biti nikoli ''zunaj'' ali pa ''na robu''. Tam zunaj ni nič, niti prostora ne, torej ne morete biti na robu. In če vas tak odgovor bega, ni to nič nenavadnega. Narava je namreč bolj bogata od naše domišljije ali izkušenj." To je samo nekaj utrinkov iz razmišljanj profesorja doktorja Tomaža Zwittra, ki kažejo na to, kako si ta ugledni strokovnjak in pedagog za področja astronomije, astrofizike in kozmologije, sicer sin prav tako cenjenega zgodovinarja in akademika Frana Zwittra, ves čas prizadeva, da bi tudi najbolj zapletene znanstvene teorije in izračune prelil v čim bolj preproste in vsem razumljive besede. Pa ne samo takrat, ko na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani predava svojim študentom, ampak tudi takrat, ko recimo v Hiši eksperimentov klepeta z najmlajšimi radovedneži ?
Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. "Mati fabrika", kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.
Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. “Mati fabrika”, kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.
V oddaji Razkošje v glavi bomo gostili dr. Spomenko Hribar - filozofinjo, sociologinjo, poslanko tako imenovane osamosvojitvene skupščine, publicistko in dolgoletno kritičarko tako prejšnjega sistema kot politikov samostojne Slovenije. Čeprav se lahko pohvali z naslovom državljanka Evrope, ki ga prejmejo le posamezniki, ki se zavzemajo za demokracijo, človekove pravice in za tesnejše ter pravičnejše sodelovanje med narodi EU, je zelo kritična tudi do te skupnosti. Njena stalnica pa je prizadevanje za spravo. O tem je razmišljala že v osemdesetih letih v nekdanji Jugoslaviji in bila deležna hudih kritik in posledic. In tudi v sedanji državi ni dosti drugače. Na napake opozarja tako levi kot desni politični blok, zato med politiki nima veliko prijateljev, ampak toliko več sovražnikov. A to simpatične in na videz krhke gospe ne moti. Še manj pa ji, kot sama poudarja, jemlje ustvarjalne energije - čeprav rezultatov praktično ni. Z dr. Spomenko Hribar se bo pogovarjal Marjan Rogelj.
Doktor France Bučar je ena ključnih osebnosti slovenske osamosvojitve, prvi predsednik demokratično izvoljene skupščine samostojne Slovenije, eden izmed avtorjev slovenske ustave, partizan, ki je osvobajal Celovec, profesor prava, ki je izgubil profesuro zaradi kritičnih razmišljanj o samoupravljanju. Politični samorastnik, ki pravi, da smo pozabili misliti državo, ki pojasnjuje, zakaj je uspelo potrošništvu in ki opozarja, da mit o socialni državi vodi v totalitarizem. Doktor France Bučar pri 92-tih ne smuča več, še vedno pa se rad tudi "poheca". Ampak ne o razprodaji državnega premoženja, ki ni samo moralno vprašanje, temveč je po njegovi oceni celo neustavna. Razmišljanja doktorja Franceta Bučarja, tudi o prelomu, ki se ni zgodil, v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Življenje je kot pot, Španci ji rečejo comino, po kateri hodimo ali se sprehajamo. To ni pot pod nebom brez oblakov in na njej je veliko kažipotov, predmetov in dogodkov. Za nekatere je lahko ta pot prijazna, za druge neprijazna, lahko pa se tudi iz neprijazne spremeni v prijazno. Tadeja Virant pravi, da se je njena življenjska pot v otroštvu začela neprijazno, ko pa je po njej hodila, je prišla do znamenja, ki jo je spodbudilo k razmisleku, če je to zanjo sploh prava pot. Nazadnje se je tako podala na tisto, za katero je verjela, da ji lahko pomaga najti tudi pot do same sebe. Do cilja v Santiagu de Compostela v Španiji, kjer je grob apostola svetega Jakoba, sicer vodijo tri smeri, Tadeja pa si je za svoje romanje izbrala najdaljšo, kar 880 kilometrov dolgo francosko smer ... Pripravlja: Jurij Popov
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Če smo obrnjeni v pravo smer, moramo v tej smeri samo naprej," pravi Tatjana Nuša Lampret in še doda: "da tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica". S svojimi lepimi izkušnjami na polju kulture - od drobcene deklice v vlogi Vandotove Mojce, gimnazijske recitatorke, Jurčičeve Manice, režiserke in mentorice šolskega kulturnega društva - je želela svojo pot v kulturi nadaljevati. Svoje življenje je daljna sorodnica pisatelja Josipa Jurčiča posvetila kulturi in izobraževanju. Tatjana Nuša Lampret je predsednica Kulturnega društva Josipa Jurčiča in režiserka v Letnem gledališču na Muljavi. Več kot dve desetletji je skrbela za ohranjanje Jurčičeve domačije, kjer je danes sodoben muzej na prostem. Poleg tega je tudi ustanoviteljica Univerze za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica in Grosuplje. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ji je za leto 2014 podelil srebrno plaketo za ustvarjalno, pedagoško in organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi. Tatjano Nušo Lampret bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.
Remzo pravi, da ima tri domovine. Otroštvo je preživel v Črni gori, izobraževanje nadaljeval v Makedoniji, zdaj pa že približno 40 let živi in dela v Sloveniji. Vmes je kot predsednik Zveze študentov Jugoslavije bival tudi v Beogradu, se potem poročil s Slovenko in kot pravnik delal v različnih slovenskih podjetjih. Svojo ljubezen do jezika, tako maternega kot vseh drugih, je Remzo Skenderović najprej združil v oblikovanju dvosmernega slovensko-makedonskega slovarja, prav zdaj pa ima v zadnjem pregledu še slovensko-črnogorski slovar. Že od malih nog je prepričan, da se je za dobre stvari treba boriti in v njih vztrajati. Tako deluje tudi v poklicu, ki ga še vedno opravlja z velikim veseljem – je eden izmed sodnih tolmačev za jezike nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. Sicer pa je kritičen opazovalec političnih in gospodarskih razmer pri nas, ko se želi odpočiti in sprostiti, pa se odpravi k vodi. O raznolikosti življenja, o svojih zgodbah in razmišljanjih, pa tudi o tem, zakaj mu voda toliko pomeni, je Remzo Skenderović pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Doktorica znanosti Ana Vovk Korže je univerzitetna profesorica za fizično in regionalno geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poleg tega pa je tudi ustanoviteljica Mednarodnega centra za ekoremediacije ter Inštituta za promocijo varstva okolja. Predava na kar štirih fakultetah v Sloveniji in v tujini. Gospa z dvema doktoratoma - iz geografije in iz varstva okolja - povezuje znanost s prakso, saj jo pri delu vodi prepričanje, da mora svoje znanje prenesti v družbo. Kot znanstvenica se ukvarja z raziskavami prsti, vode in vegetacije, kot pedagoginja pa z geografijo Slovenije in z regionalno geografijo Afrike in Azije. Pri tem še posebej poudarja pomen samooskrbe in spodbujanja ljudi, da izkoristijo tisto, kar jim ponuja narava. V Dravinjski dolini je tako razvila koncept Učilnice v naravi oziroma Učni poligon za samooskrbo Dole v občini Poljčane, kjer svoje znanje predaja vsem generacijam. Razvija ekoremediacije, zelene tehnologije in permakulturo kot inovativne pristope za samooskrbo ter o vsem tem poučuje tudi druge. V oddaji Razkošje v glavi se bo z doktorico Ano Vovk Korže pogovarjala Petra Medved.
Poslavljalo se je leto 2014 in za vedno se je od nas tiho poslovil tudi Tomaž Šalamun, eden najbolj uveljavljenih slovenskih literatov. V njegov spomin bomo zato ponovili oddajo Razkošje v glavi, v kateri je, na pragu pomladi leta 2012, »radiofonski portret« Tomaža Šalamuna »z besedami izrisal« Dušan Berne.
Glorjana Veber je posebno dekle. Je pesnica, ki je lansko pomlad prevzela vodenje Celjskega mladinskega centra, že pred leti pa je ustanovila IRIU inštitut, v okviru katerega razvija in raziskuje inovativne in novodobne pristope k pospeševanju bralne kulture. Leta 2013 je povila svoj pesniški prvenec, za doktorsko dizertacijo pa je raziskovala poezijo kot element družbene spremembe. Za svojo poezijo je prejela že nekaj domačih in mednarodnih nagrad, na nateču pa je bila izbrana tudi za Bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja, kjer je Slovenijo zastopala na področju literature. Je publicistka in performerka, ki glasno opozarja na neskladja v družbi. Na kakšen način to počne, kaj jo motivira ter tudi o tem, kakšno moč imajo mlade generacije v trenutnem sistemu, bo govorila v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlje Carmen L. Oven.
Darko Frank je visok mož z belo bradico in brki. Še višji je, ko zajaha svojega lipicanca. In še bolj veličasten je, ko dvigne v zrak sabljo in izda povelje za premik konjenice 24 dragoncev generala Maistra. Darko je namreč predsednik društva Lovrenc z Unca, ki goji tradicijo in spomin na 5. polk štajersko-koroško-kranjskih dragoncev iz časa avstro-ogrske monarhije, v katerem je bila večina slovenskih konjenikov. Prav 5. polk dragoncev je imel pod poveljstvom generala Rudofa Maistra pomembno vlogo v bojih za severno mejo in ohranitev Maribora. Nekoč je bil Darko Frank kriminalist-forenzik, po upokojitvi pa je prišla v ospredje njegova ljubezen do konj in vsega, kar je povezano z dragonci generala Maistra. V domačem muzeju je tako mogoče najti marsikaj iz časa "fimfarjev", kot so tedaj ljudsko rekli dragoncem, Darko pa je poleg tega tudi predsednik vojaškega pevskega zbora generala Maistra. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Neveljaven email naslov