Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
Doktor bibliotekarskih znanosti, nekdanji vodja rokopisne zbirke NUK Mihael Glavan, je raziskovalec in publicist s področja rokopisnega in starega knjižnega gradiva ter predvsem starejše slovenske književnosti. Mihael Glavan je človek, zapisan svojemu delu, kulturi, zgodovini in svojemu kraju, Stični, v kateriso nastali Stiški rokopisi. Z znanstvenim pristopom do raziskovanja in vrednotenja najrazličnejših dokumentov prispeva k bogatitvi narodove zakladnice. Razkriva življenje pomembnih Slovencev, njihova sporočila pa postavlja v širši kulturno zgodovinski prostor ter tako na novo osvetljuje zgodovinske dogodke. V oddaji Razkošje v glavi se je njim pogovarjala Petra Medved.
"Človek je erotično bitje od življenja do smrti," je prepričana Jelka Ovaska, ki je preteklih nekaj let zimo preživljala v topli Andaluziji, kamor se je navadno odpravila kar z avtodomom. Tam je prevajala in pisala, saj je prav Jelka Ovaska drzna prevajalka tudi Slovencem znanega finskega literarnega mojstra Arta Paasilinne. V zadnjih dveh letih se je podpisala tudi pod dve avtorski knjigi: Severnica pod Olimpom, v kateri odpira tabu erotične bližine med starejšimi, pred nekaj tedni pa je izšla še njena kriminalka o času slovenske tranzicije z naslovom Lovke. Nekoč je bila zaposlena v založništvu, del svoje mladosti je preživela na Finskem, dobršen del svojega življenja pa tudi na drugih potepanjih po Evropi in svetu. Tako zdaj tekoče govori več jezikov, poleg finščine tudi španščino, saj je španski del sveta pogosto njen drugi dom. O doživljanju Slovenije s pogledom od zunaj, o podobnosti in različnosti Slovencev in Fincev, o čarobnosti Španije, pa tudi o prepoznavanju slovenske mentalitete v tujini se bomo s prevajalko, pisateljico in popotnico Jelko Ovaska pogovarjali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
Doktorja znanosti Sama Ruglja bi lahko opisali kot človeka pisanja, človeka knjige, človeka filma, človeka maratonskega teka, človeka poglobljenega razmišljanja in temeljitega v vsem, česar se loti. Zadnji veliki podvig je bil ultramaraton v družbi še dveh znanih piscev in prijateljev v Združenih državah Amerike. Založnika, ki vsak mesec poskrbi za brezplačno izdajo o knjižnih novostih, bomo v oddaji Razkošje v glavi spraševali o tem, kako se pripraviti na ultramaraton, kaj pomeni izdajati in pisati knjige, od kod njegov neizmerna ljubezen in s tem tudi poznavanje filmskega sveta, pa tudi o tem, kakšno "doto" je za življenje dobil od očeta, preminulega znanega slovenskega psihiatra dr. Ruglja. Dr. Samo Rugelj bo gost Carmen L. Oven.
Akademska slikarka Marija Svetlič nima rada narave. Ljubi jo. Že od prvih osnovnošolskih počitnic pri dedku in babici na podeželju, ko se je zaljubila v cvetoče travnike in v poletni hlad gozdov, ki so jih obkrožali. V svoji slikarski karieri je potem tudi s šopki travniškega cvetja, naslikanega največkrat s skoraj filigransko natančnostjo, osrečila veliko ljudi, dokler je ni splet neljubih okoliščin oddaljil od njenega slikarskega ateljeja. Toda v sebi verjetno še vedno išče "tisti" odtenek zelene barvice iz otroštva in mogoče ga bo nekega dne, kljub vsem trenutnim življenskim preizkušnjam, vendarle našla. Ne samo zaradi drugih. Predvsem zaradi same sebe ? Avtor: Dušan Berne
Špela Pahor je bibliotekarka, etnologinja, pravljičarka, prevajalka, katehistinja in publicistka. Živi v Piranu, kjer s posebno hvaležnostjo ohranja spomin na svojega očeta dr. Miroslava Pahorja, ustanovitelja tamkajšnjega muzeja. Lahko bi tudi rekli, da je šla po očetovih stopinjah, saj največ svoje energije porabi za druge in se tako tudi sama polni. Špela ima rada Piran, Istro, otroke, tako imenovane "male ljudi" in tudi tako imenovane "velike". Rada ima pravljice, ki jih piše, prevaja in bere otrokom. "Male ljudi" je tako predstavila že v treh knjigah Piranskih srečanj, potem v več kot 50-ih oddajah Istrskih srečanj na Radiu Trst A, namenila pa jim je tudi svojo diplomsko nalogo iz etnologije. Veliko svojega časa nameni vzgoji in izobraževanju, saj organizira razstave in literarna srečanja, vodi bralne krožke in dela z ljudmi s posebnimi potrebami. Večkrat je že bila tudi nagrajena, skupni imenovalec teh priznanj pa je posredovanje znanja drugim. Z njo se je v sečoveljskih solinah pogovarjal Jurij Popov.
Andrej Voje je magister elektrotehnike. Toda že med študijem ga je, kot sam poudarja, "začaral čudoviti podvodni svet", zato mu že od njegovega prvega potopa pod vodo "dela družbo" tudi fotografski aparat. Za Andrejem je tako na stotine potopov na različnih koncih sveta, njegovi popotniški cilji pa so največkrat tropski kraji. In v teh prvih julijskih dneh, ko nas poletje kar nekako noče in noče razveseliti z letnemu času primernimi temperaturami, se bomo skupaj z njim vsaj v spominih še enkrat preselili v bolj južne in predvsem - toplejše kraje. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Jurij Perovšek je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer že dolgo vrsto let raziskuje slovensko politično in idejno zgodovino od oblikovanja modernih političnih strank konec 19. stoletja do druge svetovne vojne. Za svoje delo in za pomembne znanstvene dosežke na področju zgodovinopisja je med drugim dobil tudi Zoisovo priznanje, bil pa je tudi predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Ob naštetem bi torej mnogi pričakovali, da gre za nezgovornega človeka, ki predvsem vneto brska po zgodovinskih arhivih in si večino časa kvari vid s pregledovanjem porumenelih papirjev na pisalni mizi. Toda tisti, ki Jurija vsaj približno dobro poznajo, se pri omembi takšne stereotipne podobe znanstvenika samo hudomušno nasmehnejo in potem praviloma v en glas poudarijo, da je Perovšek sicer resen raziskovalec in publicist, ampak po človeški plati vse prej kot "knjižni molj" in puščoba. "Pa veste, tudi pesmi pišem," nam je že kmalu po stisku rok sam povedal...Avtor Dušan Berne
Njegovo življenje zaznamuje preplet znanstvenega dela in ustvarjalnosti - literarne zgodovine, literature in jazza. Dr. Marijan Dović, oče štirih otrok, je bil eden prvih v Sloveniji, ki je violino igral na "neklasičen", jazzovski način. Želja po učenju jazz glasbe in ljubezen do glasbe nasploh ga je spodbudila, da je leta 2000 zasnoval novomeški festival jazza Jazzinty. Zdaj je raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, preplet literature in glasbe pa zaznamuje tudi njegovo skladanje avtorske glasbe. Z njo je tako opremil tudi Gorjanske bajke, sodeloval je z glasbenico Brino, z Alenko Godec in drugimi. Njegovo znanstveno delo pa sta med drugim zaznamovali tudi monografija o Antonu Podbevšku in raziskava o slovenski zgodovinski avantgardi. Sicer pa je umirjen sogovornik, a poln življenjske vneme, ki se rad vrača na dalmatinski otok, od koder prihaja njegov oče. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Carmen L. Oven.
Tam, kjer se Kras že začenja spuščati proti morju, v Kačičih, je doma Andrejka Cerkvenik, diplomirana sociologinja s posluhom za naravo in dediščino prednikov. Prav zato je pod skrbnim spomeniškim varstvom obnovila svojo Belajevo domačijo, ki so jo predniki pred dvema stoletjema sezidali iz kraških kamnov in ji pečat daje izvirna črna kuhinja. Belajeva domačija je danes vpisana v Register slovenske nepremičninske kulturne dediščine. Tu je tudi borjač s kraškim vodnjakom in latnik, ki obiskovalce vabi v prijetno senco, poleg tega pa je Andrejka svoj vrt spremenila v prvi zeliščni ogledni vrt na Krasu, v katerem raste več kot 130 kraških zelišč. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Brankica Petković je rojena v Osijeku, kjer je diplomirala iz južnoslovanskih jezikov in iz književnosti. Je magistrica sociologije kulture, ki je morala, kot sama poudarja, zaradi političnih pritiskov zapustiti rojstno mesto. Aktivistka in raziskovalka tako imenovanega medijskega prostora je že pred desetletjem ugotavljala, da so možnosti za kakovostno in svobodno novinarstvo z zornega kota državljanov zamujene. Težišče njenega raziskovalnega dela na Mirovnem inštitutu je pluralizem medijev, za prispevek k razumevanju in strpnosti na področju medijev v jugovzhodni Evropi pa je prejela nagrado dr. Erharda Buseka. Brankica Petkovič, ki pravi, "da smo se vrnili na začetek, ko je treba na novo postaviti medijski sistem, ker so obstoječega oropali in ugrabili razni ''sateliti''," bo gostja oddaje Razkošje v glavi. Z njo se bo pogovarjal Bojan Leskovec.
Kaj je rojstvo črne luknje v vesolju? Kako veliko in koliko staro je vesolje? Kaj to sploh pomeni za človeka? To so le nekatera vprašanja, na katera doktorica znanosti Andreja Gomboc odgovarja s prispodobami, ki so razumljive tudi popolnemu laiku. Astrofizičarka, ki je v svoji karieri doživela že nekaj velikih znanstvenih vzponov, saj je recimo v sodelovanju s kolegi izsledke raziskav objavila tudi v najuglednejših svetovnih znanstvenih revijah, ostaja neumorna raziskovalka in razlagalka skrivnosti vesolja. S svojimi predavanji daje slovenski znanosti in raziskovanju jasen in prepoznaven glas tako doma kot tudi v tujini. Kdaj je prvič »zares« pogledala v nebo, kakšno je v tem času delo astrofizičarke in znanstvenice pri nas, pa tudi o tem, kaj počne, ko ne razmišlja o vesolju? Odgovore bomo našli v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
O izginuli "zeleni energiji" slovenskega političnega prostora iz začetka devetdesetih, o kolesarjenju v mreži in o realnosti razvoja slovenskega podeželja. Pa seveda o očetih in hčerah - z Borisom Keucem v oddaji Razkošje v glavi. Pripravlja jo Marko Radmilovič.
Sociologinja Mirjam Milharčič Hladnik je znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU v Ljubljani. Je tudi izredna profesorica, ki predava na ljubljanski in novogoriški univerzi ter tudi na tujih univerzah, predvsem v Nemčiji in na Norveškem. V okviru sociologije se ukvarja s politiko šolskih reform, državljansko vzgojo ter s človekovimi pravicami, v zadnjem času predvsem v kontekstu integracije migrantov. Pri ženskih študijah analizira neenakopravnost med spoloma, pri čemer svojo pozornost namenja tudi primerom »izbrisanih« družbeno in politično pomembnih žensk v zgodovini Slovenije. Ko gre za migracijske študije, pa jo še posebej zanimajo interdisciplinarni pristopi – zgodovinski, sociološki in feministični – ter izvirni metodološki prijemi, od metod ustne zgodovine do analiz družinskih korespondenc in avto/biografskih tekstov. Radiofonski portret prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik za oddajo Razkošje v glavi pripravlja Dušan Berne.
avtor: Jurij Popov. »Svet, v katerem bi želela živeti je delno utopija, a vseeno bi si želela svet, v katerem bi bile vsaj približno enake možnosti za vse; svet, ki bi bil veliko manj zbanaliziran, kot je današnji.« Tako se je začel pogovor med Jurijem Popovom in sociologinjo, antropologinjo, pisateljico, prevajalko in lezbično aktivistko Suzano Tratnik. Potekal je ob bregu Ljubljanice, tik za filharmonijo. Moti jo egoizem današnjega sveta, v katerem ni nobenega občutka za drugega. Ve, da je bil svet od nekdaj surov - včasih surov na drugačen način. Zaveda se, da je mogoče o spolnih opredelitvah razmišljati na različne načine, ne le binarno. Spoznala je, da je svet narejen za večino - večino, ki ima denar, poleg tega pa je večina tudi heteroseksualna. Sama je premišljevala, ali naj se getoizira ali javno razkrije svojo spolno usmerjenost, in spoznala, da ni človek, ki bi lahko živel v laži. Pisanje ima v krvi, najbolje pa piše o tistem, kar najbolj pozna. Kot prevajalka velja tudi za pionirko besedoslovja s področja preučevanja enakosti spolov. To je postala nehote, pri prevajanju tuje literature pa se je zelo veliko naučila – več, kot je pričakovala.
Raziskovanje za doktorat s področja literarnih ved je posvetila Josipini Urbančič Turnograjski, prvi slovenski pesnici. Leta 2006 jo je življenje prvič zaneslo v puščavo, kjer se je njena pot ustavila ob Tuaregih. Takrat še ni vedela, kako zelo jo bo to zaznamovalo v prihodnjih letih. Sledil je še doktorat s področja prava, vse pogosteje pa se je tudi z zelo težkimi nahrbtniki vračala k Tuaregom in jim v »lastni režiji« prinašala pomoč v zdravilih in drugih potrebščinah. Miro Delavec Touhami so Tuaregi poimenovali Hči puščave. Je humanitarka, avtorica več literarnih del, učiteljica, ki poučuje slovenske izseljence materni jezik v Nemčiji, pogumna raziskovalka in glasnica negotove usode Tuaregov. Vsemu temu se bo kmalu pridružilo tudi materinstvo ...
Avtor: Dušan Berne. Ni samo prispodoba, če zapišemo, da je odraščal med knjigami. Tudi zato, ker je bil njegov oče, s katerim sta si poleg priimka delila tudi ime, znan novinar, urednik in pisatelj, ki je objavil na ducate knjig. Je pa že osnovnošolca Janeza Švajncerja mlajšega "potegnilo" v svet ljubiteljskega zbirateljstva tako imenovanih militarij in od leta 1955, ko se je vse skupaj začelo, se je izoblikovala bogata muzejska zbirka, ki v skrbno urejenem, vendar že kar "pretesnem" Vojnem muzeju Logatec predstavlja vojno in vojaško zgodovino Slovencev in slovenskega ozemlja od kamnite sekire prek keltskega in rimskega obdobja, srednjega veka ter I. in II. svetovne vojne - vse do vojne za samostojno Slovenijo in razvoja Slovenske vojske. Še toliko bolj se je lahko nekdanji naslovni generalmajor Janez Švajncer svojem zbirateljstvu, vojaškemu zgodovinopisju, vodenju muzeja in urejanju Vojnozgodovinskega zbornika posvetil po upokojitvi, kar zadeva pisanje "avtobiografsko obarvanih" knjig pa je že tudi dokazal svoje "družinske korenine" ?
Doktor Andrej Rant je humanist v vseh pogledih. Zobozdravnik, ki je že v gimnazijskih letih pisal pesmi, je svoje literarno ustvarjanje predstavil v treh pesniških zbirkah, predlani pa je naredil pesniško inventuro pomenljivim naslovom Zlati klas, ki je nekakšna "žetev" njegovih najlepših pesmi 50-letnega pesnikovanja. Njegova poezija je melodična in ritmična, pravzaprav zrcalo njegovega življenja. Doktor Andrej Rant je predsednik literarne sekcije pri Svetovnem slovenskem kongresu, raziskuje in razmišlja o koreninah slovenstva, vznemirja ga venetska teorija o izvoru Slovencev, nasmeh na obrazu pa mu nariše omemba numizmatike. Doktorja Andreja Ranta bo v oddaji Razkošje v glavi predstavil Bojan Leskovec
avtorica: Carmen L. Oven Svojo prvo razglednico je dobil od očeta, ko je bil star šest let. Na njej so bile bele ladje v reškem pristanišču. Danes ima v svoji zbirki več kot 10.000 razglednic, na katerih so podobe parnikov, ki so, kot sam pravi, tudi neme priče nekega časa. Mitja Lamut je zbiralec, ki poleg razglednic zbira tudi stare dokumente, pa predmete, ki so tako ali drugače povezani z morjem in še marsikaj. Je tudi velik raziskovalec pomorske zgodovine, "idejni oče" mednarodnega zbiralskega sejma Collecta ter taborniški starešina, ki je svojo poklicno pot začrtal v zasebni odvetniški praksi. Kot podpredsednik društva slovensko-hrvaškega prijateljstva v Sloveniji se s Hrvaško že leta povezuje na različne načine. Pred kratkim je tako v sodelovanju s Hrvati izdal knjigo o parnikih Jadrana na razglednicah, kjer sledi zgodbam več kot 230 ladij, ki so tesno povezane tudi s slovensko preteklostjo. Od kod ljubezen do morja, kako je zbiral na tisoče razglednic, kaj pomeni sledenje zgodbam z desetletij starih razglednic, kako ga je zaznamovalo taborništvo in kako odvetniški poklic? O tem ter tudi o drugih zanimivostih iz njegovega bogatega življenja se bo Carmen L. Oven z Mitjo Lamutom pogovarjala v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov