Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pronicljvost in razgledanost
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Takrat je spoznal , da je rudarstvo eden najtežjih poklicev. In zanimivo je, da prihaja iz rudarskih krajev, ima rudarske izkušnje in zdaj ga zanima rudarjenje v gorah. Je to le naključje? Sam o tej povezavi ni razmišljal, vendar meni, da je to kako se bo človek odločil in kaj ga bo zanimalo, stvar genov.
Po univerzitetni diplomi na Univerzi Ljubljana je kot samostojni arhitekt in urbanist 15 let delal v gospodarstvu (Trbovlje, Ljubljana, Idrija).V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo.
Od leta 1983 do 2005 je bil zaposlen na Triglavskem narodnem parku (TNP), najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od 1992 do upokojitve oktobra 2005 pa kot direktor TNP. V Mednarodni komisiji za varstvo Alp, CIPRA, je aktivno sodeloval pri pripravi Alpske konvencije. V obdobju 2000–2005 je bil podpredsednik ALPARC, Mednarodne zveze zavarovanih območij Alp.
Svojo pot v Triglavskem narodnem parku je začel kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora. To so bila zanosna leta, pove Bizjak.
Takrat so začeli ohranjati kar je tipično za gorske predele, to je stavbna dediščina, pašne planine, hleve in podobno. Iskali so skupni jezik z lastniki teh objektov, da bi jih ti ohranili in obnovili, pri tem so bili včasih uspešni, drugič neuspešni. V TNP so kolikor so lahko pomagali tudi z denarjem in tako so obnovili več stavb, tudi cerkve, stoge v Bohinju, nekaj stavb so odkupili, recimo Pocarjevo domačijo in drugo.
Delo v parku mu je bilo v veselje in poseben privilegij; to je skušal prenesti tudi na svoje sodelavce in ljudi, ki tam živijo. Zavzemal se je za to, da bi park približal ljudem kot priložnost, da ne bi videli samo prepovedi in omejevanja dela in življenja. Država je pri teh prizadevanjih bolj ali manj stala ob strani, a ne vedno. Tako so v TNP predlagali različne davčne olajšave za prebivalce parka, vendar država teh idej ni podprla. Se je pa odzvala ob potresih v Posočju 1996 in 1998, ko so občani v krajih v parku za popotresno obnovo dobili več denarja kot tisti zunaj tega območja. Janez Bizjak tudi meni, da je bila odločitev o tem, da dobimo Triglavski narodni park, pravilna. To je naš največji narodni park, pravzaprav edini, ki ga imamo.
Visoko na seznamu njegovih prizadevanj je varstvo narave; napisal je 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. O tem veliko predava in opozarja, da če gledamo Alpe širše, vidimo, da sosednji "alpski narodi" dobro vedo, kaj je varovanje narave. Meni tudi, da se v naših Alpah srečujemo s podobnimi problemi varovanja narave kot drugje, vendar so problemi pri nas večji, ker varstvo narave nima nobenega svojega lobija, sprejeti zakoni se ne spoštujejo, in proti nesramnim kršiteljem ni nobenih vidnih ukrepov.
Bizjak je avtor petih knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981, knjiga o Grenlandiji, kamor je leta 1978 organiziral in vodil prvo slovensko alpinistično odpravo),
Zavarovana območja v Sloveniji (2008),
Alpska konvencija (2009),
Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),
Trenta in Soča (2015).
Ali pripravlja kaj novega? Pravi, da se vedno kaj najde. Tako bo treba nadaljevati knjigo o megalitskih strukturah. Želi tudi, da bi 22 letno raziskovanje sledi prvih rudarjev predstavil na poljuden način v knjigi.
Je tudi avtor besedil za monografije Triglavski narodni park (1995),
Trenta in Soča (1996) in Alpe, kot jih vidijo ptice (2009), doslej najobsežnejša monografija o Alpah od Slovenije do Francije (avtor fotografij Matevž Lenarčič), izdana v petih jezikih in leta 2010 nagrajena na mednarodnem festivalu gorniških filmov in literature v kanadskem mestu Banff kot najboljša knjiga o gorah.
Janez Bizjak je bil tudi avtor odmevne razstave o Sloveniji Voda, naše upanje (2008), predstavljene v Franciji od Pariza do Strasbourga, v Belgiji (2010), New Yorku (2010) in Berlinu (2011).
Raziskovanja obljudenosti gorskega sveta imajo relativno dolgo tradicijo. Tako je o pašništvu, pastirjih, v gorah kar nekaj strokovne literature, znane so raziskave dr. Toneta Cevca. Veliko je poljudne literature in tudi o rudarjenju imamo vrsto zapisov, precej tega gradiva pa je še v ljudskem izročilu.
Janez Bizjak doda, da so-on in ekipa, v kateri sodeluje, kar obsedeni z iskanjem ostalin v gorah. Za to je »kriv« dr. Cevc, ki je zbral tri navdušence, Mirana Bremšaka, Franceta Steleta in Janeza Bizjaka, da so sodelovali z njim pri iskanju ostalin pastirske dediščine.
Ob ostalinah prvih pastirjev so našli tudi ostanke prvih rudarjev v gorah. Na kaj takega nihče ni pomislil, v 20 letih raziskovanja pa so odkrili več kot 80 rudarskih lokacij v gorah, vse od Julijskih Alp, Karavank, do Kamniško Savinjskih Alp.
In tudi Janez Bizjak že dobrih 20 let intenzivno raziskuje arheološke ostaline rudarjenja v visokogorju Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp, od prazgodovine do srednjega veka. Leta 2010 so ga tako sprejeli v Montanhistorischer Verein Österreich (MHVÖ), strokovno združenje za raziskovanje rudarske zgodovine v gorah.
Kot smo že omenili je avtor petih knjig, od katerih je bila največje pozornosti deležna tista z naslovom: Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom.
Janez Bizjak je v omenjeni knjigi zapisal:
"Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ..."
Janez Bizjak pove, da ima krnski krog energijske učinke. Na sredini so štiri skale obrnjene točno v smeri S-J-V-Z, na zgornjem delu pa je kot nekako zrklo, punčica očesa, pod njim pa sta skali v smeri V-Z, ki spominjata na oltarno mizo. Kaj se je tu dogajalo ne ve nihče. Podobno kot to velja za angleški Stonehenge. O katerem so napisane gore knjig, vendar so vse le ugibanja. Lahko so v krnskem krogu izvajali obrede zdravljenja, lahko opazovali luno in sonce. Bizjak pozna nekaj ljudi, ki trdijo, da so po obisku v tem krogu izgubili bolečine, ker so verjeli v ozdravljenje.
Zanimiva so tudi tla v krogu, tam so peščena, medtem ko je izven kroga zemlja debela tudi do 40 cm. Poleg tega je ta krog ostal nepoškodovan v I. svetovni vojni, ko je bilo celotno področje pod Krnom, zaradi bojev, obstreljevanj, in preboja pri Kobaridu, uničeno, požgano. Po izročilu pastirjev pa naj bi bil ta krog po II. svetovni vojni ograjen z bodečo žico, da vanj ne bi vstopala živina. Zakaj je bilo tako, ne ve več nihče, je pa ostal nek starodaven spomin, da živina pač ne sme v ta krog. To pa po drugi strani pomeni, da krog ni služil kot "ograd, ograda" za živino, kot so trdili nekateri.
Sicer pa je takih krogov na planinah veliko, še več- Bizjak meni, da je tak krog imela vsaka planina. Poleg tega se krogi ali elipse pojavljajo tudi nižje. Recimo skoraj večina cerkvic na hribih, vzpetinah, ima nizko obzidje v obliki kroga ali nepravilne elipse. To niso ostanki protiturških taborov, ampak gre za neznane predkrščanske elemente in verovanja.
Nova odkritja megalitskih ostankov, kjer naj bi bile tudi energetske, zdravilne točke, odpirajo pot novodobnim religijskim, duhovnim praksam. Kako na to gleda Janez Bizjak? Do teh novodobnih gibanj je nekoliko nekoliko skeptičen, sicer ga ne motijo in jih spoštuje, saj vsak človek išče svoj duhovni svet. Pri megalitskih ostalinah, ki so povezane z energijskimi viri, pa je treba biti zelo previden. Čeprav kakšna zadeva drži 100%, je tu še vedno treba vse jemati z rezervo in dodati še kak odstotek dvoma. Za take zadeve je treba najti dokaze, teh pa ni, in že Einstein je rekel- da šteješ lahko le tisto kar ni vredno šteti, kar pa je vredno, se ne da šteti, in tako je tudi pri duhovnih energijah.
Bizjaka moti, pri novih obiskovalcih megalitskih struktur in prostorov, da skušajo to materializirati, prodajati in komercializirati, prepričan je da kar dobiš brezplačno tega tudi ne bi smel prodajati naprej. Vendar pa drugi mislijo drugače.
Janez Bizjak predava tako o ogroženosti narave, in seveda tudi o odkritjih megalitskih ostalin v gorah.
Janez Bizjak je aktiven terenski raziskovalec, zato ga je zelo težko dobiti, še posebno ko vreme dopušča obiske hribov in gora. Kot je povedal, velikih projektov sicer nima, vse se odpira sproti. S skupino arheologov zdaj dokumentirajo tisto, kar so odkrili doslej.
Ko je lepo vreme, Janez Bizjak ne zdrži v dolini. Ponovno obiskuje kraje, kjer je hodil sam ali skupaj s kolegi pred 20 ali 30 leti, in kjer takrat megalitskih in drugih prazgodovinskih ostankov sploh niso opazili.
Najdbe so presenetljive, in to drži človeka pokonci, te strasti odkrivanja in raziskovanje se ne da odvzeti ali prepovedati.
Kaj ga je najbolj presenetilo na terenih? Najprej so, različni strokovnjaki menili, da so prvi rudarji predmete ob izkopnih jamah preprosto izgubili, vendar pa se je izkazalo, da temu ni tako. Če bi jih izgubili, bi jih tudi iskali in našli, saj so bili preveč dragoceni. Zato menijo, da so jih tam pustili, ker so jih namerno darovali. Darovanje predmetov naj bi jim prineslo srečno življenje v gorah.
Predmeti, ki jih danes odkrivajo so res dragoceni, recimo bronasta medvedova glava, najdena na Planini Koren. Na Lepi Komni pa je vzpetina, kjer so očitno potekali obredi darovanja, saj so tam našli neverjetno veliko število delov bronastih sponk.
Pod Dleskovcem so recimo našli antični ključ in pisalo-stilus, ključ je podoben tistim, ki so jih našli na Hrušici- rimski trdnjavi Ad Pirum, med Logatcem in Ajdovščino. Take najdbe človeka pretresejo, pove Bizjak, tako so na primer našli nad Trento antični nož, ki je bil položen v nekakšen grobek, obložen s kamni prekrit s kamnito ploščo obrnjen v smer V-Z. Tega njegov lastnik zagotovo in izgubil, ampak je mogoče šlo za daritev, nek obred, kdo ve.
Tudi pravljice, posebno znane so tiste o Bogatinu prinašajo izročilo o rudarjih, in povsod se omenja Bergmandeljca, gorskega škrata, gorniškega možička, ki varuje skrite zaklade v globinah zemlje. Bizjak, doda, da je znano izročilo o zlatu, o zlatonosni reki Soči, vendar meni, da zlata tam in drugod v naših Alpah, ki jih sestavlja apnenec ni. Je pa zlato v Visokih Turah, ki so granitne.
Naše Alpe pa imajo bogata nahajališča železove rude. To dokazujejo posegi prazgodovinskih rudarjev, ti so nad rušjem, nad gozdno, drevesno mejo, praktično vse terene prekopali in za seboj pustili ogromno ostankov. Tako so ostale številne izkopne jame, za katere nekateri geologi menijo, da so naravne tvorbe, drugi pa so svoje mnenje po najdbah na robovih teh jam spremenili. Bizjak pove, da so tam našli tako ostanke železove rude, kot orodij, lončevine in druge predmete, poleg tega so v bližini našli tudi tlorise zelo preprostih stavb.
To dokazuje, da je bilo življenje prvih rudarjev izredno naporno, nevarno in zelo skromno. Kar se vidi tudi iz ostankov rudniških rovov, na Pokljuki, nad Trento, ki so zelo ozki, do 60 cm širine in visoki do 1,20 metra. Rudarjenje v gorah je trajalo od bronaste dobe do današnjih dni, in je bilo sestavni del preživetja. Rudarji so rudo prodajali, ob tem so imeli drobnico in tako se je počasi začelo tudi pašništvo. Je pa res, da planine na primorski strani niso nastale iz rudarskih naselbin, kar velja za gorenjske planine. Poleg tega je bilo v prazgodovini, pred antiko, zelo znano noriško jeklo, ki so ga izdelovali od Jadrana, preko Alp, do Visokih Tur. Ali so to nerjaveče jeklo izdelovali pri nas, pa Bizjak in drugi še raziskujejo.
Kot smo že uvodoma zapisali je bil Janez Bizjak del ekipe, ki je začela odkrivati starodavne ostanke v naših gorah. Ta ekipa se je z leti širila in dopolnjevala, prišli so tudi novi. Med temi je tudi Gorazd Kutin, lesarski tehnik, doma iz Čadrga nad Tolminom, naravovarstveni nadzornik TNP - oddelek Posočje.
Član "prvotne ekipe" Miran Bremšak (inženir strojništva, doma iz Komende, zaposlen kot vodja proizvodnje. Raziskovalec arheološke in zgodovinske preteklosti) pa je celo postavil internetno stran www.arheogore.si. Iz te strani smo tudi mi črpali del slikovnega gradiva ( z dovoljenjem nosilca, avtorja in skrbnika te strani Mirana Bremšaka).
Miran Bremšak je na prvi strani svoje spletne strani zapisal:
KDAJ?
911 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pronicljvost in razgledanost
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Takrat je spoznal , da je rudarstvo eden najtežjih poklicev. In zanimivo je, da prihaja iz rudarskih krajev, ima rudarske izkušnje in zdaj ga zanima rudarjenje v gorah. Je to le naključje? Sam o tej povezavi ni razmišljal, vendar meni, da je to kako se bo človek odločil in kaj ga bo zanimalo, stvar genov.
Po univerzitetni diplomi na Univerzi Ljubljana je kot samostojni arhitekt in urbanist 15 let delal v gospodarstvu (Trbovlje, Ljubljana, Idrija).V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo.
Od leta 1983 do 2005 je bil zaposlen na Triglavskem narodnem parku (TNP), najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od 1992 do upokojitve oktobra 2005 pa kot direktor TNP. V Mednarodni komisiji za varstvo Alp, CIPRA, je aktivno sodeloval pri pripravi Alpske konvencije. V obdobju 2000–2005 je bil podpredsednik ALPARC, Mednarodne zveze zavarovanih območij Alp.
Svojo pot v Triglavskem narodnem parku je začel kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora. To so bila zanosna leta, pove Bizjak.
Takrat so začeli ohranjati kar je tipično za gorske predele, to je stavbna dediščina, pašne planine, hleve in podobno. Iskali so skupni jezik z lastniki teh objektov, da bi jih ti ohranili in obnovili, pri tem so bili včasih uspešni, drugič neuspešni. V TNP so kolikor so lahko pomagali tudi z denarjem in tako so obnovili več stavb, tudi cerkve, stoge v Bohinju, nekaj stavb so odkupili, recimo Pocarjevo domačijo in drugo.
Delo v parku mu je bilo v veselje in poseben privilegij; to je skušal prenesti tudi na svoje sodelavce in ljudi, ki tam živijo. Zavzemal se je za to, da bi park približal ljudem kot priložnost, da ne bi videli samo prepovedi in omejevanja dela in življenja. Država je pri teh prizadevanjih bolj ali manj stala ob strani, a ne vedno. Tako so v TNP predlagali različne davčne olajšave za prebivalce parka, vendar država teh idej ni podprla. Se je pa odzvala ob potresih v Posočju 1996 in 1998, ko so občani v krajih v parku za popotresno obnovo dobili več denarja kot tisti zunaj tega območja. Janez Bizjak tudi meni, da je bila odločitev o tem, da dobimo Triglavski narodni park, pravilna. To je naš največji narodni park, pravzaprav edini, ki ga imamo.
Visoko na seznamu njegovih prizadevanj je varstvo narave; napisal je 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. O tem veliko predava in opozarja, da če gledamo Alpe širše, vidimo, da sosednji "alpski narodi" dobro vedo, kaj je varovanje narave. Meni tudi, da se v naših Alpah srečujemo s podobnimi problemi varovanja narave kot drugje, vendar so problemi pri nas večji, ker varstvo narave nima nobenega svojega lobija, sprejeti zakoni se ne spoštujejo, in proti nesramnim kršiteljem ni nobenih vidnih ukrepov.
Bizjak je avtor petih knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981, knjiga o Grenlandiji, kamor je leta 1978 organiziral in vodil prvo slovensko alpinistično odpravo),
Zavarovana območja v Sloveniji (2008),
Alpska konvencija (2009),
Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),
Trenta in Soča (2015).
Ali pripravlja kaj novega? Pravi, da se vedno kaj najde. Tako bo treba nadaljevati knjigo o megalitskih strukturah. Želi tudi, da bi 22 letno raziskovanje sledi prvih rudarjev predstavil na poljuden način v knjigi.
Je tudi avtor besedil za monografije Triglavski narodni park (1995),
Trenta in Soča (1996) in Alpe, kot jih vidijo ptice (2009), doslej najobsežnejša monografija o Alpah od Slovenije do Francije (avtor fotografij Matevž Lenarčič), izdana v petih jezikih in leta 2010 nagrajena na mednarodnem festivalu gorniških filmov in literature v kanadskem mestu Banff kot najboljša knjiga o gorah.
Janez Bizjak je bil tudi avtor odmevne razstave o Sloveniji Voda, naše upanje (2008), predstavljene v Franciji od Pariza do Strasbourga, v Belgiji (2010), New Yorku (2010) in Berlinu (2011).
Raziskovanja obljudenosti gorskega sveta imajo relativno dolgo tradicijo. Tako je o pašništvu, pastirjih, v gorah kar nekaj strokovne literature, znane so raziskave dr. Toneta Cevca. Veliko je poljudne literature in tudi o rudarjenju imamo vrsto zapisov, precej tega gradiva pa je še v ljudskem izročilu.
Janez Bizjak doda, da so-on in ekipa, v kateri sodeluje, kar obsedeni z iskanjem ostalin v gorah. Za to je »kriv« dr. Cevc, ki je zbral tri navdušence, Mirana Bremšaka, Franceta Steleta in Janeza Bizjaka, da so sodelovali z njim pri iskanju ostalin pastirske dediščine.
Ob ostalinah prvih pastirjev so našli tudi ostanke prvih rudarjev v gorah. Na kaj takega nihče ni pomislil, v 20 letih raziskovanja pa so odkrili več kot 80 rudarskih lokacij v gorah, vse od Julijskih Alp, Karavank, do Kamniško Savinjskih Alp.
In tudi Janez Bizjak že dobrih 20 let intenzivno raziskuje arheološke ostaline rudarjenja v visokogorju Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp, od prazgodovine do srednjega veka. Leta 2010 so ga tako sprejeli v Montanhistorischer Verein Österreich (MHVÖ), strokovno združenje za raziskovanje rudarske zgodovine v gorah.
Kot smo že omenili je avtor petih knjig, od katerih je bila največje pozornosti deležna tista z naslovom: Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom.
Janez Bizjak je v omenjeni knjigi zapisal:
"Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ..."
Janez Bizjak pove, da ima krnski krog energijske učinke. Na sredini so štiri skale obrnjene točno v smeri S-J-V-Z, na zgornjem delu pa je kot nekako zrklo, punčica očesa, pod njim pa sta skali v smeri V-Z, ki spominjata na oltarno mizo. Kaj se je tu dogajalo ne ve nihče. Podobno kot to velja za angleški Stonehenge. O katerem so napisane gore knjig, vendar so vse le ugibanja. Lahko so v krnskem krogu izvajali obrede zdravljenja, lahko opazovali luno in sonce. Bizjak pozna nekaj ljudi, ki trdijo, da so po obisku v tem krogu izgubili bolečine, ker so verjeli v ozdravljenje.
Zanimiva so tudi tla v krogu, tam so peščena, medtem ko je izven kroga zemlja debela tudi do 40 cm. Poleg tega je ta krog ostal nepoškodovan v I. svetovni vojni, ko je bilo celotno področje pod Krnom, zaradi bojev, obstreljevanj, in preboja pri Kobaridu, uničeno, požgano. Po izročilu pastirjev pa naj bi bil ta krog po II. svetovni vojni ograjen z bodečo žico, da vanj ne bi vstopala živina. Zakaj je bilo tako, ne ve več nihče, je pa ostal nek starodaven spomin, da živina pač ne sme v ta krog. To pa po drugi strani pomeni, da krog ni služil kot "ograd, ograda" za živino, kot so trdili nekateri.
Sicer pa je takih krogov na planinah veliko, še več- Bizjak meni, da je tak krog imela vsaka planina. Poleg tega se krogi ali elipse pojavljajo tudi nižje. Recimo skoraj večina cerkvic na hribih, vzpetinah, ima nizko obzidje v obliki kroga ali nepravilne elipse. To niso ostanki protiturških taborov, ampak gre za neznane predkrščanske elemente in verovanja.
Nova odkritja megalitskih ostankov, kjer naj bi bile tudi energetske, zdravilne točke, odpirajo pot novodobnim religijskim, duhovnim praksam. Kako na to gleda Janez Bizjak? Do teh novodobnih gibanj je nekoliko nekoliko skeptičen, sicer ga ne motijo in jih spoštuje, saj vsak človek išče svoj duhovni svet. Pri megalitskih ostalinah, ki so povezane z energijskimi viri, pa je treba biti zelo previden. Čeprav kakšna zadeva drži 100%, je tu še vedno treba vse jemati z rezervo in dodati še kak odstotek dvoma. Za take zadeve je treba najti dokaze, teh pa ni, in že Einstein je rekel- da šteješ lahko le tisto kar ni vredno šteti, kar pa je vredno, se ne da šteti, in tako je tudi pri duhovnih energijah.
Bizjaka moti, pri novih obiskovalcih megalitskih struktur in prostorov, da skušajo to materializirati, prodajati in komercializirati, prepričan je da kar dobiš brezplačno tega tudi ne bi smel prodajati naprej. Vendar pa drugi mislijo drugače.
Janez Bizjak predava tako o ogroženosti narave, in seveda tudi o odkritjih megalitskih ostalin v gorah.
Janez Bizjak je aktiven terenski raziskovalec, zato ga je zelo težko dobiti, še posebno ko vreme dopušča obiske hribov in gora. Kot je povedal, velikih projektov sicer nima, vse se odpira sproti. S skupino arheologov zdaj dokumentirajo tisto, kar so odkrili doslej.
Ko je lepo vreme, Janez Bizjak ne zdrži v dolini. Ponovno obiskuje kraje, kjer je hodil sam ali skupaj s kolegi pred 20 ali 30 leti, in kjer takrat megalitskih in drugih prazgodovinskih ostankov sploh niso opazili.
Najdbe so presenetljive, in to drži človeka pokonci, te strasti odkrivanja in raziskovanje se ne da odvzeti ali prepovedati.
Kaj ga je najbolj presenetilo na terenih? Najprej so, različni strokovnjaki menili, da so prvi rudarji predmete ob izkopnih jamah preprosto izgubili, vendar pa se je izkazalo, da temu ni tako. Če bi jih izgubili, bi jih tudi iskali in našli, saj so bili preveč dragoceni. Zato menijo, da so jih tam pustili, ker so jih namerno darovali. Darovanje predmetov naj bi jim prineslo srečno življenje v gorah.
Predmeti, ki jih danes odkrivajo so res dragoceni, recimo bronasta medvedova glava, najdena na Planini Koren. Na Lepi Komni pa je vzpetina, kjer so očitno potekali obredi darovanja, saj so tam našli neverjetno veliko število delov bronastih sponk.
Pod Dleskovcem so recimo našli antični ključ in pisalo-stilus, ključ je podoben tistim, ki so jih našli na Hrušici- rimski trdnjavi Ad Pirum, med Logatcem in Ajdovščino. Take najdbe človeka pretresejo, pove Bizjak, tako so na primer našli nad Trento antični nož, ki je bil položen v nekakšen grobek, obložen s kamni prekrit s kamnito ploščo obrnjen v smer V-Z. Tega njegov lastnik zagotovo in izgubil, ampak je mogoče šlo za daritev, nek obred, kdo ve.
Tudi pravljice, posebno znane so tiste o Bogatinu prinašajo izročilo o rudarjih, in povsod se omenja Bergmandeljca, gorskega škrata, gorniškega možička, ki varuje skrite zaklade v globinah zemlje. Bizjak, doda, da je znano izročilo o zlatu, o zlatonosni reki Soči, vendar meni, da zlata tam in drugod v naših Alpah, ki jih sestavlja apnenec ni. Je pa zlato v Visokih Turah, ki so granitne.
Naše Alpe pa imajo bogata nahajališča železove rude. To dokazujejo posegi prazgodovinskih rudarjev, ti so nad rušjem, nad gozdno, drevesno mejo, praktično vse terene prekopali in za seboj pustili ogromno ostankov. Tako so ostale številne izkopne jame, za katere nekateri geologi menijo, da so naravne tvorbe, drugi pa so svoje mnenje po najdbah na robovih teh jam spremenili. Bizjak pove, da so tam našli tako ostanke železove rude, kot orodij, lončevine in druge predmete, poleg tega so v bližini našli tudi tlorise zelo preprostih stavb.
To dokazuje, da je bilo življenje prvih rudarjev izredno naporno, nevarno in zelo skromno. Kar se vidi tudi iz ostankov rudniških rovov, na Pokljuki, nad Trento, ki so zelo ozki, do 60 cm širine in visoki do 1,20 metra. Rudarjenje v gorah je trajalo od bronaste dobe do današnjih dni, in je bilo sestavni del preživetja. Rudarji so rudo prodajali, ob tem so imeli drobnico in tako se je počasi začelo tudi pašništvo. Je pa res, da planine na primorski strani niso nastale iz rudarskih naselbin, kar velja za gorenjske planine. Poleg tega je bilo v prazgodovini, pred antiko, zelo znano noriško jeklo, ki so ga izdelovali od Jadrana, preko Alp, do Visokih Tur. Ali so to nerjaveče jeklo izdelovali pri nas, pa Bizjak in drugi še raziskujejo.
Kot smo že uvodoma zapisali je bil Janez Bizjak del ekipe, ki je začela odkrivati starodavne ostanke v naših gorah. Ta ekipa se je z leti širila in dopolnjevala, prišli so tudi novi. Med temi je tudi Gorazd Kutin, lesarski tehnik, doma iz Čadrga nad Tolminom, naravovarstveni nadzornik TNP - oddelek Posočje.
Član "prvotne ekipe" Miran Bremšak (inženir strojništva, doma iz Komende, zaposlen kot vodja proizvodnje. Raziskovalec arheološke in zgodovinske preteklosti) pa je celo postavil internetno stran www.arheogore.si. Iz te strani smo tudi mi črpali del slikovnega gradiva ( z dovoljenjem nosilca, avtorja in skrbnika te strani Mirana Bremšaka).
Miran Bremšak je na prvi strani svoje spletne strani zapisal:
KDAJ?
V zadnjih letih smo jo v medijih spoznali kot predstavnico svetovalnih delavcev, zagovornico kakovostnega šolstva in glas mladih. Psihologinja in pedagoginja Ajda Erjavec je več kot deset let delala v šolski svetovalni službi, zraven pa dolgo pisala dopise odgovornim s področja izobraževanja, se vključevala v številne strokovne razprave, predlagala spremembe. Pred dvema letoma je dala protestno odpoved kot šolska svetovalna delavka, da bi opozorila na nemogoči položaj svetovalnih delavcev v šolstvu. Zdaj na gimnaziji poučuje psihologijo, v delo svetovalne službe pa ni več vpeta. Ima dovolj boja z mlini na veter? V katero smer bi morala iti šolska reforma? In zakaj je med mladimi več duševnih stisk kot nekoč? O vsem tem v oddaji Razkošje v glavi z Ajdo Erjavec.
Magistrica Tilka Jamnik je upokojena knjižničarka, komparativistka in bibliotekarka ter neustavljiva bralka; promotorka branja in literature, sploh za otroke in mladino; podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS ter nekdanja predsednica Slovenske sekcije Mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY.
Doktor Uroš Stanič je eden od pionirjev robotike in funkcionalne električne stimulacije, znanstvenik, ki se nikoli ni zadovoljil s kupom napisanih člankov in knjig, ampak so njegova dognanja tako rekoč vedno sproti prehajala ne le v prakso, ampak včasih tudi v široko uporabo. Bil je ključni človek pri razvoju funkcionalne električne stimulacije, s pomočjo katere se pacientom s hromimi udi ponovno vrača možnost gibanja, in skupaj s svojimi sodelavci na Institutu Jožefa Stefana je slovensko znanost na tem področju popeljal v sam svetovni vrh. Sodeloval je tudi pri nastanku prvega slovenskega industrijskega robota GORO 1, ki je v začetku 80-ih let sprožil pravo tekmo v robotizaciji naše industrije, predvsem njenih najbolj zahtevnih in nevarnih delovnih mest. Lahko bi torej rekli, da se je njegovo življenje gibalo med izumi, ki so omogočali rehabilitacijo hudih poškodb, in tistimi, ki so te poškodbe skušali že v sami osnovi preprečiti. O tem, kako je že v mladosti razvil svoj odnos do dela, o sodelovanju pri pomembnih znanstvenih prebojih, o položaju znanosti v socialistični Jugoslaviji, pa tudi o njegovem življenju nasploh, je z Urošem Staničem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.
Blaž Demšar je izdelovalec in popravljavec glasbil, violin, viol, kontrabasov in violončelov, nekoč so za njegov poklic uporabljali tudi malce manj poznani izraz goslar. Je tretji predstavnik generacije izdelovalcev godal, izdelovati jih je začel najprej njegov dedek okrog leta 1927, potem je to nadaljeval njegov stric in leta 2015 je vodenje goslarskega ateljeja prevzel Blaž. Ta ni samo izdelovalec, ampak glasbila tudi popravlja in restavrira. Delo z lesom ga je veselilo že od zgodnjega otroštva. Že ko je bil v vrtcu, so ga starši velikokrat peljali k babici in dedku, ki sta ga čuvala. Tam je bila dedkova in nato stričeva delavnica in Blaž je opazoval, kaj se dogaja v ateljeju. In stric mu je dal v roke tudi razne kose lesa, brusilni papir in podobno. Pozneje mu je kupil tudi modelarski komplet, s katerim je obdeloval les. Ko je dopolnil 12 let, pa ga je delo v delavnici premamilo in je prosil očeta, naj ga odpelje tja. Blaž Demšar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Magistrica Jožica Frigelj je po odločitvi strokovne komisije, učiteljev v iniciativi Učitelj sem! Učiteljica sem! in tudi javnosti postala učiteljica leta 2023. To je zadnje od številnih priznanj in nagrad, ki jih je prejela v 41 letih na svoji učiteljski poti. V štirih desetletjih se je nabralo veliko izkušenj in novih spoznanj, pravi in dodaja: »Otroci so vedno enaki, so vedoželjni, radovedni, spreminjajo se le razmere, v katerih živijo.«
Monika Skaberne je dolgoletna organizatorka koncertov in promotorka alternativne glasbe, v zadnjih desetletjih predvsem garažnega rocka, punk-rocka in delta bluesa. Na čelu založbe FV Music že od sredine 80-ih let spremlja in kroji slovensko alternativno glasbeno sceno. Organizirala je množico nastopov domačih in tujih bendov ter vrsto festivalov, nekaj let je sodelovala tudi pri programu KUD France Prešeren, ob zasedbi Avtonomnega kulturnega centra Metelkova v zgodnjih 90-ih letih pa je tam za dobro leto prevzela vodenje največje dvorane Gala hala. O tem, kako je pristala v rockovskih vodah, o vodenju ene naših največjih neodvisnih glasbenih založb, o turnejah po Ameriki, zasedbi Metelkove in srednješolskem bivanju v Amsterdamu, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala z Aljo Zore. foto: Monika Skaberne, osebni arhiv
Ervin Hartman je zrasel v glasbeni družini, že njegov ded je kot otrok igral pri kmečki godbi na Remšniku na Kozjaku in ljubezen do glasbe se je nadgrajevala in prenašala iz roda v rod. Triindvajsetleten je prevzel Pihalni orkester KUD Pošta Maribor in ga vodil do leta 2019. Danes je še vedno aktiven v glasbeni šoli, vodi pa tudi čezmejno godbo veteranov Štajerske.
Leja Jurišič je plesalka, koreografinja in performerka. Deluje na presečišču sodobnega plesa, performativnih praks in gledališča. Kritična je do ekonomskega in političnega izkrivljanja osebnih in kolektivnih svoboščin, v svojih predstavah pa sodeluje z umetnicami in umetniki z različnih področij. Prestopa meje plesa, razbija konvencije ter na novo definira umetniški izraz. Je tudi ena izmed vodij festivala Spider, ki bo v sredini junija zavzel Plečnikovo gledališče v ljubljanskem Tivoliju. Lani je med predstavo utrpela hudo poškodbo kolena, a je vztrajna, da se vrne na odre tudi kot plesalka.
Jožica Bajc Pivec od nekdaj ceni in spoštuje naravo. »Sem človek zemlje«, pravi. Življenjske okoliščine, predvsem pa zagledanost v tisto, kar nam ponuja narava, je botrovalo zeliščarstvu, s katerim se ukvarja. Je ena od nosilk zeliščarstva kot nesnovne kulturne dediščine.Pozna učinke rastlin, dela tinkture, piše članke, pripravlja brošure o zdravilnih rastlinah, pa tudi vodi delavnice in predava, saj je znanje treba širiti, pravi.
Ko potujemo po Sloveniji, se pogosto čudimo, kako je mogoče, da smo tako močno degradirali prostor in krajino. Včasih dobimo občutek, da urbanizem v naši državi sploh ne obstaja, da se gradi stihijsko in vsevprek, z malo premišljenega načrtovanja in s še manj nadzora. Sem ter tja vznikajo nove stanovanjske soseske, tako individualnih hiš kot večstanovanjskih stavb, ki pa ne ponujajo povezanega življenja in kakovostnega javnega prostora. V tokratni oddaji Razkošje v Glavi gostimo Matevža Grando, arhitekta in publicista, svetovljana in lokalno dejavnega človeka. Človeka, ki svoje znanje o arhitekturi in urbanizmu z javnostjo deli v svojih kolumnah, z izdajanjem revije Outsider in programom obnovljene Plečnikove Trafike na Vegovi ulici v Ljubljani.
V Razkošju v glavi je z nami Ivan Zakeršnik iz Dravske doline. Sredi vojne vihre je kot vojak dveh vojska dopolnil dvajset let in zaradi doživetega nikoli več ni želel slišati ničesar o orožju. Raje je gradil hiše in čebelaril …
Glasba izraža tisto, česar ni mogoče ubesediti in kar ni mogoče zamolčati. In ta véIika dama umetnosti je vsakodnevna družica ene najbolj znanih glasbenih družin v Posavju – družine Strnad. Rudolf Strnad in Simona Rožman Strnad sta v slovenskem prostoru že odtisnila neizbrisljivo glasbeno stopinjo. Rudolf tudi kot dirigent Big banda Orkestra Slovenske vojske, soproga Simona pa je vse do lani kar 30 let vodila Mešani pevski zbor Viva Brežice. Dirigentsko palico je predala sinu Krištofu, študentu 3. letnika kompozicije Akademije za glasbo v Ljubljani, hči Veronika, ki je na Popevki 2022 navdušila s skladbo “Ljubim” in prejela nagrado za mladega obetavnega avtorja in izvajalca, pa se avgusta podaja na študij na znamenito univerzo Berklee College of Music v Bostonu. Za družino Strnad je glasba umetnost, pobliže vam jo predstavimo v najnovejši izdaji oddaje Razkošje v glavi..
Gostja tokratnega avtoportreta Razkošje v glavi je Jasna Dokl Osolnik, nekdaj uspešna tekmovalka v gimnastiki, danes pa direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto. V oddaji pojasnjuje, kako je njeno pot direktorice oblikovala njena nekdanja pot športnice; razmišlja o vztrajanju kljub na videz nemogočim preprekam; ter pripoveduje, kako je na gimnastičnih tekmovanjih lahko spoznavala svet, ko je bil ta še veliko bolj zaprt.
V oddaji Razkošje v glavi bo gost Matjaž Farič, koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja zavoda Flota in festivala Front@ v Murski Soboti. Že od otroških let se posveča različnim poetikam odrske umetnosti, strastno se je veliko učil in deloval prav v obdobju družbenih sprememb, ko je bil sodobni ples eden izmed najbolj prodornih izrazov v sodobni umetnosti 80. let. Takrat se je ta veja plesne komunikacije odmaknila od vplivov prejšnje evropske predvojne tradicije in od ameriških vzorov. Danes, po desetletjih, ko so mimo družbena gibanja za demokratizacijo in drugačno družbeno ureditev, pa sistemskih rešitev za boljše ustvarjalne in delovne pogoje predvsem za samozaposlene pri nas še vedno ni. Kljub temu za nastope še vedno najde veliko ustvarjalnih razlogov. Nekateri motivi ga celo večkrat nagovorijo, denimo partitura Posvetitev pomladi, ki je pred leti nastala v lutkovni priredbi. Sprehaja se od opernih in baletnih odrov do sodobnega gledališča, zanima pa ga tudi spektakel, ki ga režira za večje državne slovesnosti. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar.
Gašper Fabijan je doma iz Kranja, tam je končal osnovno šolo in gimnazijo, zdaj pa že nekaj let z družino živi v bližini Vojnika pri Celju. Tja ga je vodila ljubezen. Njegova izobraževalna pot pa je bila nekaj posebnega, kot to velja za vsakogar izmed nas. Gašper se je, ne da bi vedel zakaj, najprej vpisal na pravno fakulteto. Kot se spominja danes, se mu je to najbrž zdelo zelo posrečeno ali »kul«, kot v žargonu pravijo mladi. Seveda na pravni fakulteti ni prav zagnano študiral, ampak je bolj obiskoval predavanja. In potem se je, tudi povsem nenačrtno, odločil za arhitekturo, vmes pa je imel še različne druge zamisli, da bi študiral igralstvo ali glasbo. Ta nemir ga je spremljal tudi po vpisu in začetku predavanj na arhitekturi, vendar jo je kljub temu uspešno končal in rezultati so danes presenetljivi. Gašper Fabijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Pri nevladnih organizacijah delujejo ljudje z veliko empatije, nekateri kot zaposleni, drugi kot prostovoljci ali pa oboje. To ni delo za vsakogar, ampak za tiste, ki imajo čut za sočloveka, za tiste, ki jih je življenje zaradi različnih okoliščin prikrajšalo. To je delo za tiste, ki so zagnani pri iskanju lepše prihodnosti za ranljive skupine. In to prav gotovo počne Jana Lampe, ki vodi mednarodne projekte pri Karitasu.
Suzana Tratnik je pisateljica in aktivistka. Že od srede osemdesetih je nepogrešljiv del LGBT-skupnosti. Je soustanoviteljica lezbične skupine LL v Ljubljani leta 1987 in sodelavka Festivala LGBT-filma. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov. Suzana Tratnik je izjemna sogovornica, ki z izkušnjami in modrostjo družbi nastavlja ogledalo, s svojo literaturo pa tudi na polju umetnosti odpira pomembna vprašanja o marginaliziranih družbenih skupinah. Z večkrat nagrajeno pisateljico se je v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž.
Šestindvajsetega februarja je minilo 31 let od nezakonitega izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva Slovenije. Med njimi je bilo 5360 otrok. To je v novejši zgodovini naše države zagotovo črna lisa. Storjene so bile krivice, ki še danes niso odpravljene. Pravzaprav mnogih posledic izbrisa niti ni mogoče odpraviti. »Izbris mora biti del zgodovinskih učbenikov,« pravi danes Irfan Beširević, predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov, ki se takratnih dogodkov spominja takole:" Niso nam vzeli le stalnega bivališča. Vzeli so nam osebnost. Vzeli so nam ponos.«
Idrijčanka Metka Pavšič je igralka, pevka in animatorka. Je tudi socialna delavka in sourednica revije Rikoss. Predana je gledališču in prepevanju, ker, kot sama pravi, ji ponujata možnost, da raziskuje svoj glas in svoje telo in z njima vstopa v druge ljudi, drugačne svetove. V monodramah uprizarja ženske like. O tem, kako se vživi vanje in kako jih doživlja ter kaj ji pomeni igranje, bo pripovedovala v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Večkratna prvakinja v orodnem oziroma lednem plezanju, nekdanja reprezentantka v športnem plezanju, po izobrazbi biologinja z doktoratom iz biomedicine, zaposlena kot razvojna raziskovalna sodelavka na Očesni kliniki UKC Ljubljana. Vendar najprej mama in žena. Preveč za enega samega človeka? Za koga morda, vendar ne za doc. dr. Majo Šuštar Habjan, ki je poleg naštetega tudi lastnica treh psov in še marsikaj drugega. Tudi sogovornica, ki zna med vrsticami povedati veliko več kot naravnost.
Neveljaven email naslov