Pronicljvost in razgledanost

Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Takrat je spoznal , da je rudarstvo eden najtežjih poklicev. In zanimivo je, da prihaja iz rudarskih krajev, ima rudarske izkušnje in zdaj ga zanima rudarjenje v gorah. Je to le naključje? Sam o tej povezavi ni razmišljal, vendar meni, da je to kako se bo človek odločil in kaj ga bo zanimalo, stvar genov.

Po univerzitetni diplomi na Univerzi Ljubljana je kot samostojni arhitekt in urbanist 15 let delal v gospodarstvu (Trbovlje, Ljubljana, Idrija).V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo.

TNP- Triglavski narodni park

Od leta 1983 do 2005 je bil zaposlen na Triglavskem narodnem parku (TNP), najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od 1992 do upokojitve oktobra 2005 pa kot direktor TNP. V Mednarodni komisiji za varstvo Alp, CIPRA, je aktivno sodeloval pri pripravi Alpske konvencije. V obdobju 2000–2005 je bil podpredsednik ALPARC, Mednarodne zveze zavarovanih območij Alp.

Pot

Svojo pot v Triglavskem narodnem parku je začel kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora. To so bila zanosna leta, pove Bizjak.

Takrat so začeli ohranjati kar je tipično za gorske predele, to je stavbna dediščina, pašne planine, hleve in podobno. Iskali so skupni jezik z lastniki teh objektov, da bi jih ti ohranili in obnovili, pri tem so bili včasih uspešni, drugič neuspešni. V TNP so kolikor so lahko pomagali tudi z denarjem in tako so obnovili več stavb,  tudi cerkve, stoge v Bohinju, nekaj stavb so odkupili, recimo Pocarjevo domačijo  in drugo.

Delo v parku mu je bilo v veselje in poseben privilegij; to je skušal prenesti tudi na svoje sodelavce in ljudi, ki tam živijo. Zavzemal se je za to, da bi park približal ljudem kot priložnost, da ne bi videli samo prepovedi in omejevanja dela in življenja. Država je pri teh prizadevanjih bolj ali manj stala ob strani, a ne vedno. Tako so v TNP predlagali različne davčne olajšave za prebivalce parka, vendar država teh idej ni podprla. Se je pa odzvala ob potresih v Posočju 1996 in 1998, ko so občani v krajih v parku za popotresno obnovo dobili več denarja kot tisti zunaj tega območja. Janez Bizjak tudi meni, da je bila odločitev o tem, da dobimo Triglavski narodni park, pravilna. To je naš največji narodni park, pravzaprav edini, ki ga imamo.

Skrb za naravo

Visoko na seznamu njegovih prizadevanj je varstvo narave; napisal  je 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. O tem veliko predava in opozarja, da če gledamo Alpe širše, vidimo, da  sosednji "alpski narodi" dobro vedo, kaj je varovanje narave.  Meni tudi, da se v  naših Alpah srečujemo s podobnimi problemi varovanja narave kot drugje, vendar so problemi pri nas večji, ker varstvo narave nima nobenega svojega lobija, sprejeti zakoni se ne spoštujejo, in proti nesramnim kršiteljem ni nobenih vidnih ukrepov.

Knjige

Bizjak je avtor petih knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981, knjiga o Grenlandiji, kamor je leta 1978 organiziral in vodil prvo slovensko alpinistično odpravo),

Zavarovana območja v Sloveniji (2008),

Alpska konvencija (2009),

Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),

Trenta in Soča (2015).

Ali pripravlja kaj novega?  Pravi, da se vedno kaj najde. Tako bo treba nadaljevati knjigo o megalitskih strukturah. Želi tudi, da bi 22 letno raziskovanje  sledi prvih rudarjev predstavil na poljuden način v knjigi.

Je tudi avtor besedil za monografije Triglavski narodni park (1995),

Trenta in Soča (1996) in Alpe, kot jih vidijo ptice (2009), doslej najobsežnejša monografija o Alpah od Slovenije do Francije (avtor fotografij Matevž Lenarčič), izdana v petih jezikih in leta 2010 nagrajena na mednarodnem festivalu gorniških filmov in literature v kanadskem mestu Banff kot najboljša knjiga o gorah.

Janez Bizjak je bil tudi avtor odmevne razstave o Sloveniji Voda, naše upanje (2008), predstavljene v Franciji od Pariza do Strasbourga, v Belgiji (2010), New Yorku (2010) in Berlinu (2011).

Raziskave

Raziskovanja obljudenosti gorskega sveta imajo relativno dolgo tradicijo.  Tako je o pašništvu, pastirjih, v gorah  kar nekaj strokovne literature, znane so raziskave dr. Toneta Cevca.  Veliko je poljudne literature in tudi o rudarjenju imamo vrsto zapisov, precej tega gradiva pa je še v ljudskem izročilu.

Janez Bizjak doda, da so-on in ekipa, v kateri sodeluje,  kar obsedeni z iskanjem ostalin v gorah.  Za to je »kriv« dr. Cevc, ki je zbral tri navdušence, Mirana Bremšaka, Franceta Steleta in Janeza Bizjaka,  da so sodelovali z njim pri iskanju ostalin pastirske dediščine.

Ob ostalinah prvih pastirjev so našli tudi ostanke prvih rudarjev v gorah. Na kaj takega nihče ni pomislil, v 20 letih raziskovanja pa so odkrili več kot 80 rudarskih lokacij v gorah, vse od Julijskih Alp, Karavank, do Kamniško Savinjskih Alp.

In tudi Janez Bizjak že dobrih 20 let intenzivno raziskuje arheološke ostaline rudarjenja v visokogorju Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp, od prazgodovine do srednjega veka. Leta 2010 so ga tako  sprejeli v Montanhistorischer Verein Österreich (MHVÖ), strokovno združenje za raziskovanje rudarske zgodovine v gorah.

Velika najdba

Kot smo že omenili je avtor petih knjig, od katerih je bila največje pozornosti deležna tista z naslovom: Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom.

Janez Bizjak je v omenjeni knjigi zapisal:

"Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ..."

Janez Bizjak pove, da ima krnski krog energijske učinke. Na sredini so štiri skale obrnjene točno v smeri S-J-V-Z, na zgornjem delu pa je kot nekako zrklo, punčica očesa, pod njim pa sta skali v smeri V-Z, ki spominjata na oltarno mizo. Kaj se je tu dogajalo ne ve nihče. Podobno kot to velja za angleški Stonehenge. O katerem so napisane gore knjig, vendar so vse le ugibanja. Lahko so v krnskem krogu izvajali obrede zdravljenja, lahko opazovali luno in sonce. Bizjak pozna nekaj ljudi, ki trdijo, da so po obisku v tem krogu izgubili bolečine, ker so verjeli v ozdravljenje.

Zanimiva so tudi tla v krogu, tam so peščena, medtem ko je izven kroga zemlja debela tudi do 40 cm. Poleg tega je ta krog ostal nepoškodovan v  I. svetovni vojni, ko je bilo celotno področje pod Krnom, zaradi bojev, obstreljevanj, in preboja pri Kobaridu, uničeno, požgano. Po izročilu pastirjev pa naj bi bil ta krog po II. svetovni vojni ograjen z bodečo žico, da vanj ne bi vstopala živina. Zakaj je bilo tako, ne ve več nihče, je pa ostal nek starodaven spomin, da živina pač ne sme v ta krog. To pa po drugi strani pomeni, da krog ni služil kot "ograd, ograda" za živino, kot so trdili nekateri.

Sicer pa je takih krogov na planinah veliko, še več- Bizjak meni, da je tak krog imela vsaka planina. Poleg tega se krogi ali elipse pojavljajo tudi nižje. Recimo skoraj večina cerkvic na hribih, vzpetinah, ima nizko obzidje v obliki kroga ali nepravilne elipse. To niso ostanki protiturških taborov, ampak gre za neznane predkrščanske elemente in verovanja.

Krogi in...

Nova odkritja megalitskih ostankov, kjer naj bi bile tudi energetske, zdravilne točke, odpirajo pot novodobnim religijskim, duhovnim praksam. Kako na to gleda Janez Bizjak? Do teh novodobnih gibanj je nekoliko nekoliko skeptičen, sicer ga ne motijo in jih spoštuje, saj vsak človek išče svoj duhovni svet. Pri megalitskih ostalinah, ki so povezane z energijskimi viri, pa je treba biti zelo previden. Čeprav kakšna zadeva drži 100%, je tu še vedno treba vse jemati z rezervo in dodati še kak odstotek dvoma. Za take zadeve je treba najti dokaze, teh pa ni, in že Einstein je rekel- da šteješ lahko le tisto kar ni vredno šteti, kar pa je vredno, se ne da šteti, in tako je tudi pri duhovnih energijah.

Bizjaka moti, pri novih obiskovalcih megalitskih struktur in prostorov, da skušajo to materializirati, prodajati in komercializirati, prepričan je da kar dobiš brezplačno tega tudi ne bi smel prodajati naprej. Vendar pa drugi mislijo drugače.

Predavanja

Janez Bizjak predava tako o ogroženosti narave, in seveda tudi o odkritjih megalitskih ostalin v gorah.

Teren

Janez Bizjak je aktiven terenski raziskovalec, zato ga je zelo težko dobiti, še posebno ko vreme dopušča obiske hribov in gora. Kot je povedal, velikih projektov sicer nima, vse se odpira sproti. S skupino arheologov zdaj dokumentirajo tisto, kar so odkrili doslej.

Ko je lepo vreme, Janez Bizjak  ne zdrži v dolini. Ponovno obiskuje kraje, kjer je hodil sam ali skupaj s kolegi pred 20 ali 30 leti, in kjer takrat megalitskih in drugih prazgodovinskih ostankov sploh niso opazili.

Najdbe so presenetljive, in to drži človeka pokonci, te strasti odkrivanja in raziskovanje se ne da  odvzeti ali prepovedati.

Kaj ga je najbolj presenetilo na terenih? Najprej so, različni strokovnjaki menili, da so prvi rudarji predmete ob izkopnih jamah preprosto izgubili, vendar pa se je izkazalo, da temu ni tako. Če bi jih izgubili, bi jih tudi iskali in našli, saj so bili preveč dragoceni. Zato menijo, da so jih tam pustili, ker so jih  namerno darovali. Darovanje predmetov naj bi jim prineslo srečno življenje v gorah.

Najdbe

Predmeti, ki jih danes odkrivajo so res dragoceni, recimo bronasta medvedova glava, najdena na Planini Koren. Na Lepi Komni pa je vzpetina, kjer so očitno  potekali obredi darovanja, saj so tam našli neverjetno veliko število delov bronastih sponk.

Pod Dleskovcem so recimo našli antični ključ in pisalo-stilus, ključ je podoben tistim, ki so jih našli na Hrušici- rimski trdnjavi Ad Pirum,  med Logatcem in Ajdovščino. Take najdbe človeka pretresejo, pove Bizjak, tako so na primer našli nad Trento antični nož, ki je bil položen v nekakšen grobek, obložen s kamni prekrit s kamnito ploščo obrnjen v smer V-Z. Tega njegov lastnik zagotovo in izgubil, ampak je mogoče šlo za daritev, nek obred, kdo ve.

Pravljice, resničnost

Tudi pravljice, posebno znane so tiste o Bogatinu prinašajo izročilo o rudarjih, in povsod se omenja Bergmandeljca, gorskega škrata, gorniškega možička, ki varuje skrite zaklade v globinah zemlje. Bizjak, doda, da je znano izročilo o zlatu, o zlatonosni reki Soči, vendar meni, da zlata tam in drugod v naših Alpah, ki jih sestavlja apnenec ni. Je pa zlato v Visokih Turah, ki so granitne.

Zlato železo

Naše Alpe pa imajo bogata nahajališča železove rude.  To dokazujejo posegi prazgodovinskih rudarjev, ti so nad rušjem, nad gozdno, drevesno mejo, praktično vse terene prekopali in za seboj pustili ogromno ostankov. Tako so ostale številne izkopne jame, za katere nekateri geologi menijo, da so naravne tvorbe, drugi pa so svoje mnenje po najdbah na robovih teh jam spremenili. Bizjak pove, da so tam našli tako ostanke železove rude, kot orodij, lončevine in druge predmete, poleg tega so v bližini našli tudi tlorise zelo preprostih stavb.

To dokazuje, da je bilo življenje prvih rudarjev izredno naporno, nevarno in zelo skromno. Kar se vidi tudi iz ostankov rudniških rovov, na Pokljuki, nad Trento, ki so zelo ozki, do 60 cm širine in visoki do 1,20 metra. Rudarjenje v gorah je trajalo od bronaste dobe do današnjih dni, in je bilo sestavni del preživetja. Rudarji so rudo prodajali, ob tem so imeli drobnico in tako se je počasi začelo tudi pašništvo. Je pa res, da planine na primorski strani niso nastale iz rudarskih naselbin, kar  velja za gorenjske planine. Poleg tega je bilo v prazgodovini, pred antiko, zelo znano noriško jeklo, ki so ga izdelovali od Jadrana, preko Alp, do Visokih Tur. Ali so to nerjaveče jeklo izdelovali pri nas, pa Bizjak in drugi še raziskujejo.

Arheologija v gorah

Kot smo že uvodoma zapisali je bil Janez Bizjak del ekipe, ki je začela odkrivati starodavne ostanke v naših gorah. Ta ekipa se je z leti širila in dopolnjevala, prišli so tudi novi.  Med temi je tudi Gorazd Kutin, lesarski tehnik, doma iz Čadrga nad Tolminom, naravovarstveni nadzornik TNP - oddelek Posočje.

Član "prvotne ekipe"  Miran Bremšak (inženir strojništva, doma iz Komende,  zaposlen kot vodja proizvodnje. Raziskovalec arheološke in zgodovinske preteklosti) pa  je celo postavil internetno stran www.arheogore.si. Iz te strani smo tudi mi črpali del slikovnega gradiva ( z dovoljenjem nosilca, avtorja in skrbnika te strani Mirana Bremšaka).

Miran Bremšak je na prvi strani svoje spletne strani zapisal:

KDAJ?