Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."
"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."
"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil tudi številne naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo. Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."
Soška fronta
Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto. Leta 2011 je zapisal:
"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.
V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...
Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.
Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).
"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."
"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami. Slika je nastala na Vremščici maja 1980."
"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."
"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."
"Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."
Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:
" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."
"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.
"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."
"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."
" V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."
"Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."
"Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."
"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."
"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "
"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."
"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."
"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."
"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."
"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."
"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."
"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."
"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."
"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."
Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.
Marko Simić:
Gore in varstvo narave
(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)
Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.
Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.
Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.
Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.
Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«
Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.
Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.
Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.
Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).
Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.
Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.
Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."
"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."
"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil tudi številne naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo. Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."
Soška fronta
Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto. Leta 2011 je zapisal:
"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.
V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...
Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.
Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).
"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."
"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami. Slika je nastala na Vremščici maja 1980."
"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."
"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."
"Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."
Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:
" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."
"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.
"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."
"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."
" V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."
"Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."
"Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."
"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."
"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "
"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."
"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."
"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."
"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."
"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."
"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."
"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."
"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."
"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."
Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.
Marko Simić:
Gore in varstvo narave
(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)
Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.
Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.
Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.
Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.
Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«
Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.
Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.
Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.
Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).
Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.
Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.
Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji
Jadranka Završnik je ponosna na delo oziroma že kar na poslanstvo, ki ga opravlja. Veliko energije, predanosti pa tudi ljubezni namreč vlaga v prizadevanja, da bi prebivalci Kranja dodobra spoznali in vzljubili svoje mesto, njegovo zgodovino, njegove skrite ulice in trge ter tudi naravo, ki ga obdaja. Ključ, ki odpira vrata v vse našteto, pa je kultura, ki pod isto streho združuje in povezuje umetnike najrazličnejših smeri. In kamenčke v mozaik teh prizadevanj ves čas prispeva tudi Jadranka Završnik, ki s svojimi kamišibajskimi predstavami in pravljicami, ki jih pripoveduje, nagovarja predvsem otroke. V oddajo Razkošje v glavi je »Jadrnico«, kot so jo poimenovali najmlajši, povabil Dušan Berne.
Njeno življenje oblikujejo zgodbe. Tatjana Knapp je pisateljica, strastna bralka in zagovornica pisanja v tehniki lahkega branja pri nas. Kot direktorica Zavoda Risa se zavzema za pravico ljudi z motnjo v duševnem razvoju, da se jim omogoči dostop do informacij, kulturno-umetniških in drugih vsebin v njim prilagojeni tehniki, saj se ji zdi nedopustno, da ljudi še vedno ločujemo po njihovih domnevnih sposobnostih. Razmišljanje Tatjane Knapp boste slišali v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Drage poslušalke, dragi poslušalci, v tokratni oddaji Razkošje v glavi se nam bo predstavil znanstvenik, raziskovalec in pedagog docent doktor Tomaž Podobnikar, ki se je večji del svoje poklicne kariere ukvarjal predvsem z razvojem geografske informacijske znanosti. Pri tem ga je pot vodila tudi na najodročnejše konce sveta, kot ljubiteljski glasbenik, kolesar in jadralec pa je seznam držav, ki jih je obiskal, še razširil. Na klepet v studio je Tomaža Podobnikarja povabil - Dušan Berne.
Matej Hohkraut je informatik, profesor likovnih umetnosti. Kot rodoslovec zagnano deluje že dobrih trinajst let. Ker ga poleg rodoslovja privlačita tudi domoznanstvo in obča zgodovina, so njegova raziskovalna dela multidisciplinarna ter zajemajo gradiva in spoznanja različnih področij delovanja in bivanja naših prednikov. Svojo pot rodoslovca je začel leta 2007, vzrok za to pa je bil projekt, ki sta ga zastavila skupaj s kolegom, takratnim predsednikom Krajevne skupnosti Zidani Most. Ta ga je zaprosil, da bi izdelala spletno stran, na kateri bi predstavljali njun domači kraj. Ko je Matej razmišljal, kako bi to najbolje izpeljal, se je odločil, da je treba v projekt vključiti pestro zgodovino kraja, to pa predstaviti tako, da bo prijazno do ljudi. Ob tem se je srečal z osebnimi zgodbami krajanov in zgodovino svoje družine, saj je večji del njegovih prednikov prav iz Zidanega Mosta in okolice. Matej Hohkraut je od marca lani tudi predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. Njegovi najbolj znani deli sta Lipa zelenela je o rodbini Slanšek in Vrelci naše zgodovine o rodbini Hochkraut. Načrtuje tudi trilogijo o svojih prednikih, ima svojo spletno stran in piše blog. Matej Hohkraut je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Pavle Učakar se je po študiju na likovni akademiji zaposlil pri založbi Mladinska knjiga, kjer je kot likovni urednik delal štirideset let. V tem času je bdel nad nastajanjem izjemnega opusa slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev.
O ravnatelju Centra Janeza Levca v Ljubljani dr. Mateju Rovšku bi lahko rekli, da premika meje, odpira vrata v drugačnost in družbi nastavlja ogledalo. V življenju ga vodi želja po pravičnem odnosu do vseh depriviligiranih družbenih skupin, pravičnejši šoli in odprti družbi. Je predavatelj in avtor številnih člankov s področja vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. O njegovem življenju, poslanstvu – prizadevanju za izboljšanje položaja oseb z motnjami v duševnem razvoju in oblikovanju inkluzivne šole ter o sami ideji mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki se je začel te dni – letos se je preselil na spletni oder in tako postal edini virtualni inkluzivni festival pri nas doslej – se je z dr. Matejem Rovškom v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.
Dr. Dan Podjed zase pravi, da je profesionalni voajer. Opazovanje, ugotavljanje in razumevanje človeka je osnova njegovega poklica – je namreč etnolog in kulturni antropolog, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas. Ta z modernimi tehnologijami in izjemnimi dogodki, kot je na primer koronavirus, vplivajo na človeka, spreminjajo njegove navade in njegov odnos do zasebnosti, svobode, nadzora in do drugih ljudi. Zakaj je torej koronačas zanimiv za antropologe, bomo izvedeli od doc. dr. Dana Podjeda, ki je zaposlen za ZRC Sazu, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto in Inovacijsko razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani. Je tudi eden od pobudnikov in članov globalne mreže Zakaj svet potrebuje antropologe.
V turizmu so uspešni predvsem tisti, ki v ospredje postavljajo svoje lastne izkušnje, življenjsko energijo in odprtost. Vse to ima v obilju Manja Lilek, ki razvija svojo poslovno zgodbo v okviru agencije Židana marela. Glavno vodilo v njenem življenju je bila želja, ali bolje rečeno nasvet njene babice, da naj se nauči špansko. Zdaj Manja govori pet jezikov in se ukvarja s turizmom na povsem oseben način. Manja Lilek se je rodila v Mariboru, nato pa je živela v Radencih. Zase pravi, da je »izvožena Prekmurka«. Tako starši po očetovi kot po mamini strani so namreč živeli v Prekmurju in zato je tudi Manja ob vseh koncih tedna in vse proste dni preživela pri enih ali drugih. Sicer pa je Manja profesorica španščine in filozofije, kar je tudi njen uradni poklic, vendar pa je v življenju izbrala drugačno pot. To pa so zaznamovala številna potovanj po svetu. Tako je v zadnjih 20 letih prepotovala več kot 70 držav. Turizem in potovanja so bila od nekdaj njen hobi, ob pomoči katerega se je učila, se veselila in nenazadnje se je to nadaljevalo v poklic ali pa delo, ki ga opravlja sedaj. To pa je rodoslovni turizem. Tega pa bomo skupaj z Manjo Lilek spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Marko Brdnik je harmonikar, skladatelj in plezalec, ki išče prvenstvene smeri ne le v plezanju, temveč tudi v glasbi. Spoznajte ga v glasni in besedi v oddaji Razkošje v glavi.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je zaslužni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen, nestor slovenske regulacijske tehnike in živa legenda letalskega modeliranja pri nas. Pri svojih 86 letih je še vedno izjemno dejaven. Potem ko je v več desetletjih pedagoškega in raziskovalnega dela vzgojil na tisoče strokovnjakov elektrotehnike in se posvečal hobijem, kot so letalsko modelarstvo, lov, video in fotografija, zdaj o vsem tem piše knjige in še vedno dejavno spremlja svoje strokovno področje. Obiskali smo ga na njegovem domu v Ljubljani, kjer hrani več kot 60 letečih letalskih modelov in vrsto unikatnih izumov s področja elektrotehnike.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Igralka Ajda Smrekar, ki jo lahko gledamo v nadaljevanki V imenu ljudstva, resno pa nastopa tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem ,kjer se je zaposlila leta 2013, ima pri svojih 35 letih za seboj bogato in uspešno kariero. Končala je dve fakulteti, ima magisterij, je izobraženka in intelektualka, a hkrati prežeta tudi s poetičnostjo in milino dolenjske duše, predvsem pa izžareva energijo, s katero je in bo določala svojo lastno prihodnost. Vabljeni, da prisluhnete tej izjemni ženski, pri kateri ni nič običajno, pa vendar je vse narejeno s tolikšno ljubeznijo in redom, da zna svojo posebnost skriti v vsakdanjosti. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Ob današnjem kulturnem prazniku je pozornost usmerjena v našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna, ki so ga od nekdaj preučevali številni raziskovalci iz različnih področij, od literature do umetnostne zgodovine. Eden takšnih je tudi naš današnji gost. Damir Globočnik je dvojni doktor, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Dela in živi v Radovljici. Po končani gimnaziji v Kranju se je vpisal na samostojni študij umetnostne zgodovine, ki ga je končal leta 1989. Dve leti pozneje se je zaposlil kot kustos za umetnostno zgodovino in galerijsko dejavnost v muzeju v Kranju. Med pripravništvom je bil njegov mentor umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Cene Avguštin, ki ga je usmerjal z napotki in svojim lastnim zgledom. Nato se je Damir Globočnik vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je končal leta 1997, naslov njegove magistrske naloge je : »Slovenska karikatura 1869–1941, Pregled, gradivo in interpretacije«. Leta 2005 je nato končal tudi doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani – naslov doktorske disertacije: »Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti«. Damir Globočnik je nato leta 2012 končal še doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovine filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika - pomožna zgodovinska vira. In Damir Globočnik je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Doktor Matej Sova, izredni profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, ima, če naj uporabimo prispodobo, »na plezalni steni svojega življenja« dva »oprimka«: na eni strani raziskovalno in pedagoško delo na fakulteti, na drugi strani pa športno plezanje, pri katerem se lahko med drugim pohvali z naslovom evropskega mladinskega prvaka in državnega prvaka v članski konkurenci. In če k temu prištejemo še »čvrsto oporo za obe nogi« v njegovi družini, lahko razumemo, kako mu je pred kratkim, pri »okroglih« štiridesetih, spet uspelo premagati ekstremno plezalno smer v steni z oceno 8 c. Z Matejem Sovo se je pogovarjal Dušan Berne.
Irena Furlan je svoje življenje posvetila vzpostavljanju stika med ljudmi in živalmi, ki ga po njenih besedah nikakor ne more biti brez neposredne čutne izkušnje. Že trideset let vodi pedagoške programe v Živalskem vrtu Ljubljana, mnogi pa jo poznajo tudi s televizijskih ekranov.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen pri Mladinski knjigi, potem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda, z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral rodove mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je ves čas razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznovrstno delo je Pregl, ne nazadnje, prejel večernico in desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, saj je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen v Mladinski knjigi, zatem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda. z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral generacije mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je vseskozi razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznoliko delo je Pregl, ne nazadnje, prejel Večernico in Desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi Red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle, stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, ki je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: BoBo (MMC RTVSLO)
V leseni hiši, ki jo je po osvoboditvi v Zrečah zgradil oče, si je s tremi brati delila mizo za pisanje domačih nalog. V fantovski družbi je bilo tudi igranje s punčkami potisnjeno v kot, pač pa se je toliko več plezalo po drevesih in streljalo z lesenimi puškami. In ko se je Marika naučila brati, izposojene knjige iz šolske knjižnice pa so se »skrivale« tudi pod njeno posteljo, se ji je »vloga sestrice« obrestovala predvsem pri branju pravljic. »V mojih gimnazijskih letih se je ,vedelo', da bom šla študirat medicino, dokler ni naše celjske gimnazije obiskal znan defektolog, ki je vsaj mojo študijsko barko usmeril v vode specialne pedagogike,« se spominja Marika Mihelčič. Z diplomo zagrebške fakultete v žepu se je zaposlila na ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne in tam z zvrhano mero potrpežljivosti in človeške topline vedno znova čakala na to, da se iz grl in ust gluhih malčic in malčkov zasliši prvi neartikuliran krik, ki se praviloma »rodi« iz razigranega otroškega smeha … Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Tokrat boste lahko prisluhnili izjemno zanimivi, izobraženi in privlačni ženski, ki se ne le ukvarja z redkim poklicem v slovenskem prostoru, pač pa ima tudi svojo agencijo. Gre za Bernardo Škrabar, detektivko, ki pripravlja doktorat in je tudi v skupini, ki dopolnjuje zakon o detektivski dejavnosti pri nas. Ne dela le v državi, ampak se povezuje tudi s primeri iz mednarodnega okolja. Čeprav je najprej mislila, da bo veterinarka, pozneje se je odločala za policistko, je poklic začela kot medicinska sestra in ima uspešno kariero zdaj kot detektivka. O svoji strokovni in deloma zasebni plati življenja bo govorila v oddaji Razkošje v glavi.
Tone Hočevar se je v naš kolektivni spomin nemara najjasneje zapisal v času osamosvojitvene vojne, ko je v najbolj napetih trenutkih v televizijski studio prihitel vodit poročila oblečen skrajno neformalno – nepozabno se je pred kamero pojavil kar v trenirki. A njegova novinarska pot je bila tako bogata, pisana in raznolika, da je nikakor ni mogoče zvesti le na deset, pa čeprav za Slovenijo absolutno prelomnih dni. Desetletja je delal za različne medijske hiše, za RTV, Tanjug, Republiko in Delo. V sedemdesetih je bil zunanjepolitični dopisnik iz Latinske Amerike s sedežem v Mehiki. V osemdesetih je bil stalni poročevalec s Kube. Po osamosvojitvi je za dolgih 16 let odšel za korespondenta v Rim. Vmes je bil v Afriki, obiskal je prostranstva razpadajoče sovjetske države, snemal je dokumentarce ter pisal duhovite in lucidne komentarje. Vseskozi smo imeli občutek, da je strahovito dobro obveščen, da ve, o čem govori, in da zna ločevati zrnje od plev. Nič čudnega pravzaprav, ko pa je Hočevar ob svojem delu spoznal, tako se vsaj zdi, malodane vse, ki na tem svetu kaj štejejo – od kolumbijskega nobelovca, Gabriela Garcie Marqueza, do večkratnega italijanskega premierja Giulia Andreottija. Družil se je z visokimi cerkvenimi prelati in komunističnimi veljaki, z gverilci je blodil po džunglah Srednje Amerike in pil koktejle s starim ribičem, ki je Hemigwayu služil kot vzor pri oblikovanju glavnega lika v znameniti noveli Starec in morje. Vse to in še marsikaj drugega je zdaj popisal v knjigi Skušnjave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sodobnost. Ob tej priložnosti smo ga pred mikrofon Razkošja v glavi, zadnjega v letu 2019, povabili tudi mi …Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Neveljaven email naslov