Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mag. Marko Simić

08.04.2017


Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.

Študij

"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."

Služba

"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."

"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil  tudi številne  naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo.  Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."

 

Publicist in predavatelj

 

 

Soška fronta

Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto.  Leta 2011 je zapisal:

"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.

V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...

Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.

Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).

 

Radioamater

"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."

 

"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami.  Slika je nastala na Vremščici maja 1980."

"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."

 

Fotografija

 

 

 

 

 

"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."

 "Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."

Jamarstvo

Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:

" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."

 

 

"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.

 

"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."

"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."

 

 " V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."

 

 "Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."

 

 "Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."

 

"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."

 

"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na  dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "

Družina

"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."

 

"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."

 

"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."

 

"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."

"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."

 

Potepanja

 

"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."

"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."

"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."

Veselje

"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."

 

Dodatek

Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.

Marko Simić:

Gore in varstvo narave

(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)

Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.

Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.

Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.

Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.

Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«

Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.

Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.

Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.

Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).

Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto  v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.

Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.

Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji


Razkošje v glavi

912 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Mag. Marko Simić

08.04.2017


Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.

Študij

"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."

Služba

"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."

"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil  tudi številne  naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo.  Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."

 

Publicist in predavatelj

 

 

Soška fronta

Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto.  Leta 2011 je zapisal:

"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.

V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...

Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.

Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).

 

Radioamater

"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."

 

"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami.  Slika je nastala na Vremščici maja 1980."

"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."

 

Fotografija

 

 

 

 

 

"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."

 "Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."

Jamarstvo

Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:

" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."

 

 

"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.

 

"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."

"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."

 

 " V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."

 

 "Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."

 

 "Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."

 

"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."

 

"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na  dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "

Družina

"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."

 

"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."

 

"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."

 

"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."

"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."

 

Potepanja

 

"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."

"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."

"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."

Veselje

"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."

 

Dodatek

Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.

Marko Simić:

Gore in varstvo narave

(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)

Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.

Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.

Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.

Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.

Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«

Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.

Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.

Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.

Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).

Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto  v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.

Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.

Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji


10.04.2021

Dr. Tjaša M. Kos

Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.


03.04.2021

Jože Prah

Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.


27.03.2021

Tomo Virk

Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.


20.03.2021

Ilustratorka Marta Bartolj: »Moje delo ni služba, ampak poslanstvo.«

Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.


13.03.2021

Barica Marentič Požarnik

Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.


06.03.2021

Gašper Krajnc

Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.


27.02.2021

Ivan Bratko

Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.


20.02.2021

Dragan Arrigler

Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.


13.02.2021

Miran Perhavec

Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.


06.02.2021

Marija Hernja Masten

"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.


30.01.2021

Vili Poznik

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


23.01.2021

Grega Žorž

Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


16.01.2021

Kornelija Ajlec

Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.


09.01.2021

Janko Lozar Mrevlje

Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.


02.01.2021

Matjaž Kranjec

Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.


26.12.2020

Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.


19.12.2020

Jaka Andrej Vojevec

Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.


12.12.2020

Dr. David Petelin

Dr. David Petelin se je rodil v Ljubljani. Najprej je živel na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, in zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva, zgodovine gostiln, starih stavb, epidemij do zgodovine vodnih virov in poti. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem. Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro 3.000 let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč. Druga veja Davidove družine izvira iz vasi Dolinica pri Colu na Primorskem, kjer pa se je njegova babica poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije. Tam so ga kot mladega fantiča zajeli partizani in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel v Slovenijo in tu ostal. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


05.12.2020

Mateja Lunar Jemec: »Kdor daje drugim, obdaruje s tem tudi samega sebe.«

Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, v katerem so pisali domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.


28.11.2020

Stanislav Južnič

Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.


Stran 10 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov